Namestnik varuhinje Tone Dolčič je v petek, 14. 3. 2014, na nacionalni konferenci Otroci brez doma – izmenjava dobrih praks pri preprečevanju brezdomstva, ki je potekala na Brdu pri Kranju, v kratki predstavitvi skušal opozoriti na nekatera odprta vprašanja otrokovih pravic, s katerimi se srečujemo in jih poskušamo razreševati pri Varuhu človekovih pravic.

V nadaljevanju je njegovo predavanje v celoti.

V Sloveniji imamo že od leta 1995 institucijo varuha človekovih pravic, ki jo je predvidela ustava. Varuh ni zastopnik v konkretnih postopkih (ne more vlagati pritožb in tožb, ne more biti zastopnik in podobno), ampak lahko v posameznih postopkih ugotavlja, ali so bile posamezniku z odločitvijo organa oblasti kršene pravice in svoboščine. Varuh nastopa le z močjo argumentov, njegovo bistveno orožje pa je javna predstavitev kršitev, ki jih je ugotovil. V Sloveniji nimamo posebnih varuhov, ki jih je sicer predvidela tudi ustava, nimamo posebnega varuha otrokovih pravic, kot ga ima mnogo držav (na primer Hrvaška, Norveška, Švedska, Rusija). Zato tudi naloge otroškega varuha opravljamo pri Varuhu človekovih pravic, in sicer v okviru posebnega oddelka, v katerem smo štirje zaposleni. Letno prejmemo okrog 400 različnih pobud s področja otrokovih pravic, od tega jih je približno 10 % neposredno od otrok. Število pobud vsako leto narašča za približno 10 % kar pripisujemo dejstvu, da smo vse bolj poznani tudi med otroki, ki nas lahko najdejo tudi na posebni spletni strani.

Varuh se v okviru svoje temeljne naloge, to je obravnava konkretnih kršitev temeljnih pravic in svoboščin, ukvarja tudi s širšimi vprašanji njihovega uresničevanja. Zato smo se tudi z veseljem odzvali vabilu na današnjo konferenco, saj si obetamo razpravo in morda tudi odgovore na nekatera vprašanja, s katerimi smo se že ukvarjali, vendar morda v drugem kontekstu.  

Že naslov konference odpira vprašanje, kdo so otroci brez doma, saj bi pravzaprav vsak posameznik moral nekje imeti dom, čeprav ga je morda težko definirati. Pravnega pojma doma naša zakonodaja ne pozna, opredeljuje le stalno ali začasno bivališče v smislu obveznosti posameznika, da je nekje formalno prijavljen, saj ga ima država le na ta način lahko pod bolj ali manj učinkovito kontrolo.

Zakon o prijavi prebivališča določa kot stalno prebivališče naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva, ker je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Če bi stalno prebivališče posameznika izenačili z njegovim domom, verjetno sploh ne bi imeli brezdomcev, saj omenjeni zakon za posameznike brez prijavljenega stalnega  prebivališča določa fikcijo, da imajo stalno prebivališče na naslovu organa, kjer dobivajo materialno pomoč (četrti odstavek 8. člena), kar je praviloma naslov centra za socialno delo.
 
Tudi zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne opredeljuje pojma doma, ampak le pojem družine kot življenjske skupnosti staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.  

Tudi zakon o izvajanju rejniške dejavnosti ne uporablja pojma dom, saj rejništvo opredeljuje kot »posebno obliko varstva in vzgoje otrok, nameščenih v rejniško družino na podlagi zakona, ki ureja družinska razmerja ali drugega zakona in je namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v biološki družini.«

Konvencija o otrokovih pravicah kot najpomembnejši pravni akt za vse otroke sveta na več mestih govori o otrokovi družini, o njegovem domu pa le v zvezi s 16. členom, ki varuje otroka pred nezakonitim vmešavanjem v njegovo življenje, družino, dom ali dopisovanje. S tem v zvezi je Odbor Združenih narodov za otrokove pravice že sprejel stališče, da je treba pri definiciji družine izhajati iz njene širše interpretacije, kot dom pa je opredelil »prostor, kjer posameznik stalno prebiva ali opravlja svoj običajni poklic.«

