Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju: Varuh) je 17. in 18. februarja 2009 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju: Zavod). V okviru izvajanja nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, št. 114/2006) sta bila ob obisku prisotna tudi predstavnika nevladnih organizacij Pravno–informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC in Rdečega križa Slovenije.
Uradna zmogljivost Zavoda (še vedno) znaša 128 zaprtih oseb. Od tega je za nastanitev pripornikov predvidenih 55 mest, za obsojence 65, za nastanitev oseb, kaznovanih v postopku o prekršku pa 8. Na dan našega obiska je bilo v Zavodu 254 zaprtih oseb (126 pripornikov, 126 obsojencev in dve osebi z uklonilnim zaporom), tako da je bila zmogljivost Zavoda presežena kar za 98%. Prezasedenost se poskuša reševati s premestitvami obsojencev v druge zavode, predvsem ZPKZ Koper. Obsojence, ki izpolnjujejo pogoje za bivanje v svobodnejšem režimu prestajanja kazni zapora, pa se premešča v Odprti oddelek Ig. Tako se v Zavodu slabša tudi struktura zaprtih oseb, saj v njem ostajajo predvsem 'problematični' obsojenci.
Očitno je, da zgolj premeščanje v druge zavode ne more biti zadostna rešitev. (Po)iskati bi jo bilo potrebno na druge načine, morda tudi na normativni ravni, s povečano možnostjo alternativnega prestajanja (krajših) kazni zapora. Generalni urad Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: Urad) je v odgovoru na naše poročilo navedel, da so v danih razmerah že izčrpane tako rekoč vse realne možnosti za zmanjšanje prezasedenosti bivalnih in drugih prostorov v Zavodu. Na nemogoče razmere že dalj časa opozarja tudi resorno ministrstvo, s problematiko pa naj bi bila v celoti seznanjena tudi Vlada RS, ki bi lahko v okviru svojih pristojnosti podvzela potrebne ukrepe, saj je odgovorna tudi za stanje na področju izvrševanja kazenskih sankcij. Glede informacij, da Ministrstvo za pravosodje načrtuje gradnjo novega Zavoda, ki so bile nedavno posredovane v javnost, pa je Urad navedel, da ni realno pričakovati, da bo ta v kratkem tudi zgrajen. Tudi gradnja bo trajala dalj časa, še posebej, če ne bo na razpolago zadostnih finančnih sredstev.
Zato ob obisku nismo bili presenečeni, da se je od našega zadnjega obiska praktično v vseh sobah število postelj le še povečalo. V večini sob na obsojeniškem oddelku (zaprti in pol odprti) je bilo tako nameščenih po šest ležišč (v obliki treh nadstropnih pogradov). Vsaki osebi zato pripade le skromna omara oziroma njen del za shranjevanje osebnih stvari. Na večini so manjkale ključavnice, odpiranje omarnih vrat pa so pogosto oteževale pred njimi nameščene postelje. Tudi sicer je bil inventar večinoma v slabem stanju, v več sobah smo opazili tudi povsem iztrošene žimnice. Našim predlogom za izboljšanje pogojev bivanja je Urad načelno pritrdil, vendar ob stališču, da bi se moral Zavod posvečati bolj menjavanju žimnic in sprotnim popravilom, kot pa zamenjavi inventarja.
Varuh (je) vedno znova poudarja(l), da prenatrpanost zavoda za prestajanje kazni zapora negativno vpliva na življenjske razmere zaprtih oseb, zagotavljanje varnosti in na zaposlene. Pri tem se v najslabših razmerah pogosto izvaja predvsem pripor - in tudi v primeru Zavoda je bilo temu v veliki meri tako. To je nesprejemljivo, še posebej, ker za pripornike velja domneva nedolžnosti.
Predvsem v luči kritične prezasedenosti in vseh iz nje izhajajočih posledic, smo tako razmere v Zavodu lahko označili za neprimerne.
