Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je 11. 12. 2008 nenapovedano obiskal Dom Petra Uzarja Tržič (v nadaljevanju: Dom).

Dom je namenjen institucionalnemu varstvu starejših. Njegova kapaciteta znaša 175 postelj, razporejenih na stanovanjskem, polnegovalnem, negovalnem in varovanem oddelku. Na slednjega prihaja v dnevno varstvo tudi od tri do pet stanovalcev iz drugih oddelkov, ki potrebujejo nadzor, občasno pa tudi zunanji občan. Dom se izogiba notranjim premestitvam stanovalcev, saj se le-ti privadijo na oddelek in navežejo na sostanovalce. Na (pol)negovalni oddelek zato premeščajo zgolj v nujnih primerih ali takrat, ko pri stanovalcu ni realno pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Posledično imajo lahko tudi na stanovanjskem delu stanovalce, ki potrebujejo določen obseg nege, in na drugih oddelkih stanovalce, ki potrebujejo povečan nadzor.

Varovani oddelek se nahaja v pritličju Doma in deluje dokaj prostorno. Prostori, ki smo si jih ogledali, so bili čisti in brez neprijetnih vonjav. Oddelek ima svojo čajno kuhinjo, ki je združena z jedilnico oziroma večnamenskim prostorom in z novim dnevnim prostorom, ki je opremljen z udobnimi počivalniki in televizijo. Iz dnevnega prostora je izhod na teraso, kjer so v poletnih mesecih mize s stoli. Vsi radiatorji so zaščiteni z mrežo, ki preprečuje dotik radiatorja ter posledično opekline. V preteklosti so namreč imeli primer, ko se je stanovalcu med radiatorska rebra zataknila noga in je kljub hitri pomoči dobil opekline.

Varovani oddelek je po spolu mešan oddelek. Za moške je čakalna doba za sprejem dve leti in pol, za ženske pa dve leti. Prednost pri sprejemu imajo občani občine Tržič, pri čemer se upošteva vrstni red prispetih prošenj za sprejem. Do sedaj so opravili le nekaj prednostnih sprejemov, vse po posredovanju oziroma priporočilu centra za socialno delo oziroma patronažne službe. V teh primerih so bili upravičenci zaradi svojih potreb, ki so tudi narekovale prednostni sprejem, nameščeni na negovalni oddelek.

Ob sprejemu na varovani oddelek ocenijo stanovalčeve psihofizične sposobnosti in pridobijo informacije o njegovih navadah in interesih. V ta namen svojci izpolnijo 'Vprašalnik življenjskega sloga za stanovalca (dnevne rutine in aktivnosti)'. Na podlagi zbranih informacij izdela individualni program za vsakega stanovalca.

Stanovalci varovanega oddelka so vključeni v različne vsakodnevne aktivnosti, ki so ob delavnikih razporejene v dopoldanski in popoldanski čas: jutranja gibalna terapija, kognitivni treningi, vaje za ohranjanje ročnih spretnosti, petje. Praznujejo rojstne dneve, udeležujejo se raznih prireditev in izletov, saj so praviloma pokretni in radi v družbi.

Obiski stanovalcev na varovanem oddelku so možni vsak dan, brez omejitev. Vrata, ki vodijo na oddelek, imajo na zunanji strani kljuko, na notranji pa kljuke ni. Vstop na oddelek je prost. Ko želi obiskovalec oddelek zapustiti, poprosi osebje, ki je tam vedno prisotno, da mu odklene. Iz oddelka je poleti mogoč prost izhod (po potrebi je organiziran) na teraso in velik vrt, kjer je pod drevesi dovolj sence za prijeten počitek, velikost vrta pa omogoča tudi zasebnost. Pozimi so vrata na vrt zaklenjena, gibanje stanovalcev na prostem pa je organizirano v spremstvu osebja ali svojcev oziroma je nadzorovano (zaradi nizkih zimskih temperatur). Vrt je ograjen, vendar to ni opazno. Iz vrta je mogoče priti tudi na recepcijo, in sicer tako, da obiskovalec ali stanovalec pri (drugih) vratih pozvonita (zaposleni imajo ključ). Receptor je na tak način pozoren na stanovalce iz varovanega oddelka in jih usmeri nazaj na oddelek. Tudi stanovalci drugih oddelkov, ki želijo na ta vrt, morajo za vrnitev v stavbo pozvoniti. Ti stanovalci imajo sicer prost dostop na dvorišče s klopmi pred vhodom v Dom. Na to dvorišče imajo dostop tudi tisti iz varovanega oddelka, pri katerih ni nevarnosti, da bi zapustili neposredno okolico Doma. Posebne evidence gibanja na prostem za posameznega stanovalca Dom ne vodi, ker zaradi neposredne dostopnosti do vrta, za to naj ne bi bilo potrebe. Z obstoječimi možnostmi gibanja na prostem so zadovoljni tudi stanovalci, kar so nam ob obisku nekateri tudi sami potrdili.

