Varuh človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) je na podlagi nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, skupaj s predstavnikoma pogodbenih nevladnih organizacij Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC in Rdečega križa Slovenije, brez predhodne najave, dne 26.05. 2009, obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora v Ljubljani, Oddelek Novo mesto (v nadaljevanju: Zavod). Ob obisku smo opravili pregled bivalnih prostorov in se pogovorili z vsemi zaprtimi osebami, ki so to želele.

V Zavodu prestajajo kazen zapora osebe, obsojene na do šest mesecev zapora, v njem pa je tudi oddelek pripora. Uradna zmogljivost Zavoda je 35 oseb. V času našega obiska je bilo v njem 44 zaprtih oseb, od tega 28 pripornikov, 15 obsojencev in ena oseba v uklonilnem zaporu. V delu pripora so bile uradne zmogljivosti presežene kar za 75%. Ob obisku je predstavnik Zavoda povedal, da povečano število pripornikov in z njim povezano prezasedenostjo, pripisujejo predvsem posledicam uvedbe schengenskega režima in odrejanju tega ukrepa zaradi družinskega nasilja. Zavod je med drugim izpraznil tudi eno izmed sob na obsojeniškem delu in vanjo namestil pripornike, vendar je to povzročilo spremembo režima aktivnosti za vse v tem delu Zavoda, ker so pri bivanju izven celic omejeni tudi obsojenci, ki prestajajo kazen zapora na polodprtem oddelku.

Odkar Varuh obiskuje zavode za prestajanje kazni zapora na območju Republike Slovenije, smo tokrat prvič ugotovili, da je zaradi prostorske stiske eden izmed pripornikov, v celici, v kateri je bil dnevno zaprt 21 ur, bival le na žimnici, ki je bila položena na gola tla. To smo označili za povsem nedopustno stanje, ki je tudi v nasprotju s »Standardnimi minimalnimi pravili o ravnanju z zaporniki« Organizacije združenih narodov, kjer je v 19. točki navedeno, da »mora vsak zapornik imeti, v skladu s krajevnimi ali nacionalnimi navadami, svojo posteljo in posteljnino, ki mora biti čista, ko mu je izdana, treba pa jo je primerno vzdrževati in menjati dovolj pogosto, da se zagotovi čistoča. Prav tako je takšno ravnanje v nasprotju s priporočilom št. R (2006) 2 Odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam o evropskih zaporskih pravilih (sprejetih 11. 1. 2006). V teh splošnih načelih je v četrti točki opredeljeno, da »razmere v zaporih, ki kršijo človekove pravice zapornikov, niso opravičljive zaradi pomanjkanja denarnih sredstev«. Prav tako navedeno priporočilo v 21. točki (podobno kot »Standardna minimalna pravila o ravnanju z zaporniki«) določa, da naj se vsakemu zaporniku zagotovi ločena postelja, ločena posteljnina, ki naj se ohranja v dobrem stanju in naj se pogosto menja, da bo zagotovljena čistoča. Predlagali smo, da Zavod in Generalni urad Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: Urad) v čim krajšem času zagotovita, da do takšnih primerov ne bo več prihajalo. Urad je v zvezi s tem zavzel stališče, da je zgoraj navedeno glede mednarodnih pravnih aktov sicer res, vendar da tega v konkretnem primeru priporniku ni bilo mogoče v celoti zagotoviti. V prezasedeni bivalni prostor ni bilo mogoče namestiti postelje, zato je bila edina možna rešitev, da je bilo priporniku omogočeno spanje na žimnici, ki je bila položena na tla, pri čemer pa je dobil čisto posteljnino. O odreditvi pripora za konkretno osebo Zavod v nobenem primeru ni v naprej obveščen, saj tako osebo v pripor pripelje policija ob vsakem času, zato takojšna premestitev pripornika v drug zavod ni možna, saj mora o premestitvi na predlog oddelka zavoda odločiti s sklepom pristojno sodišče. V takih primerih, ki naj ne bi bili pogosti, ni druge rešitve kot da se za pripornika zagotovi ležišče na žimnici, saj Zavod zaradi konstantne prezasedenosti bivalnih kapacitet nima na razpolago praznih postelj. Urad, kakor tudi Zavod realno naj ne bi imela na razpolago možnosti za rešitev tega problema, razen, da čim poprej poskrbita za premestitev zaprtih oseb v zavode ali oddelke, ki imajo na razpolago proste postelje.

