4. Opis izbranih primerov

1 - DODELJEVANJE DRŽAVNIH POMOČI VERSKIM SKUPNOSTIM BREZ MERIL

Na to problematiko smo opozorili že v LP za leto 2001. Ugotovili smo, da se proračunska sredstva dodeljujejo brez vnaprej sprejetih meril in brez javnih razpisov, torej nepregledno. DZ na podlagi ZPPVS s sprejetjem vsakoletnega proračuna za proračunskega uporabnika - UVRSVS določi v okviru postavke prispevki duhovnikom in postavke pomoč verskim skupnostim, višino in vrsto gmotne podpore verskim skupnostim. O razdelitvi sredstev s te postavke odloča po prejemu vlog direktor UVRSVS. UVRSVS pri pripravi predloga proračuna oceni približno višino sredstev proračunske postavke prispevki duhovnikom oziroma predvidene potrebe za prihodnje leto na podlagi števila prejemnikov v tekočem letu, predvidenega gibanja plač in deleža pokrivanja prispevkov, kot to izhaja iz razlage sklepa vlade oziroma izvršnega sveta z dne 18. 3. 1991. Pogoji za dodeljevanje gmotne podpore, ki jih zakon ne precizira, se izvajajo iz smiselne razlage tega sklepa. To pa omogoča različno, tudi diskriminatorno obravnavanje posameznih verskih skupnosti in posameznih duhovnikov.

V letu 2001 smo Vladi predlagali, naj sprejme merila za delitev finančne podpore verskim skupnostim in njihovim duhovnikom. Vlada je naložila Uradu, da s pridobitvijo ustreznih strokovnih mnenj dodatno prouči možnosti oblikovanja zakonske ureditve kriterijev za dodeljevanje gmotne podpore verskim skupnostim, ki so v RS prijavile svojo ustanovitev. Urad je glede tega vprašanja doslej zaprosil za večje število strokovnih mnenj, sredi leta 2003 pa zunanjim strokovnjakom naročil oblikovanje strokovnih podlag za normativno ureditev celotnega področja verskih skupnosti v RS. Ugotovitve in opozorila glede razreševanja te problematike smo podali tudi v LP za leto 2003.

V letu 2004 smo ponovno obravnavali pobudo glede te problematike, ki se je izkazala za utemeljeno. UVRSVS je namreč eni od verskih skupnosti večkrat in brez obrazložitev zavračal vloge za plačilo dela mesečnih prispevkov za socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje njihovih duhovnikov. Tudi po dvakratnem posredovanju generalnega sekretarja Vlade, po javni izpostavitvi dela Urada za verske skupnosti na novinarski konferenci in objavi prispevka v varuhovem Biltenu nam Urad od poletja 2003, ko smo ga prvič zaprosili za določena pojasnila, še vedno ni odgovoril na preprosto vprašanje: Zakaj verski skupnosti ni dodelil dela sredstev za socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje duhovnikov in zakaj teh sredstev verski skupnosti ni zagotovil vsaj v naslednjih proračunskih obdobjih?

Nesprejemljivo je, da se na tem področju od naše zahteve v letu 2001 in ob nenehnem opozarjanju na to problematiko v več kot treh letih ni nič spremenilo in da je stanje praktično enako, kot je bilo takrat, ko je varuh ugotovil nepravilnosti in predlagal način rešitve. Kdaj in v kakšni vsebini bo zakon s področja verskih skupnosti sprejet, je negotovo dejstvo. Sedaj pa se in se bodo tudi v naprej državna sredstva verskim skupnostim dodeljevala očitno po volji direktorja UVRSVS. Nejasni, zavajajoči in izmikajoči se odgovori UVRSVS ob obravnavanju navedene pobude zgolj dodatno potrjujejo našo bojazen, da prihaja na tem področju do neenakopravnega obravnavanja verskih skupnosti.

