V teh dneh je Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA) objavila rezultate primerjalne raziskave nasilja nad ženskami v Evropi, v okviru katere so tudi v Sloveniji anketirali 1500 žensk. V Sloveniji imamo žal malo tovrstnih raziskav. Leta 2010 je bila opravljena Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih, ki so jo opravile raziskovalke Vesna Leskošek, Mojca Urek in Darja Zaviršek. Še vedno predstavlja enega redkih podatkovnih virov razumevanje razširjenosti pojava nasilja nad ženskami v slovenskem prostoru. Evropska raziskava, ki uvršča Slovenijo med države, kjer je ugodnejša slika v zvezi z nasiljem nad ženskami, pa nas to ne sme zavesti v prepričanju, da smo boj zoper nasilje skorajda že dobili.
Varuh človekovih pravic RS se že vse od ustanovitve pred 20 leti intenzivno ukvarja s problematiko nasilja, tudi nasilja nad ženskami. Prizadeva si celovito obravnavati posamične primere zatrjevanih kršitev človekovih pravic, ki jih Varuhu posredujejo tako žrtve kakor tudi storilci nasilnih dejanj. Varuh je že konec leta 2003 dal pobudo za pripravo posebnega zakona, ki naj bi celovito uredil obravnavo nasilja v družini in omogočil:
- odstranitev nasilneža iz družine ob ustreznem sodnem varstvu (policija),
- hiter in učinkovit pregon nasilneža (državno tožilstvo),
- opredelitev specializirane skupine/oddelka na okrožnih sodiščih za družinsko problematiko,
- ustrezno penalno in postpenalno obravnavo nasilnežev (pravosodje, centri za socialno delo),
- potrebno psihosocialno obravnavo nasilneža in žrtev (centri za socialno delo, nevladne organizacije),
- prijavno dolžnost (zdravniki, učitelji, vzgojitelji, zdravstvena nega),
- koordinacijo in sistem dela in obveščanja med posameznimi resorji.
Varuh človekovih pravic je v kasneje, junija leta 2004, izdal Posebno poročilo o nasilju v družini – poti do rešitev ter organiziral konferenco. Šele leta 2008 je bil nato sprejet Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je prvi tovrsten zakon v slovenskem prostoru, ki določa vlogo, naloge, mrežo in sodelovanje različnih državnih organov in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter opredeljuje ukrepe za varstvo žrtve nasilja v družini. Vsekakor je to eno tistih ponavljajočih se priporočil Varuha, ki so bila ustrezno uresničena.
Na podlagi tega zakona je Državni zbor RS sprejel Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009-2014. Varuh pričakuje, da bodo vlada in ustrezna ministrstva pripravili analitično poročilo o izvajanju zakona in programa za preprečevanje nasilja v družini. Kljub nesprejemljivi razsežnosti pojava nasilja nad ženskami, se oblikovalci politik in strokovni delavci v številnih državah članicah EU še vedno borijo s pomanjkanjem analitičnih izsledkov in tako imamo morda zamegljen pogled na obseg in naravo problema ter učinkovitost spopadanja z njim.
Varuh ni zadovoljen z njihovo učinkovitostjo, kljub sprejeti zakonodaji in pomembnem napredku, ki je bil storjen v zadnjih letih. Varuh je namreč obravnaval številne pobude, v katerih pobudnice nizajo vrsto težav in problemov, s katerimi se srečujejo:
- nerazumno dolgo odločanje sodišč;
- nezadovoljstvo z odzivanjem in delom CSD;
- nesprejemljivost stikov med otrokom (deklico – žrtvijo spolnega nasilja) in očetom (storilcem kaznivega dejanja spolnega zlorabljanja) ter mučno dokazovanje, da otroku stiki povzročajo travmatično doživljanje, zlasti ob dokazovanju v sodnem postopku;
- neustrezna obravnava sporočila, klica o ogroženosti s strani policistov (ob prejemu takšnega klica bi moral policist preveriti vse okoliščine in ugotoviti, ali obstaja resna ogroženost);
- neustrezno delo organov pregona pri obravnavi nasilja (policija ni ustrezno preiskala vseh navedb o nasilju, prijav nasilja občasno niti ne želijo obravnavati, ker da so prepogoste). Posledično sodišče ugotovi, da ni utemeljenega suma za kaznivo dejanje.