Po zbranih podatkih je bilo v Oddelek zavoda Novo mesto samo v marcu 2009 sprejetih 20 pripornikov, v mesecu maju pa 14, v letu 2009 do 23. 09. pa skupaj 92. Od 01. 01. do 23. 09. 2009 pa je bilo zaradi prezasedenosti premeščenih v druge zavode 29 pripornikov, največ v mesecu marcu 6 in v mesecu maju 5 pripornikov. Urad tako optimalno rešitev vidi v zagotovitvi dodatnih bivalnih kapacitet, vendar pa teh možnosti nima, saj lahko v ta namen zagotovi finančna sredstva le Republika Slovenija v svojem proračunu.

Bivalni prostori zaprtih oseb še vedno ne dosegajo standarda, določenega v 27. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, to je najmanj 7m2 na zaprto osebo v več posteljni sobi. Prevladuje skupinsko prestajanje kazni, v spalnicah je od 3 do 7 postelj. Določba 42. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij tako še naprej ostaja mrtva črka na papirju. Urad je to komentiral s pojasnilom, da se pogoji bivanja za zaprte osebe niso bistveno izboljšali, ker za to niso podane realne prostorske možnosti, še manj pa finančni pogoji. Kljub temu se stanje počasi izboljšuje, na kar kaže popravilo omar zaprtih oseb, namestitev dodatnih luči v predprostorih zaprtih oseb ter še nekatera druga drobnejša popravila. Prišlo je tudi do popravila prezračevalnega sistema v sanitarijah zaprtih oseb, za katerega je bilo naročilo izdano že v času našega zadnjega obiska, kar smo pozdravili. Ponovno pa smo morali opozoriti na problem glede ločevanja kadilcev od nekadilcev v bivalnih in drugih prostorih obsojencev. V sobah, ki smo jih obiskali, je bilo še vedno moč zaznati cigaretni dim. Po pojasnilih Urada, problema ni mogoče v celoti rešiti, predvsem zaradi prezasedenosti bivalnih kapacitet ter dejstva, da ima oddelek na voljo le tri večje bivalne prostore za obsojence, zato ni mogoče v celoti preprečiti, da posamezniki ne bi občasno kadili v spalnicah ter da tja cigaretni dim ne bi uhajal tudi iz predprostorov.

Varuh je že večkrat predlagal, da naj se na notranjem sprehajališču Zavoda postavi nadstrešek, ki bi v slabem vremenu zaprtim osebam omogočal gibanje vsaj pod njim. Tokrat smo lahko ugotovili, da je bil nadstrešek sicer končno zgrajen, vendar pa je tako majhen, da se nam zastavlja vprašanje, kako naj bi sploh služil svojemu namenu.

Za izločitev v poseben prostor se (še vedno) uporablja soba, ki je v kletnih prostorih Zavoda. V času našega obiska je bila sicer čista, vendar še vedno ni bila primerno opremljena, čeprav smo na to opozorili že ob prejšnjem obisku. Po pojasnilih Urada je razlog v pomanjkanju finančnih sredstev, poleg tega pa investiranje v ta prostor tudi ni med prednostnimi, ker ga Zavod uporablja zelo redko. Upoštevano pa je bilo naše opozorilo, da je obvestilo o tem, da je prostor pod video nadzorom, uničeno in da ga je zato treba zamenjati, saj naj bi Zavod to že storil.

Od našega prejšnjega obiska so se nekoliko izboljšale možnosti za tuširanje pripornikov. Ti se zdaj lahko oprhajo trikrat na teden. Kljub temu smo predlagali, da se ponovno prouči možnost vsakodnevnega tuširanja (tudi) za pripornike, ker gre za osnovo osebne higiene, v svojih sobah pa se tudi težko umivajo, ker je tam ni na voljo tople vode. Urad je v tej zvezi (zgolj) ocenil, da bi bila za napeljavo tople vode in montažo tuš kabin v sanitarije, ki so v okviru bivalnih prostorov pripornikov, potrebna precejšnja finančna sredstva. To gre sicer razumeti, vendar ne gre pozabiti, da to ni edina možnost. Veljalo bi razmisliti predvsem o možnostih glede pogostejšega tuširanja pripornikov v prostorih, kjer se tuširajo že sedaj.