Na gornje ugotovitve smo opozorili tudi generalnega sekretarja Vlade RS. Predlagali smo mu, da se opravi nadzor nad zakonitostjo in smotrnostjo porabe proračunskih sredstev, s katerimi razpolaga UVRSVS, in da v okviru svojih pristojnosti podvzame ustrezne ukrepe zoper direktorja UVRSVS. Generalni sekretar je direktorju UVRSVS naložil izvedbo takojšnjih ukrepov za odpravo neenakopravnega obravnavanja pobudnika. Hkrati je skupni notranji revizijski službi naložil izredno revizijo poslovnih procesov v UVRSVS. 1.0-8/2003

2 - PREČIŠČENA BESEDILA ZAKONA O DAVČNEM POSTOPKU IN ZAKONA O DAVČNI SLUŽBI

Pobudnik nam je predlagal, naj na spletnih straneh Davčne uprave zagotovimo prečiščena besedila ZDavP in ZDS. Oba zakona sta bila doslej že predmet številnih sprememb, dopolnitev in posegov US (v ZDavP je bilo poseženo 14-krat, v ZDS pa 11-krat), zato je njuna vsebina pobudniku zelo težko razumljiva. K izdelavi in brezplačni objavi neuradnih prečiščenih besedil predpisov (oziroma uradnih, če ti obstojijo), ki se nanašajo na njihovo delovno področje, vse organe oblasti in nosilce javnih pooblastil zavezuje ZDIJZ. Ta je vezal 6-mesečni skrajni rok za izpolnitev te dolžnosti na uveljavitev Uredbe o posredovanju informacij javnega značaja, ki je bila sicer sprejeta z zamudo (objava 14. 11. 2003). Rok se je iztekel dne 9. 5. 2004. Na MF so nas napotili na Davčno upravo, hkrati pa pojasnili, da bo do vstopa Slovenije v EU tako in tako treba sprejeti nov zakon zaradi uskladitve s pravnim redom EU. Upoštevajoč Uredbo o posredovanju informacij javnega značaja, je objavo prečiščenih besedil zavezano zagotoviti ministrstvo.

MF ni sprejelo varuhovega predloga za objavo besedila prečiščenega besedila navedenih zakonov, temveč je skušalo celo polemizirati o smiselnosti takšne ureditve z vidika pravne varnosti. Prečiščeni besedili obeh zakonov, ki sta se v letu 2004 še vedno uporabljala, nista bili objavljeni niti na spletnih straneh MF niti na spletnih straneh davčne uprave. Zastavlja se vprašanje, ali je v takšnem primeru prizadetemu sploh na voljo učinkovito pravno sredstvo, npr. možnost uporabe redne pritožbene poti pred pooblaščencem za dostop do informacij javne narave. 1.0-3/2004

3 - VARSTVO ZASEBNOSTI NEKDANJIH OBSOJENCEV

Pobudnik nas je opozoril na izrazito senzacionalističen članek enega od tabloidnih časnikov o »rekordnih umorih«, ki med drugim opisuje umor petih ljudi, ki ga je v patološkem afektu v letu 1966 zagrešil pobudnik, tedaj 18-letnik. Zaporno kazen je storilec prestal že pred dvajsetimi leti. Poleg opisa detajlov dejanja, imen žrtev in storilca je bila objavljena tudi sedanja slika storilca s pripisom, da gre za enega najokrutnejših množičnih morilcev. Pobudnik je zatrdil, da se s tem nenehnim »pogrevanjem« zločina, za katerega je odgovarjal, ki se ga kesa in ga skuša pozabiti, grobo posega v njegovo zasebnost. Nedvomno imajo tudi take osebe pravico do pričakovanja spoštovanja njihovih osebnostnih pravic. Kje so meje posegom v njihovo zasebnost, pa je včasih težko določiti. Pobudnik se je zaradi nekega drugega podobnega članka, objavljenega v istem časniku, že v letu 1997 odločil za sodno varstvo, vendar o zadevi še ni pravnomočno odločeno. Ker je v šibkem finančnem položaju, smo ocenili, da ni možnosti, da bi lahko posegel po takem varstvu tudi v obravnavanem primeru. Zato smo ocenjevali možnosti, da bi varuh sam dal pobudo NČR, naj presoja etičnost ravnanja novinarja, ter hkrati obravnava tudi širše vprašanje načina in obsega objavljanja podatkov o nekdanjih obsojencih, ki so kazni za svoje zločine že davno prestali. Ni namreč videti posebnega javnega interesa za natančno obveščenost javnosti o prav vseh okoliščinah takih že davno minulih dogodkov. Zadeva odpira tudi širša vprašanja, pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost v državi, od varovanja zasebnosti do pravice do rehabilitacije. V konkretni zadevi varuh pobude za presojo ni vložil, saj se je pobudnik nanj obrnil prepozno, že po poteku roka, ki ga za obravnavo pobude predpisuje Pravilnik o delu NČR. 1.0-5/2004

