Pismo poslanske skupine SDS
Odgovor Varuha na vprašanja poslanske skupine SDS
Številka: 2.2 - 39 / 2014 - 15 - SE
Datum: 09.10.2014
Državni zbor RS
Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke
Šubičeva ulica 4
1000 Ljubljana
Spoštovani,
sklicujemo se na vaše pismo z dne 2. 10. 2014. Med drugimi tudi Varuha človekovih pravic RS (Varuh), kot enega izmed najvišjih predstavnikov naše države, ki se zavzemajo za vladavino prava, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za neodvisnost sodstva, pozivate, da se javno opredelimo do izpostavljenih ravnanj predsednika Vrhovnega sodišča RS ter kršitvah navedenih v omenjenih sodbah in sporočimo, kaj bomo storili, da bo v sodstvu vzpostavljena tudi odgovornost ter kaj bomo storili za odpravo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodnih postopkih.
Stranka sodnega postopka mora okoliščine, zaradi katerih meni, da je podana kakšna zakonska podlaga za izločitev sodnika (če ta sam ne ugotovi razloga za svojo izločitev) uveljavljati z zahtevo za izločitev. Ugotavljamo, da je bila zatrjevana izjava predsednika Vrhovnega sodišča RS že predmet odločanja obče seje Vrhovnega sodišča RS. Ta je s sklepom z dne 29. 9. 2014, štev.: Su 1569/2014 tozadevno zahtevo za izločitev zavrnil kot neutemeljeno (sklep je tudi objavljen na spletnih straneh www.sodicse.si). Zoper sklep vrhovnega sodišča ni pritožbe, zato so lahko morebitni nadaljnji očitki nepristranskosti sojenja v konkretnem sodnem postopku le še predmet ustavne pritožbe. Pri tem pripominjamo, da iz obrazložitve navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je predsednik Vrhovnega sodišča RS v zvezi z dopolnitvijo zahteve za izločitev podal posebno izjavo. Tako ne drži navedba, da predsednik Vrhovnega sodišča RS zatrjevane izjave »ni zanikal, niti se nanjo ni kakorkoli odzval.«
Varuh stalno opozarja na potrebo po nepristranskosti sodnikov, ki izhaja iz pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Sodnik mora s svojim ravnanjem in odločanjem stalno vzbujati zaupanje javnosti, še posebej strank v sodnih postopkih. Biti mora nepristranski, to je neodvisen v razmerju do strank v postopku, in to ne le pri sodnem odločanju, tudi v stikih s strankami. Varuh ob tem poudarja tudi, da je sodnikova neodvisnost predvsem pravica posameznika, da se mu zagotovi pravica do sodnega varstva s poštenim postopkom. Le v kakovostnem in poštenem sodnem postopku lahko namreč stranka pričakuje pravično sodno odločitev.
Nepristranskost je in mora biti temeljna vrednota slovenskega sodstva, skrb zanjo in njeno krepitev je naloga tako države kot njenih organov, tudi Varuha, pa tudi slehernega posameznika. Praksa kaže, da v sodnih postopkih pravica do nepristranskega sojenja ni vedno spoštovana. Skrb za spoštovanje pravice do nepristranskega sojenja v posameznem sodnem postopku sicer ni v neposredni pristojnosti Varuha in je predvsem stranka sodnega postopka tista, ki lahko prispeva k njenemu spoštovanju (z uporabo instituta izločitve sodnika). Vendar pa je na pomanjkljivosti obstoječega sistema izločitve našo državo že opozorilo Evropsko sodišče za človekove pravice. To je namreč v nekaterih sodbah (npr. Švarc in Kavnik proti Sloveniji, št. 7561/01 z dne 8. 2. 2007, Peruš Norbert proti Sloveniji, št. 35016/05 z dne 27. 9. 2012) izpostavilo, da »v sistemu, ki mu primanjkuje varoval, s katerimi bi zagotovili, da so sodniki opozorjeni na svojo predhodno vpletenost v določenih zadevah, obstaja tveganje nastanka težav, zlasti kadar so taka vprašanja odvisna od lastne volje sodnikov«. Iz navedenega tako izhaja, da v slovenskem sodnem sistemu (še) ni vzpostavljen tak sistem, ki bi sodnika pravočasno opozoril, da je v določeni zadevi že sodeloval, zaradi česar lahko pri stranki in tudi objektivno vzbudi dvom v njegovo nepristranskost in s tem tudi v nepristranskost sodišča ter sodnega sistema nasploh. Na to smo Ministrstvo za pravosodje že opozorili.
