Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je skupaj s predstavnico pogodbene nevladne organizacije Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, na podlagi nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma (v nadaljevanju: DPM) po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, brez predhodne najave, 15. decembra 2009 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju: ZPKZ) Ig (v nadaljevanju: Zavod Ig). Obisku se je pridružila tudi dr. med. spec. psihiatrije, ki na podlagi pogodbe sodeluje z Varuhom kot zunanja izvedenka (v nadaljevanju: izvedenka). Zadnji obisk Zavoda Ig pred tem je DPM opravil 23. junija 2008.

Med obiskom je bil opravljen razgovor z vodjo Zavoda Ig, ki zavod vodi po pooblastilu generalnega direktorja (v nadaljevanju: vodja) in vodjo oddelka za vzgojo, ogled bivalnih prostorov in razgovori z vsemi zaprtimi osebami, ki so takrat to želele. O opravljenem obisku je DPM pripravil poročilo in ga poslal Generalnemu uradu Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Ministrstva za pravosodje (v nadaljevanju: Urad), s predlogom, da ga obravnava, do ugotovljenega zavzame stališča in nam jih v roku sporoči.

V Zavodu Ig prestajajo obsojenke kazen zapora (tudi mladoletnice, obsojene na mladoletniški zapor, vendar ob našem obisku takšne osebe v zavodu ni bilo), pripornice pripor in ženske z določenim uklonilnim zaporom v postopku o prekršku. Uradna zmogljivost se od zadnjega obiska ni spremenila in je 83 oseb, od tega 15 za priporni del, šest za uklonilni zapor in 62 za obsojeniški del. V času tokratnega obiska je bilo v Zavodu Ig 50 zaprtih oseb. 38 je bilo obsojenk (od tega 14 v zaprtem režimu, 15 v polodprtem, osem v odprtem režimu prestajanja kazni zapora, ena oseba je bila nastanjena na sprejemnem oddelku), pripornic je bilo 11, ena oseba pa je bila v uklonilnem zaporu.

Za razliko od veliko drugih ZPKZ v Sloveniji, se Zavod Ig ne sooča s prezasedenostjo. Kljub temu so bivalne možnosti za zaprte osebe nekoliko otežene, saj gre za staro grajsko stavbo. V določenem delu so se bivalni pogoji od zadnjega obiska DPM sicer nekoliko izboljšali, saj je bil eden od večjih skupinskih bivalnih prostorov preurejen v pet manjših dvoposteljnih bivalnih prostorov, kot je ob prejšnjem obisku predlagal tudi DPM, že pred tem pa tudi sam Varuh. Posamezni režimi prestajanja kazni zapora prostorsko še vedno niso v celoti ločeni in so bile tako v spalnicah prvega nadstropja nameščene obsojenke tako polodprtega kot odprtega režima. Po pojasnilih Urada, v Zavodu Ig zaradi nefunkcionalnosti objekta obsojenk ni mogoče v celoti fizično ločiti glede na njihov režim prestajanja kazni zapora.

V prvem nadstropju tako praviloma bivajo obsojenke, za katere velja svobodnejši režim prestajanja kazni zapora in jim je omogočeno tudi svobodnejše gibanje v okviru samega zavoda ter so prav tako deležne zunajzavodskih ugodnosti. V drugem nadstropju so nameščene obsojenke, za katere je določen zaprti režim prestajanja kazni zapora in obsojenke s polodprtim režimom, ki še niso deležne zunajzavodskih ugodnosti. V taki ureditvi se obsojenkam omogoča postopnost prehoda iz zaprtega v polodprti oziroma odprti režim prestajanja kazni zapora. Sicer pa po zagotovilih Urada Zavod Ig v okviru aktivnosti za zboljšanje nastanitvenih pogojev zaprtih žensk načrtuje tudi postopno prenovo večposteljnih sob v eno in dvoposteljne sobe ter ločitev zaprtih, polodprtih in odprtih oddelkov v okviru zavoda.

Preurejeni prostori še niso bili oštevilčeni, zato je DPM predlagal, da se to pomanjkljivost odpravi. Urad je pojasnil, da je postopek nabave napisov in številk že v teku. Te sobe so bile ob našem obisku sicer še vedno opremljene s starim pohištvom, vendar nam je bilo že takrat pojasnjeno, da je bilo novo pohištvo nedavno dobavljeno in bo zato do zamenjave prišlo v kratkem. Urad je v odzivnem poročilu potrdil, da je bila zamenjava pohištva res opravljena v nekaj dneh po našem obisku.