4 - PRAVICA DO LASTNEGA IMENA NA JAVNI LISTINI

Pripadnika madžarske narodne manjšine je zahteval, da mu ZZZS na podlagi Zakona o osebnem imenu (Uradni list SRS, št. 16/74 in 28/81) omogoči uporabo osebnega imena v madžarski obliki oziroma pisavi tudi na kartici zdravstvenega zavarovanja. Dobil je pojasnilo, da ZZZS tega ne more zagotoviti (izpisa imena z ostrivcem), ker računalniški sistem, ki ga uporabljajo, tega ne omogoča.

ZZZS smo posredovali mnenje, da take tehnične ovire ne morejo biti dovolj utemeljen razlog, da se na kartici zdravstvenega zavarovanja ne uporabi polno uradno ime, saj je ta kartica javna listina. Osebno ime je pomemben vidik osebnostne identitete, v danem primeru pa gre tudi za varstvo identitete pripadnikov madžarske narodne manjšine. Osebno ime je osebnostna pravica, ustava pa posebej varuje tudi spoštovanje človekovega osebnega dostojanstva.

ZZZS se je odzval s pojasnilom, da kartica ZZZS ni le elektronski dokument, temveč je tudi medij, ki omogoča povezavo med bazami podatkov, in da je posledično za učinkovito delovanje sistema treba nabor znakov v podatkovnih bazah postaviti enovito pri vseh njegovih uporabnikih, kar pa za zdaj še ni zagotovljeno. Navajajo, da si prizadevajo čim hitreje vključiti ves potreben nabor znakov v svojo bazo podatkov in tudi za ustrezne rešitve v širšem okolju. Glede pravilnega zapisa imena vsaj na vizualnem delu kartice ne vidijo večjih ovir. Pobudo smo šteli za utemeljeno, odziv ZZZS pa v tej fazi kot ustrezen. 1.2-9/2004

5 - DOMNEVNO PRIVILEGIRANJE ROMOV

Očitki o neupravičenem privilegiranju pripadnikov romske skupnosti se pogosto nanašajo na prostorsko urejanje (prostorski akti, dovoljenja za gradnjo, ukrepi inšpekcij, zagotavljanje komunalne infrastrukture …), na vprašanja, povezana z varnostjo (policijska pooblastila, odmere kazni v postopkih o prekrških, v kazenskih zadevah …), na zaposlovanje, pa tudi glede kulturnih dejavnosti in šolanja. Enega takšnih dopisov smo prejeli skupaj z »oglasom«, ki so ga objavili tudi nekateri mediji, širil pa se je zlasti po elektronski pošti (Postanite Rom).

