65. obletnica sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic ni le dan, ko o človekovih pravicah pogosteje govorimo, je tudi čas, ko se je treba spet in znova zavedati, da so te pogosto kršene, na kar Varuh redno opozarja slovensko javnost, tudi v svojih letnih in posebnih poročilih.
Človekove pravice in svoboščine so kakor oklep, ki nas ščiti. So pravilo, ki nam daje in nas hkrati omejuje, kajti pravice posameznika so omejene s pravicami drugih. So vrednostna opora pri presojanju upravičenosti posegov državnih oblasti. So tudi vodilo pri ocenjevanju ravni spoštovanja človekovih pravic, ki jih na normativni ravni zagotavljajo ustava, zakoni in mednarodni dokumenti s področja varstva človekovih pravic.
Ali se sploh zavedamo, kako neenakost boli, kako je težko v vsakdanji svet vstopiti ljudem z obrobja družbe, vsem socialno izključenim, nemočnim, razžaljenim in ponižanim ter se boriti za svoje pravice? Ali vemo, kako težko je posameznikom, zlasti brez dosegljive pravne pomoči, razbrati pravice in dolžnosti iz tisočerih zakonov in podzakonskih aktov ter ubrati prave poti za njihovo uveljavitev?
Tudi zato smo danes zbrani, da nedvoumno sporočimo, da nam je mar za človekove pravice vsakega posameznika, za zagotavljanje takšnih družbenih razmer, ki bodo omogočale njihovo spoštovanje. Točno pred 20 leti je civilnodružbeni forum za človekove pravice z uglednimi univerzitetnimi profesorji, novinarji, kulturniki, odvetniki, duhovniki in drugimi, ki mu je predsedoval prof. dr. Ljubo Bavcon, našel naslednika – Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Svoje delo je začel na podlagi Zakona o varuhu človekovih pravic, ta pa je začel veljati 20. decembra leta 1993.
Prav nobenega dvoma ni, da je potreba po Varuhu premosorazmerna s problemi, ki jih doživlja družba, težavami ljudi na številnih področjih življenja in udejstvovanja, s težko finančno in socialno krizo ter erozijo pravne države. Zato je Varuh pogosto celo zadnje upanje ljudi, ki se kot hlapci Jerneji poganjajo od institucije do institucije, upajoč na čudežni izhod, ki bi jim prinesel odgovor na nenehna vprašanja: ali so mi bile kršene človekove pravice.
O teh in sorodnih vprašanjih ter ugotovljenih kršitvah človekovih in drugih pravic varuhi redno poročamo z letnimi poročili, ki jih že od leta 1996, ko je izšlo prvo poročilo o Varuhovem delu za leto 1995, predajamo predsedniku državnega zbora (kar je zakonska obveza) ter vsakokratnima predsednikoma države oziroma vlade. Letos sem predala že osemnajsto poročilo, v katerem je objavljenih več kot sto priporočil. Bolj poglobljeni analizi udejanjenih in zlasti prezrtih Varuhovih priporočil, ki jih je bilo v vseh letih delovanja skoraj tisoč, nameravam nameniti posebno pozornost v letu 2014, ko bomo praznovali 20. obletnico delovanja.
Vsakoletna poročila so tudi svojevrsten pregled ugotovljenih sistemskih in drugih kršitev človekovih pravic. Varuh prav s poročili nastavlja družbi ogledalo, v katerem se zrcalijo pomanjkljivosti predpisov in raven učinkovitosti dela državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil.
Ob obravnavi posamičnih primerov pri Varuhu večkrat odpiramo pandorino skrinjico, kajti včasih že analiza le enega primera razgrne več sistemskih pomanjkljivosti in nedoslednosti delovanja javnih oblasti in druge probleme.
