Spoštovane in spoštovani,

sloviti psiholog in teolog dr. Anton Trstenjak je zapisal, da psihologija medčloveških odnosov zagovarja pomen žive besede, stisk rok, pogled iz oči v oči in se tega ne da z ničemer nadomestiti.

Človek sicer lahko deluje tudi na daljavo, posebno z napisano besedo, podobami in simboli, a jezik je še vedno najmočnejši ustvarjalec osebnih odnosov. Čeprav so nam z neverjetno tehniko odprte in dane fizične poti po celem planetu Zemlja in tudi v vesolje, smo si ljudje med seboj vedno bolj oddaljeni in intimno osamljeni.

Zato so posebni dnevi priložnost, da se srečamo in tudi slišimo.

Danes je zagotovo tak dan; svetovni dan človekovih pravic, ki je za Slovenijo tudi v znamenju 20-letnice obstoja Varuha človekovih pravic.

Po zgodovinski osamosvojitvi Slovenije smo namreč jasno in nedvoumno sporočili, da nam je mar za človekove pravice, saj smo to odločno zapisali v pravne akte, razmišljali pa tudi o najustreznejšem poimenovanju njihovega branilca ; ombudsmana z domovinsko pravico v Skandinaviji ali varuha, ki je svoje mesto, položaj in pristojnosti dobil v ustavni in zakonski opredelitvi institucije Varuha človekovih pravic Republike Slovenije.

Prvi varuh mag. Ivan Bizjak je bil izvoljen 29. septembra 1994, po šestih letih mandata mu je sledil Matjaž Hanžek, tretja varuhinja pa je bila dr. Zdenka Čebašek -Travnik. Institucija Varuha je formalno začela z delom 1. januarja 1995.

Vsak varuh z ekipo strokovnjakov nedvomno sledi zapisanim ciljem in krepi učinkovitost ter pomen institucije za posameznike, ki zatrjujejo, da so jim oblasti kršile - temeljne človekove pravice in svoboščine.

Potreba po Varuhu je premo sorazmerna s problemi, ki jih doživlja družba, s težavami na mnogih področjih vsakodnevnega življenja, težko finančno in socialno krizo ter erozijo pravne države.

Varuh je zato pogosto zadnje upanje za preštevilne »hlapce Jerneje«, ki se poganjajo od institucije do institucije, z upanjem v čudežne izhode, rešitve osebnih stisk in ugodne razplete situacij, v katerih so se tudi in celo zaradi odločitev državnih institucij znašli.

Varuh je celo »strelovod, v katerega udarjajo strele«, namenjene predvsem drugim, a kaj, ko so ti občasno celo gluhi in slepi za prošnje, želje, zahteve, pritožbe. Ljudje večkrat ostajajo sami pred mogočnimi vrati države, brez ustrezne ali pravočasne pravne pomoči, drugorazredni, brez denarja, pa tudi razočarani, obupani, depresivni,tudi in celo na dolgi zaprašeni poti številnih pravnih sredstev. Ko prihajajo k Varuhu, neredko grozijo, ihtijo, jočejo in se sprašujejo, do kdaj bodo hodili naokoli, trkali na vrata in čakali na rešitve.

Danes ni enak včerajšnjemu dnevu, saj je za mnoge hujši. Kriza kar traja. Predolgo. Sprašujejo se, kdaj bo bolje.

