Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) se je že pred časom (na podlagi drugega odstavka 9. člena ZVarCP, ki določa, da Varuh lahko obravnava tudi širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji) odločil nekoliko podrobneje proučiti uveljavljanje in varstvo pravic obsojencev po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) v delu, ki obsojencem zagotavlja sodno varstvo oziroma nadzor nad spoštovanjem njihovih pravic s strani predsednika sodišča.

Po 83. členu ZIKS-1 lahko obsojenec, ki meni, da je bil podvržen mučenju ali drugim krutim oblikam nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, s predlogom zahteva sodno varstvo. Takšen predlog je zavod dolžan poslati tudi pristojnemu državnemu tožilcu (skladno s 117. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora – pravilnik, pa mora zavod o obsojenčevem predlogu za sodno varstvo seznaniti tudi Upravo Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij – UIKS oziroma uprava).

ZIKS-1 poleg tega v 212. členu določa, da nadzorstvo glede zakonitega ravnanja z obsojenci opravlja(poleg ministrstva, pristojnega za pravosodje in drugih organov) tudi predsednik okrožnega sodišča, na območju katerega je zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ ali zavod) oziroma njegov oddelek. V okviru tega nadzora se predsednik okrožnega sodišča pri obsojencih seznani o ravnanju z njimi ter izvajanju njihovih pravic, na njihovo željo tudi brez navzočnosti delavcev zavoda. Če predsednik okrožnega sodišča pri nadzorstvu ugotovi, da so bile kršene pravice obsojencev, mu ZIKS-1 nalaga, da ukrene vse potrebno za zagotovitev pravic obsojencev. V tej zvezi pravilnik še določa, da v primeru, če obsojenec poda pritožbo predsedniku okrožnega sodišča, ki opravlja nadzorstvo po 212. členu ZIKS-1, jo ta preveri in v primeru utemeljenosti odredi potrebne ukrepe, lahko pa jo z morebitnimi napotili sporoči direktorju zavoda ali pisno na upravo (119. člen pravilnika). Predsednik okrožnega sodišča, na čigar območju je zavod oziroma njegov oddelek, mora nadzorstvo po 212. členu ZIKS-1 opraviti najmanj enkrat mesečno. Pri tem mu tudi pravilnik nalaga, da v primeru, če pri nadzorstvu ugotovi, da so bile kršene pravice obsojencev, sporoči to direktorju zavoda, v katerem je nadzorstvo opravil, upravi in ministrstvu za pravosodje (126. člen pravilnika).

***

Upoštevajoč ta normativni okvir sodnega varstva oziroma nadzora pravic obsojencev smo v letu 2011 Ministrstvo za pravosodje zaprosili za podatek o tem, koliko morebitnih takšnih sporočil predsednikov okrožnega sodišča, ki jih omenja drugi odstavek 126. člena pravilnika, je prejelo v letu 2010. UIKS pa smo zaprosili za podatke o tem

• koliko predlogov iz drugega odstavka 83. člena ZIKS-1 so posamezni zavodi in Prevzgojni dom Radeče poslali (tudi) pristojnemu državnemu tožilcu v času od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 in
  
  
• kolikokrat v istem obdobju je bila UIKS s strani zavodov in Prevzgojnega doma Radeče seznanjena o izročitvi predloga obsojenca oziroma mladoletnika za sodno varstvo iz 83. člena zakona ter
  
  
• kolikokrat v istem obdobju je UIKS prejela pisna napotila predsednika posameznih pristojnih okrožnih sodišč v zvezi s pritožbo obsojenca, ki mu je bila podana ob opravljanju nadzorstva po 212. členu ZIKS-1 (119. člen pravilnika) oziroma sporočilo, da je pri nadzorstvu ugotovil, da so bile kršene pravice obsojencev (126. člen pravilnika).   