Varuh tudi sicer deluje v cilju, da bi vsi sodniki sodili zakonito ter da bi sodišča dosegala dobre rezultate in odločala brez nepotrebnega odlašanja. V tej zvezi smo že večkrat poudarili pomembnost kakovostnega sodnega odločanja. Učinkovitega varstva človekovih pravic si namreč ni mogoče predstavljati brez sodstva. To človekovim pravicam s svojimi odločbami daje formalno varstvo, zato je pomembno, da je sodni postopek zakonit in upošteva vsa jamstva poštenega postopka, ki jih določajo ustava, mednarodne pogodbe in zakoni, saj se lahko le tak konča s pravično sodno odločitvijo.
Obravnavane pobude pri Varuhu s tovrstno tematiko opozarjajo na potrebo po pravičnih in poštenih sodnih postopkih ter skrbnem in kritičnem nadzoru nad sodnimi odločitvami. Tudi za sodnike velja, da imajo svoje obveznosti in odgovornosti. Svoje delo so dolžni opravljati zakonito in odgovorno ter zagotoviti učinkovito izvajanje sodne funkcije. Neodvisnost sodnika namreč ne sme pomeniti njegove nedotakljivosti ali neodgovornosti.
Za preprečevanje morebitnih nepravilnosti v sojenju obstoječi pravni sistem predvideva uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev, vključno z ustavno pritožbo in drugimi mehanizmi za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vzpostavljene so tudi različne oblike odgovornosti kot je disciplinska, kazenska in odškodninska. Poleg tega so tu še instrumenti sodniške zakonodaje – npr. prenehanje sodniške funkcije in sodniške službe (74. člen Zakona o sodniški službi) in razrešitev sodnika (77. člen navedenega zakona). Pri tem je službeni nadzor sodnikovega dela ukrep, ki je namenjen ugotavljanju izpolnjevanja sodniških dolžnosti po zakonu in sodnem redu ter zajema vse ukrepe za odpravljanje vzrokov za neustrezen obseg, kakovost in strokovnost dela ter zaostanke pri delu. Učinkovitost teh mehanizmov pa je seveda odvisna od njihove dejanske uporabe.
Za opredelitev do ugotovljenih kršitev, navedenih v izpostavljenih sodbah bi bila po naši presoji potrebna skrbna analiza. Le na ta način bi se lahko tudi ugotovilo vse razloge, ki so vodili k ugotovljenim kršitvam ustavno zagotovljenih človekovih pravic. Razlogi za to, da je Ustavno sodišče RS razveljavilo posamezne sodbe na podlagi ustavnih pritožb so lahko zelo različni in praviloma ne dokazujejo zavestnega kršenja človekovih pravic s strani sodnikov, ki so sodelovali pri obravnavanih zadevah. Razlogi so lahko tudi sistemski in povezani s slabo zakonodajo.
V zvezi s tem bi bila lahko zanimiva tudi analiza kršitev človekovih pravic, ki jih je ugotavljalo Ustavno sodišče RS na podlagi pobud in zahtev za oceno ustavnosti predpisov. Kot primer lahko navedemo odločbo U-I-186/12-34 iz leta 2013, ko je Ustavno sodišče RS prav na zahtevo Varuha razveljavilo posamezne določbe Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF). Ta zakon je s svojimi določbami med drugim protiustavno in diskriminatorno posegel v višino pokojnin za več deset tisoč upravičencev. Zakoni, za katere Ustavno sodišče RS ugotavlja, da so protiustavno posegli v človekove pravice, praviloma zadevajo večje število prizadetih, za razliko od posamičnih ustavnih pritožb. Zato bi bila zanimiva, na primer, tudi analiza, kateri člani vlade in poslanci so sodelovali pri predlaganju in odločanju o predpisih, ki so posegali v človekove pravice posameznikov, kar je kasneje ugotovilo Ustavno sodišče RS ali Evropsko sodišče za človekove pravice.