Bivalni prostori so še vedno na vseh oddelkih odklenjeni, v nočnem času so zaklenjeni le prehodi. Takšno ureditev DPM pozdravlja, vendar smo hkrati tudi opozorili, da je ena izmed obsojenk, ki kazen zapora prestaja v polodprtem oddelku, povedala, da je prišla v konflikt z drugo obsojenko istega oddelka, zaradi česar jo skrbi, da bi ta v nočnem času prišla v njen bivalni prostor in jo ogrozila. V tej smeri smo zato predlagali, da Zavod Ig preuči možnost, da bi obsojenke, če bi to želele, svoj bivalni prostor lahko zaklenile, seveda na tak način, da bi pravosodne policistke oziroma pravosodni policisti (v nadaljevanju: pravosodni policisti) v vsakem primeru lahko v vsak bivalni prostor po potrebi še vedno vstopili. V zvezi s konkretnim primerom je Urad pojasnil, da Zavod Ig na vsako opozorilo s strani obsojenk, da se čutijo kakorkoli ogrožene oziroma, če konfliktne primere zaznajo zaposleni sami, podvzame ustrezne ukrepe. Obsojenki je bila tako ponujena možnost prerazporeditve v sobo, ki bi jo obsojenka lahko zaklepala, opremljena je z domofonom, ki je povezan z vratarnico zavoda, v njenem okviru pa so tudi sanitarije in tuš. Obsojenka se s preselitvijo ni strinjala, vendar je bila zaradi zagotovitve varnosti kljub tem prerazporejena v navedeni bivalni prostor. Zavod Ig naj bi prav tako preučil naš predlog glede možnosti zaklepanja sob ob še vedno mogočem dostopu pravosodnih policistov v te bivalne prostore ob vsakem času.

Ob prejšnjem obisku DPM je bilo v Zavodu Ig nekaj težav z ogrevanjem, tokrat pa smo lahko pozdravili zamenjavo ogrevalnih teles v bivalnih prostorih, s katero naj bi bile odpravljene. Na hodniku iz zaprtega na polodprti oddelek smo opazili, da so nameščeni še vedno stari radiatorji, predvsem pa vsaj v času našega obiska niso greli in je bilo zato tam mrzlo. Predlagali smo, da se ogreva tudi ta hodnik, saj se tako obsojenke kot tudi zaposleni vsakodnevno gibajo po njem. Urad je to komentiral s pojasnilom, da so bili v času obiska DPM radiatorji na navedenem hodniku res zaprti, vendar pa je bil iz varnostnih razlogov za prehod zaprtih oseb zaprt tudi hodnik, zato se obsojenke na tem hodniku niso zadrževale, saj so hodile na obroke hrane v zavodsko jedilnico, ambulanto in pisarno operativne vodje pravosodnih policistk skozi drug prehod, ki vodi mimo delavnice. Po zagotovilih Urada so v primerih, ko zaprte osebe, kakor tudi zavodsko osebje navedeni hodnik uporabljajo za vsakodnevne aktivnosti, radiatorji v zimski sezoni odprti.

V toaletnem prostoru prostora, v katerem je bila nameščena oseba na prestajanju uklonilnega zapora, smo ugotovili, da ne deluje žarnica. Navedena oseba je povedala, da je tako že 28 dni oziroma odkar sama biva v tem bivalnem prostoru. DPM je s tem že med obiskom seznanil vodstvo Zavoda Ig in zagotovljeno nam je bilo, da bo ta pomanjkljivost odpravljena. Izpostavili smo, da bi morali tovrstne pomanjkljivosti sproti odpravljati. S tem je v celoti soglašal tudi Urad in poudaril, da mora Zavod Ig več pozornosti posvetiti sprotnemu popravilu inventarja in zamenjavi iztrošenih oziroma pregorelih svetlobnih teles. Zavod Ig je zdaj tudi uvedel evidenco, v katero se sproti beležijo vsa manjša popravila in okvare, zato do takih primerov naj ne bi več prihajalo.

V prostoru za odstranitev zaprte osebe na podlagi 236. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij so bili ogrodje postelje, stol in miza priviti v tla, v njem je bil tudi nameščen keramični umivalnik in poškodovan telefonski aparat. Prostor ni bil oblazinjen in tudi ne pod video nadzorom. DPM je ponovil stališče, da ta prostor ni primeren. Glede na to, da naj bi se vanj nameščale osebe v bolj ali manj 'razdraženem' stanju, v njem ne manjka možnosti za samopoškodbo ali napad na zaposlene in tudi opravljanje neposrednega fizičnega nadzora za slednje predstavlja še dodatno obremenitev. Z našim stališčem se je strinjal tudi Urad, ki je še navedel, da ima navkljub redki uporabi tega prostora v planu njegovo ureditev takoj, ko bodo na razpolago finančna sredstva.

