Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je 23. in 24. junija 2009, po predhodni najavi, obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju: Zavod). V okviru izvajanja nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju sta bili ob obisku prisotni tudi predstavnici nevladnih organizacij Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC in Rdečega križa Slovenije. Prav tako se je obisku pridružila dr. med. spec. psihiatrije, ki na podlagi pogodbe sodeluje z Varuhom kot zunanja izvedenka.

Ob obisku smo opravili razgovor z vodstvom Zavoda in pregled prostorov ter se pogovorili z vsemi zaprtimi osebami, ki so to želele. V odgovoru na naše poročilo o obisku Zavoda je Generalni urad Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: Urad) uvodoma navedel, da kar nekaj predlogov in opozoril, ki jih je Varuh podal že v predzadnjem obisku, Zavod ni upošteval, čeprav je Urad takrat zavzel stališče, da so bili utemeljeni. Urad se sicer zaveda, da Zavod predlogov Varuha, katerih realizacija zahteva večje gradbene posege in večja finančna sredstva, v času gospodarske recesije ni bil zmožen realizirati, vendar bi bilo vrsto predlaganih izboljšav vendarle mogoče izpeljati. Pri tem ima Urad v mislih manjša sprotna popravila polomljenega in iztrošenega pohištva, opreme in naprav. Podobno bi bilo možno zaprtim osebam omogočiti boljše pogoje za vzdrževanje osebne higiene, rekreacijo in šport, nenazadnje pa tudi bolj dosledno spoštovati veljavno zakonodajo pri vodenju postopkov v zvezi z odrejanjem ukrepov za zagotavljanje reda in discipline v Zavodu. Urad je prepričan, da bi odgovorni delavci z bolj doslednim in nenehnim spremljanjem stanja, zagotavljanjem stalnega nadzora nad vsakodnevnim dogajanjem v Zavodu in sprotnim odpravljanjem ugotovljenih pomanjkljivosti, lahko nesporno izboljšali stanje.

Uradna zmogljivost Zavoda, upoštevaje evropska merila o površini bivalnega prostora na zaprto osebo, je 146 zaprtih oseb. 106 mest je predvidenih za obsojence, 34 za pripornike, 6 pa za uklonilni  zapor. Na dan našega obiska je bilo v Zavodu nameščenih 191 oseb, od tega 140 obsojencev in 51 pripornikov. Zavod je tako tudi tokrat pestila prezasedenost, in to tako v obsojeniškem kot v priporniškem delu. Zavod jo je (lahko) nekoliko omilil le z namestitvijo obsojencev polodprtega oddelka na zdaj že ukinjen oddelek za ženske zaprte osebe, ki je obsegal 10 mest, načeloma pa tega problema ne more več reševati s premeščanjem na  zunanja oddelka v Murski Soboti in Rogozi, saj se s prekoračitvijo kapacitet sooča tudi tam. V zvezi s priporniki smo že ob prejšnjem obisku opozorili, da večina sob, v katere se jih namešča v paru, ob upoštevanju predpisane bivalne površine, ustreza namestitvi le ene osebe in v večini primerov je bilo temu še vedno tako.

Spremembe hišnega reda, ki so bile v pripravi že ob našem prejšnjem obisku, še vedno niso bile vključene v veljavni hišni red oziroma za njih še ni bilo danega soglasja direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Predlagali smo, da se to stori v najkrajšem možnem času, saj hišni redi zavodov, skladno z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, natančneje urejajo življenje in delo obsojencev. Po pojasnilih Urada pristojni minister še ni izdal predpisov, določenih z novelo Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij oziroma izdanih na njegovi podlagi in bo zato novelo hišnega reda Zavoda mogoče predpisati šele po njihovi uveljavitvi. Navedena zakonska novela je sicer začela veljati 1. novembra 2008 in določa, da morajo biti ti predpisi izdani oziroma usklajeni s tem zakonom najkasneje v 12 mesecih po njegovi uveljavitvi.