Na nekaterih oknih je bila še vedno nameščena mreža, za katero smo že opozorili, da ni najbolj primerna, ker je tako gosta, da je zaradi nje dnevna svetloba v prostorih zelo slaba. Urad nam je po prejšnjem tovrstnem predlogu sicer posredoval pojasnilo, da mrež v celoti verjetno ne bo mogoče odstraniti, ker bi se s tem povečala nevarnost za pobege in možnost vnosa prepovedanih predmetov skozi dvorišče, vendar smo tokrat (ponovno) predlagali, da se prouči možnost delne odstranitve mrež, saj nismo predlagali odstranitve v celoti. Urad je tokrat pojasnil, da so že bile preučene vse možnosti in da je bilo ugotovljeno, da so mreže na oknih potrebne iz že izpostavljenih razlogov, obstajajo pa tudi določene tehnične ovire za odstranitev gostih pletenih mrež, saj bi bilo potrebno odstraniti okenske rešetke, ki so vzidane v steno, zaradi starosti in dotrajanosti stavbe pa obstaja nevarnost, da bi se pri tem poškodovali oboki nad oknom.

Zavod je zagotavljal delo zgolj sedmim obsojencem in nobenemu priporniku ali osebi na prestajanju uklonilnega zapora. Tako so štirje obsojenci v okviru javnega gospodarskega zavoda sestavljali drobne elemente, eden je opravljal hišna dela, eden dela v kopalnici, eden pa pogodbeno delo zunaj Zavoda. Na pomen dela za zaprte osebe Varuh opozarja že dalj časa in tudi tokrat smo predlagali, da naj si Zavod v kar največji meri prizadeva zagotoviti možnost dela vsaki zaprti osebi, ki si želi delati in je za delo sposobna. S tem je soglašal tudi Urad, ob tem pa posebej izpostavil problematiko zagotavljanja dela pripornikom in osebam, za katere je pristojno sodišče odredilo izvršitev uklonilnega zapora. Slednje namreč lahko kadarkoli med izvrševanjem uklonilnega zapora globo plačajo in odidejo na prostost, prav tako pa lahko zaprosijo pristojno sodišče, da jim dovoli opravljati delo v splošno korist ali v korist humanitarnih organizacij oziroma lokalnih skupnosti, s čimer se nadomesti prestajanje uklonilnega zapora. Zavod prav tako nima primernih prostorov, v katerih bi lahko delali priporniki. Ob obisku smo sicer opazili, da so kletni prostori, ki jih je do izpraznitve uporabljala policija za pridržanje oseb, še vedno neizkoriščeni, vendar je Urad pojasnil, da bi za njihovo preureditev potrebovali večja finančna sredstva, ki pa trenutno niso na razpolago.

V okviru Razvojno-izobraževalnega centra je potekalo več dejavnosti. V osnovnošolsko izobraževanje je bilo vključenih pet zaprtih oseb, za eno osebo pa so bile predvidene individualne ure, ker je že imela opravljenih sedem razredov. V okviru programa vseživljenjskega učenja, ki je namenjen samo obsojencem in osebam, z izrečenim uklonilnim zaporom, so potekale delavnice na različne teme (npr. ekologija, izdelovanje izdelkov iz odpadnih materialov). Priporniki se v program izobraževanja vključujejo individualno.

V času za rekreacijo lahko zaprte osebe igrajo namizni tenis, dvakrat tedensko pa lahko vsak, ki si to želi, uporablja malo športno dvorano. Opremljena je bila z utežmi, mizo za namizni tenis ter sobnim kolesom, ki je bil, enako kot ob prejšnjem obisku, brez baterije za spremljanje funkcij. Čeprav so se od našega zadnjega obiska namestile ventilacijske naprave, je bil zrak v prostoru zatohel. Nekateri izmed pripornikov so zatrjevali, da ravno zaradi takih razmer fitnesa ne obiskujejo. Teh navedb Urad ni ocenil za utemeljene, ker naj bi podatki kazali, da se velika večina pripornikov udeležuje športnih aktivnosti, posamezniki pa naj bi rekreacijo odklanjali zato, ker med 7.30 in 09.00 uro rajši spijo. Baterijo na sobnem kolesu naj bi Zavod zamenjal takoj potem, ko smo nanjo opozorili.