Na pripornem oddelku so bili bivalni prostori ob našem obisku urejeni, z izjemo največjega, v katerem so bile nastanjene štiri pripornice. Soba je dajala vtis zanemarjenosti in bi jo bilo potrebno vsaj prepleskati. Urad je navedel, da soba v preteklem letu izjemoma res ni bila prepleskana, ker naj bi bila stalno zasedena. Po zagotovilih Zavoda Ig bo prepleskana v tekočem letu.

V razgovorih s predstavniki DPM se pripornice večinoma niso pritoževale čez namestitev oziroma bivalne pogoje. Več pa jih je izrazilo nezadovoljstvo glede vodje, saj se ta na njihove prošnje za razgovor naj ne bi odzivala. Urad je pojasnil, da Zavod Ig take očitke zavrača, ker se v. d. direktorice v skladu z možnostmi in zastavljenimi delovnimi prioritetami na prijave pripornic za razgovore vedno odziva, zaradi obremenjenosti z dodatnimi deli pa je njen odziv včasih res daljši od pričakovanega. Ena izmed pripornic je tudi izpostavila, da je določen čas morala bivati skupaj z dvema 'hudima odvisnicama' od trdih drog in da je večkrat prišlo do konfliktnih situacij. Vodja nam je že ob obisku pojasnila, da zaradi varnostne ocene ta pripornica ne sme bivati sama. Urad nam je v tej zvezi pojasnil, da pri nameščanju pripornic v sobe Zavod Ig načeloma upošteva njihove želje, kar pa iz različnih razlogov ni vedno možno (npr. varnostni razlogi, medsebojni konflikti, samomorilna ogroženost, sostorilstva...). V obdobju, ki ga je navajala pripornica, je bil pripor popolnoma zaseden. Sprva je bila nameščena v največjo sobo, zelo hitro pa je bila na njeno željo premeščena v eno izmed manjših sob. Zavod Ig je k njej nameščal mirne in nekonfliktne pripornice, torej predvsem osebe, ki niso imele težav z odvisnostjo. V omenjenem obdobju je pripornica želela biti sama v sobi, vendar je osebje sprva ocenilo, da je zaradi določenih okoliščin to tvegano zanjo in za Zavod Ig, kar ji je bilo v individualnih pogovorih tudi večkrat pojasnjeno. V nadaljevanju, po pridobitvi novih informacij in ponovnih razgovorih s pripornico, pa je Zavod Ig sledil želji pripornice in ji omogočil samsko sobo.

Ob uvodnem razgovoru nam je vodstvo Zavoda Ig zagotovilo, da so težave glede oskrbe z vodo (pritisk in topla voda), na katere je DPM opozoril že ob prejšnjem obisku, odpravljene. Ugotovili pa smo, da to ne drži povsem. Ob pregledu kopalnice v drugem nadstropju smo namreč odprli toplo vodo in ta je sčasoma postajala vedno bolj hladna. Urad je pritrdil naši ugotovitvi, da zaprtim osebam ni vedno na voljo topla voda. Zagotovil je, da bo v okviru večjih investicij v letu 2010 opravil zamenjavo dotrajanega vodovodnega sistema in da bodo s tem odpravljene težave slabega pritiska vode v vodovodnih ceveh, še posebej pa v ceveh s toplo vodo.

V Zavodu Ig ni bilo organizirane nobene okupacijske terapije oziroma drugih organiziranih prostočasnih dejavnostih. Tudi Urad meni, da bi temu kljub pomanjkanju ustreznih kadrov lahko posvetili večjo skrb, saj to sodi v sektor za vzgojo in ne v pristojnost pravosodnih policistov, ki so res preobremenjeni z zagotavljanjem varnosti, reda in discipline ter s spremljanjem zaprtih oseb zunaj zavoda. Je pa Zavod Ig za zaprte osebe v letu 2009 organiziral več kulturnih in tudi športnih prireditev. Obsojenkam je bilo v predbožičnem oziroma prednovoletnem času omogočeno tudi izdelovanje voščilnic in okraševanje prostorov. V razgovorih z njimi smo ugotovili, da so to zelo pozitivno sprejele.

Zavod Ig ima urejeno svojo knjižnico, enkrat na mesec pa jih obišče tudi bibliobus Mestne knjižnice Ljubljana. DPM je ugotovil, da za razliko od obsojenk, pripornice nimajo dostopa do knjig v sami zavodski knjižnici in jim je izposoja omogočena le preko seznama. Predlagali smo, da Zavod Ig preuči možnost, da bi se tudi pripornicam omogočil neposreden dostop do zavodske knjižnice, kjer bi si knjižno gradivo lažje izbirale (npr. knjigo najprej prelistale in se nato odločile, ali bi si jo izposodile, kar zgolj na podlagi seznama ni mogoče). Urad je pojasnil, da 'Hišni red Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig o izvrševanju pripora' določa, da si pripornice v zavodski knjižnici lahko izposojajo leposlovne in druge knjige, ki jih izberejo na podlagi kataloga, dobljenega v knjižnici. Razlog je predvsem v zagotavljanju ločenosti z obsojenkami, saj se knjižnica nahaja v okviru njihovega oddelka. Kljub vsemu naj bi Zavod Ig preučil možnosti v zvezi z našim predlogom.