Od našega zadnjega obiska je bila v delu Zavoda, namenjenem prestajanju kazni zapora v zaprtem režimu, večina sob prepleskanih, še vedno pa je bilo pohištvo v njih dotrajano, pogosto prav tako linolejne talne obloge. Stare kovinske garderobne omare so bile zarjavele, polomljene ali drugače poškodovane, skratka v precejšnji meri neprimerne za shranjevanje osebnih stvari obsojencev, zato smo predlagali, da se jih zamenja. Tudi na starih železnih posteljah s kovinskimi mrežami ali ivernimi ploščami, so bile večinoma nameščene tako ali drugače poškodovane ali umazane žimnice. Razumljive so bile torej pritožbe obsojencev na tem oddelku, da je spanje na takšnih posteljah težavno, nekateri so se pritoževali tudi zaradi bolečin v hrbtenici. Že ob obisku smo sicer prejeli pojasnilo, da se žimnice zamenja, ko zaprta oseba oddelčnemu pazniku izrazi tako željo in se ugotovi, da je to potrebno, vendar smo glede na naše lastne ugotovitve ob obisku Zavoda kljub temu predlagali, da se ponovno preveri vsa ležišča in po potrebi nadomesti z novimi. Po pojasnilih Urada je razlog, da na zaprtem oddelku zamenjave pohištva še ni bilo mogoče izvesti, to, da so bili z novim pohištvom skoraj v celoti opremljeni bivalni prostori polodprtega oddelka. Nakup novega pohištva je sicer v načrtu, do realizacije le-tega pa bo v namen zagotavljanja vsaj zasilnih pogojev bivanja potrebno še naprej v delavnicah opravljati najnujnejša popravila poškodovanih kovinskih omar in postelj. Ob tem bo zamenjava in popravilo opreme možna le postopoma in po določenem vrstnem redu. Tako je Zavod v zadnjih dveh letih opravil prenovo polodprtega in zaprtega oddelka obsojencev s tem, da je v vseh sobah na novo uredil elektrifikacijo in sobe prebelil. V eni izmed sob je bil zamenjan tudi pod, ki je bil najbolj dotrajan. V celoti je bil prebeljen oddelek pripora, prenovljen pa je bil tudi strop v kuhinji. Vsa dela so bila izvedena v okviru Zavoda, z delovnimi inštruktorji in obsojenci, ki so zaposleni v hišnih delavnicah. V tekočem letu Zavod načrtuje zaključiti prenovo prostorov, ki so namenjeni osebam, zoper katere je sodišče odredilo izvršitev uklonilnega zapora in prostore sprejemnega oddelka, sanirati pa ima namen tudi kopalnico na zaprtem oddelku. Prav tako je načrtovana adaptacija večjih bivalnih prostorov v dveh oddelkih, v katerih sedaj biva večje število obsojencev, v manjše bivalne enote, zato bo potrebno izdelati tudi oceno smiselnosti menjave podov pred morebitnimi večjimi gradbenimi posegi.

Kopalnica na zaprtem oddelku še vedno ni bila prenovljena, čeprav smo na potrebo po tem opozorili že ob prejšnjem obisku. Železna mreža na umivalniku za umivanje nog je bila zarjavela, po stenah in stropu se je širila plesen, iz odtokov je zaudarjalo, pa tudi puščajo in zamakajo stene in strop pod kopalnico. Tudi Urad je navedeno označil za zaskrbljujoče, obenem pa navedel, da bi bila za celotno in temeljito adaptacijo kopalnice potrebna večja finančna sredstva, ki pa v tem proračunskem letu niso zagotovljena. Zavod sicer upa, da bo v okviru sredstev za vzdrževanje objektov kopalnico vsaj za silo obnovil.

Med razgovori z obsojenci na zaprtem oddelku nam je bilo med drugim tudi povedano, da so mesec dni pred našim tokratnim obiskom, štirje zboleli za garjami. To sta nam potrdila tudi vodstvo Zavoda in Urad. Slednji je nadalje pojasnil, da je do okužbe prišlo pri treh na novo sprejetih obsojencih v sprejemnem oddelku, ki so se najverjetneje okužili v stikih z obsojencem, ki je s to boleznijo prišel na prestajanje kazni zapora. Zavod oziroma zdravstvena služba sta takoj ukrepala in odrejeni zdravstveni, higienski in drugi ukrepi so bili učinkoviti, saj se okužba ni razširila drugam. Zdravstveni inšpektor, ki je po tem dogodku opravil sanitarni nadzor, ni ugotovil nepravilnosti. Ne glede na vse smo predlagali, da Zavod posveti posebno skrb vzdrževanju osebne higiene zaprtih oseb in čistoči vseh prostorov, ki bi jih občasno veljalo tudi razkuževati. Nad pomanjkanjem higiene so se namreč zaprte osebe množično pritoževale na vseh oddelkih. Poleg že zgoraj opisanih materialnih okoliščin, je bilo skrb vzbujajoče predvsem zatrjevanje večih zaprtih oseb, da odej ni mogoče oddati v pranje in te so resnici na ljubo (vse pre)pogosto tudi dajale takšen vtis. Kljub zagotovilom ob našem prejšnjem obisku, da bo Zavod obsojencem in pripornikom ponovno pojasnil možnosti zamenjave dotrajanih in čiščenja umazanih odej, je v zvezi s tem torej še vedno prihajalo do težav, zato smo predlagali, da naj Zavod tudi sam poziva zaprte osebe, da oddajo umazane odeje v pranje, dotrajane pa zamenjuje. Navkljub pojasnilom Zavoda, da zaprtim osebam, ki to želijo, navedeno že omogoča in da vodstveni delavci na približno eden do dva meseca opravijo pregled vseh prostorov, ki je med drugim namenjen tudi pregledu čistoče in požarne varnosti, je Urad naše predloge v smeri vzdrževanja čistoče podprl z utemeljitvijo, da je med obsojeniško populacijo veliko takih, ki nimajo osvojenih higienskih navad, zato jih je k vzdrževanju osebne higiene, kakor tudi higiene bivalnih prostorov, vključno z vzdrževanjem čistoče posteljnega perila, treba stalno opozarjati in spodbujati.

