Varuh človekovih pravic Republike Slovenije je na podlagi pobude javnega uslužbenca, nečlana sindikata, proučil problematiko razlike v višini jubilejnih nagrad za člane in nečlane reprezentativnih sindikatov. Ugotovil je, da zakonodaja dopušča ureditev, sprejeto v kolektivni pogodbi, sodna praksa pa ureditve ne vidi kot sporne. Za javni sektor po mnenju Varuha lahko ostaja odprto edino vprašanje, ali je zadeva morda sporna z vidika porabe oziroma gospodarnosti javnih sredstev, saj se višje jubilejne nagrade in solidarnostne pomoči za člane reprezentativnih sindikatov izplačujejo iz sredstev delodajalcev (torej javnih sredstev), ne sindikatov. Varuh je zato pobudnika napotil na za to vprašanje pristojno Računsko sodišče Republike Slovenije. 

* * *

Na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) se je obrnil pobudnik, zaposlen v enem od domov starejših občanov (DSO). Navajal je, da je kot nečlan sindikata v slabšem položaju kot sodelavci, ki so člani reprezentatvnih sindikatov. Predložil je dva sklepa o jubilejni nagradi, ki ju je izdal delodajalec, iz katerih je bilo razvidno, da je sodelavka, članica sindikata, prejela 20 % višjo jubilejno nagrado kot pobudnik, ki ni član sindikata. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Uradni list RS, št. 46/2013, Aneks) namreč predvideva, da pripadata članom reprezentativnega sindikata, podpisnika tega aneksa, 20 % višja jubilejna nagrada in solidarnostna pomoč. 

Varuh je zadevo proučil z vidika enakosti pred zakonom. Pravica do jubilejne nagrade ni zakonska pravica, temveč je predmet ureditve v kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih delodajalca. Ureditev, ki jo je izpostavil pobudnik, ima podlago v 224. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da se lahko do ureditve v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP) v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti dogovorijo pravice in obveznosti, ki niso že urejene v zakonu, le za člane pogodbenih strank. Zgoraj navedeni Aneks je določil, da so člani reprezentativnega sindikata, podpisnika tega aneksa, upravičeni do 20 % višje jubilejne nagrade in solidarnostne pomoči. 

Ustavno sodišče Republike Slovenije (Ustavno sodišče) je že s sklepom št. U-I-203/13-8 s 17. 10. 2013 odločilo o pobudi za presojo ustavnosti 3. in 5. člena Aneksa. Ustavno sodišče je pobudo zavrglo. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavno sodišče namreč ni pristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti določb kolektivnih pogodb.[1] Po točki c) prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) so namreč za odločanje o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih. Glede na to, da so po ustavi (125. člen) sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, vsebuje sodna presoja skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom hkrati tudi presojo njihove skladnosti z ustavo. Če pa bi delovno sodišče pri presoji zakonitosti kolektivne pogodbe menilo, da je zakon, s katerim mora biti kolektivna pogodba skladna, v neskladju z ustavo, bi moralo po 156. členu ustave postopek prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem. 

Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) je v sodbi pod opr. št. VIII Ips 50/2019 z 10. 9. 2019 zapisalo, da dogovarjanje pravic in obveznosti s kolektivnimi pogodbami zgolj za člane podpisnika, ne pa za vse delavce, ne pomeni nedovoljene diskriminacije glede na članstvo v sindikatu, niti po mednarodnem niti po primerjalnem pravu.^[2] Takšna ureditev tudi ne nasprotuje določbi drugega odstavka 42. člena ustave o tem, da ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi, kakor tudi ne določbi 76. člena ustave o tem, da je včlanjevanje v sindikate svobodno, kar pomeni tudi pravico biti ne član sindikata. Že pred uveljavitvijo 224. člena ZDR-1 je Ustavno sodišče z odločbo U-I-284/06 a 1. 10. 2009 presojalo ustavnost določb prvega odstavka 2. člena in prvega odstavka 10. člena ZKolP, po katerih kolektivne pogodbe lahko veljajo tudi le za stranke kolektivne pogodbe oziroma njene člane. Takrat je zavzelo stališče, da takšna ureditev ni v neskladju s 76. členom ustave in tudi ne z mednarodnopravnimi instrumenti (Konvencija MOD št. 135 in Konvencija MOD št. 154), na katere so se sklicevali pobudniki. Sicer pa je bila določba 224. člena ZDR-1 predmet ustavnosodne presoje, vendar je Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zavrglo.^[3] 

VSRS je v isti sodbi zapisalo tudi, da določba 6. člena Aneksa ne more biti sporna glede na določbo tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). V skladu s to določbo delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotoviti pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Različna višina solidarnostne pomoči za člane sindikata se za zaposlene pri toženi stranki zagotavlja na podlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND). Zato so takšna izplačila v skladu z določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU. 

Iz vsega navedenega izhaja, da zakon dopušča ureditev, sprejeto v kolektivni pogodbi, sodna praksa pa ureditve ne vidi kot sporne. Za javni sektor po mnenju Varuha lahko ostaja odprto vprašanje, ali je zadeva morda sporna z vidika porabe oziroma gospodarnosti javnih sredstev, saj se višje jubilejne nagrade in solidarnostne pomoči za člane reprezentativnih sindikatov izplačujejo iz sredstev delodajalcev (torej javnih sredstev), ne sindikatov. Po Varuhu znanih informacijah se Računsko sodišče Republike Slovenije kot pristojno na tem področju v doslej opravljenih revizijah o navedenem vprašanju še ni opredelilo. Se je pa že pred časom nagibalo, da se z vidika gospodarnosti sporne določbe razlagajo restriktivno, ravno iz razloga, ker se višja sredstva, do katerih so upravičeni člani reprezentativnih sindikatov, izplačujejo iz sredstev delodajalca, ne pa iz sredstev sindikata. Glede na navedeno je Varuh pobudniku svetoval, da se s svojim vprašanjem oziroma pobudo obrne na Računsko sodišče RS. 10.0-6/2025

[1] To stališče je Ustavno sodišče podrobneje obrazložilo že v sklepu št. U-I-220/94 s 6. 2. 1997 (OdlUS VI, 15) in ponovilo v sklepih št. U-I-75/97 s 14. 5. 1997 (OdlUS VI, 62), št. U-I-266/97 s 13. 11. 1997 (OdlUS VI, 150), št. U-I-197/01 s 15. 1. 2004 in št. U-I-85/12 s 3. 5. 2012.

[2] Glej Katarina Kresal Šoltes, Vsebina kolektivne pogodbe, GV Založba 2011, str. 115.

[3] Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-174/13, U-I-54/14, U-I-200/14 z 10. 3. 2016.