Vse navedeno dokazuje, kako težko je opredeliti odprta vprašanja pravic otrok, ki ne živijo skupaj s svojimi ožjimi sorodniki v življenjski skupnosti ali pa v takšni skupnosti živijo, pa le-ta ne izpolnjuje osnovnih zahtev, da bi jo lahko označili za družino. Težko bi namreč pritrdili ideji, da bi natančnejša formalno – pravna opredelitev pojmov družine in doma razrešila dilemo, ali otroci kot žrtve nasilja in spolnih zlorab svojih najbližjih sploh živijo družinsko življenje in imajo dom. Pravni formalisti in ciniki bi rekli, da je tudi nasilna družina vsaj formalno vendarle družina, ki otroku nudi dom, torej vsaj posteljo in prehrano. Vsi, ki se ukvarjamo z varstvom otrokovih pravic, pa vemo, da  to še zdaleč ne zadošča za zdrav razvoj otroka, saj se ob formalnih definicijah pozablja na najpomembnejši del identifikacije doma, to je čustvena navezanost.

Odgovori na omenjene dileme nikoli ne smejo biti enoznačni, saj nas pri tem vse zavezuje načelo Konvencije o otrokovih pravicah, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki njihove koristi glavno vodilo. Ta določba je osnova za uresničevanje in razumevanje otrokovih pravic. Ker ta določba po svoji vsebini predstavlja načelo in ne konkretne oziroma samostojne pravice, je ni mogoče podrobneje določiti s predpisi, saj je korist otroka treba ugotoviti v vsakem posamičnem primeru in jo tudi posebej utemeljiti, kadar je podlaga za odločitev o posamezni pravici. Vsi poskusi dodatnega normiranja se končajo z ugotovitvijo, da kakršnakoli podrobnejša definicija otrokove koristi le zoži njeno vsebino, odločevalca pa omeji le na ugotavljanje vseh znakov takšne definicije, ki po naravi stvari nikoli ne more upoštevati vseh okoliščin, ki vplivajo na otrokov položaj.

Odbor Združenih narodov za otrokove pravice je ob obravnavi tretjega in četrtega rednega poročila Republike Slovenije o stanju na področju otrokovih pravic junija 2013 izrazil zaskrbljenost zaradi pomanjkanja razumevanja otrokove pravice do upoštevanja njegovih največjih koristi, kadar so udeleženi prosilci za azil, begunci in priprti izseljenci. Prav tako je zaskrbljen zaradi pomanjkanja postopkov in meril pri določanju otrokovih največjih koristi.

Zato je odbor priporočil Sloveniji, naj pravico otroka do upoštevanja njegovih največjih koristi kot glavnega vodila uvede v svojo ustavo. Ta zahteva je precej nenavadna, saj se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe na podlagi 8. člena ustave uporabljajo neposredno, kar pomeni, da določb Konvencije o otrokovih pravicah ni treba ponavljati še v zakonodaji, še zlasti, če se zaradi svoje narave posamezne pravice lahko izvršijo neposredno. V tem kontekstu nas čudi tudi stališče omenjenega odbora, naj Slovenija »okrepi svoja prizadevanja za uvedbo celovitega prava otrok«. Takšnega celovitega zakona, bolje rečeno zakonika, nima nobena država v Evropi in upal bi oceniti, da je takšen predlog odbora bolj rezultat lobiranja nekaterih nevladnih organizacij, kot pa rezultat dejanskega poznavanja in objektivne ocene stanja v Sloveniji.

Odbor za otrokove pravice nas je posebej opozoril tudi na problematiko prosilcev za azil in otrok brez spremstva, ki nimajo enake zdravstvene zaščite, kot naši otroci. Prosilci za mednarodno zaščito imajo sicer položaj zakonsko izenačen z državljani, ostalim otrokom, ki še nimajo določenega statusa, pa zakon zagotavlja le nujno medicinsko pomoč, kar pa je v primeru otrok premalo, saj ta pomoč zagotavlja le zdravstvene storitve, ki omogočajo ohranitev zdravja in življenja, ne pa tudi vseh, zlasti preventivnih zdravstvenih storitev.
 

Varuh je med drugim tudi član mreže ombudsmanov za otrokove pravice držav južne in jugovzhodne Evrope in na konferenci leta 2011 smo obravnavali ekonomsko izkoriščanje otrok, s posebnim poudarkom na problematiki otrok ulice in beračenja. 

