Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) z veliko zaskrbljenostjo spremlja nekatera dejanja, ki pomenijo neposreden poseg v pravice in dostojanstvo določenih skupin v naši družbi. Skrunitev verskega objekta in poškodovanje javne infrastrukture, namenjene ranljivim skupinam, kot so invalidi, nista zgolj posamezna incidenta, ki sta se zgodila v zadnjem obdobju. Gre za pojave, ki jih moramo obravnavati celostno in z vso resnostjo, saj so lahko pokazatelj erozije strpnosti, solidarnosti in spoštovanja – vrednot, na katerih temelji zdrava demokratična družba.
Uživanje pravic in temeljnih svoboščin mora biti zagotovljeno vsem ljudem, ne glede na njihove osebne okoliščine, torej brez razlikovanja tudi glede na vero ali invalidnost. Pravice ne smejo biti kršene zaradi prepričanja, telesne oviranosti ali pripadnosti kateri koli skupini. Poškodovanje cerkve na Taboru in kopališča v Izoli, prilagojenega invalidom, ali kakšni drugi podobni dogodki zato niso le fizična dejanja vandalizma. Skrunitve verskih simbolov in uničevanje ranljivim skupinam prilagojenih javnih prostorov rušijo zaupanje, ustvarjajo strah ter posledično povzročajo socialno izključenost določenih skupin in najedajo temelje družbene kohezivnosti. Ta dejanja ustvarjajo vtis širše družbene ravnodušnosti in nestrpnosti, ki ogrožata občutek varnosti pri vseh tistih, ki so že sicer pogosto potisnjeni na rob.
Varuh zato, kot že tolikokrat doslej (gledati letna poročila) poziva vse pristojne organe, da v primerih, ki vsebujejo sum sovražnega motiva, ravnajo skrajno resno in ukrepajo hitro ter učinkovito. Le z odločnimi odzivi lahko namreč preprečimo, da bi takšna dejanja postala običaj ali celo tiho sprejeta družbena norma.
Poleg učinkovitega pregona pa Varuh poudarja tudi pomen preventivnega delovanja. K temu sodijo izobraževanje in vzgoja za človekove pravice, krepitev medkulturnega dialoga, aktivno vključevanje ranljivih skupin v procese odločanja ter dosledna uporaba obstoječih mehanizmov za preprečevanje diskriminacije. Kot družba bomo morali vlagati še več v ozaveščanje o pomenu človekovega dostojanstva, strpnosti in raznolikosti z jasnim sporočilom, da za sovražnost, poniževanje ali izključevanje v naši skupnosti ni prostora.
Spoštovanje pravic vsakogar ne glede na njegove osebne okoliščine ni zgolj pravna obveza, temveč odraža to, kdo smo kot skupnost in kako ravnamo s sočlovekom, predvsem tistim, ki najbolj potrebuje našo zaščito. Dejanja, kot so skrunitve in vandalizmi, ne smejo ostati brez javne obsodbe. Pomembno je, da kot skupnost jasno izrazimo ničelno toleranco do vsakršnega izraza sovraštva – tudi z močjo javne besede, solidarnostjo s prizadetimi ter aktivno vlogo lokalnih skupnosti in civilne družbe.