Ob našem obisku predstavnikov Zveze Romov so ti izrecno opozorili na spornost takšnega oglaševanja. Varuh je ob tem izrazil mnenje, da oglas docela neupravičeno pavšalno etiketira kar vse pripadnike romskega rodu (npr. kot črnograditelje, storilce prekrškov …) in da gre za neupravičeno stigmatiziranje celotne populacije Romov, ki izhaja iz negativnega predsodka oz. stereotipa o njih. V takšnem ravnanju je mogoče razbrati tudi znake izražanja nestrpnosti, nekateri pripadniki Romov se ob tem upravičeno čutijo odrinjene in osebno prizadete. 1.2-10/2004

6 - SPORNO DOLOČANJE PRAVIL ZA VOLILNO KAMPANJO NA RTV SLOVENIJA

V treh pobudah se je odprlo vprašanje korektnosti volilne kampanje na RTV Slovenija. Vsi trije pobudniki so trdili, da se jim krati možnost za nastopanje v predvolilnih oddajah, zlasti na najbolj odmevnih soočenjih. Dva pobudnika sta bila samostojna kandidata na volitvah za poslance, tretji pa je bil predstavnik liste, ki ni kandidirala v vseh volilnih enotah. Pobudniki so zatrjevali, da so Pravila in navodila RTV Slovenija za volilno kampanjo državnozborskih volitev v Republiki Sloveniji 2004, sprejeta 21. julija 2004 (v nadaljevanju: Pravila), diskriminatorna in nezakonita. Na podlagi Pravil je bila možnost za samopredstavitev v kratkih spotih na radijskih in televizijskih programih RTV Slovenija dana le tistim kandidatnim listam, ki so za to pravočasno prijavile svoj interes.
Možnost nastopanja v drugih predvolilnih oddajah pa so dobile le tiste liste, ki so kandidirale v vseh volilnih enotah. Dva od pobudnikov RTV Slovenija sploh nista priglasila svoje želje po predstavitvi, ampak sta se pritožila direktorju RTV Slovenija. Tretji pobudnik je pred sodiščem, pristojnim za civilne spore na podlagi 3. člena ZVolK, zahteval varstvo svojih osebnostnih pravic, ki da so mu bile kršene. Pobudniki so se obrnili tudi na RVK, na tožilstvo in MNZ. Varuhu so predlagali, naj posreduje, da se Pravila uskladijo z zakonom in ustavo, volilna kampanja ponovi, volitve pa dotlej odložijo. Obravnavo vseh treh pobud je zaznamovala predvsem časovna stiska, dva pobudnika sta se na nas obrnila šele v tednu pred dnevom glasovanja. Oglaševanje oziroma izvedbo volilne kampanje v javnih medijih urejata ZRTVS in ZVolK. ZRTVS jamči možnost brezplačne predstavitve (vseh) kandidatov in političnih strank ter njihovih programov. Določa tudi, da morajo imeti neodvisni kandidati in stranke, ki niso zastopani v parlamentu, na voljo tretjino skupnega programskega časa, namenjenega brezplačnim predstavitvam. ZVolK (sprejet nekaj mesecev pozneje) v vseh medijih zagotavlja enakopravnost pri predstavitvi kandidatov in njihovih programov, pri čemer se lahko predvidijo posebni termini ali prostor za parlamentarne politične stranke, posebni pa za tiste, ki v njem še niso zastopane. Informativno-političnim javnim glasilom, ki so pretežno v javni lasti, ZVolK zapoveduje, da morajo vsem organizatorjem volilne kampanje zagotoviti enake pogoje za objavljanje volilnih propagandnih sporočil. Oba zakona določata, da morajo mediji v določenem roku pred dnevom glasovanja določiti in objaviti pravila (obseg, pogoje in način) za izrabo programskega časa oziroma časopisnega prostora za predstavitev kandidatov, političnih strank in njihovih programov. Pomisleke glede take zakonodajne ureditve predstavljamo v splošnem delu poročila. Na spornost volilnega sistema, ki neodvisnim kandidatom onemogoča nastopanje v več volilnih enotah, pa smo opozorili že v LP za leto 2000.