Prostor v katerem se izvajajo obiski pod nadzorom, je video nadzorovan, vendar to ni bilo ustrezno označeno. Tudi Urad se je strinjal z DPM, da bi bilo to pomanjkljivosti treba odpraviti, saj je v nasprotju s 'Pravilnikom o videonadzoru v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij'.

Obsojenke, ki imajo nenadzorovane obiske lahko obiske sprejemajo v prostorih Zavoda Ig, v zavodskem parku in v prostorih bivše porodnišnice, v poletnih mesecih pa tudi v 'vikend hiši', ki je od glavnega objekta oddaljena okoli 50 metrov. Žal Zavod Ig še vedno ne razpolaga s prostorom, ki bi obiskovalcem omogočal prenočitev (za intimne stike), kar je v razgovorih izpostavilo tudi več obsojenk. Urad sicer meni, da v tej smeri obstaja možnost preureditve nekaterih prostorov Zavoda Ig, vendar so za tako adaptacijo, ki bi morala ustrezati tudi vsem varnostnim pogojem, potrebna večja finančna sredstva, teh pa v doglednem času ni mogoče zagotoviti. Pripornice se ob obisku DPM glede obiskov sicer niso pritoževale.

Delo pripomore k socialni rehabilitaciji, za zaprte osebe pa je to tudi možnost sprostitve in krepitve oziroma ohranjanja delovnih navad. Zato je DPM za veliko pomanjkljivost označil, da Zavod Ig še vedno uspe zagotavljati dela vsem zaprtim osebam, ki želijo delati in so zanj tudi sposobne. V času našega obiska je delalo le 11 obsojenk, in sicer pet na sestavljanju ščipalk (samo po štiri ure), pet v kuhinji in ena oseba v pralnici, ki naj bi ji občasno pomagali še dve obsojenki, ki pa jih ne vodijo kot zaposlene. Prav tako še vedno ni bilo omogočeno nobeni obsojenki delo izven Zavoda Ig. Na podlagi teh ugotovitev smo predlagali, da se več naporov usmeri tudi v to področje. Urad se je strinjal z ugotovitvijo, da se stanje na tem področju ni izboljšalo, pač pa se je v zadnjem času kvečjemu poslabšalo. Navedel je, da se glede na strukturo zaprtih v praksi kaže potreba predvsem po terapevtskih in učnih delavnicah, ki bi težje zaposljive obsojenke opremile s funkcionalnimi znanji (tečaj računalništva, tujega jezika, slikanja na steklo, svilo, šivanje, opismenjevanje...), kot tudi pridobivanju delovnih navad, prepoznavanju delovnih potencialov in učenju promoviranja svojih izkušenj, znanj in veščin. Glede na to, da dela primanjkuje, v Zavodu Ig angažirajo obsojenke z drugimi aktivnostmi, kot so izobraževanje, prostočasne dejavnosti (joga, tečaj jezikov, kulturne prireditve, priprava zavodskega časopisa, ipd.). V ta namen naj bi se tudi že dogovarjali z društvom 'Mule za celostno bivanje', da bi skupaj organizirali delavnice z imenom 'Javni učni vrt'.

Tudi ob tokratnem obisku je DPM ugotovil, da Zavod Ig omogoča le nekatere neformalne oblike izobraževanja kot so različni tečaji, internih oblik izobraževanja pa še vedno ne. Pohvalili pa smo lahko, da se obsojenkam in pripornicam, ki se želijo izobraževati, to vsaj trudi omogočati v sodelovanju z družinskimi člani oziroma s pomočjo Stigme. V letu 2009 je bilo omogočeno srednješolsko izobraževanje petim obsojenkam samoplačnicam in eni osnovne šolske izobrazbe. Prav tako so že potekale aktivnosti za nadaljevanje izobraževanja še za dve obsojenki in eno pripornico. Tudi Urad zaznava, da si v Zavodu Ig kljub omejenim finančnim sredstvom želijo, zato pa tudi prizadevajo in iščejo različne poti, da bi se čim večje število obsojenk poklicno usposobilo za delo po prestani kazni. Pripomnil pa jem da Urad sistemsko stremi k nadaljnjemu razvoju, motivaciji in vzpodbujanju tovrstne dejavnosti v zavodih, saj gre za področje, kjer pozitivni trendi vedno pomenijo še kvalitetnejše prestajanje zaporne kazni ter lajšanje vključevalnih procesov v življenje po prestani kazni. Različnih izobraževalnih programov zato nikoli ni dovolj in števila vanje vključenih obsojenk nikoli preveč.