Okrožno sodišče v Novem mestu, Murski Soboti, Mariboru, Ljubljani, Celju, Kopru in Novi Gorici pa smo zaprosili za pojasnilo o tem:

• kako sodišče obravnava predloge obsojencev za sodno varstvo iz 83. člena ZIKS-1 (konkretno kako se jih dokumentira, po kakšnem postopku obravnava, na kakšne načine vse se preverja navedbe obsojencev v njih, kdaj se šteje, da se z obravnavo teh predlogov lahko konča oziroma na kakšen način se pri tem zaključuje postopek v takšni zadevi (npr. odreditev določenih ukrepov, napotila,...) in

• kolikokrat so obsojenci v letu 2010 s predlogom iz 83. člena ZIKS-1 od sodišča, zahtevali sodno varstvo

ter

• na kakšen način konkretno se predsednik sodišča seznanja pri obsojencih o ravnanju z njimi ter o izvajanju njihovih pravic (t.j. po kakšnem ključu pri posameznem nadzorstvu, ki ga opravlja na podlagi 212. člena ZIKS-1, izbira, s katerimi obsojenci bo govoril, kje se opravlja razgovore z njimi - v njihovih, tudi skupnih, bivalnih prostorih ali v drugih, posebnih prostorih),

• konkretno na kakšen način v primerih, ko ugotovi, da so bile kršene pravice obsojencev, »ukrene vse potrebno za zagotovitev pravic obsojencev« (212. člen ZIKS-1) oziroma »odredi potrebne ukrepe« (119. člen pravilnika),

• koliko pritožb obsojencev, ki so bile podane med opravljanjem nadzorstva po 212. členu ZIKS-1, je bilo pisno sporočeno v letu 2010 UIKS (119. člen pravilnika) oziroma ali je bilo temu naslovu morda sporočeno, da se je pri nadzorstvu ugotovilo, da so bile kršene pravice obsojencev (126. člen pravilnika) in

• kolikokrat je bilo v letu 2010 morda sporočeno Ministrstvu za pravosodje, da so bile     kršene pravice obsojencev.

Kljub urgenci nam Ministrstvo za pravosodje na naše vprašanje ni odgovorilo s pojasnilom, da je za odgovor pristojna UIKS. Ta pa je sporočila, da je na podlagi zbranih podatkov ugotovila, da v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2010 zavodi za prestajanje kazni zapora in prevzgojni dom na podlagi drugega odstavka 83. člena (ZIKS-1) pristojnemu državnemu tožilstvu niso posredovali nobenega predloga. V istem obdobju UIKS s strani zavodov in prevzgojnega doma v nobenem primeru ni bila seznanjena o izročitvi predloga obsojenca oziroma mladoletnika za sodno varstvo iz 83. člena citiranega zakona. UIKS v istem obdobju od predsednikov okrožnih sodišč tudi ni prejela pisnih napotil ali sporočil v zvezi s pritožbo obsojencev in pripornikov o kršitvah njihovih pravic.

 
V letu 2011 (v času do poročanja) je ZPKZ Dob pri Mirni v treh primerih poslal Okrožnemu državnemu tožilstvu v Novem mestu predlog iz drugega odstavka 83. člena ZIKS-1, sicer pa je predloge za sodno varstvo obsojencev odstopil v pristojno reševanje Okrožnemu sodišču v Novem mestu.