Obsojenci lahko telefonirajo vsak dan med 19.30 in 21.00. Obiske imajo v torek in nedeljo ter med prazniki, vselej v trajanju do dveh ur. Obiski za stekleno pregrado potekajo dvakrat tedensko in največ eno uro. Obsojenci zaprtega režima sprejemajo obiskovalce znotraj Zavoda, ostali pa na dvorišču pred Zavodom. Ob tem ima Zavod precej težav z domačini, ki se pritožujejo predvsem zaradi parkiranja obiskovalcev pred njihovimi domovi. Dodaten problem predstavljajo tudi sanitarni prostori, saj se nahajajo v Zavodu, obiskovalci pa naj bi zato malo potrebo pogosto opravljali kar zunaj. Predlagali smo, da se preveri, ali bi bilo mogoče najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva tako za obiskovalce, kot za okoliške prebivalce. Urad je odvrnil, da je bila ureditev parkirišča pred zgradbo Zavoda in dela zemljišča, ki meji na reko Krko, načrtovana že pred leti. Z njo bi pridobili zunanje površine za rekreacijo, športne dejavnosti, sprehode in nenazadnje tudi za izvajanje obiskov. Do realizacije tega projekta pa ni prišlo, ker v proračunu še niso bila zagotovljena potrebna finančna sredstva. Zavod naj bi tako zaenkrat nameraval rešiti problem s postavitvijo ograje okoli zelenice, vendar pa tudi za to še ni na voljo potrebnih finančnih sredstev.

Pripornikom Zavod omogoča gibanje na svežem zraku v trajanju dveh ur dnevno (mladoletnikom treh). Poleg tega lahko priporniki trikrat tedensko uporabljajo fitnes (po 45 minut). Obiske imajo enkrat tedensko, za stekleno pregrado, ob sobotah v trajanju ene ure, n ob sredah pa še 15 minut dalj. Telefonirajo lahko enkrat tedensko, načeloma 10 minut. Ob tem Zavod omogoča še dodatnih 5 do 10 minut klicev, ki so namenjeni svojcem, klici odvetnikom in institucijam pa niso časovno omejeni. To smo pohvalili.

V času našega obiska je bilo v Zavodu zaposlenih 26 oseb, od tega en vodja oddelka, en poveljnik, ena pedagoginja, ena paznica (ki je opravljala delo v tajništvu), pet operativnih vodij, 14 paznikov (od tega so bili trije na izobraževanju), dva pomočnika paznika in en inštruktor. Število paznikov se je od zadnjega obiska povečalo za dva, vendar je kljub temu večina paznikov dosegla maksimalno število nadur na letnem nivoju že septembra lani. Znova smo opozorili, da je spoštovanje predpisov s področja delovnega prava predpogoj za redno in nemoteno delo ter dobre odnose med zaposlenimi in zaprtimi osebami. Urad je pritrdil, obenem pa dodal, da je Vlada RS dovolila povečati število zaposlitev v Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij, zato naj bi v kratkem prišlo do zaposlitve dodatnih 41 delavcev, v glavnem v zavodih za prestajanje kazni zapora. Novi kadri da bodo zaposleni na prostih delovnih mestih, predvsem v oddelkih za varnost in vzgojo, lahko pa tudi na novih delovnih mestih v zavodih, če bodo predlagali odprtje novih delovnih mest. Kakorkoli že, trenutno še ni znano, koliko dodatnih zaposlitev bo dodeljenih Zavodu, ker je predlog za dodelitev štirih novih zaposlitev trenutno še v obravnavi.

Pravna pomoč zaprtim osebam ni bila zagotovljena. To nalogo je, poleg vseh drugih, opravljala psihologinja. Stališče Urada je, da je pravna pomoč v obsegu, ki jo določa 211. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, v Zavodu zagotovljena, ker je Zavod dolžan zagotoviti brezplačno pomoč obsojencem za varstvo njihovih pravic, določenih v tem zakonu in v predpisih, izdanih na njegovi podlagi. Čeprav Zavod nima zaposlenega pravnika, ki bi obsojencem nudil pravno pomoč, jim naj bi jo nudila predsednica Okrožnega sodišča v Novem mestu, ki tedensko opravlja nadzor v Zavodu in pri tem opravlja tudi razgovore z obsojenci, če to želijo.

Pritožb glede kakovosti in dostopnosti zdravstvene oskrbe ni bilo. Splošni zdravnik prihaja v Zavod ob ponedeljkih in četrtkih, po dve uri, sicer pa po potrebi. Po pogodbi prihaja v Zavod trikrat tedensko tudi zdravstveni tehnik. Ta med drugim pripravlja terapijo, delijo pa jo pazniki. Da je slednje neprimerno, Varuh opozarja že dalj časa. Psihiater prihaja v Zavod dvakrat mesečno iz Zdravstvenega doma Novo mesto.