Ocenili smo, da imajo Pravila naravo internega akta z eksternimi pravnimi učinki. Tako smo ocenili, da bi utegnila posegati v pasivno volilno pravico pobudnikov (pravico biti voljen), pa je tudi v njeno enakost, ki zahteva, da država pri volitvah zagotovi enake konkurenčne možnosti vsem kandidatom in vsem strankam. Pobudnikom smo pred volitvami pojasnili, kakšne so poti za varstvo v upravnem sporu in za ustavnosodno varstvo. O učinkovitosti možnosti ustavnosodnega izpodbijanja Pravil smo sicer podvomili (o tem glej splošni del poročila). Poleg vprašanj, navedenih v pobudah, moramo izraziti širše pomisleke zaradi vsebine Pravil. Čeprav Pravila formalno niso predpis, pa imajo tako vsebino in tudi dejansko učinkujejo kot predpis. Zato jih je treba ocenjevati z vidika skladnosti z načeli pravne države, ki zahtevajo jasnost, razumljivost in določnost predpisov.

Menimo, da so Pravila pravnotehnično slabo pripravljena, tako da je njihova vsebina na posameznih mestih težko razumljiva. Nenatančno ter neenotno se na različnih mestih uporabljajo pojmi, ki označujejo upravičence. Ponekod molče ali celo eksplicitno dopuščajo možnost soočenja političnih strank in kandidatov, tudi neodvisnih kandidatov. Hkrati pa npr. v istih ali celo v drugih določilih to izključujejo oz. strogo omejujejo. Nekatera pomembna pravila so določena v pogojih za nastopanje v posameznih programskih enotah zavoda in ne splošno. Vsebina Pravil je po naši oceni tudi notranje neskladna, saj prihaja do razlik glede na posamezne programske enote in celo znotraj posameznih programskih enot. Na regionalnih radijskih programih Pravila dajejo npr. dodatne možnosti za volilno kampanjo (s posebnimi soočenji in samopredstavitvami) listam kandidatov v “primorskih volilnih okrajih” oz. v izbranih volilnih enotah v severovzhodnem delu Slovenije. Liste kandidatov, ki kandidirajo na območjih obeh regionalnih radijskih programov, imajo tako več možnosti za volilno kampanjo, kot tiste, ki kandidirajo le v nekaterih drugih volilnih enotah. Ob tem je območje slišnosti (in dejanske spremljanosti) programa zagotovo bistveno širše. Menimo, da tak učinek Pravil ni v skladu z načelom zagotavljanja enakih konkurenčnih možnosti vsem kandidatnim listam. Ni mogoče izključiti odločilnosti vpliva dodatnih predstavitev na volilni rezultat.
Poslanci so po 82. členu ustave predstavniki vsega ljudstva in ne območij, kjer kandidirajo oz. kjer so izvoljeni. Opazili smo celo, da je primorski regionalni radijski program vendarle ponudil možnost za sodelovanje v soočenjih oz. volilnih oddajah tudi neodvisnim kandidatom.

Vse navedeno zbuja sum o arbitrarnosti pri določanju meril za nastopanje v volilni kampanji. Ocenili smo, da iz takšne vsebine Pravil prizadeti težko razbere svoj pravni položaj. Ne izključujemo možnosti, da je takšno določanje pravil vplivalo tudi na ravnanje pobudnikov. Vendar pa je treba del odgovornosti pripisati tudi zakonodajalcu (glej tudi splošni del poročila). 1.4-10/2004, 1.4-11/2004 in 1.4-12/2004

7 - NAČELO DOBREGA UPRAVLJANJA IN GIBALNA OVIRANOST VOLIVCEV

Gibalno ovirana oseba nas je opozorila, da na volitvah in referendumih na volišču, kjer je vpisana v volilni imenik, ne more glasovati v prostoru za glasovanje. Ta se nahaja v nadstropju šolskega poslopja, ki tudi sicer ni dostopno za osebe na invalidskem vozičku. ZVDZ pri urejanju načina izvrševanja pravice glasovati posebej upošteva nekatere življenjske situacije, gibalne oviranosti hendikepiranih oseb pa ne. Ocenjujemo, da ZVDZ kljub temu hendikepiranim osebam daje ne le formalno, temveč tudi dejansko možnost za uresničevanja pravice glasovati na volitvah oz. na referendumih. ZVDZ izrecno omogoča nekaterim skupinam oseb, da glasujejo po pošti ali na domu. Primere nedostopnosti posameznega volišča pa je mogoče premostiti tudi s predčasnim glasovanjem.