Ogledali smo si tudi sobo, namenjeno prestajanju uklonilnega zapora. Bila je v slabem stanju (kovinski pogradi s strganimi žimnicami, umazane stene, poškodovana vrata sanitarnega prostora in omare, ipd.). Soba prav tako ni bila opremljena s TV ali radijskim sprejemnikom. Osebi, ki sta bili ob našem obisku v njej nameščeni, sta povedali, da v sobo dobita kvečjemu dva do tri dni star časopis. Predlagali smo (pre)ureditev sobe oziroma zamenjavo inventarja in da se zagotovi reden dostop do vsaj enega medija. Urad je v odgovoru navedel, da je Zavod izvedel premestitev oseb v drug bivalni prostor, ki naj bi bil bolj ustrezen.
V več sobah ob obisku tudi ni bilo izvoda hišnega oziroma dnevnega reda. Čeprav je Zavod podal pojasnilo, da jih nekateri posamezniki namerno uničujejo, se je tudi Urad strinjal z nami, da mora Zavod poskrbeti, da bodo hišni in dnevni redi v bivalnem prostoru zaprtim osebam vedno na voljo vsaj v enem izvodu.
Tuširanje poteka v skupnih kopalnicah z ločenimi tuši. Zaprtim osebam naj bi bilo sicer omogočeno vsak dan, vendar smo ugotovili, da v popoldanskem času v ta namen večkrat ni zagotovljene tople vode. V zvezi z našim predlogom, da se omenjena pomanjkljivost odpravi, je Urad pojasnil, da je vzrok v prešibki toplovodni napeljavi. Ljubljanska toplarna je naj ne bi dovolila nadomestiti z močnejšo, zato naj bi Zavod problem v bodoče poskušal reševati predvsem s pogostejšim izvajanjem tuširanja v dopoldanskem času oziroma z enakomerno porazdelitvijo tuširanja preko celega dneva.
Vodstvo Zavoda je upoštevalo naše priporočilo glede zamenjave iztrošenih brisač, ki smo ga podali ob obisku leta 2007. Prejeli smo namreč podatek, da je bilo nabavljenih 378 novih brisač. Tudi med razgovori z zaprtimi osebami smo tokrat v tej smeri prejeli le nekaj pritožb. Zavodu smo zato priporočili, da še naprej skrbi za zamenjavo strganih in iztrošenih brisač z novimi in da ob tem zaprte osebe opozarja, da se brisač ne sme uporabljati v druge namene (npr. brisanje tal). Po drugi strani pa se je precej zaprtih oseb pritožilo, da posteljnina iz pralnice prihaja še vlažna in pomečkana. Prav tako naj bi se v pralnici pogosto 'izgubljalo' predvsem perilo boljših blagovnih znamk. Tudi Urad se je strinjal z našim opozorilom, da mora Zavod poskrbeti, da do navedenih pomanjkljivosti ne bo več prihajalo.
Zavod še vedno nima oddelka brez drog, kot ga določa 53. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. Stališče Urada je, da ga v sedanjih pogojih prezasedenosti tudi ni mogoče smiselno organizirati. Po oceni Zavoda naj bi imelo težave z drogami okoli 50% zaprtih oseb, ob našem obisku pa je bilo v metadonsko terapijo vključenih 31 obsojencev in 19 pripornikov.
Kajenje v Zavodu je dovoljeno le v sobah, pri čemer stalnih sob za kadilce in nekadilce ni. Kadilce in nekadilce naj bi se trudili nameščati ločeno, vendar je ob dani prezasedenosti to pogosto oteženo oziroma nemogoče. V tej smeri smo priporočili, da naj se Zavod resnično čim bolj trudi zagotoviti nekaj stalnih nekadilskih sob oziroma da naj v čim večji meri skrbi za to, da nekadilci ne bodo nameščeni v sobe s kadilci. Nenazadnje je to tudi zakonska zahteva. Žal pa je bilo v odgovoru Urada v zvezi s tem pojasnjeno, da si stalnih nekadilskih sob Zavod ob dani prezasedenosti ne more privoščiti, ker je tudi iz varnostnih razlogov potrebno pogosto premeščanje oseb.