Stanovalcem je v Domu na voljo ena kadilnica. Tisti iz varovanih oddelkov lahko kadijo na terasi, ob slabem vremenu pa jih pospremijo v kadilnico.

Stanovalci, ki se želijo udeleževati verskih aktivnosti, se lahko enkrat tedensko priključijo molitveni skupini (skupina za samopomoč), enkrat mesečno je v Domu maša. Dom ima tudi zelo lepo urejeno kapelico, ki je vedno odprta za vse stanovalce. Sicer pa je tik ob Domu farna cerkev sv. Marije Goretti.

V Domu domače živali niso dovoljene, prav tako ni dovoljeno hranjenje okoliških živali in prostoživečih ptic. Imajo pa na recepciji ptico in na varovanem oddelku akvarij z ribami. Na dementni oddelek prihajata na obisk psa ovčarja in v Domu si želijo, da bi uvedli terapijo z živalmi.

Zdravnik je stanovalcem na voljo štirikrat tedensko. Psihiater, ki prihaja iz Psihiatrične bolnišnice Begunje in ga Dom financira sam, prihaja dvakrat mesečno, po potrebi tudi pogosteje, vedno pa je dosegljiv po telefonu. Enkrat mesečno prihaja v Dom fiziatrinja.

V Domu imajo 101 zaposlenega. Zaposleni se za delo z dementnimi osebami kontinuirano izobražujejo. Izvajalec izobraževanja je podjetje Firis. Nezadostnost veljavnih kadrovskih normativov in standardov premagujejo z zaposlovanjem preko programov Zavoda za zaposlovanje, ki so financirani s strani EU.

Na varovanem oddelku je poleg delovne terapevtke, ki je tudi vodja za področje demence, stanovalcem na razpolago še srednja medicinska sestra, dve bolničarki, ena delavka za animacije preko programa Zavoda za zaposlovanje in ena strežnica. Po potrebi prihajata na oddelek še oddelčna sestra in fizioterapevtka. Popoldan sta na oddelku dve bolničarki – negovalki, medicinska sestra pa pripravlja zdravila v ambulanti, katera je v bližini varovanega oddelka, zato je vsak trenutek dosegljiva.

Dom je zato, ker gre na varovanem oddelku za omejevanje posameznikove svobode, o pridržanjih obveščal Okrajno sodišče v Kranju. To je nekaj časa izvajalo postopek skladno z Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) in odločbo Ustavnega sodišča. Pridržanemu je bil postavljen zagovornik, pregledal ga je zunanji izvedenec in podal svoje mnenje. Sodnik je razpisal narok v samem Domu, ko se je nabralo nekaj takšnih primerov. Vendar pa smo ugotovili, da se je Okrajno sodišče v Kranju nato začelo sklicevati na spremenjeno sodno prakso ter je ob obvestilu Doma izdalo sklep, da se predlog zavrže. Ker je socialna inšpekcija zahtevala, da Dom vseeno obvešča sodišče, so nekaj časa to tudi počeli, nato pa prenehali, ker niso videli smisla, da obveščajo sodišče, ki potem o predlogu vsebinsko ne odloči. Namesto tega je Dom začel posredovati svojcem oziroma skrbnikom v podpis izjavo oziroma soglasje k namestitvi osebe na varovani oddelek. Primera, da svojci ne bi soglašali z namestitvijo na varovani oddelek, niso imeli.

Že ob obisku smo opozorili na sporno sodno prakso nekaterih sodišč in na novo ureditev, ki jo prinaša Zakon o duševnem zdravju. Domu smo predlagali, da navkljub navidezni nesmiselnosti, obvestila o pridržanju pošilja sodišču. Kolikor bi se namreč izkazalo, da je sodna praksa sodišča v nasprotju z veljavno zakonodajo, bi Dom imel dokazilo, da je izpolnil svojo dolžnost iz 71. člena ZNP.

O uporabi posebnih varovalnih ukrepov (v nadaljevanju: PVU) imajo enkrat letno organizirano izobraževanje. Predavatelj prihaja iz Psihiatrične bolnišnice Begunje. O uporabi posebnih varovalnih ukrepov imajo izdelana navodila.

Na negovalnih oddelkih, občasno pa tudi na varovanem oddelku, uporabljajo segufix pasove. Njihovo uporabo odredi zdravnik. O PVU se vodi interna evidenca, kjer se med drugim tudi navede ali gre za fiksacijo na invalidski voziček ali na posteljo. Praviloma posameznika fiksirajo preko trupa, nikoli se ne fiksirajo vse okončine (npr. roka v primeru infuzije), zato lahko v stiski pokliče osebje s klicnim zvoncem. Kontrolo evidentirajo z navedbo medicinske sestre, ali so segufix pasovi nameščeni po strokovnih merilih, v negovalni karton posameznika. Splošne statistike oziroma pregledne evidence o tem, kolikokrat in kje se je PVU uporabil, Dom ne vodi.