Spoštovanje in udejanjanje Varuhovih priporočil prispevata k učinkovitejši pravni državi in spoštovanju človekovih pravic. In ker ugotavljamo premnoge kršitve in neupoštevanje Varuhovih priporočil, se lahko vprašamo: ali je Varuh brezzobi tiger? Vprašanje je povezano s številnimi pobudami in pismi pobudnikov, ki trdijo, da smo zadnje upanje, da so obupani, uničeni, ponižani, razžaljeni in da od nas pričakujejo rešitev. Številna zahvalna pisma, ki nam jih pišejo po posredovanju in uspešno rešeni Varuhovi zahtevi za odpravo ugotovljenih kršitev, dokazujejo, kako potrebna je ta institucija v naši družbi.
Spoštovanje pravic je zagotovo drago, nespoštovanje pa običajno celo dražje. Zato velja storiti prvo, s tem ne odlašati in se nenehno izgovarjati na krizo, v imenu katere lahko pričakujemo le, da država pogosteje jemlje, kot daje.
Ob tej priložnosti želim izraziti posebno zadovoljstvo in zahvalo nevladnim organizacijam za sodelovanje. Varuh je namreč v dvajsetih letih svojega dela stalno organiziral redna srečanja s predstavniki civilne družbe, nevladnimi organizacijami in civilnimi pobudami z različnih področij: okolja, varstva otrokovih pravic, pravic starejših, invalidov, otrok s posebnimi potrebami in drugih. Srečanja so postala oblika obojestranskega seznanjanja z aktualnimi problemi na vseh naštetih področjih življenja in možnost skupnega iskanja rešitev, ki bi preprečevale kršenje človekovih pravic.
Ob zahvali obema dosedanjima varuhoma človekovih pravic in varuhinji – predhodnici, ne morem mimo ugotovitve, ki so jo tudi oni ves čas izpostavljali, da je pravna država na veliki preizkušnji. Bomo zagotovili razsojanje v razumnem roku? Se bo erozija, ki je načela socialno državo, ustavila? Bomo lahko sanirali pretekle napake vodenja države in bohotenja neustavljivega pohlepa, korupcije in nedopustne ter mnogokrat nekaznovane kraje družbenega premoženja?
Še vedno se dan za dnem srečujemo z vprašanji etike v javni besedi. Izrečena ali zapisana beseda lahko rani čustva posameznika ali celo družbenih skupin in povzroča nadaljnja razdvajanja ljudi med naše in vaše, verujoče in ateiste, partizane in domobrance ter druge delitve, kar jih poznamo. Vzrok številnih prenagljenih in s čustvi obarvanih nastopov je celo sovražnost, pot od izrečenih besed nazaj pa je tako težka, včasih celo nemogoča.
Prepolni smo besed in hvalisanja, da so mladi naše bogastvo, vendar žal prav mladi v naši družbi nimajo dovolj možnosti za osamosvojitev, zaposlitev, ureditev stanovanjskega vprašanja in drugo. Ali se zavedamo, da smo družba in država starajočih se prebivalcev, ki morajo žeti sadove svojega dela, in ne znova skrbeti za otroke, ki so odrasli, a brez doma, deložirani, brez zaposlitve …? Država prispeva velika sredstva za socialne transferje, ki le blažijo, in ne rešujejo. Naša skupna pozornost in ukrepanje morata biti usmerjena k ustvarjanju razmer za to, da bo vsak posameznik lahko dostojno živel od sadov svojega dela.
Zemljo uničujemo in ob tem ne razmišljamo, kakšno zapuščino bomo predali mlajšim rodovom. Je res, da nam je tako močno mar za kapital, da ima ta prednost pred človekovim zdravjem in ohranitvijo naravnega ravnovesja? Je trajnostni razvoj le puhla fraza ob dejstvu, da oblasti sprejemajo odločitve, ki ne prispevajo k trajnostnemu razvoju? Zavedam se, da nizam vprašanja, na katera pa morajo odgovoriti državni organi in organi lokalnih skupnosti, ki so po ustavi in zakonih dolžni zagotavljati spoštovanje človekovih pravic do zdravega okolja in človeka vrednih bivanjskih razmer.