V letu 2008 je v Zavodu prišlo do 46 konfliktov med zaprtimi osebami, 63 poškodb in štirih napadov na zaposlene. Po mnenju Urada naj bi na porast konfliktov, poleg prezasedenosti in problematike prepovedanih drog, vplivalo tudi opuščanje izrekanja disciplinskih kazni, zaradi česar bi bilo potrebno zoper obsojence, ki storijo najhujše disciplinske prestopke, v bodoče bolj dosledno uvajati disciplinske postopke in jim izrekati tudi primerne disciplinske kazni.
Priporniki so v svojih sobah zaklenjeni v povprečju več kot 21 ur dnevno. Edina vsakodnevna dejavnost zunaj sob je gibanje na manjšem notranjem sprehajališču, zaradi česar so možnosti rekreiranja omejene zgolj na hojo, tek in igranje namiznega tenisa (na voljo je le ena miza). Prav tako še vedno ni nadstreška, ki bi omogočal zadrževanje na prostem tudi v slabem vremenu. Po navedbah Urada ta naš predlog še ni (bil) realiziran, ker ni bilo mogoče zagotoviti potrebnih sredstev. Druge priložnosti, ob katerih so priporniki lahko zunaj svojih sob, so fitnes (dvakrat tedensko po eno uro), obiski (ena ura tedensko), uporaba telefona (dvakrat tedensko po deset minut), kratkotrajno nakupovanje v kantini (praviloma trikrat tedensko) in tuširanje (največ 10 minut dnevno). Zavod jim ob sobotah omogoča tudi sodelovanje pri skupinskem čiščenju prostorov, kar je pohvalno, vendar po našem mnenju ne tudi dovolj.
Naš predlog, da se pripornikom omogoči več zadrževanja izven njihovih celic, je Urad zavrnil s pojasnilom, da prostorske razmere, v katerih Zavod posluje, tega načeloma ne dopuščajo; na notranjem sprehajališču podaljšanega bivanja naj ne bi bilo mogoče zagotoviti, ker se mora že sedaj zaradi števila pripornikov izvajati po skupinah in je tako manjše sprehajališče zasedeno cel dan, večje sprehajališče pa sploh naj ne bi ustrezalo izvajanju bivanja pripornikov na prostem iz varnostnih razlogov in je kot tako lahko namenjeno le obsojencem. Urad je še dodal, da priporniki lahko prebijejo precej časa izven bivalnih prostorov tudi ob udeležbi na zaslišanju pri pristojnih pravosodnih organih, ob spremljanju glavnih obravnav in ob obiskih zdravnika, vendar Varuh meni, da velja še naprej vztrajati pri razmisleku o boljših možnostih za aktivnosti pripornikov (npr. v smeri ustrezne preureditve večjega sprehajališča).
Položaj obsojencev je v tem pogledu bistveno boljši. Omogočene so jim različne oblike druženja, rekreacije in dejavnosti. V polodprtem režimu so tudi vrata celic odklenjena od 5.45 ure do 22. ure, kar smo posebej pohvalili. Poleg fitnesa imajo obsojenci tudi možnost igranja namiznega tenisa, košarke in nogometa na že omenjenem večjem sprehajališču oziroma športnem igrišču.
V času našega obiska je redno delalo le malo zaprtih oseb (15 oseb na hišnih delih in pet v Javnem gospodarskem zavodu). Zaradi prezasedenosti tudi pri organiziranju dela prihaja do težav, predvsem glede zagotavljanja ustreznih prostorov. Nekaj jih je Zavodu nedavno uspelo pridobiti v kleti. Tam je ob obisku osem obsojencev v dveh skupinah po tri ure sestavljalo škatlice za kovance.