Bivalni prostori na polodprtem oddelku so bili dobro vzdrževani, v večini sob je tudi že bilo nameščeno novo pohištvo. V delu, kjer so bile v preteklosti nastanjene ženske zaprte osebe, smo ugotovili, da je sedaj v eni izmed sob urejen manjši fitnes, ki pa ga obsojenci še niso smeli uporabljati. Prav bi bilo, da bi ta soba čimprej začela služiti svojemu namenu, zato smo predlagali, da se preuči možnosti za to, še posebej, ker bi se s tem tudi razbremenilo edini obstoječi fitnes prostor. Prav tako obsojencem na tem oddelku ni bila omogočena uporaba manjše čajne kuhinje, ki so jo pred tem uporabljale obsojenke. Urad je pritrdil, da bi bilo smiselno sobo uporabljati in nadalje navedel, da bi bilo to v skladu s 4. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, po katerem se obsojencem v polodprtem oddelku omogoči svobodnejše gibanje v okviru prostorov polodprtega oddelka. Bivalni prostori se čez dan ne zaklepajo, zato je dostop do čajne kuhinje obsojencem omogočen brez prisotnosti paznikov. Skladno s hišnim redom pa je mogoče od obsojencev na tem oddelku zahtevati, da sami ustrezno organizirajo življenje v polodprtem oddelku in jih v okviru tretmajskih prizadevanj stimulirati, da sami skrbijo za red in snago v čajni kuhinji, kakor tudi v prostoru za fitnes.

Toaletni prostori na tem oddelku v večini sob niso imeli urejenega prezračevanja. Predlagali smo, da se to uredi, še posebej v skupinskih sobah, kjer je tudi do šest obsojencev, vendar je Urad navedel, da ureditev prezračevanja v teh prostorih nikakor ni prednostna oziroma nujna investicija v primerjavi s številnimi drugimi adaptacijami in popravili, na katere opozarja Varuh.

Ločeno v polodprtem oddelku, je tudi »oddelek brez drog«. Zaradi pomanjkanja kadrov ne deluje kot je bilo zastavljeno in tako gre bolj za trakt, kjer so nameščeni »neproblematični« obsojenci, namenjen pa je le tistim obsojencem, ki prestajajo kazen zapora na polodprtem oddelku. Menimo, da bi bilo prav, da bi Zavod omogočil prestajanje kazni brez stika z drogo oziroma odvisniki tudi osebam, ki (še) ne izpolnjujejo pogojev za bivanje v polodprtem režimu. Urad se do tega našega predloga ni opredelili.

Prostorska stiska v Zavodu je še posebej pereča v bivalnih prostorih pripornikov. Poleg splošne utesnjenosti smo v številnih priporniških sobah med drugim opazili, da so bile omare nameščene tako blizu stene ob vratih, na kateri je tudi klicni zvonec, da so s svojim bočnim delom ovirale dostop do njega. Tako mora pripornik roko tiščati za bočni del omare, če želi otipati stikalo oziroma ga pritisniti (podobno smo opazili tudi v nekaterih obsojeniških sobah zaprtega oddelka, kjer je obsojenec omaro moral celo nekoliko nagniti vstran). Opozorili smo, da taka razporeditev v nobenem primeru ni primerna, saj mora biti dostop do klicnega zvonca (čim bolj) neoviran. Ne gre pozabiti, da je njegova uporaba ključnega pomena predvsem v primeru (samo)poškodbe, ravno takrat pa bi opisane nevšečnosti za poškodovano osebo verjetno prišle še posebej do izraza. V zvezi s to problematiko je Urad zavzel stališče, da glede na številčno stanje ni prav nobene možnosti, da bi v sobah priporniki bivali posamično in da tudi ni izvedljivo, da bi prostornino sob povečali z odstranitvijo omar, ki so namenjene shranjevanju osebnih stvari pripornikov, prav tako pa opisana postavitev omar naj ne bi predstavljala večje ovire glede klicanja na pomoč. Ob tem Urad v sobivanju vidi tudi določene prednosti, saj oba pripornika naj nikoli ne bi bila v takem stanju, da eden ne bi mogel po klicnem zvoncu obvestiti, da v sobi potrebujeta pomoč,  nenazadnje pa je sobivanje v priporniški sobi, še posebej, če se sostanovalca razumeta, ustrezna klima za krajšanje dolgega časa, igranje družabnih iger in drugih aktivnosti, ki jih je mogoče izvajati v medsebojnih interakcijah. To je v določeni meri sicer (lahko) res, vendar pa ne spremeni dejstva, da prostornina sob ne ustreza normativom.