Ob ogledu varovanega oddelka smo ugotovili, da imajo vse postelje sicer možnost namestitve klicnega zvonca, vendar pa ta povsod ni bil tudi dejansko nameščen. Glavna medicinska sestra nam je pojasnila, da so nekateri stanovalci klicne zvonce nenehno trgali, zato jih pri takšnih osebah ne nameščajo več, v primeru fiksacije pa, skladno z internim dogovorom, vršijo nadzor vsakih dvajset minut do pol ure. V Domu naj bi bil glede uporabe segufix pasov sicer v uporabi negovalni standard Psihiatrične bolnišnice Begunje (ki priporoča opazovanje bolnika v razmiku 10 minut do dve uri, odvisno od ocene varnosti), vendar je ob vpogledu v eno izmed evidenc "negovalne intervencije" izhajalo, da se v nočnem času kontrola vrši na zgolj na štiri ure, ne na dve, kot to določa omenjeni standard. Obenem ne gre pozabiti, da je tudi slednje le zelo splošno določilo, zato smo Domu predlagali, da oceno varnosti izdela zdravnik in jo vpiše v zdravstveni karton stanovalca hkrati z odreditvijo fiksacije.

Varuh vsekakor meni, da glede nadzora posameznika v času fiksacije, zgolj 'interni dogovor' ne more biti zadosten. Kolikor pri tem tudi ni mogoča uporaba klicnega zvonca (če klicni zvonec pri posameznem stanovalcu v času fiksacije ni nameščen ali če bi ga fiksirana oseba ne mogla ali znala uporabljati), je potrebno imeti natančno določen standard kontrole oziroma izvrševati stalni (fizični ali avdio in video) nadzor. Čeprav stalni nadzor nedvomno predstavlja poseg v človekovo zasebnost, je v primeru, ko zadostnega nadzora fiksiranega posameznika zaradi njegove varnosti ni mogoče zagotavljati drugače, nujen.

Dom je namestitev avdio in video nadzora sicer zavrnil, je pa zagotovil, da bodo klicni zvonci nameščeni pri vseh stanovalcih in da bo pogoste kontrole zaradi varnosti vršil še naprej. To odločitev Doma Varuh pozdravlja. Namestitev zvonca je namreč še posebej potrebna pri osebi, ki je fiksirana in ki hkrati ni tudi pod stalnim nadzorom, saj se ji na ta način zagotovi možnost, da pokliče osebje, če potrebuje asistenco zaradi higienskih razlogov, ali pa je sicer v stiski.

Če je kdo nemiren in nima odrejene možnosti fiksacije, pokličejo dežurnega zdravnika. V predajo službe potem zapišejo, kateri zdravnik je bil obveščen ter je odredil fiksacijo. V samo kartoteko pa vpiše fiksacijo domski zdravnik.

V času našega obiska je imelo skoraj vseh 23 oseb na varovanem oddelku odrejeno možnost fiksacije. Čeprav ob samem obisku nismo našli dokazov, da bi osebje izvajalo fiksacije pretirano pogosto, je s stališča Varuha sporno, da zdravnik kar vnaprej predvidi možnost PVU. V konkretnem primeru je bila ta možnost predvidena skoraj za vse stanovalce na varovanem oddelku, kar bi lahko kazalo na avtomatizem pri odrejanju fiksacij ter postavilo vprašanje, če se na ta način odreditev posebnih varovalnih ukrepov ne prenaša dejansko iz zdravnika na domsko osebje. Postavlja se tudi vprašanje, (k)ako lahko zdravnik samo ob opisu ravnanja posameznika oceni, da je potrebno pri posamezniku uporabiti urgentni posebni varovalni ukrep ter kakšen posebni varovalni ukrep bi bil v konkretnem primeru najprimernejši. V zvezi s tem je Dom zatrjeval, da so fiksacije stanovalcev zelo redke in se uporabljajo praviloma le ob »izrednih neobvladljivih nemirih stanovalcev«. Zdravnik naj bi tako že ob diagnozi predvidel možnost fiksacije ob nemiru, sestra pa mora biti zadosti strokovno usposobljena, da presodi, kdaj je fiksacija res nujno potrebna. Po navedbah Doma  naj bi bilo podobno tudi pri protibolečinskih zdravilih, ki jih zdravnik odredi »po potrebi«, sestra pa je tista, ki strokovno presodi, kdaj jih bo posameznemu stanovalcu tudi dala.