 
Predsednica Okrožnega sodišča v Novem mestu je pojasnila, da v pristojnost nadzorstva glede zakonitega ravnanja z obsojenci Okrožnega sodišča v Novem mestu spadata tako ZPKZ Dob pri Mirni in ZPKZ Ljubljana - oddelek Novo mesto. Pojasnila je, da skladno z veljavnim ZIKS-1 redno najmanj enkrat mesečno obišče ZPKZ Dob pri Mirni. Ta zavod je v letu 2008 obiskala 13 krat in opravila 34 razgovorov z obsojenci. Bistveno se je število razgovorov z obsojenci povečalo v letu 2009, saj je takrat opravila 115 razgovorov z obsojenci pri 15 obiskih zavoda. V letu 2010 pa je bila v zavodu 12 krat in opravila 75 razgovorov z obsojenci. V letu 2010 je en sam obsojenec trikrat zahteval sodno varstvo tako kot to določa člen 83 ZIKS-1. Vsako tako zahtevo za sodno varstvo v uradu predsednice evidentirajo pod svojo Su številko (enako velja za zadeve, različne prošnje, pritožbe, pa tudi vprašanja, ki jih naslavljajo na predsednico obsojenci) in v vsem tem obdobju so imeli v uradu predsednice evidentiranih 93 zadev posameznih obsojencev, v katerih je predsednica sodišča njihove navedbe preverjala oziroma obravnavala.

 
O načinu preverjanja navedb obsojencev je sporočila, da brez izjeme na vsako pisanje obsojencev odreagira tako, da najmanj zahteva pisno poročilo zavoda (ki ga tudi vedno dobi), po potrebi osebno ali telefonično kontaktira največkrat z direktorjem zavoda in se pogovori o problemih, težavah, s katerimi se nanjo obračajo obsojenci, da jih skušajo čim prej rešiti, dostikrat pa tudi sama opravlja poizvedbe na različnih naslovih (ne le v zavodu) glede na vsebino prošenj, pritožb obsojencev. Vedno tudi vsak od obsojencev vse njene ugotovitve prejeme v obliki pisnega odgovora. Z vsakim odgovorom je seznanjen tudi ZPKZ Dob pri Mirni. Enak način velja tudi za vložene zahteve za sodno varstvo. Predsednica sodišča ugotavlja, da se je na njeno pobudo v času odkar opravlja nadzorstvo v zavodu veliko spremenilo na bolje. Vodstvo zavoda se trudi in sprejema njene pobude in priporočila. Vsak mesec je vsaj enkrat v zavodu in ob tem se še pred posameznimi pogovori z obsojenci, seznani pri vodstvu zavoda s trenutno situacijo v samem zavodu. Ker obsojenci napišejo prošnjo (prijavnico) za razgovor z njo še predno opravi razgovor z njimi, skuša ugotoviti pri vodstvu zavoda v čem je problem zaradi katerega želijo obsojenci govoriti z njo. Dostikrat tako na ta način lahko obsojencu že takoj da ustrezno pojasnilo, ko opravi razgovor z njim, ne da bi zato bilo potrebno še pisno poročilo zavoda. Praviloma z vsemi obsojenci, ki napišejo prošnjo za pogovor opravi razgovor ob prvem prihodu v zavod, le v primeru, da je teh prijavnic zelo veliko morda opravi z nekaterimi, ki se praktično prijavljajo mesečno na razgovor, pogovor ob naslednjem obisku. Če ob reševanju pritožb oziroma prošenj obsojencev oceni, da bi bilo potrebno obsojencu karkoli pojasniti pa slednjega pokliče na razgovor sama, ne glede na to ali je napisal prijavnico za pogovor z njo ali ne. Razgovore opravlja z obsojenci, praviloma v prostorih zavodske šole (le z obsojenci iz I. oddelka opravlja razgovore v tem oddelku) in občasno gre tudi v posamezne oddelke naključno, da na kraju samem ugotovi kakšno je ravnanje z obsojenci in kolikor ima kdo željo ali kakšno vprašanje, s katerim se obrne nanjo, mu to (če je to v njeni moči) tudi takoj odgovori ali pa se zaveže njihove navedbe preveriti (tako kot če bi se nanjo obrnili s pisno vlogo). Nekajkrat pa je opravila tudi že nadzor v odprtem oddelku ZPKZ Dob pri Mirni v Puščavi, kjer pa se obsojenci praviloma ne pritožujejo in tudi ne prejema njihovih pritožb ali prošenj.