Ob razgovorih s priporniki smo pogosto ugotavljali, da jih veliko ni (bilo) seznanjenih s pravili prestajanja pripora, prav tako v večih sobah nismo našli hišnega reda in Pravilnika o izvrševanju pripora. Vse zaprte osebe bi morale biti seznanjene s pravili bivanja v Zavodu in imeti tudi možnost, da se o njih kadarkoli dodatno poučijo ter da dobijo ustrezna pojasnila oziroma konkretna navodila od odgovornih, če bi bilo to potrebno. Zato smo predlagali, da Zavod bolj dosledno zagotovi spoštovanje 4. in 72. člen Pravilnika o izvrševanju pripora. S tem je soglašal tudi Urad in dodal, da so po 6. členu citiranega pravilnika strokovni delavci zavoda dolžni priporniku pomagati pri reševanju njihovih družinskih zadev in drugih vprašanj, ki so nastala zaradi odreditve in izvrševanja pripora, razen če pripornik to izrecno odklanja. Zavod naj bi sicer zaradi dejstva, da priporniki v bivalnih prostorih največkrat nimajo na voljo Pravilnika o izvrševanju pripora in hišnega reda, začel deliti zloženko »Prve informacije pripornikom«, vendar (tudi) Urad meni, da so osebni kontakti določenega osebja zavoda s priporniki kljub temu potrebni, med drugim tudi zato, ker so sposobnosti za seznanitev potom pisnih zloženk o njihovem statusu, pravicah in obveznostih med izvrševanjem pripora pogosto omejene.

Možnosti tuširanja so od našega zadnjega obiska ostale nespremenjene. Obsojenci, izločeni po 6. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, se lahko tuširajo le dvakrat tedensko, prav tako priporniki. Ni bilo težko imeti razumevanja za zaprte osebe, ki se jim zdi za vzdrževanje ustrezne osebne higiene v opisanih razmerah tuširanje dvakrat na teden znatno premalo. Zato smo ponovno priporočili, da naj Zavod zagotovi vsakodnevno tuširanje vsem zaprtim osebam, saj gre za osnovo osebne higiene. Urad naj bi v zvezi s tem sicer ugotovil, da se v praksi že sedaj dogaja, da pazniki obsojencem, ki so nameščeni v strožji režim prestajanja kazni zapora po 6. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, omogočijo tuširanje več kot dvakrat na teden, vendar je tak režim pogostejšega tuširanja, ki je odvisen od subjektivne ocene in volje posameznega paznika, označil za ne najboljšega. Tuširanje obsojencev bi bilo treba urediti sistemsko, in sicer tako, da se v dnevnem redu določijo dnevi in termini za tuširanje.

Tudi glede prostočasnih aktivnosti ni v Zavodu prišlo do bistvenih sprememb. Priporniki so tako še vedno v svojih sobah ves čas, razen dvournega gibanja na prostem, to pa se še vedno omogoča le kot alternativa aktivnostim v fitnesu oziroma obratno. Na neprimernost take ureditve smo opozorili že večkrat in tudi tokrat, saj gre nedvomno za pravico, ki jo je pripornikom treba zagotoviti na podlagi 213.a člena Zakona o kazenskem postopku. Pohvalno pa bi bilo, če bi se možnost uporabe fitnesa pripornikom nudila poleg sicer zagotovljenega gibanja na prostem. Urad je s tem našim opozorilom v celoti soglašal. 

Nadstreška na dvorišču Zavoda še vedno ni, navkljub našim večkratnim predlogom. Direktor Zavoda je pojasnil, da bo nadstrešek narejen še letos, če bodo zagotovljena potrebna sredstva. Še vedno torej ostaja dejstvo, da za zaprte osebe bivanje na prostem v slabem vremenu ostaja praktično nemogoče. V tem primeru pripornikom sicer preostane vsaj še možnost uporabe fitnesa, še posebej nedopustno pa je, da niti te možnosti nimajo osebe, ki prestajalo kazen zapora po 6. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, saj jim Zavod uporabe fitnesa tudi sicer oziroma sploh ne omogoča. V primeru slabega vremena so tako te osebe 24 ur na dan (in lahko tudi po več dni zaporedoma) zaprte v svojih sobah.