Poseben problem predstavlja ureditev zdravstvenega zavarovanja za tujce, saj je predhodno potrebno pridobiti njihov EMŠO. Do težav prihaja tudi pri Romih, ki imajo v večini primerov velike družine, družinski člani pa so največkrat zavarovani po obsojencu. Ob spremembi statusa zavarovanja se prekine predhodno zavarovanje, tudi za osebe, ki so bile zavarovane po tej osebi. Po navedbah Urada se tudi sam srečuje z organizacijskimi in drugimi težavami glede reorganizacije zdravstvenega varstva zaprtih oseb, vendar kljub temu meni, da je bila odločitev za vključitev zaprtih oseb v javno zdravstveno mrežo, ustrezna in dolgoročno gledano dobra rešitev. Šlo naj bi bolj za začetne težave, ki se pojavljajo po vsaki večji reorganizaciji določenega sistema in bodo postopoma odpravljene, saj se poskuša z uvajanjem in dodelavo računalniškega informacijskega sistema, administracijo na tem področju posodobiti.

V Zavodu so bili nastanjeni tudi tujci, zato smo izpostavili, da bi bilo potrebno poskrbeti, da bosta (vsaj) hišni in dnevi red v več jezikih in ne zgolj v slovenščini in angleščini. Urad je v zvezi s tem navedel le, da Zavod v mejah realnih možnosti spoštuje določbo 209. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po katerem je potrebno obsojenca, ki ne obvlada uradnega jezika, seznaniti z gradivom in delom v njegovem jeziku in mu omogočiti, da spremlja postopek po tolmaču. Predvsem slednje bi je vprašljivo, saj nam je bilo ob obisku pojasnjeno, da zaposleni sicer govorijo tudi srbsko in angleško, da pa se v primeru nastanitve tujca, katerega jezika zaposleni ne govorijo, v Zavodu ne poslužujejo prevajalcev. Že tedaj smo opozorili, da to za zaprto osebo predstavlja dodatno stisko in pojasnili, da se lahko v takšnih primerih poslužijo prakse nekaterih drugih zavodov, ki se za pomoč obračajo na diplomatko-konzularno predstavništvo države, katere državljan je tujec. Urad je zatrdil, da se to že počne, vendar le v primeru, kadar zaprte osebe podajo soglasje, da želijo z njimi vzpostaviti stik.

V Zavodu ni trgovine. Nakupe ob ponedeljkih in četrtkih opravlja po predhodno pobranih naročilih inštruktor ali paznik. V zvezi s tem nismo slišali pripomb s strani zaprtih oseb.

Hrano v Zavod dostavlja zunanje podjetje na podlagi pogodbe. Nekaj očitkov zaprtih oseb je letelo na (pre)skromne obroke in na njihovo pakiranje, saj naj bi bila, zaradi toplote glavne jedi, solata pogosto sparjena in zato neokusna. Zaradi teh navedb je, po pojasnilih Urada, Zavod večkrat preveril kvaliteto solate, vendar ni ugotovil, da bi bila neokusna. Kljub temu so dobavitelja seznanili z navedenimi pripombami, ta pa je pojasnil, da so posode, v katerih obroke hrane dostavljajo, ločene z izolacijskimi pregradami, zato ni možnosti, da bi se med transportom solata segrela od toplote, ki jo oddaja topli obrok hrane. Po ugotovitvah Urada tudi ne držijo navedbe nekaterih zaprtih oseb, da so obroki hrane količinsko premajhni, saj ti celo presegajo normative.

V času našega obiska so zavodsko knjižnico preurejali. V njej nismo našli za zaprte osebe relevantnih predpisov, zato smo na to pomanjkljivost posebej opozorili. Pri tem smo bili sicer deležni pojasnila, da se zakoni nahajajo na oglasnih deskah, vendar Varuh meni, da je prav, da je nekaj izvodov na voljo tudi v knjižnicah, da si jih zaprte osebe lahko izposodijo. Tudi Urad je navedel, da bi morda kazalo uvesti režim izposojanja zakonskih predpisov, ki velja za izposojanje druge literature, saj bi zaprte osebe s tem zavezali, da jih vračajo v zavodsko knjižnico in hkrati odgovarjajo za izgubo ali poškodbo le-teh. 12.2-16/2009