 
Občasno se tudi udeleži (na vabilo ali direktorja ZPKZ Dob ali generalnega direktorja UIKS) skupnih sestankov in tam pove svoje ugotovitve oziroma poda predloge, za katere meni, da jih je treba izpostaviti. V letu 2010 je tudi pisno opozorila UIKS glede obveščanja o spremembah osebnih načrtov obsojencev. Ker je sama tudi članica Sveta za izvrševanje kazenskih sankcij, ki ga je imenoval minister za pravosodje RS tudi v okviru sveta aktivno deluje in svoje ugotovitve, tako glede ZPKZ Dob kot tudi ostalih zaporov, pojasnjuje na skupnih sestankih na Ministrstvu za pravosodje, zato pisnih sporočil ministrstvu ne pošilja.

 
Predsednica je sporočila tudi, da enkrat tedensko obišče vse pripornike tudi v zavodu Novo mesto. V letu 2010 je bila tako v tem zavodu 50 krat. Obiskuje tudi obsojence, ki pa se v tem zavodu nanjo obračajo predvsem z neposrednimi vprašanji in če je le možno, nanje takoj odgovori. Če oceni, da se mora še bolje seznaniti s situacijo posameznih pripornikov ali obsojencev pa zahteva najprej ustno pojasnilo vodstva zavoda, po potrebni pa tudi pisno poročilo, ki ga prav tako vedno prejme. Kolikor sama preverja posamezne ustne pritožbe ali prošnje obsojencev v tem zavodu, to sporoči po pridobljenih podatkih zavodu ali pa prenese sama obsojencem oziroma pripornikom. Če obsojenec ali pripornik v oddelku Novo mesto izrazi željo, da bi se pogovoril z njo brez prisotnosti pravosodnih policistov, tak razgovor opravi v prostoru zavoda, enako velja tudi za razgovore v ZPKZ Dob pri Mirni, res pa je, da v prvem oddelku zavoda Dob pri Mirni  zahteva, da je vedno prisoten pravosodni policist glede na strukturo obsojencev, ki so v tem oddelku.

 
Pripomnila je še, da se je v zadnjem času pričelo dogajati, da se poleg obsojencev nanjo (praviloma po elektronski pošti) obračajo tudi že svojci posameznih obsojencev in to tistih, ki se največkrat pritožujejo. Tudi njim glede na vsebino njihovih pisanj, ko preveri kaj je na stvari, obvezno pisno odgovori in tudi ta dokumentacija se hrani v uradu predsednice.

 
Okrožno sodišče v Murski Soboti je sporočilo, da do sedaj še ni obravnavalo predloga obsojenca za sodno varstvo iz 83. člena ZIKS-1. Morebitne takšen predlog pa bi vpisali v SU vpisnik.

 
O ravnanju z obsojenci se sodišče sicer seznani z mesečnim obiskom obsojencev ter tedenskim obiskom pripornikov. V času obiska oziroma nadzora nad ravnanjem z obsojenci se pogovori z vsemi, kateri zahtevajo razgovor. Razgovor se opravi v prostoru, v katerem biva obsojenec, na prošnjo obsojenca pa tudi v drugem prostoru in brez navzočnosti drugih oseb.
 

Večina pripomb, ki pa so redke, se nanašajo na vprašanja, ki se tičejo npr. hrane, pri čemer pa je ugotoviti, da gre za individualno pogojene želje, ki sicer niso utemeljene. S takšnimi pripombami sodišče seznani upravo zaporov, katera se na to odzove, kadar je to izvedljivo.
 

V letu 2010 o pritožbah obsojencev to sodišče pisno ni obveščalo UIKS, prav tako pa tudi ni sporočilo Ministrstvu za pravosodje, da so bile kršene pravice obsojencev z utemeljitvijo, da kršitev pravic obsojencev sodišče ne beleži.

