V zadnjem času je spet nekoliko povečano javno izpostavljanje domnevnih nepravilnosti v postopkih pred centri za socialno delo in sodišči, ki se nanašajo na odločanje o tem, komu od staršev bo ob prenehanju življenjske skupnosti otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Glavni očitek, ki se pojavlja, se nanaša na domnevno diskriminacijo moških v teh postopkih in na privilegiran položaj žensk.
Varuh človekovih pravic RS (Varuh) spoštovanju pravic otrok že vsa leta svojega obstoja posveča posebno pozornost kršenju pravic otrok v postopkih, ko otrokova starša nastopata kot nasprotni stranki. V takšnih primerih je podana nevarnost, da starša ne bosta uspeli dosegati soglasja o odločitvah, ki so za otroka bistvenega pomena, zato mora takšne odločitve namesto staršev sprejemati sodišče. Na centrih za socialno delo, ki sicer nimajo nobenih pooblastil odločanja o položaju katerega koli družinskega člana, je vloga posrednika med starši in pomočnika pri doseganju soglasja o doseganju otrokove koristi.
Varuh je doslej zaznal mnoge primere, ko starši v različnih postopkih pred državnimi organi in nosilci javnih pooblastil dejansko niso enako obravnavani. V veliko primerih je bila podana naša ocena, da se roditeljske pravice v praksi praviloma v veliko večjem obsegu priznane tistemu od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Drugi od staršev ima pogosto zelo okrnjen vpliv na svoje izvrševanje roditeljske pravice, saj je to v največji meri odvisno od pripravljenosti »glavnega« starša, da z drugim staršem sodeluje. Če takšne pripravljenosti ni, po naši oceni okolje večinoma »glavnemu staršu« daje mnoga pooblastila, ki jih ta nima in jih hkrati odreka drugemu od staršev. Tako zaznavamo težave pri spremljanju in soodločanju o šolanju, zdravstvenem stanju, kraju prebivanja otroka in pri mnogih drugih odločitvah, ki po mnenju Varuha sodijo med takšne, ki bi terjali soglasje obeh staršev in o njih ne bi smel odločati eden od staršev sam. Namesto, da bi vsi pristojni organi dosledno opozarjali starše na njihovo dolžnost in onemogočali zlorabe otroka, jim prepogosto nudijo še oporo, ki lahko posameznika utrjuje v prepričanosti v svoj prav, s čimer s kršitvami pravic otroka še nadaljuje.
Po oceni Varuha se tovrstna problematika pojavlja enakomerno tako v primerih, ko je otrok zaupan v varstvo in vzgojo matere, kakor tudi, ko je zaupan očetu. V tem delu ne bi mogli potrditi navedb, da prihaja do diskriminacije staršev po spolu.
Varuh že vsa leta svoja obstoja zaznava različne podatke, ki se širijo v javnosti, o tem, kakšen odstotek otrok je zaupan v varstvo in vzgojo materi. Vsi viri navajajo odstotke višje od devetdeset, očitno pa so vse tole ocene, ki niso nujno povezane z dejanskim stanjem. Doslej nobeden od državnih organov ni izvedel analize, ki bi omogočala ugotavljanje morebitne diskriminacije med spoloma. Zato se je Varuh odločil, da bo v letu 2014 skušal priti do ustreznih podatkov, kakšno je dejansko stanje na področju zaupanja otrok v varstvo in vzgojo enemu od staršev. Pri tem seveda ne sme biti edini relevanten podatek, kolikšen delež otrok je zaupanih v varstvo in vzgojo materi. Treba je upoštevati tudi, koliko je bilo sporazumov med starši, ki jih je sodišče zgolj potrdilo in kolikšen je delež očetov, ki se sploh niso potegovali, oziroma niso bili pripravljeni izvajati varstva in vzgoje otroka.
Tudi rezultate analize pa bo treba interpretirati previdno, saj iz morebitnega različnega deleža otrok, ki so zaupani v varstvo in vzgojo materam in očetom, še ne moremo z gotovostjo sklepati na vseprisotno diskriminacijo po spolu.