Naleteli smo tudi na nekaj pritožb, da se čas za telefon prekriva s časom za sprehod. Kdor hoče telefonirati, je zato prikrajšan za nekaj časa gibanja na prostem. Predlagali smo, da se aktivnosti razporedi tako, da do tega ne bo več prihajalo. Po pojasnilih Urada naj bi Zavod že namestil telefonske govorilnice na dvorišča, na katerih se sprehajajo zaprte osebe, vendar bo to pripeljalo do tega, da bodo zaprte osebe telefonske pogovore opravljale v času, namenjenem za bivanje in gibanje na prostem, s čemer se bo čas, ki je namenjen za tovrstno rekreacijo gotovo skrajšal in tako razlogi za pritoževanje zaprtih oseb ne bodo odpravljeni.

Na dan obiska je bilo zaposlenih 55 obsojencev in trije priporniki. Ob tem velja omeniti, da je želelo delati še več zaprtih oseb, vendar jim to ni bilo omogočeno. Prav bi bilo, da bi se delo zagotovilo vsakemu, ki to želi in je za delo sposoben. S tem se je Urad strinjal, ob pojasnilu, da so v Zavodu in JGZ Kozjak z zaskrbljenostjo spremljali dogajanje v prvi polovici leta na trgu, od katerega je po večini tudi odvisno zagotavljanje dela. V danih ekonomskih razmerah so relativno zadovoljni z možnostjo zagotavljanja dela zaprtim osebam.

Nadalje smo ugotovili, da so v delavnicah JGZ Kozjak sanitarni in garderobni prostori za zaprte osebe, ki tam delajo, ostali nespremenjeni, kljub temu, da je Urad v odzivnem poročilu glede našega obiska 13. in 14. maja 2008, navedel, da se skupaj z JGZ Kozjak trudi sanirati navedene pomanjkljivosti. Zato smo ponovno predlagali, da se navedeni sanitarni in garderobni prostori v najkrajšem času sanirajo, saj so bili praktično neuporabni. Urad je navedel, da načrti za prihodnje leto vključujejo prenovo garderob in ureditev sanitarij na delovišču, s čimer bi se zaposlenim obsojencem na delovnem mestu, poleg koriščenja WC-ja, omogočilo tudi tuširanje, preoblačenje in tako boljše higienske razmere. Glede na to, da JGZ zagotavlja delo le omejenemu številu zaprtih in ne zagotavlja dela določenim kategorijam zaprtih (starejši, bolni, odvisniki, priporniki...), bodo v Zavodu te osebe usmerili v razne oblike delovne terapije. V tem smislu se bo v prihodnje intenzivno iskalo ustrezne prostorske možnosti in zaposlitev delovnega terapevta.

Že ob uvodnem pogovoru z vodstvom Zavoda smo bili seznanjeni, da se zaprtim osebam pri serviranju hrane še vedno ne zagotavlja nožev. To nam jih je več potrdilo tudi ob pogovorih z njimi. Eden izmed pripornikov nam je celo pokazal nož in žlico, ki si ju je iz pločevine naredil sam, spet drug pa je povedal, da si (plastične) nože kupuje sam, v zavodski kantini. Tako smo morali ponovno opozoriti, da bi moral Zavod vsem zaprtim osebam vedno zagotoviti tudi ustrezen jedilni pripor, torej tudi nož, če je vsaj del obroka hrana, ki jo je pred zaužitjem običajno razrezati. Nenazadnje gre za jasno zahtevo iz 35. člena Pravilnika o izvrševanju pripora. S tem našim opozorilom je v celoti soglašal tudi Urad, ki je o tem tudi sam že večkrat opozoril Zavod.

Pri pregledu shramb z živili smo, enako kot že ob prejšnjem obisku, ugotovili, da je določenim izdelkom (omaka za pečenko, moka) potekel rok uporabe. Ugotovili smo tudi, da je sveža zelenjava zložena na tleh, nekatere hladilne naprave pa so bile v slabšem stanju. Oktobra 2008 je bil v Zavodu opravljen inšpekcijski nadzor in nato izdana tudi odločba Zdravstvenega inšpektorata RS OE Maribor, v njej ugotovljene nepravilnosti pa bi morale biti odpravljene v roku šestih mesecev. Tako bi Zavod moral obnoviti elemente za hrambo živil in jih vzdrževati v dobrem stanju, obnoviti hladilno in zamrzovalno omaro v skladišču in zagotoviti ločeno shranjevanje delovne in civilne obleke. Urad se je strinjal, da ukrepi, ki jih je zdravstveni inšpektor odredil z odločbo, kažejo na določene večje pomanjkljivosti. Čeprav bi bila za uresničitev odrejenih ukrepov sanitarnega inšpektorja potrebna določena finančna sredstva, ki jih je v času gospodarske recesije težko zagotoviti, ne gre pozabiti, da lahko zaradi neizvršitve navedene odločbe sledi visoka denarna kazen, tako za pravno, kakor tudi za odgovorno osebo, zato Urad meni, da je potrebno preučiti, katere ugotovljene pomanjkljivosti lahko Zavod odpravi sam z minimalnimi finančnimi sredstvi.