Kot že večkrat, smo tudi tokrat izpostavili, da bi bilo prav, da vsak zavod vsaki zaprti osebi, ki želi delati, delo tudi omogoči. To velja tudi za pripornike. Delo namreč pripomore k socialni rehabilitaciji in pozitivno vpliva na posameznikovo psihično stanje ter zadovoljstvo, prav tako pa tudi spremeni doživljanje časa in občutka, da je storil nekaj koristnega. Urad se je načeloma strinjal, vendar hkrati tudi navedel, da neugodne gospodarske razmere žal negativno vplivajo tudi na delo zaprtih oseb, saj so se možnosti dela obsojencev na zunanjih deloviščih zmanjšale zaradi upada naročil. Po njegovi oceni je problematiki dela vsekakor potrebno posvetiti ustrezno pozornost in čas. S tem namenom je bil v preteklem letu tudi že organiziran posvet ter sprejet zaključek, da bo treba poleg obstoječih javnih gospodarskih zavodov in hišnih del, poiskati še druge možnosti (režijski obrati, terapevtske delavnice, ipd.). Urad se ob tem zaveda, da bo tudi za realizacijo teh ciljev potreben posluh Vlade RS, predvsem zaradi zagotovitev potrebnih finančnih sredstev.
Nadalje smo predlagali, da se poskuša (čim) več zaprtih oseb tudi spodbuditi, da se vključijo v program izobraževanja 'Most do izobrazbe' (edina oblika izobraževanja, ki je v Zavodu potekala). Vanj je bilo namreč ob obisku vključenih samo 25 zaprtih oseb, redno pa naj bi ga obiskovalo le 9 (obsojencev). Našemu predlogu je pritrdil tudi Urad.
Na področju zdravstva je prišlo do korenitih sprememb. Zdravstvena oskrba se v zavodih sedaj zagotavlja v okviru javne zdravstvene mreže. S tem so za zaprte osebe uveljavljeni enaki standardi kot zunaj zavodov. Pogodbeni zdravniki, ki so že pred tem prihajali v Zavod, so še vedno isti, vendar imajo za zdravstvene storitve v Zavodu zdaj sklenjeno pogodbo z Zdravstvenim domom Ljubljana. Prehod v javno zdravstveno mrežo s 1.1.2009 sicer še ni bil v celoti realiziran. Največ težav naj bi Zavod imel z urejanjem zdravstvenega zavarovanja, saj ga približno 50% zaprtih oseb ni imelo urejenega že na prostosti. Nerešeno naj bi bilo tudi vprašanje plačevanja stroškov izdelave zdravstvenih kartic. S strani zaprtih oseb pa smo ob obisku prejeli veliko pritožb tudi glede dostopnosti in kakovosti zdravstvene oskrbe. Zato smo v prvi vrsti poudarili, da navkljub omenjenim nezavidljivim težavam pri prehodu v nov sistem, zaprte osebe nikakor ne smejo biti deležne slabše zdravstvene oskrbe in nadalje predlagali, da se njihove tozadevne pritožbe preveri. Urad je v zvezi s tem pripomnil, da se po novem sistemu nezadovoljni uporabniki zdravstvenih storitev lahko sami pritožijo preko uradnega obrazca, ki ga je Zdravstveni dom Ljubljana dolžan obravnavati.
V Zavodu sta še vedno redno zaposleni le dve srednji medicinski sestri, potrebovali bi jih vsaj šest. Terapijo tako v času, ko ni medicinskega osebja, še vedno delijo pazniki. Da je to neprimerno, smo opozorili tudi tokrat.