Ko smo obiskali Zavod Ig, so vanj še prihajali splošni zdravnik enkrat tedensko za 5 ur, psihiatrinja enkrat na 14 dni za tri do pet ur, ginekologinja enkrat mesečno, zobozdravnik dvakrat na mesec, za štiri ure na dan pa tudi dve medicinski sestri. Terapevtka, specializirana za obravnavo oseb s spolno zlorabo, in svetovalec za odvisnike nista več prihajala. Izvedenki je bilo takrat pojasnjeno, da je razlog za to v težavah s plačevanjem storitev. Urad je glede tega navedel, da Zavod Ig v letu 2009 ni ponovno vzpostavil pogodbe o delu s terapevtko in svetovalcem, ki je vsa pretekla leta prostovoljno in brezplačno svetoval obsojenkam s težavami z nedovoljenimi drogami, zaradi varčevalnih ukrepov na sistemski ravni, naknadno po samem obisku DPM, pa nam je bilo posredovano tudi stališče Zdravstvenega doma Center, Metelkova, Ljubljana (v nadaljevanju: ZDL), ki je med drugim navedel, da so konec januarja 2010 ob poteku pogodbe specialista splošne medicine, splošno zdravstveno varstvo uredili s svojimi zdravniki in tako zagotovili kontinuirano zdravstveno varstvo. Tudi specialistki psihiatrije je takrat potekla pogodba in so vključili pogodbeno novo specialistko psihiatrije, ki je usposobljena za delo tudi z odvisniki. Prav tako nameravajo v letu 2010 zaposliti psihologa v okviru programa obravnave odvisnikov, ker bodo edino tako lahko obravnavo približali nivoju obravnave, ki poteka v njihovem Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od nedovoljenih drog (v nadaljevanju: CZOPD). Z novo postavljeno ekipo bodo skušali zagotoviti usklajeno zdravstveno oskrbo pacientkam. Strinjali so se tudi z oceno, da je dostopnost do psihiatra terminsko slaba glede na potrebe pacientk po pogostejši obravnavi, če je ta na razpolago dvakrat na mesec po tri ure, še posebno, če gre za obravnavo odvisnikov. Dostopnost nameravajo urediti vsak teden tako, da se izmenjujeta psihiater in psiholog na štirinajst dni in podaljšali bi čas obravnave psihiatra glede na oceno potreb in za konzultacije splošnemu zdravniku. Že v letu 2009 pa so uspeli urediti rokovanje z Heptanonom, kot ga določajo predpisi ZZZS, tudi z uvedbo računalniškega vodenja in njegovo pripravo v Lekarni za vsakega pacienta posebej. Specialistka ginekologije in zobozdravnik ostajata ista tudi v letu 2010.

Za zdravnika in medicinsko sestro predstavljajo največjo težavo neurejene kartice zdravstvenega zavarovanja, saj kar 63 odstotkov obsojenk ni imelo urejenega zavarovanja. Urad je glede izvajanja zdravstvenega varstva pojasnil naslednje. S podpisanim Protokolom za izvajanje nalog, ki izhajajo iz 22. točke prvega odstavka 15. člena in nalog iz 24. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - po noveli ZZVZZ-K (Uradni list RS, št. 76/08), je bil s prvim januarjem 2009 uveden nov status zavarovancev v obveznem zdravstvenem zavarovanju pripornikom, ki niso zavarovanci iz drugega naslova do trenutka nastopa pripora oziroma jim zavarovanje preneha v času pripora in obsojencem na prestajanju kazni zapora, mladoletniškega zapora, mladoletnikom na prestajanju vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, osebam, ki jim je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter obvezno zdravljenje odvisnosti od alkohola in drog. Zavezanec za plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za zavarovance iz 22. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ je Urad, za kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev iz 2. do 6. točke 23. člena ZZVZZ pa sredstva zagotovi Ministrstvo za zdravje. Na podlagi 71. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2008 je bil sprejet še Aneks št. 6 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2008, s katerim je bila narejena razdelitev timov po zdravstvenih domovih in njihovi ordinacijski časi. To pomeni, da so izvajalci zdravstvenega varstva za prej navedene kategorije zaprtih oseb od 1. 1. 2009 regionalni zdravstveni domovi. Določeno je bilo, da izvajanje zdravstvenega varstva na primarni ravni za Zavod Ig prevzame ZDL.