 
Okrožno sodišče v Mariboru pa je v letu 2010 obravnavalo dve vlogi obsojencev, ki ju je glede na njuno vsebino mogoče šteti kot predlog za sodno varstvo v smislu prvega odstavka 83. člena ZIKS-1. Dodatno manjše število vlog s sorodno vsebino se je nanašalo na izvrševanje pripora. Ob zakonski neopredeljenosti je institut sodnega varstva po navedenem določilu ZIKS-1 po stališču tega sodišča splošne narave in prvenstveno konkretizira splošno ustavno pravico obsojencev do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) v okviru rednih sodnih postopkov zaradi storjenih kaznivih dejanj in povzročene škode z ravnanji mučenja ali drugimi krutimi oblikami nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Ugotavlja, da poseben postopek za obravnavo vlog, naslovljenih na sodišče, v katerih obsojenci brez izrecnih zahtevkov zatrjujejo okoliščine iz prvega odstavka 83. člena ZIKS-1, ni predpisan, zato jih v okviru zakonsko podeljene pristojnosti za nadzorstvo ravnanja z obsojenci iz 212. člena ZIKS-1, kot temu komplementaren ukrep, obravnava urad predsednice sodišča po določilih splošnega upravnega postopka, skladno z določbo 8. člena ZIKS-1. V obeh obravnavanih zadevah (Su 020200/2010-347 in Su 15000112010-574) je bilo po pridobitvi poročila mogoče zaključiti, da odreditev posebnih ukrepov ni potrebna in je bilo obravnavanje obsojenčeve vloge končano brez izdaje odločbe oziroma z dopisom obsojencu.

 
Nadzorstvo po določbi 212. člena ZKIS-1 pa opravlja predsednica sodišča oziroma določeni sodniki kazenskih oddelkov Okrožnega sodišča v Mariboru, Okrožnega sodišča na Ptuju, Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu in Okrožnega sodišča v Murski Soboti po vnaprej pripravljenem razporedu skupaj z nadzorstvom nad ravnanjem s priporniki po določilu 213.d člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Nadzorstvo je bilo v letu 2010 opravljeno 72-krat, in sicer z osebnim obiskom sodnika oziroma strokovnega sodelavca v ZPKZ Maribor in Odprtem oddelku Rogoza. Sodnik, ki opravlja nadzor, obišče vsakega pripornika, bodisi v njegovi sobi bodisi v skupnih prostorih, in opravi razgovor z vsakim, ki to želi, razgovor z obsojenci pa se opravi le v primeru, če kateri od njih vnaprej poda predlog za razgovor s sodnikom. Po opravljenem nadzorstvu se ugotovitve vpišejo v evidenco, ki jo vodi direktor zavoda za izvrševanje kazni zapora oziroma odprtega oddelka.

 
Pritožb obsojenih oseb po sporočilu tega sodišča ni veliko in jih je večinoma mogoče razrešiti že z razgovorom z obsojencem. Le občasno se ustrezna pojasnila zahteva od direktorja zavoda, kakšni posebni ukrepi za odpravo kršitev pravic obsojencev v smislu določila 119. člena pravilnika pa se do sedaj niso izkazali za potrebne. V letu 2010 tako s strani naslovnega sodišča o pritožbah obsojencev v zvezi z izvrševanjem kazni zapora ni bila obveščena niti UIKS niti Ministrstvo za pravosodje.

 
Po sporočilu Okrožnega sodišča v Ljubljani se izvrševanje pristojnosti za nadzor nad zavodi za prestajanje kazni v skladu z določbami 212. čl. ZIKS-1 v praksi izvaja z mesečnimi obiski predsednika sodišča v zavodih za prestajanje kazni zapora, v okviru katerih je obsojencem omogočen neposreden stik s predsednikom sodišča na način, da lahko svoje zahteve ali pripombe glede morebitnih kršitev svojih pravic posredujejo v prisotnosti delavcev zavoda, prav tako pa jim je na željo omogočen razgovor v posebnem prostoru brez prisotnosti delavcev zavoda, pri čemer pa se predhodno opravi pregled varnostne situacije. V zvezi s tem je sodišče pripomnilo, da željo po osebnem pogovoru obsojenci izrazijo le redko (v letu 2010 je bil izveden le en pogovor v posebnem prostoru). S predsednikom lahko obsojenec govori kdorkoli to želi in pri tem ne obstaja nikakršen ključ, po katerem bi se opravljala selekcija med obsojenci. Predsednik sodišča se torej seznanja z ravnanjem z obsojenci tako v neposrednem pogovoru z njimi kot tudi v vlogah, ki jih obsojenci posredujejo sodišču.
 