Poleg obravnavanja pobud, ki na vse možne načine prihajajo do nas, delujemo tudi v okviru zunanjih poslovanj širom Slovenije, stranke sprejemamo na sedežu, obeležujemo vse posebne dneve, ki pripadajo različnim ranljivim skupinam in aktivnim nevladnim organizacijam, ki se bojujejo za njihove pravice, v okviru državnega preventivnega mehanizma obiskujemo institucije, kjer se nahajajo osebe , ki jim je odvzeta prostost  ali omejena svoboda gibanja , preko medijev spremljamo dnevno dogajanje, ki se na številnih področjih dotika šibkih, nemočnih, bolnih, invalidnih, oseb s posebnimi potrebami in ranljivih skupin. Januarja bomo obeležili že 40. srečanje z nevladnimi organizacijami s področja okolja in prostora, pri čemer v zadnjem letu občasno z njimi odhajamo tudi na teren. Pohvalno je tudi sodelovanje s fakultetami, zlasti Pravno fakulteto, Fakulteto za upravo in Fakulteto za varnostne vede, saj se na tak način približamo mladim, ki imajo možnost spoznati naše delo. Naša aktivnost je posvečena tudi mednarodni dejavnosti in srečevanjem z diplomatskimi predstavniki.

Delujemo tudi na lastno pobudo, kjer gre za teme, ki zaradi sistemskih napak odpirajo probleme, ki jih je v družbi in državi moč rešiti.

Varuh opozarja, kritizira in priporoča. Tako preko novinarskih konferenc kot tudi vse bolj sodobnih in sprejetih poti e-novic, ki tedensko prihajajo na več sto naslovov njihovih prejemnikov.

K sebi vabimo ministre in predstavnike drugih državnih institucij, z vsakoletnim poročilom pa predstavljamo obsežen vpogled v celotno družbeno dogajanje, saj vstopamo v državni zbor, ki mu v sprejem predložimo priporočila za boljše delo prenekaterih državnih služb. Ko so sprejeta, so na potezi tisti, na katere se nanašajo.

Zrcalo je torej tu, le pogledati se je treba vanj.

Letos je bilo kar 150 priporočil  in v državnem zboru  so bila sprejeta soglasno. O njih so predhodno razpravljali tako pri predsedniku republike, gospodu Pahorju, Vladi Republike Slovenije, na matični Komisiji za peticije človekove pravice in enake možnosti in v Državnem svetu in njegovih komisijah.

Sprejeto je bilo enotno stališče, da je Varuh človekovih pravic v Republiki Sloveniji tako pomembna institucija, da je njegova priporočila potrebno spoštovati in udejanjiti.
Tako Varuh ni in ne bo »brezzobi tiger«, pač pa bo uporabil vso modrost in znanje v prepričevanju tistih, ki so pripravljeni slediti visokim ciljem spoštovanja pravic in dobremu upravljanju, kar je nedvomno povsem upravičena zahteva.

Vsak od nas lahko že danes naredi pomemben korak v prihodnost, ker se zave, da je njegova dolžnost spoštovanje pravic drugih, etika javne besede, priznavanje drugačnosti, zavzemanje za pravice do dela in iz dela, pravice do zdravega življenjskega okolja, spoštovanje vseh, tudi najmlajših in starejših, skrb za sočloveka na številnih področjih življenja, od zdravstva in šolstva, do uprave in pravosodja.

Naj slednje ne razsoja v nerazumnih rokih, naj bodo sojenja primerno hitrejša in kvalitetnejša, svoje delo pa naj dobro opravijo vsi, ki sodstvu pomagajo, torej izvedenci, izvršitelji, stečajni upravitelji. Na tej poti pa ljudje  ne smejo ostajati sami, saj je naša nesporna ugotovitev, da  brez ustrezne in hitre ter visoko strokovne brezplačne pravne pomoči ne zmorejo izkoristiti vseh pravnih sredstev in dobiti potrditev ali zavrnitev svojih trditev. Seveda to velja za tiste, ki si sami odvetnikov ne zmorejo plačati.