Zdravstvena oskrba zaprtih oseb je prišla pod okrilje Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor. S tem so se spremenile tudi okoliščine glede naslavljanja pritožb, ki se tičejo zdravstvene oskrbe, zato smo zaprosili za pojasnilo, ali so bile o tem zaprte osebe kakorkoli seznanjene. Po pojasnilih Urada je povsem verjetno, da temu ni bilo tako, vse zaprte osebe s tozadevnimi pritožbami pa usmerja na Zdravstveni inšpektorat Ministrstva za zdravje.

V Zavod sicer prihaja štirikrat tedensko splošni zdravnik (za 4 ure), dvakrat tedensko  zobozdravnik (za 4 ure) in enkrat tedensko psihiater (za 4 ure). Zaprte osebe se za pregled pri splošnem zdravniku naročijo pri pazniku in naslednji dan so na vrsti. Posebnih bolniških postelj oziroma sob Zavod nima in tako bolni obsojenci ležijo kar v svojih sobah. Urad se je v tej smeri zavezal, da bo skupaj z Zavodom v najkrajšem možnem času preučil možnosti glede bolniške sobe.

V Zavodu je preko 50% vseh zaprtih oseb odvisnih od prepovedanih drog. 35 jih je dobivalo substitucijsko terapijo. Zdravstveni tehnik z medicinsko sestro pripravi metadon v steklenički s sokom in ga dostavi v dežurni prostor paznikom, ki ga nato razdelijo po sobah. Ponovno smo priporočili, da Zavod spremeni prakso delitve zdravil po paznikih, saj to ni del pazniške službe. Kriteriji za vpeljavo metadona so sicer v pristojnosti zdravnikov Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca, prav tako predpisovanje benzodiazepinov. Urad nima ustrezno usposobljenega delavca, ki bi to področje lahko strokovno pokrival.

Z odvisniki se ukvarja terapevtka. Pri njej podpišejo terapevtski dogovor o dajanju urinskih testov, ona se tudi dogovarja za morebitno vključitev v zdravljenje izven Zavoda. Slišali smo več pritožb glede oddaje urina, zlasti glede nadziranja, ki je v domeni paznikov. Predlagali smo, da se zavodsko osebje ponovno opozori na vsebino Navodila za obravnavo zaprtih oseb odvisnih od prepovedanih drog, zlasti na določilo, da zaprta oseba urinira obrnjena stran od paznika. Poleg tega bi bilo, glede na to, da je dajanje urina za namene testiranja večkrat problematično in mučno tako za zaprte osebe kot za osebje, smiselno poiskati alternative, od katerih so se pred časom obetali tudi testi s slino. Urad je pojasnil, da v tej zvezi sledi praksi in strokovnim doktrinam ter za to specializiranim zdravstvenim institucijam in da trenutno na področju obravnave odvisnosti ni ustreznega testa, ki bi bil alternativa urinskemu testu.

Število zaposlenih paznikov se od lanskega obiska ni bistveno povečalo. Zavod bi jih potreboval vsaj še osem. Pazniki še vedno opravljajo veliko število nadur, vse manj pa jih daje soglasje za delo nad 170 nadur. Pogosto prihaja do težav pri zagotavljanju spremstva in varovanju zaprtih oseb v bolnišnicah. Zaradi pomanjkanja paznikov je bilo v letošnjem letu do našega obiska odpovedanih že 60 spremstev, kar smo označili za nesprejemljivo, čeprav smo dobili zagotovilo, da se jih za priporne zadeve dosledno zagotavlja, prav tako tudi nujni prevozi v bolnišnico. Do nekaj odpovedi spremstev je prišlo tudi zaradi pomanjkanja vozil, o čemer je bilo tudi že obveščeno Ministrstvo za pravosodje. Urad je potrdil, da je bil Zavod v preteklih letih eden najbolj obremenjenih zavodov, predvsem v pogledu števila spremstev in varovanja v zdravstvenih ustanovah. Nadalje je pojasnil, da je v drugi polovici leta pridobil dodatnih 41 delovnih mest s kadrovskim načrtom, od katerih jih je bilo osem dodeljenih Zavodu, kar bo v bližnji prihodnosti po izvedenih postopkih in usposabljanju pomenilo občutno kadrovsko izboljšavo.