Glede predlogov za sodno varstvo, ki jih obsojenci lahko vlagajo v skladu s 83. členom ZIKS-1, sodišče sporoča, da v letu 2010 tovrstnega predloga ni prejelo. Obsojenci se na predsednika sodišča obračajo predvsem s pritožbami zaradi kršitve pravic ali drugih nepravilnosti v zavodu. Pritožbe, ki jih obsojenci posredujejo ustno ob vsakokratnem nadzoru v zavodu, sodišče evidentira v posebni knjigi, kjer se navedejo osebni podatki obsojenca, ki je predlog podal, kot tudi vsebina predloga, medtem, ko se pritožbe, ki jih obsojenci na predsednika sodišča naslovijo pisno, vpisujejo v vpisnik pod posebno Su številko.

 
Postopek v zvezi s pritožbami, ki so podane ustno ob opravljanju nadzorstva, je navadno takšen, da predsednik sodišča že ob obisku v zavodu opravi poizvedbe o obsojenčevih navedbah pri upravi zavoda in če ugotovi kakšno kršitev ali nepravilnosti, neposredno odredi potrebne ukrepe. V primerih, ko obsojenci podajo pritožbo v pisni obliki, pa predsednik sodišča, v kolikor je iz predloga razvidna kršitev obsojenčevih pravic ali druge nepravilnosti, od uprave zavoda zahteva pisno poročilo v zvezi z navedbami obsojenca in v primeru kršitev odredi potrebne ukrepe. Če pa predlog ni takšen, da bi iz njega izhajale kršitve obsojenčevih pravic, se obsojencem posreduje odgovor v zvezi z njihovimi morebitnimi vprašanji ali pripombami, s tem pa se postopek tudi zaključi.
 

V zvezi z ukrepi, ki jih predsednik sodišča odredi, sodišče pojasnjuje, da se obsojenci ob nadzoru zavodov na predsednika sodišča obračajo predvsem z različnimi vprašanji kot tudi prošnjami, ki se nanašajo na njihove kazenske postopke, le redko pa se v njihovih navedbah pojavljajo pritožbe zaradi kršitve njihovih pravic oziroma zaradi neprimernega ravnanja z njimi. Sodišče je na primer v letu 2010 prejelo le dve pisni pritožbi, ki se nanašata na neprimerno zdravstveno oskrbo ter oskrbo s hrano, s pritožbami glede morebitnega mučenja ter drugega krutega ravnanja s strani zavodskih delavcev pa sodišče ni bilo soočeno.
 

Sodišče pritožb obsojencev, ki so bile podane med opravljanjem nadzorstva po 212. členu ZIKS-1 oziroma ugotovitev v zvezi s kršitvami pravic obsojencev v letu 2010, ni posredovalo UIKS, saj nobena od navedenih kršitev oziroma nepravilnosti ni bila takšne vrste in stopnje, da ne bi bila odpravljena nemudoma po odrejenem ukrepu, prav tako pa o navedenih podatkih ni obveščalo Ministrstva za pravosodje.
 

Okrožno sodišče v Celju je pojasnilo, da na vprašanje, kako sodišče postopa v primeru predloga za sodno varstvo ne more podati, saj s podatki, da bi kateri mladoletni obsojeni takšen predlog za sodno varstvo podal, ne razpolaga.