Prehod na nov način izvajanja zdravstvenega varstva zaprtih oseb je v praksi odprl številna vprašanja in probleme. Urad je zatrdil, da je z njimi sprotno seznanjen in ob sodelovanju z zavodi, zdravstvenimi domovi, Ministrstvom za zdravje in Zavodom za zdravstveno zavarovanje, poskuša na sistemski ravni odpravljati težave. Nadalje je izpostavil, da zaradi različnih situacij, ki izvirajo iz neurejenega zdravstvenega zavarovanja že na prostosti, mnogim osebam, zlasti pripornikom, ob prihodu v zavod ni možno urediti prijave v obvezno zdravstveno zavarovanje (npr.: (1) Zavodi za posameznike podajo vlogo za ureditev statusa zavarovanja pri ZZZS, ki izda potrdilo o veljavnosti obveznega zdravstvenega zavarovanja. Potrdilo je veljavno do izdaje zdravstvene kartice. Na večini potrdil pa je »pravica zadržana«, kar pomeni, da že na prostosti ni bilo urejeno prostovoljno zdravstveno zavarovanje. V praksi to pomeni, da za pacienta v lekarni ni možno dvigniti zdravil na zeleni recept, ker zavarovanje ni urejeno. (2) Pacientom, ki imajo v celoti urejeno tudi prostovoljno zdravstveno zavarovanje in v obdobju, ko so bili še na prostosti, niso poravnali dolga do lekarne, slednja ne izda zdravila, dokler dolg ni poravnan. (3) V zavode pridejo tudi tujci brez urejenega zdravstvenega zavarovanja. ZZZS prijave v sistem ne sprejme, ker oseba nima EMŠO. Zavod sproži postopek za pridobitev EMŠO, ki pa povprečno traja do 14 dni. Tujec kot pacient v tem obdobju ne more biti deležen zdravstvene pomoči, razen nujne medicinske).

Tudi sam ZDL je pritrdil, da prihaja do nemalo problemov, odkar so osebe na prestajanju kazni zapora obravnavane po pravilih zdravstvenega zavarovanja kot vsi ostali zavarovanci, predvsem ker večinoma nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja ali pa imajo na njem terjatve. Tako na recept ne morejo dvigniti za te osebe potrebnih zdravil ali jih napotiti na obravnavo k specialistu razen, če gre za nujno stanje, kar pa v večini primerov ni. ZDL je navedel, da je tako prisiljen na povsem neustrezen način reševati ta problem, saj pacienti morajo zdravila prejemati. Problem je že predstavil Ministrstvu za zdravje. Na problem izdajanja zdravstvenih kartic in posledic v tej zvezi je opozoril tudi Urad na nedavnem sestanku s predstavniki Ministrstva za zdravje in Zavoda za zdravstveno zavarovanje, kjer naj bi bile predlagane tudi konkretne rešitve. DPM bo reševanje izpostavljene problematike zato še naprej spremljal oziroma pristojne vzpodbujal, da jo čimprej uredijo.

Odstotek odvisnic v Zavodu Ig se giblje med 30 in 50 odstotki. Oddelka brez drog Zavod Ig še vedno nima. Kot je navedel Urad, velike in nefunkcionalne prostore postopoma preureja v manjše bivalne enote s ciljem zagotavljanja ločenega bivanja posameznih kategorij zaprtih oseb pripornic, obsojenk, uklonilno zaprtih in mladoletnic. Oddelek brez drog bi bilo sicer možno vzpostaviti v dotrajanem objektu ob glavni grajski zgradbi, vendar bi bila potrebna večja finančna sredstva, ki pa jih trenutno ni na razpolago.