Pohvalno je, da številnih pritožb na ravnanje paznikov tudi tokrat nismo prejeli. Le nekaj obsojencev zaprtega oddelka je opisovalo neprimeren odnos paznikov, ki naj bi prostaško govorili, jih tikali in provocirali. Pazniki morajo imeti do zaprtih oseb profesionalen in spoštljiv odnos, tudi v primeru, kadar te niso spoštljive do njih. S tem soglaša tudi Urad, ki je še dodal, da je takšen način postopanja tudi opredeljen v učnih programih, predvsem pri predmetu »osnove komunikacije«, ki ga še posebej izpostavljajo kot pomembnega, z novim učnim programom pa naj bi temu segmentu dali še večji poudarek v časovnem obsegu izvajanja usposabljanja.

V vzgojni službi je številčno stanje od našega zadnjega obiska ostalo nespremenjeno, v teku pa je bil ravno razpis za dva pedagoga. Glede na število obsojencev je vzgojna služba preobremenjena in zoper njo smo bili deležni veliko pripomb obsojencev, predvsem da so delavci vzgojne službe nedosegljivi, da se ne odzivajo na priglasnice, več jih je tudi omenilo, da še niso videli svojega osebnega načrta. Glede teh trditev se je Urad zavezal, da bo stanje dodatno preveril in zagotovil, da bo odzivnost vzgojne službe do zaprtih oseb ustrezna.

Precej obsojencev se je tudi pritoževalo, da vzgojna služba še vedno zahteva priznanje kaznivega dejanja, če želijo pridobiti ugodnosti. Menimo, da mora obravnava obsojencev potekati tako, da obsojence v čim večji meri pritegne. Občutek, da se skuša od njih »izsiliti priznanje«, bi znal to ovirati, poleg tega pa za tako prakso tudi ni zaslombe v trenutno veljavni zakonodaji. Urad je v zvezi s tem zavzel stališče, da nekateri obsojenci zgolj poenostavljeno enačijo "izsiljevanje priznanja" storitve kaznivega dejanja s kriteriji o podeljevanju zunajzavodskih ugodnosti (odnos do žrtev, odnos do kaznivega dejanja, pripravljenost vračanja s kaznivim dejanjem povzročene škode...), ki jih v 79. členu opredeljuje Pravilnik o izvrševanju kazni zapora. 

Ob vpogledu v nekatere spise smo ugotovili, da so osebni načrti tipski, posamezne rubrike neizpolnjene in da so nepodpisani tako s strani obsojencev, kot tudi s strani delavca vzgojne službe. Iz njih tudi ni bilo razvidno, ali jih je potrdil vodja vzgojne službe oziroma vodja oddelka, kot določa 25. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. Opozorili smo, da mora Zavod, ne glede na pomanjkanje delavcev vzgojne službe, v skladu s členom 22. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, za vsakega obsojenca sestaviti osebni načrt in mu ga ponuditi v podpis. Nadalje smo predlagali, da Zavod poskrbi, da bodo za vse obsojence izdelani osebni načrti, prilagojeni vsakemu obsojencu, z vsemi sestavinami, kot jih določa drugi odstavek 24. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, saj je za obsojence bistvenega pomena, da se zavedajo, kako naj ravnajo in kakšen cilj naj bi dosegli s prestajanjem kazni zapora. Država pa mora nujno zagotoviti zadostno število pedagogov, socialnih delavcev in psihologov, da bodo tako obsojenci kot tudi priporniki deležni pomoči, ki jo brez dvoma potrebujejo med bivanjem v zaporu in pri pripravi na odpust. Urad se je zavezal, da bo stanje na tem področju dodatno preveril in zagotovil, da se stanje v najkrajšem možnem času sanira, saj je osebni načrt temeljni akt, ki določa obsojenčevo prestajanje kazni.

V letu 2009 je bilo do dneva našega obiska uvedenih nekaj disciplinskih postopkov, ki pa niso bili zaključeni. To je nedopustno, saj je Zavod dolžan izvesti disciplinske postopke, če pride to tozadevnih kršitev. S tem v celoti soglaša tudi Urad. Vsak disciplinski postopek, ki je bil zoper obsojenca uveden, mora biti namreč zaključen z izdajo ustreznega individualnega pravnega akta, ne glede na izid disciplinskega postopka. V primeru, ko je obsojencu v disciplinskem postopku dokazana krivda za storjen disciplinski prestopek, mu je o izrečeni disciplinski kazni treba izdati pisno odločbo. Če pa je bilo v disciplinskem postopku ugotovljeno, da ni dokazov, da je obsojenec storil disciplinski prestopek, je treba z ustreznim sklepom disciplinski postopek ustaviti. Opravičilo za tako stanje, češ da Zavod nima pravnikov, ki bi disciplinske postopke zoper obsojence vodili, je po stališču Urada nesprejemljivo, saj nekateri zavodi, ki nimajo zaposlenega pravnika, disciplinske postopke zoper obsojence kljub temu vodijo in jih v vseh primerih zaključijo z izdajo predpisane odločbe.