 
Nadzorstvo sodišča nad izvajanjem ukrepa oddaje v PD Radeče se sicer opravlja v skladu s 489. členom ZKP. To pomeni, da mora uprava zavoda, v katerem se izvršuje vzgojni ukrep, vsakih šest mesecev poročati sodišču o mladoletnikovem obnašanju, sodnik za mladoletnike pa lahko tudi sam obiskuje mladoletnike v zavodu.

 
Nadzorstvo nad izvajanjem vzgojnega ukrepa oddaje mladoletnika v PD Radeče se sicer opravi praviloma enkrat letno v prostorih PD Radeče, po potrebi pa tudi pogosteje.

 
V letu 2010 UIKS sodišče ni pošiljalo pritožb obsojencev, ker z njimi ni bilo seznanjeno. Prav tako v letu 2010 Ministrstvu za pravosodje ni poročalo o kršitvah pravicah obsojencev.


Tudi Okrožno sodišče v Kopru je sporočilo, da v letu 2010 ni prejelo nobene zahteve obsojencev za sodno varstvo po 83. členu ZIKS-1. To sodišče je pred leti sicer obravnavalo predlog obsojenca po členu 83 ZIKS-1. Takrat so bila od direktorja ZPKZ zahtevana pojasnila v zvezi z navedbami obsojenca in obsojenec je bil nato seznanjen z ugotovitvami predsednika sodišča

 
Glede nadzorstva nad ravnanjem z obsojenci na podlagi člena 212. ZIKS-1 je pojasnilo, da je v okviru rednih tedenskih pregledov ravnanja s priporniki zagotovljeno tudi obsojencem, da prosijo za pogovor s predsednikom sodišča oziroma sodnikom, ki tak nadzor opravlja. Obsojenci praviloma možnost teh pogovorov izkoriščajo tako, da se mesečno z njimi opravi od 4 do 6 pogovorov. Sicer pa predsednik sodišča najmanj enkrat letno opravi nadzor ravnanja z obsojenci tudi z obiskom vseh obsojencev. V letu 2010 ni bilo ugotovljeno, da bi bile kršene pravice obsojencev. Hkrati je sodišče pripomnilo, da je določba člena 212 ZIKS-1 preveč splošna, saj iz nje ni razvidno, za kakšne ukrepe je pristojen predsednik okrožnega sodišča.
 

Predsednica Okrožnega sodišča v Novi Gorici pa je sporočila, da na podlagi prvega  odstavka 212. člena ZIKS-1 opravlja nadzorstvo glede zakonitega ravnanja z obsojenci v ZPKZ Koper, Oddelek v Novi Gorici. Na podlagi njenega pooblastila opravljajo nadzorstvo tudi pooblaščeni sodniki. Ker gre za majhno število obsojencev, se nadzorstvo opravlja istočasno kot nadzorstvo pripornikov, to je enkrat tedensko. V letu 2010 pa sodišče ni prejelo nobenega predloga za sodno varstvo iz 83. člena ZIKS-1. V tem letu tudi ni ugotovilo nobene kršitve pravic obsojencev. Prav tako v letu 2010 sodišču obsojenci med opravljanjem nadzorstva niso podali pritožbe.
 

***

 
Sodno varstvo oziroma nadzor iz ZIKS-1 je v zadevi Štrucl Jakob in ostali zoper Slovenijo preučilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Sodišče v tej zadevi ugotavlja, da je vlada navedla, da določba 83. člena ZIKS-1 ne predvideva samostojnega pravnega sredstva, temveč da se samo nanaša na pravna sredstva, ki so obsojencu na voljo zlasti v postopkih pred pravdnimi in upravnimi sodišči. Ugotavlja tudi, da sredstva omenjenega varstva glede na 83. člen ZIKS-1 v notranji zakonodaji niso jasno določena.