Ob obisku DPM je izvedenka ugotovila, da se z obravnavo odvisnosti ukvarja psiholog, ki si je izobrazbo glede odvisnosti pridobil na CZOPD. Takrat je bil odsoten, na podlagi pogovorov z zdravnikom, medicinsko sestro in vodjo oddelka za vzgojo pa so ugotovitve izvedenke bile, da je diagnostika odvisnosti nestrokovna (postavljala naj bi se tako, da strokovni delavec Zavoda Ig, ki ni medicinske izobrazbe, in psiholog pogovorita z obsojenko, v ta namen se preuči tudi sodbo konkretne obsojenke (ki je običajno brez izvedenskega mnenja) v nekaterih primerih pa splošni zdravnik dobi tudi obsojenkino knjižico iz metadonskega centra). Ugotovila je tudi, da predpisovanje analgetikov in pomirjeval diktirajo pacientke (zdravnik naj bi ji namreč pojasnil, da pacientke dobijo vso terapijo, ki jo želijo, ker se drugače pritožujejo - tako je imela npr. ena pacientka kar 5 analgetikov, poleg Fluzepama, Apaurina (benzodiazepina) in Mirzatena (antidepresiv)) in da se o terapiji odloča na kolegiju Zavoda Ig (kjer naj bi sklenili, da bodo pravosodni policisti lahko imeli pri sebi 'le' tri analgetike, ki jih bodo delili po lastni presoji). Na slednji očitek je Urad odgovoril s pojasnilom, da ugotovitev izvedenke ne drži, ali pa so bila pojasnila zaposlenih napačno razumljena. To je utemeljil s tem, da je vodstvo Zavoda Ig zaradi velike količine predpisanih zdravil imenovanih kot 'terapija po potrebi', povabilo na kolegij zavodskega zdravnika, in sicer s ciljem, da se jo po potrebi postopno ukine oziroma da se jo vključi v redno terapijo, če zdravnik tako oceni. To terapijo delijo pravosodne policistke kadar medicinske sestre ni v Zavodu Ig. Pri tem vsako tableto, ki jo dajo zaprti osebi, vpišejo v ambulantni zvezek (vrsta tablete, čas, datum in podpis pravosodne policistke). Enako vpisuje v ambulantni zvezek delitev tovrstne terapije tudi medicinska sestra, saj se na ta način preprečujejo manipulacije s strani zaprtih oseb. Sicer pa po pojasnilih Urada diagnozo odvisnosti od nedovoljenih drog v Zavodu Ig postavlja izključno zdravstvena služba. Njegovo stališče je tudi, da je tudi iz sodb, izvedenskih mnenj, anamnestičnih podatkov, poročil Centrov za socialno delo, itn. prav tako možno razbrati katere zaprte osebe so že pred nastopom kazni imele težave z nedovoljeno drogo. Tem osebam se nato ponudi obravnava odvisnosti, ki je zavedena tudi v osebnem načrtu prestajanja kazni posameznice.

Izvedenka je po obisku zaključila, da se o obravnavi odvisnic dogovarjata psihiatrinja in psiholog, ki se z odvisnicami tudi ukvarja individualno. Pri delu v skupini mu pomaga mu pedagoginja, ki je prav tako izobražena (le) na CZOPD, potekalo pa naj bi enkrat na teden. Izvedenka je zavzela stališče, da to ni dovolj. Nadalje je na podlagi psihologovega seznama ocenila, da obsojenke niso deležne nobene resne obravnave odvisnosti. Po njeni oceni je bila edina motivacija za abstinenco pridobivanje ugodnosti. K zaključku, da urinski testi pri predpisovanju terapije sploh ne igrajo nobene vloge (ne glede na to kaj pokažejo, naj bi pacientka dobila metadon, pa tudi vso drugo terapijo, ki jo želi), jo je pripeljala tudi ugotovitev, da jih nikoli ne naroča zdravnik, pač pa psiholog in včasih psihiatrinja, če to potrebuje za mnenje za sodišče. Med pogovorom o delu z odvisnicami sogovorniki izvedenki tudi niso uspeli pokazati nobenega izvida, ki bi kazal na to, da vzdrževalno substitucijsko terapijo dejansko predpisuje psihiater, kot sta ji to zatrjevala zdravnik in sestra. V popisih izvedenka prav tako ni uspela razbrati, da gre za kakšno načrtno predpisovanje ali za načrt spuščanja. Izvedenka je dobila vtis, da se substitucijska terapija predpisuje precej stihijsko. Ni tudi uspela ugotoviti, da bi potekali kakšni motivacijski postopki oziroma, da bi Zavod Ig tesneje sodeloval s kakšnimi visokopražnimi programi ali vsaj strokovnjaki. Poudarila je, da število zaprtih oseb omogoča intenzivno delo vsem strokovnim delavcem, vključno s prevzgojno službo, in bi lahko bila obravnava zaprtih oseb prilagojena njihovim potrebam. Predvsem pa bi bilo treba osmisliti življenje v zavodu. Urad je glede kritičnega stališča izvedenke do obravnave odvisnosti od nedovoljenih drog pojasnil, da Zavod Ig izvaja obravnavo odvisnic od drog v skladu s strategijo in strokovnimi navodili za obravnavo zaprtih oseb, ki so bila sprejeta na sistemskem nivoju dne 20. 6. 2005. Pri tem naj bi šlo za zagotavljanje pomoči na nizkopražnem nivoju s ciljem, da zaprta oseba vzpostavi abstinenco, se vključi v psihosocialne programe pomoči in postopno spreminja življenjski stil od pasivnega k aktivnemu. Cilji obravnave odvisnosti so vzpostavljanje in vzdrževanje abstinence, preprečevanje recidiva in načrtovanje življenja brez drog po prestani kazni. Urad je še nadalje pojasnil, da medicinska služba Zavoda Ig informira zaprte osebe o nalezljivih boleznih (AIDS, hepatitisi), vzpodbuja prostovoljno in zaupno testiranje in cepljenje proti hepatitisu B. Skladno s kriteriji medicinske stroke se posameznicam omogoča tudi zdravljenje hepatitisa. Zaprte osebe imajo na razpolago psihiatrično in psihološko pomoč pri premagovanju abstinenčnih kriz. V okviru nizkopražnega nivoja Zavod Ig zaprtim osebam zagotavlja tudi kondome, lateks rokavice in razkužila. Z Društvom Stigma je na temelju raziskave o tveganih vedenjih v preteklem letu tudi pristopil k pilotskemu projektu 'zamenjave igel'.