- nezadovoljstvo nad tem, da se mora ženska, žrtev nasilja, z otroki umakniti pred povzročiteljem nasilja in ta ostane v prej skupnem stanovanju;
- nabiranje dokazov je težko in žrtve niso dovolj dobro poučene o tem, kako naj jih sploh zberejo;
V Sloveniji smo soočeni z dejstvom, da je vsaka druga ženska (56,1%) po 15. letu starosti doživela eno od oblik nasilja. Najpogosteje so doživljale psihično nasilje (49,3%), potem fizično (23,0%), premoženjsko (14,1%), omejevanje gibanja (13,9%) in spolno nasilje (6,5%). Za Varuha so ti podatki skrb vzbujajoči in terjajo učinkovitejše odzivanje vseh odgovornih institucij.
Največkrat se nasilje zgodi v primarni družini, zato mora država družinam nuditi več pozornosti, pomoči in podpore.
Podatki kažejo, da se nasilje lahko začne kadarkoli v življenju, od zgodnjega otroštva do pozne starosti. Pri nekaterih ženskah nasilje traja celo življenje, pri četrtini pa več kot 20 let. Varuh ugotavlja porast nasilja nad starejšimi ženskami, zlasti psihičnega nasilja zaradi ekonomsko socialnih problemov.
Povzročitelji nasilja so v 90,8% moški. Večinoma so bolje izobraženi, saj jih je največ končalo srednjo šolo. Nasilni postajajo že zgodaj, saj so najmlajši še osnovnošolci. Varuh opozarja na nujnost učinkovitejše celostne družbene obravnave vseh oblik nasilja med in nad otroki in mladostniki.
Podatki govorijo o tem, da pri spopadanju z nasiljem ženske nimajo dovolj dobre podpore institucij. Pričakujejo namreč, da jim bodo, poleg bližnjih v socialni mreži, prav javne službe učinkovito pomagale. Pri tem pa večkrat naletijo na to, da jim prav te službe ne verjamejo povsem, naveličane so nenehnih prijav in ne reagirajo strokovno in hitro. Tako smo bili žal priča tudi tragičnim primerom, ki so se končali s smrtjo.
Žrtve obiščejo tudi odvetnike, kjer dobijo predvsem informacije, kaj lahko naredijo in kako lahko preganjajo povzročitelja. Žal pa so sodni postopki dolgi in finančno večkrat nevzdržni. Brezplačna pravna pomoč je zato za žrtve nasilja edini izhod, žal tudi ta težko dosegljiv. V vse večji ekonomsko socialni krizi mora družba zagotoviti dostop do brezplačne pravne pomoči žrtvam nasilja.
Z odzivom javnih služb (policija, CSD in ZD) so (po raziskavi sodeč) ženske večinoma zadovoljne. Vendar je nekaj manj kot petina žensk kot zelo neustrezno označila delo policije in CSD. Prav med njimi je večina naših (pri Varuhu) pobudnic, ki zatrjujejo, da institucije niso nudile ustrezne pomoči, opustile dolžno ravnanje in jim niso pomagale pri premagovanju številnih problemov boja proti nasilju nad njimi ali otroci.
Opozoriti moramo, da Slovenija še vedno ni ratificirala Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulska konvencija). Če obstajajo tehtni razlogi za ne-ratifikacijo, je o njih nujno javno spregovoriti. Država bo morala po ratifikaciji konvencije sprejeti dodatne ukrepe za zaščito žensk pred vsemi oblikami nasilja in učinkovitejše preprečevati, preganjati in odpravljati nasilje nad ženskami in nasilje v družini; prispevati k odpravljanju vseh oblik diskriminacije žensk in spodbujati udejanjanje stvarne enakosti žensk in moških, vključno z opolnomočenjem žensk; oblikovati učinkovitejše politike in ukrepe za zaščito in pomoč vsem žrtvam nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter v še večji meri zagotavljati podporo in pomoč organizacijam in organom pregona.