V letu 2008 je prišlo do desetih izločitev v poseben prostor, v letu 2009 pa do našega obiska že devet. V času našega obiska je sedem oseb prestajalo kazen v strožjem režimu po 6. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. Te osebe so stalno zaklenjene v bivalnih prostorih, razen v času dvournega sprehoda. Dvakrat na teden imajo možnost do desetminutnega telefoniranja in tuširanja. Uporabe fitnesa se jim ne omogoča.

Osebe, ki so nameščene v prostore s strožjim režimom, so o takšni namestitvi obveščene z »Obvestilom o prestajanju kazni zapora v strožjem režimu«. Po vpogledu v nekatere spise obsojencev s takim režimom smo ugotovili, da o tem v spisu ni nobene druge zabeležke. Obvestilo, ki ga osebe sprejmejo, vsebuje le (pre)kratko pojasnilo, da »začne obsojenec s takim prestajanjem kazni, ker ogroža soobsojence«, pri čemer pa ta ugotovitev ni obrazložena na konkretni ravni. Prav tako obvestilo ne vsebuje nobenega pravnega pouka. Oboje je po oceni Varuha ključnega pomena, saj gre vsaki taki osebi pravica pritožiti se na Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij. Poleg tega mora biti po vsakem mesecu, prestanem v takem režimu, osebi vročeno novo obvestilo, iz katerega mora biti razvidno, ali so (še vedno) izpolnjeni vsi pogoji, ki zadostujejo za takšno prestajanje kazni in brez konkretne obrazložitve je to nemogoče ustrezno preverjati. Urad je v zvezi s tem navedel, da je pri reševanju ene izmed pritožb obsojenca tudi sam ugotovil enake pomanjkljivosti in Zavod o tem tudi seznanil. Urad zato v celoti soglaša z našim predlogom, da je treba storiti vse, da se take pomanjkljivosti v bodoče ne bodo več dogajale.

Tudi ob tokratnem obisku v Zavodu ni bilo organiziranih rednih internih oblik izobraževanja. Do našega obiska je bilo v letu 2009 v izobraževanje vključenih 5 obsojencev, eden je bil v postopku vključevanja v izobraževanje za poklic gostinskega tehnika preko Zavoda za zaposlovanje, eden se je izobraževal za gostinskega tehnika preko Ljudske univerze Velenje, dva za poklic trgovca preko Ljudske univerze Celje, dva sta opravljala izpit za voznika tovornega vozila. Enkrat na teden prihajata v Zavod dve delavki andragoškega zavoda in na sestanek običajno pride osem do deset obsojencev. Zavod sicer išče možnosti, da bi se več obsojencev lahko izobraževalo, kar smo pozdravili. Tudi Urad je potrdil, da se  problematike v Zavodu zavedajo in iščejo možnosti, da bi k sodelovanju pritegnili zunanje izobraževalne institucije, kot je to praksa v nekaterih drugih zavodih. Urad si obeta, da bo Zavod ob popolni kadrovski zasedbi delavcev za vzgojo organiziral tudi redne interne oblike izobraževanja.

Knjižnica, ki je sicer zgledno urejena, je na voljo obsojencem le eno uro na teden. V njej tudi tokrat ni bilo na voljo kazenske in druge zakonodaje ter mednarodnih pravnih aktov, ki jih je ratificirala Republika Slovenija in se nanašajo na izvrševanje kazenskih sankcij in varstvo človekovih pravic, zato smo priporočili, da se poskrbi, da bo v knjižnici vedno na voljo vsaj po en (čitalniški) izvod. Tudi Urad je navedel, da bi bilo prav, da bi Zavod to pomanjkljivost že odpravil, saj je Varuh nanjo že opozarjal.

V zavodu je bilo 11 tujcev (štirje srbski, trije hrvaški, dva BiH, en bolgarski in en turški državljan). Z večino smo se lahko sporazumevali, do težav je prihajalo le pri turškem državljanu. Zavod naj bi si pri sporazumevanju z njim sicer pomagal z enim od soobsojencev, vendar je takšno sporazumevanje vprašljivo. Zavod mora tujce (vsaj) o njihovih osnovnih pravicah, o hišnem in dnevnem redu ter o njihovem osebnem načrtu poučiti v jeziku, ki jim je razumljiv. Po navedbah Urada Zavod v mejah realnih možnosti spoštuje določbo 209. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. 12.2-24/2009