Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je prejel nekaj vprašanj in zasledil ugibanja o tem, zakaj se predstavniki Varuha niso udeležili 14. oziroma 15. nujne seje Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti in kakšen je odnos varuhinje oziroma Varuha do delovanja nekdanje Službe državne varnosti (SDV).
Ocenjujemo, da neodgovorjena vprašanja in ugibanja lahko povzročijo napačne interpretacije in zaključke, zato podajamo naslednje pojasnilo.
Varuh se praviloma udeležuje sej, na katerih so obravnavana vprašanja, ki jih lahko obravnava na podlagi Zakona o Varuhu človekovih pravic RS (ZVarCP). Kadar pa gre za obravnavo ideoloških in političnih tem, do katerih se Varuh, na podlagi svojega ustavnega in zakonskega položaja ne more opredeljevati, pa ne vidimo razlogov za sodelovanje v takšnih razpravah. Menimo, da morajo tovrstne razprave ostati v okviru politike in da vpletanje Varuha v takšne razprave ni primerno in ni v skladu z njegovo vlogo.
Poudarjamo, da je bil Varuh ustanovljen za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Naše pristojnosti in pooblastila so določene z Zakonom o varuhu človekovih pravic (ZVarCP). Za začetek postopka pri Varuhu je tako praviloma potrebna pobuda osebe, ki meni, da so ji z aktom organa kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Če v posamični zadevi Varuh začne postopek na lastno pobudo ali jo vloži v imenu prizadetega posameznika kdo drug, je potrebno za začetek postopka soglasje prizadetega. Varuh lahko po svoji odločitvi obravnava tudi širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji. Odločitev o tem je v pristojnosti Varuha. Varuh ne začne postopka, če je od dejanja ali zadnje odločitve organa preteklo več kot eno leto, razen če oceni, da je pobudnik zamudil rok iz objektivnih razlogov ali da gre za tako pomembno zadevo, ki opravičuje njegovo ukrepanje ne glede na časovno oddaljenost.
Če bomo torej v zvezi z vprašanji, ki jih je Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti obravnavala na dveh zadnjih nujnih sejah, prejeli kakšno pobudo, jo bomo tudi obravnavali v okviru svojih pristojnosti in pooblastil. Hkrati pa se bomo v primeru informacij oziroma podatkov, ki bi morda kazali na nezakonitosti ali nepravilnosti pri delu pristojnih organov in bi bile te pomembne za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost v naši državi, odločili za morebiten začetek postopka na lastno pobudo.
V zvezi s tem opozarjamo tudi na potrebo po spoštovanju z zakonom določenih pristojnosti in pooblastil posameznih državnih organov, njihovo neodvisnost in samostojnost pri odločanju ter spoštovanju načel pravne države in delitve oblasti. Varuh nadzira delo državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilce javnih pooblastil. Ti so dolžni ukrepati skladno s svojimi ustavnimi in zakonskimi pooblastili. Tudi zločine, ki naj bi se zgodili v preteklosti, morajo raziskati za to pristojni organi in ukrepati v skladu z zakoni. Vsakršno prevzemanje pristojnosti drugih organov lahko pomeni ogrožanje pravne države in nedopusten pritisk ene veje državne oblasti (zakonodajne) na pravosodno, kar je v nasprotju z ustavnim načelom delitve oblasti.
Neudeležba Varuha na obeh sejah komisije ne pomeni, da ljudje, ki jih je preganjala SDV ne zaslužijo obravnave Varuha, kot je v intervjuju za časnik Družina (9. 2. 2014) povedal poslanec Franc Breznik, ampak govori zgolj o nujnosti spoštovanja prej omenjenih okvirjev delovanja organov, da bi pravna država lahko delovala nemoteno in brez političnih pritiskov.
Varuh je že večkrat poudaril, da je treba v vseh primerih povojnih zločinov storiti vse, kar je mogoče, in da še živeči izvedo za posmrtne ostanke pobitih svojcev. Gre za moralno in etično zavezo, ki pa se ne bi smela zlorabljati za namene dnevne politike.
Čeprav je druga svetovna vojna in povojni dogodki, vključno z izvensodnimi poboji, časovno odmaknjena in je živ spomin nanjo treba ohranjati aktivno in zavestno, je treba to početi tako, da pri tem ohranjamo dostojanstvo do žrtev in do njihovih bližnjih. Spoštovanje človekovega življenja in njegovega dostojanstva ostaja temelj varovanja človekovih pravic.