Glede na zadnji obisk se je število paznikov nekoliko povečalo, in sicer iz 102 na 108. Po oceni vodstva Zavoda bi jih za normalno delo potrebovali vsaj še 37. V letu 2008 niso bili prekoračeni zakonski okviri nadurnega dela, vendar je kljub temu Zavod moral v letu 2008 odpovedati nekaj spremstev zaprtih oseb na sodišče ali v zunanje zdravstvene institucije zaradi pomanjkanja paznikov. To seveda ni dopustno. V zvezi z našim mnenjem, da se zaprtim osebam na ta način krši temeljne človekove pravice, npr. pravica do sojenja v razumnem roku, je Urad izrazil prepričanje, da ti posamični primeri v tem smislu niso imeli bistvenega vpliva.
Vzgojno službo so v času obiska sestavljali vodja, psiholog in psihologinja, en socialni delavec in 6 pedagogov. Vsak pedagog je tako v povprečju skrbel za več kot 40 zaprtih oseb. Glede na to ni bilo presenetljivo, da smo prejeli veliko pritožb zaprtih oseb, ki so se nanašale na osebno obravnavo s strani vzgojne službe - bila naj bi slaba, na obravnavo naj bi se čakalo tudi po en mesec, pogovori pa naj bi se opravljali kar na hodniku. Ob upoštevanju števila zaprtih oseb gre razumeti tako nezadovoljstvo nad delom vzgojne službe na eni, kot tudi pojasnila o preobremenjenosti strokovnih delavcev na drugi strani. Zdaj že skoraj enkrat preseženo število zaprtih oseb se tako na nadvse negativen način odraža tudi pri njihovi obravnavi, saj povečanju njihovega števila ni sledilo tudi potrebno povečanje ustreznih kadrov. V tej smeri smo zato predlagali, da se preveri ustreznost kadrovske zasedbe predvsem v delu paznikov in vzgojne službe ter da se nato ustrezno število kadrov tudi dejansko zagotovi. Na ta način ne bi več prihajalo do težav pri zagotavljanju spremstev oziroma drugih aktivnostih, vzgojna služba pa bi svojo prisotnost lahko zagotavljala tudi z neposrednimi samoiniciativnimi obiski zaprtih oseb in jih spodbujala k (bolj) aktivnem sodelovanju pri pripravi in izvajanju osebnega načrta. Urad je v odgovoru zagotovil, da za odobritev širitve kadrovskega načrta že vrši vse potrebne aktivnosti na Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za javno upravo.
Nekaj pritožb s strani zaprtih oseb se je nanašalo tudi na hrano, vendar je Urad v odgovoru pojasnil, da se obroki pripravljajo v skladu s potrjenimi jedilniki in da so skladni s potrebnim dnevnim vnosom kalorij. Priporniki so nas tudi ob tokratnem obisku opozorili, da pri obrokih ne dobivajo ustreznega jedilnega pribora (noža), zato smo ponovno opozorili, da takšno ravnanje pomeni kršitev drugega odstavka 35. člena Pravilnika o izvrševanju pripora. Urad je potrdil, da do navedenih kršitev res prihaja, za kar so odgovorni pazniki, ki nadzirajo delitev obrokov. Nadalje je navedel, da je Zavod paznike v tej smeri že resno opozoril, zaradi česar ne pričakuje nadaljnjih tovrstnih nepravilnosti.
V Zavodu je bilo v času našega obiska tudi večje število tujcev (29 v priporu, 8 med obsojenci). Šlo je za državljane različnih držav (Italije, Madžarske, bivših jugoslovanskih republik in drugi). Po pojasnilih Zavoda naj ne bi imeli težav s komunikacijo, po potrebi pa naj bi se pri prevajanju poslužili tudi pomoči drugih zaprtih oseb. Ker je slednja po našem mnenju lahko vprašljiva, smo predlagali, da se v prihodnje vedno, ko bo z zaprto osebo komunikacija otežena, zagotovi pomoč uradnega prevajalca. Po navedbah Urada je temu že tako, Zavod pa naj bi v mejah realnih možnosti spoštoval tudi določbo 209. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. 12.2.-4/2009