Sicer pa je Varuh na nujnost izdajanja kakovostnih sodnih odločb in zagotavljanja sojenja brez nepotrebnega odlašanja opozoril v več letnih poročilih. Da k povečanju svojega ugleda lahko največ prispeva sodstvo smo opozorili na primer tudi v Poročilu Varuha za leto 2010 (str. 105). Tudi več priporočil Varuha poudarja pomembnost kakovostnega sodnega odločanja. Sodišča namreč Varuh spodbuja k izdajanju kakovostnih sodnih odločb, sprejetih v poštenih sodnih postopkih in ob zagotavljanju sojenja brez nepotrebnega odlašanja (glej na primer Poročilo Varuha za leto 2010, str. 129). Pomen skrbno vodenega sodnega postopka, ki naj se konča z izdajanjem kakovostnih sodnih odločb smo ponovili tudi v Poročilu Varuha za leto 2011 (str. 142). Da bo z zagotovitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in brez napak v postopkih sodišče samo največ prispevalo k povrnitvi ugleda, kar mora ostati njegova prioriteta smo poudarili tudi v Poročilu Varuha za leto 2012 (str. 96). Ob tem smo sodni veji oblasti (znova) predlagali sprejetje vseh potrebnih ukrepov za dvig kakovosti sodnega odločanja (Poročilo Varuha za leto 2012, str. 123). V Poročilu Varuha za leto 2013 (str. 122) pa znova poudarjamo pomen skrbno vodenih sodnih postopkov, ki naj se ob zagotovljenem sojenju brez nepotrebnega odlašanja končajo z izdajanjem kakovostnih sodnih odločb.
Tako kot vse ostale pobude, bomo tudi v prihodnje skrbno obravnavali pobude, ki se nanašajo na delo sodišč, vendar upoštevajoč pri tem naše (omejene) pristojnosti v razmerju do sodne oblasti. O naših ugotovitvah v zvezi s pobudami, ki se nanašajo na sodne postopke, sicer redno poročamo v vsakem letnem poročilu, v ločenem poglavju. Na podlagi njegove obravnave pa lahko državni zbor s priporočili predlaga ukrepe za delo državnih organov, organizacij in posameznikov, ki opravljajo javne službe ali izvršujejo javna pooblastila. Predvsem pa lahko poslanci državnega zbora k kakovostnemu razvoju sodstva prispevajo s sprejemanjem kvalitetne zakonodaje, ki bo omogočila nadaljnje sistemske spremembe in pogoje za izboljšave na tem področju.
Lep pozdrav,
Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
V vednost:
1.
Gospod Borut Pahor
Predsednik RS
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
2.
Gospod dr. Milan Brglez
Predsednik Državnega zbora RS
Šubičeva 4
1000 Ljubljana
3.
Gospod dr. Miro Cerar
Predsednik Vlade RS
Gregorčičeva 20-25
1000 Ljubljana
4.
Gospod mag. Miroslav Mozetič
Predsednik Ustavnega sodišča RS
Beethovnova ulica 10
1000 Ljubljana
5.
Gospod mag. Goran Klemenčič
Minister za pravosodje
Župančičeva 3
1000 Ljubljana
6.
Gospod Janez Vlaj
Predsednik Sodnega sveta
Trg OF 13
1000 Ljubljana
7.
Gospod Boris Štefanec
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije
Dunajska cesta 56
1000 Ljubljana
8.
Gospod Branko Masleša
Predsednik Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče RS
Tavčarjeva 9
1000 Ljubljana
