Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je danes, 5. 3. 2015, nagovorila udeleženke in udeležence posveta z naslovom Kako učinkovite so lahko državne institucije za enakost spolov?, ki je potekal v Mestnem muzeju v Ljubljani.
Njen nagovor lahko v celoti preberete v nadaljevanju.
Spoštovane organizatorke, gostje, predavateljice, predavatelji, udeleženke, udeleženci,
ob naslovu strokovnega posveta Kako učinkovite so lahko državne institucije za enakost spolov? sem se spomnila na misel Johna F. Kennedyja, ki je dejal: »Ne sprašujte, kaj lahko država naredi za vas, vprašajte se kaj lahko vi naredite za državo.«
Pa je to res? Dodala bi ji svojo ugotovitev: kaj lahko naredite predvsem sami zase in vse, ki so v podobnem položaju.
Kajti spomin na prve boje za enakost spolov, enakost žensk z moškimi, so začele prav ženske same. Clara Zetkin, ruske delavke v tovarnah. Le sam zase lahko namreč veš ali se ti godijo krivice, seveda pa potem nastopi nesporna vloga države in njenih institucij, da zahteve udejanjijo v teoriji zakonodaje in v praksi vsakdana.
Danes, po 4 desetletjih od naše nove ustave,ki je uzakonila enakost spolov in še marsikatero enakost ter nediskriminatornost,pa boj za pravice v praksi, nedvomno ni končan.
Kot varuhinja človekovih pravic spremljam ne le stanje pravic glede na prejete pobude, pač pa institucija obravnava tudi širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic, saj nam to omogoča 2. odstavek 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic.
Kaj v Sloveniji ugotavljamo ob vprašanju enakosti spolov?
- kljub višji izobrazbi ženske v Sloveniji še vedno povečini zasedajo manj odgovorna in slabše plačana delovna mesta,
- več je registrirano brezposelnih,
- pogosteje so izpostavljene revščini, zlasti samohranilke in starejše ženske, ki živijo same,
- opravijo več dela, tako doma kot tudi nege otrok (kljub sodobnemu možu in očetu), ki ga naše prababice ne bi več prepoznale, a tudi ne žensk;
- težko usklajujejo družinsko in poklicno življenje,
- so običajno manj zanimive za delodajalce - najprej zaradi materinstva in posledične odsotnosti, kasneje nenadoma zaradi starosti,
- pojavlja se "stekleni strop", ki je lahko nevidna ovira, ki je ne morejo premagati, da bi zasedle najvišja mesta,
- priče smo nedoslednosti pri uporabi nazivov, ki so še vedno pogosto le v moških oblikah,
- tu so problemi razvez in razhodov ter bojev za otroke, pri čemer ni zaslediti, da bi ženski, ki ji ni zaupan otrok v vzgojo,varstvo in oskrbo, kdaj priznali, da je vseeno dobra mati,
- doma in v okolici doma pa tudi "za štedilniki" kot žrtve ubojev in umorov, umirajo predvsem ženske, ki si jih moški lastijo, ker so jih že spravili v podrejen položaj ali ker tega ne sprejemajo,
- ženske na naslovnicah medijev morajo biti mlade in lepe,
- velika je razlika med pojmom ambiciozna ženska in ambiciozni moški, prva nima pozitivnega predznaka
- malo je žensk, ki so ali so bile članice SAZU-ja, dobitnice Prešernovih nagrad.
8. marec naj bi pomenil stare čase in preživetost praznika, a vendar je treba prav v dneh okoli njega in na sam dan opozarjati državo in institucije, da ne sme biti od vsakokratne oblasti odvisno, kakšen bo njen pogled na žensko, da so bile kvote sicer pomembne za začetek približevanja enakosti spolov v politiki, da pa mora to postati samoumevno, nadaljevati pa se mora tudi v gospodarstvu.
Zaključila bi z mislijo, da danes ni enak včerajšnjemu dnevu, da je dosežen napredek, da pa si ne moremo privoščiti spanja na lovorikah teoretičnih dosežkov enakosti.
Nikoli namreč ni tako dobro, da ne bi moglo, smelo in predvsem moralo, biti še boljše.
Tudi področje enakosti spolov je tisto, ki zahteva od države in njenih predstavnikov, da se nanj spomnijo vsak dan, ne le ob praznikih.
In posvet bo odprl mnogo tem preteklosti in sedanjosti za lepšo prihodost.