Varuhovo delo ni le v pisarni, temveč tudi na terenu in na številnih poslovanjih zunaj sedeža, kjer srečujemo ljudi, ki za državo in njene institucije pogosto ne najdejo prav veliko lepih besed. Na podlagi številnih pogovorov z ljudmi in analize pobud lahko rečem: dovolj je uradniškega odnosa do ljudi in vzvišenega pošiljanja od vrat do vrat. Vsak naj opravi svoje delo. Sprejemajo naj se takšne odločitve, na katere bo manj pritožb. Reševanje pritožb v vseh institucijah države naj postane krajše. Tudi s tem bomo storili več za večje zaupanje v institucije pravne države.
Phil Bosmans je zapisal, da včasih tožimo nad slabimi časi, toda časi so slabi, če so slabi ljudje, pa tudi, če naše bivanje in delo prekrivajo oblaki nezaupanja, nestrokovnosti, neodkritosti, sumničenja in pretvarjanja. Vse to načenja odnose med ljudmi, kar vpliva na splošno razpoloženje ljudi, na njihovo ustvarjalnost in zavzetost reševanja problemov, tudi tistih, ki so povezani z zagotavljanjem temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Sklenem lahko le z vprašanjem, ali bodo Varuhova poročila zaradi večjega spoštovanja človekovih pravic kdaj lahko krajša od sedanjih? Zagotovo, a šele, ko bodo tudi priporočila upoštevana in bo manj kršitev, ki jih vedno znova, letos že osemnajstič, predstavljamo v letnem poročilu. Vsa priporočila je državni zbor sprejel soglasno, kar me posebej veseli, vendar hkrati pričakujem, da jih bodo pristojni z vso resnostjo udejanjili.
Na današnji dan pred 65 leti, 10. decembra 1948 torej, je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Z njo so človekove pravice in svoboščine postale univerzalno sprejete vrednote: tako pravice za posameznike na eni strani in obveznosti za države podpisnice na drugi. Poleg univerzalnih dokumentov moram omeniti izjemen pomen regionalnih mehanizmov, zlasti Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah z Evropskim sodiščem za človekove pravice kot nadzornim mehanizmom. Tudi v Sloveniji moramo storiti vse, da bomo sodbe tega sodišča spoštovali in storili vse za odpravo ugotovljenih krivic.
Med mehanizmi nadzora na globalni ravni imajo pomembno mesto državne institucije za človekove pravice, ustanovljene na podlagi univerzalno sprejetih Pariških načel v zvezi s statusom nacionalnih institucij za človekove pravice, ki jih je pred dvajsetimi leti, 20. decembra 1993, potrdila Generalna skupščina OZN. Te institucije se, poleg obravnave posamičnih primerov, kar je klasična naloga ombudsmanov, vključujejo tudi v mehanizme nadzora nad uresničevanjem mednarodnih in sistemskih obveznosti države na področju varstva človekovih pravic. Varuh že desetletje opozarja, da v Sloveniji nimamo polnopravne državne institucije za varstvo in promocijo človekovih pravic, ki bi delovala na podlagi Pariških načel. O tem je že večkrat pisal v svojih letnih poročilih in predlagal priporočila, ki so bila sicer potrjena v državnem zboru, vendar se razmere niso spremenile. Pričakujem, da bo država v prihodnje storila več za oblikovanje takšne nacionalne institucije za človekove pravice.
Smo v decembru, ko delamo ne le bilanco minulega, ampak celo sanjamo, hrepenimo in želimo, da bi nam bilo bolje, zato je to priložnost, da vam zaželim, da bi ob mislih na svojo srečo, zdravje, zadovoljstvo, uspeh in slavo mislili tudi na druge. Že to bo dovolj, da se bodo tudi njim uresničile nekatere praznične želje.
Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic
Vila Podrožnik, 10. December 2013