Vsem 65 centrom za socialno delo smo poslali poseben vprašalnik. Želeli smo podatke, kolikokrat so se v preteklih treh letih pri svojem delu srečali s primeri beračenja otrok in kako so v takšnih primerih postopali.
Odgovori so nas presenetili, saj se od vseh centrov, ki so nam odgovorili (19), nobeden ni ukvarjal s tem vprašanjem. To seveda ne pomeni, da se beračenje otrok ne pojavlja v praksi, kaže pa, da je problem relativno obvladan in so pristojni organi nanj ustrezno pripravljeni. Podatki iz nekaterih držav so zastrašujoči, saj gre ponekod za organizirano dejavnost, v kateri sodelujejo tudi starši otrok in njihovi skrbniki, ki otroke vključijo v organizirane mreže za beračenje v turističnih krajih. Na ta način otroci ekonomsko vzdržujejo celotne družine, največji kos pogače pa seveda dobijo organizatorji in izkoriščevalci otrok.

Policija ne vodi posebnih evidenc o otrocih, ki beračijo na ulici, iz njihovih podatkov pa izhaja, da so v letu 2010 obravnavali 499 kršitev zakona o varstvu javnega  reda in miru, ki sankcionira vsiljivo beračenje. Po zakonu se otroci do starosti 14 let ne kaznujejo za prekršek, do 16 let starosti pa se jim lahko izreče le vzgojni ukrep. Varuh se je v zadnjih 10 letih ukvarjal le z enim primerom beračenja otroka, pa še v tem primeru je pristojni center za socialno delo nemudoma interveniral.

Varuh ocenjuje, da imamo v Republiki Sloveniji primerno normativno ureditev, ki preprečuje ekonomsko izkoriščanje otrok, pri čemer se zavedamo, da je takšno ravnanje v okviru družine izredno težko ugotoviti in tudi sankcionirati.
Predvidevamo pa,  da se bo obravnavana problematika v prihodnosti verjetno zaostrila, zlasti z večanjem ekonomske krize v državi, pa tudi v svetu.

Preden zaključim, bi želel opozoriti še na eno kategorijo brezdomnih otrok, ki formalno sicer imajo dom in družino, pa vendarle z asistenco države in njenih organov zaradi svojih posebnih potreb tudi po več let tavajo od institucije do institucije. Gre za otroke s težavami v duševnem zdravju, ki ne izpolnjujejo pogojev, da bi jih hospitalizirali, njihove težave (vedenjske, čustvene) pa jim zapirajo vstop v javne zavode, ki se izrečejo za nepristojne in jih enostavno pustijo na cesti, dokler za njih ne poskrbi center za socialno delo, ki uspe prepričati posamezen zavod, naj vendarle opravi svoje delo, ali pa psihiatrično bolnišnico, da jih začasno hospitalizira. V tem primeru pa se pojavi dodaten problem, da psihiatrične bolnišnice sploh nimajo posebnih oddelkov za otroke, ki morajo biti zaradi narave svoje motnje ali bolezni hospitalizirani v zaprtem oddelku in takšne otroke namestijo v oddelke skupaj z odraslimi.  

Naj zaključim z mislijo, da človekovih pravic in seveda otrokovih pravic nikdar ne bo preveč, vedno pa se bodo našli izgovori, zakaj določenih pravic ne priznavamo ali jih omejujemo. Enkrat bo to kriza (ki bi sicer morala biti razlog za višjo raven varovanja pravic), drugič bo to neprimeren čas, tretjič bo pravice treba uravnotežiti z dolžnostmi itd. Vedeti pa je treba, da z zanikanjem pomembnosti varstva in posebne skrbi za otroke odpiramo Pandorino skrinjico, saj če začnemo reducirati posamezne pravice otrok, ni daleč čas, ko bomo zmanjševali tudi pravice in zagotovljeno varstvo drugih ranljivih skupin. Dejstvo, da otroci kot družbena skupina nimajo svojih predstavnikov v izvršilni in zakonodajni veji oblasti, še ne pomeni, da ureditev njihovih pravic lahko prepustimo trenutnim političnim interesom. Dobra izkušnja, iz katere bi se morali kot država in kot družba nekaj naučiti, je referendumska zavrnitev družinskega zakonika. Družbeni stroški te zavrnitve so vsekakor nekajkrat večji od koristi, ki naj bi jih zavrnitev zakonika imela. Račun za te stroške pa vsekakor v največji meri plačujejo otroci, v imenu katerih smo zavrgli vse dobre rešitve z izgovorom, da jih ščitimo.