Ograjice ob posteljah se uporabljajo po potrebi. Ob namestitvi Dom upošteva predvsem, da je ograjica lahko za nekoga, ki bi bil sposoben splezati preko nje, celo bolj nevarna, saj bi na tla padel z večje višine. Nekateri stanovalci sami izrazijo željo za ograjico, ker se bojijo padca. O namestitvi ograjice presodi zdravstveni tehnik ali oddelčna sestra. Komu je bila ograjica nameščena, se zabeleži v raport, ki se piše dvakrat dnevno. Raport se beleži v računalnik, kar omogoča tudi boljšo preglednost. 

Na invalidski voziček fiksirajo osebe iz zdravstvenih razlogov, saj pri nekaterih stanovalcih obstaja nevarnost padca, nekateri tudi fizično niso sposobni vstati. Pri nekaterih zadošča že omejitev z mizico, ki je potrebna že zato, da posameznik nasloni roko. Večinoma pa za fiksacijo uporabljajo H pas, ki posameznika fiksira preko pasu in preko ramen. Fiksacijo odredi vedno zdravnik, in sicer na predlog zaposlenih.

Z vsebino hišnega reda se stanovalci seznanijo ob sprejemu v Dom. Hišni red je bil obešen na oglasni deski v recepciji, kjer se je nahajala tudi skrinjica idej, predlogov, kritik in pohval. O pritožbah ima Dom izdelano pisno navodilo. Pritožbe se lahko povejo ustno, na voljo zanje je glavna sestra, ravno tako direktorica. Pritožbe se lahko naslovijo tudi na odbor stanovalcev.

Na varovanem oddelku ni bilo posebne skrinjice, saj Dom meni, da za to ni potrebe, ker stanovalci na varovanem oddelku naj ne bi bili sposobni samostojno česarkoli napisati, pritožb svojcev pa tudi naj ne bi bilo - v primeru, da bi nekdo želel karkoli anonimno oddati, pa bi to lahko storil v recepciji, kjer je skrinjica že nameščena. Varuh sicer ne trdi, da so stanovalci varovanega oddelka vedno sposobni napisati pritožbe, vendar smo Domu kljub temu predlagali, da se skrinjica namesti tudi na varovani oddelek. V kolikšni meri se bodo stanovalci oziroma njihovi svojci tako ponujeno možnost anonimne oddaje pisne pritožbe tudi dejansko poslužili, po našem mnenju ni relevantno. Bistveno je, da obstaja vsaj možnost, pri čemer ne gre pozabiti, da so tudi stroški namestitve skoraj zanemarljivo majhni. Ob tem dodajamo, da smo se ob obiskih dementnih na varovanih oddelkih različnih institucij že srečali z osebami, ki so bile sposobne svoje misli smiselno oblikovati in tudi uspešno zapisati.

Ob obisku Doma smo opravili pogovor tudi s predsednico sveta stanovalcev. Namestitev in oskrbo v domu je pohvalila. S prehrano v domu, čistočo, odnosom zaposlenih do stanovalcev, oskrbo (dostopnostjo do zdravnika) in aktivnostmi (predvsem izleti) naj bi bila zadovoljna tudi večina stanovalcev.

Dom sam pa je izpostavil primer mlajšega invalidnega stanovalca, ki se mu je v času bivanja v Domu zdravstveno stanje sicer izboljšalo, vendar potrebuje oskrbo. Stanovalec je težaven, nezadovoljen, do zaposlenih in sostanovalcev žaljiv. Dom meni, da domovi za starejše niso primerna oblika institucionalnega varstva mlajših invalidov, saj se ti po svojih potrebah, željah in interesih razlikujejo od starejših, zato je sobivanje lahko težavno. Z ugotovitvijo Doma soglaša tudi Varuh. Menimo namreč, da mora država tudi mlajšim invalidom zagotoviti ustrezne oblike institucionalnega varstva oziroma druge oblike pomoči in oskrbe, na kar posebej opozarjamo tudi v štirinajstem rednem letnem poročilu Varuha.

Dom nas je ob obisku seznanil tudi s primerom zunanjega obiskovalca, ki živi v bližini Doma in redno prihaja v Dom ter pod pretvezo obiska, vznemirja druge stanovalce, nadleguje pa tudi zaposlene. Že ob samem obisku smo opozorili, da je Dom namenjen predvsem varovancem. Če nekdo prihaja samovoljno, brez namena obiska katerega izmed varovancev, Dom lahko zahteva, da območje Doma zapusti. Če prihaja na obisk, pa ga je potrebno opozoriti, da ne sme motiti in vznemirjati ostalih varovancev. Če vseeno tako ravna, se lahko zahteva, da odide, po potrebi pa se lahko zahteva tudi pomoč policije.