Država naj bo prijazna vsem, posebej tistim, ki sami ne zmorejo preživeti, ker živijo od socialnih transferjev doma ali v institucijah socialnega varstva. Vsem, ki so oropani  zdravja in onim, ki jih skrbita okolje in Zemlja, s katere ni moč preprosto pobegniti v vesolje. Morda nekoč, a tudi takrat najbrž le redkim in med njimi ne bo revnih. Streha naj postane dom, ki ga ne smeš izgubiti, delo nadzornih institucij kvalitetnejše, razčistiti pa moramo s preteklostjo, ki je žal imela tudi svojo temno plat in v ta namen odkriti prikrita vojna in povojna grobišča, pri že odkritih grobiščih zagotoviti simbolični pokop žrtev, postaviti spominska obeležja in in omogočiti dostop sorodnikov žrtev do kraja pokopa. Spoštujmo manjšine in narodne skupnosti, Rome in njihove potrebe po človeka vrednem življenju, vse verujoče, tujce in azilante, skratka-dostojanstvo vseh in vsakogar.

Krepi naj se vloga dobrih medijev, ki morajo poročati strokovno in korektno ter ščititi tiste, katerih zgodbe sicer lahko iz več razlogov zanimajo javnost, a včasih »začinjene« novice prinašajo več škode kot koristi. Določi naj se meje posegov v zasebnost z žalostjo in tragedijami zaznamovanih, da »duh ne bo v celoti ušel iz steklenice«. Le tako bo udejanjen Ulpijanov rek: pošteno živeti, drugega ne prizadeti in vsakomur priznati tisto, kar mu pripada. Takrat bomo lahko zagotovo rekli, da »človek ni več človeku volk«. Varuh pa se bo lahko posvetil marsikateri nalogi, ki se ji sedaj zaradi preobsežnosti dela ne uspe.

Danes je za našo institucijo prav poseben dan, saj smo izdali publikacijo ob 20. letnici Varuha v Republiki Sloveniji. Predstavlja številne poglede na varovanje človekovih pravic skozi oči vseh štirih varuhov, šestih namestnikov, generalne sekretarke, svetovalke za odnose z javnostmi, mnogih visokih predstavnikov države, vlade, državnega sveta, ustavnega sodišča, nekaterih mestnih občin in nevladnih organizacij, pa tudi poseben pregled v številkah, ki odgovarjajo na mnoga vprašanja o pripadu in rešitvah prejetih pobud. Dotaknili smo se le nekaterih tem, ki smo jih aktivno spremljali in z opozorili ter priporočili pri državi uspeli ali celo ne. Prepričana sem, da bo publikacija odgovorila na prenekatera vprašanja teorije in prakse.

Naj se ob koncu poslanice zahvalim vsem dosedanjim varuhom, nekoč in danes zaposlenim, pa tudi tistim, ki nas na vseh nivojih slišite, a ne preslišite.

To je hkrati priložnost, da praznovanje 20-letnice sklenem z zadnjim, a nadvse prijetnim sporočilom za javnost. Posebno praznovanje je namreč obeležil tudi izjemen dogodek. Otroci s posebnimi potrebami so v okviru Planeta 47 pod mentorstvom slikarke Tatjane Ferengje ustvarjali svoja likovna dela, ki ste jih imeli priložnost videti ob prihodu na Grad Brdo, so pa tudi na spletni strani Planeta 47, Koštabona. Posebno zaprosilo za nakup s plemenitim ciljem, ki so si ga zadali otroci sami, smo pred tem dogodkom namenili vsem diplomatskim predstavnikom v Republiki Sloveniji, seveda pa se jim lahko pridružite.

Ob koncu prireditve se boste imeli možnost spoznati z ustvarjalci, ki bodo z izkupičkom dobrodelne prodaje pomagali nekaterim svojim sovrstnikom, ki živijo v Varstveno delovnem centru Draga Ig.

Naj bo najlepše sporočilo ob zaključku še enega leta;
ko pomagaš drugim, pomagaš tudi sebi.
V božičnem miru naj se svet prerodi in s silvestrom znova vzcveti.
Naj naslednje leto v tem krhkem svetu diši po ljubezni, miru, zdravju, sreči.
 

 
Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic Republike Slovenije