 
V zvezi z nadzorom predsednika okrožnega sodišča pa pripominja, da zakonodaja v tem pogledu ne določa nobenega formalnega postopka za obravnavanje pritožb, in zdi se, da predsednik okrožnega sodišča tudi ne more izdajati odločb, ki bi bile pravno izvršljive. Glede na navedeno Sodišče ugotavlja, da se to pravno sredstvo ne more upoštevati kot tisto, ki lahko neposredno popravi sporno stanje stvari.

 
Sodišče je tudi zaključilo, da nobenega od pravnih sredstev, na katera se je sklicevala vlada, ni z zadostno stopnjo zanesljivosti mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo za pritožnike. Sodišče v skladu z navedenim ugotavlja, da je bil 13. člen konvencije kršen zaradi pomanjkanja učinkovitega in dostopnega pravnega sredstva v okviru domače zakonodaje glede pritožb pritožnikov nad razmerami njihovega prestajanja kazni. Poleg ukrepov za znižanje ravni zasedenosti v sobah ZPKZ Ljubljana je sodišče našo državo zato tudi izrecno spodbudilo k oblikovanju učinkovitega instrumenta, ki bi omogočal hiter odziv na pritožbe v zvezi z neustreznimi razmerami prestajanja kazni in zagotovil, da se po potrebi odredi premestitev obsojenca pod pogoji, ki so združljivi s konvencijo.

 
***

 
Glede na prejete odgovore sodišč o obravnavanju predlogov za sodno varstvo ugotavljamo, da obsojenci to možnost varstva pravic v praksi le redko uporabljajo. Ob odsotnosti podrobnejše opredelitve tega pravnega sredstva tudi ni povsem jasno ali gre za samostojno pravno sredstvo ali pa (kot je to navajala vlada v zadevi Štrucl Jakob in ostali zoper Slovenijo) se ta nanaša na pravna sredstva v drugih sodnih postopkih. Očitno se morebitni tozadevni predlogi obsojencev v praksi obravnavajo na neformalen način (v glavnem s pisnim ali celo le ustnim poročanjem), tako kot se sicer obravnavajo prejete pritožbe predsednika okrožnega sodišča, ko ta opravlja nadzorstvo po 212. členu ZIKS-1. Zato tudi ni jasna razmejitev namena določbe ZIKS-1, ki določa sodno varstvo (83. člen) od 212. člena, ki pa ureja nadzorstvo predsednika sodišča. Pri tem pripominjamo, da tudi sodišča sama opozarjajo na pomanjkljivo opredeljenost instituta sodnega varstva pravic obsojencev v ZIKS-1 (npr. Okrožno sodišče v Mariboru). Odgovori sodišč, da ne prihaja do poročanja Ministrstvu za pravosodje in/ali UIKS ter, da sodišča v praksi ne ugotavljajo kršitev pravic obsojencev, odpira tudi vprašanje učinkovitosti tega načina (sodnega) varstva oziroma nadzora pravic obsojencev.

 
***

S sklicevanjem na člena 7 in drugi odstavek 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic smo predlagali, da Ministrstvo za pravosodje izpostavljeno problematiko sodnega varstva oziroma pravic obsojencev obravnava v luči naših ugotovitev in nam posreduje svoja stališča. Upoštevajoč tudi ugotovitve Evropskega sodišča za človekove pravice in njegovo opozorilo, da bo treba urediti učinkovito pravno sredstvo za varstvo pravic oseb, ki prestajajo kazen zapora, so nas zanimali načrtovani ukrepi na tem področju, zlasti pa, ali se morda v tej zvezi načrtuje povečana vloga sodišč npr. s t.i. sodnikom za izvrševanje kazni, ki ga nekatere pravne ureditve v drugih državah že poznajo.


V odzivu na naš predlog je Ministrstvo za pravosodje sporočilo, da se strinja z našimi ugotovitvami, da je določba 83. člena ZIKS-1 nedorečena in nejasna. Ministrstvo zato že pripravlja spremembe ZIKS-1, ki bodo zajele tudi spremembe členov od 83 do 85 ZIKS-1.