Stališče Urada je, da se Zavod Ig v okviru kadrovskih in materialnih možnosti trudi zagotavljati zaprtim osebam, ki imajo težave z nedovoljeno drogo, kar najbolj ustrezno pomoč. Trudi se vzpodbujati k vzpostavljanju dnevnega ritma z delom, izobraževanjem, aktivnim preživljanjem prostega časa ter k ponovnemu vzpostavljanju kontaktov s svojci. Spremembe se skušajo doseči tudi na osebnostnem nivoju, in sicer v individualnih razgovorih in na sestankih skupine z načinom razmišljanja in sistemom vrednot, načinom premagovanja življenjskih težav, odnosom do sebe in drugih, reševanjem konfliktnih situacij, razvijanjem samospoštovanja, obvladovanjem impulzivnega vedenja ter postavljanjem in doseganjem življenjskih ciljev v času prestajanja kazni in po prestani kazni. V tej zvezi tudi aktivno sodeluje z zunanjimi vladnimi in nevladnimi organizacijami. V veliko pomoč je Društvo Stigma. Predstavnice društva imajo v zavodu tedensko skupino za obsojenke, ki imajo težave z drogo in pomagajo tudi pri spremstvih zaprtih oseb v šolo in druge uradne institucije. Na nevladnem nivoju pa Zavod Ig sodeluje z Društvom Up, Skupnostjo Srečanje, Projektom Človek. V programe omenjenih organizacij se obsojenke vključujejo že v času prestajanja kazni in z njimi nadaljujejo tudi po prestani kazni. Redno sodelovanje poteka tudi s Centrom za zdravljenje odvisnih od nedovoljenih drog v Ljubljani.

V času obiska DPM je bilo v Zavodu Ig zaposlenih 21 pravosodnih policistov, od tega 16 ženskega spola. Delo jih je dejansko opravljalo le 10, saj je veliko porodniške odsotnosti. To poskušajo reševati tudi s pomočjo pravosodnih policistov iz ZPKZ Ljubljana. Zaradi pomanjkanja Zavod Ig tako še vedno le s težavo opravi vse obveznosti, ki se nanašajo na spremljanje zaprtih oseb izven zavoda (npr. privedbe na sodišče). DPM je ponovno predlagal, da se preveri ustreznost sedanje kadrovske zasedbe pravosodnih policistov in po potrebi sprejme ustrezne ukrepe, poudarili pa smo tudi skrb, da ima njihova (pre)velika obremenjenost lahko kaj hitro negativen učinek tudi na razmerje do zaprtih oseb. Ob tem je bilo sicer pohvalno, da so pripornice in obsojenke pozitivno ocenjevale njihovo delo. Urad je sporočil, da že nekaj let ugotavlja, da je kadrovska zasedba v zavodu s pretežno ženskimi uslužbenkami premajhna. Z zagotovitvijo dodatnih zaposlitev v lanskem letu je Zavodu Ig odobril štiri nova delovna mesta, kar je v primerjavi in sorazmerjem z ostalimi zavodi, največ. Postopki zaposlitve novih pravosodnih policistk še tečejo in Urad pričakuje, da se bo kadrovska situacija v drugem delu tega leta stabilizirala. Morebitne občasne težave bodo reševali s pomočjo pravosodnih policistov iz drugih zavodov.

V vzgojni službi Zavoda Ig je zaposlenih sedem oseb (vodja oddelka za vzgojo, psiholog, pedagoginja, socialna delavka, medicinska sestra – pogodbeno, inštruktor za knjigoveznico in hišnik). Za vsako obsojenko sestavi individualni program in obsojenkam nudi različne oblike svetovanja. Z vsako novo sprejeto že ob uvodnem pogovoru poskuša pridobiti dovoljenje za sodelovanje z njihovimi družinami in vključevanjem pristojnega centra za socialno delo. Tudi ob tokratnem obisku pritožb na delo vzgojne službe od obsojenk nismo slišali. Urad je to komentiral s tem, da si v Zavodu Ig resnično prizadevajo in nudijo obsojenkam različne oblike svetovanja, saj ve, za kako kompleksno osebnostno problematiko gre pri večini obsojenk. Konec preteklega leta je prišlo tudi do zaposlitve nove dodatne socialne delavke v vzgojni službi, kar pomeni doprinos k še bolj kakovostni strokovni obravnavi.