Varuh je pobudo obravnaval s širšega vidika, kot je le vprašanje dostopnosti konkretnega volišča. Opažamo, da dostopnost brez arhitektonskih ovir (npr. sodišč, šolskih poslopij ...) ni vselej zagotovljena, da država nad obstoječim stanjem nima pregleda ter da to vprašanje ni enotno urejeno, zato smo poizvedbo v maju naslovili na RVK, ki je osrednji organ, pooblaščen za izvedbo ter nadzor nad volilnimi postopki. V poizvedbi smo prav posebej poudarili, da pobudo obravnavamo z vidika spoštovanja načel dobrega upravljanja, ter izrazili mnenje, da bi bilo vprašanje dostopnosti volišč za gibalno ovirane osebe v praksi mogoče učinkoviteje rešiti z različnimi ukrepi. Npr. z ustrezno določitvijo sedežev volišč oz. prostorov za glasovanje, z zagotovitvijo ustreznega volilnega gradiva, kjer bi bil ta potreben (npr. pomožne klančine ipd.)

Po urgencah smo odgovor RVK prejeli šele tri delovne dni pred dnem glasovanja za volitve v DZ. RVK ne meni, da bi bilo mogoče rešitev iskati samo v dopolnitvi ZVDZ, ki bi določal, da se na območju vsakega volilnega okraja določi posebno volišče, na katerem bi glasovale gibalno ovirane osebe (tudi na primer slepi), pri čimer pa bi ta oseba morala predhodno obvestiti okrajno volilno osebo o svoji nameri, tako da bi jo vpisali v posebni volilni imenik in izbrisali iz splošnega volilnega imenika. Že to, da RVK ni odgovorila na poizvedbo, pomeni nespoštovanje načel dobrega upravljanja. Čeprav štejemo nekatera opozorila na težave pri določanju volišč za tehtna, pa menimo, da je odziv tudi vsebinsko neustrezen. Za neprimerno štejemo zgolj opozarjanje RVK na vlogo okrajnih volilnih komisij (ki neposredno določajo volišča), na pomanjkanje proračunskih sredstev in na morebitne drugačne rešitve v zakonu.

RVK namreč skladno s 37. členom ZVDZ med drugim skrbi za zakonitost in enotno uporabo določil ZVDZ, ki se nanašajo na volilne postopke, usklajuje delo volilnih komisij volilnih enot in okrajnih volilnih komisij, daje strokovna navodila v zvezi z izvajanjem ZVDZ ter nadzoruje njihovo delo. Določa tudi enotne standarde za volilno gradivo in druge materialne pogoje za izvedbo volilnih opravil.

Iz navedenih pristojnosti RVK nedvomno izhaja, da ima ta možnosti, da bi na problem dostopnosti volišč za gibalno ovirane osebe in načine reševanja tega vprašanja pravočasno opozorila organe, ki neposredno določajo sedeže volišč. Menimo, da bi lahko ustrezna navodila odpravila marsikateri problem, ki po nepotrebnem nastaja na nižji ravni organizacije volilnih postopkov. Zaradi navedenega smo šteli pobudo varuhu za delno utemeljeno. 1.7-3/2004

8 - UVRSTITEV KRAJEVNE SKUPNOSTI BUČKA V 2. VOLILNI OKRAJ ŠESTE VOLILNE ENOTE

Deset dni pred volitvami smo bili s pobudo opozorjeni, da je ZDVEDZ - A, Občino Škocjan uvrstil v 2. volilni okraj 6. volilne enote. Krajevna skupnost Bučka (KS Bučka) je del Občine Škocjan. Vendar pa ZDVEDZ - A ni spremenil besedila določbe ZDVEDZ, ki določa območje 7. volilnega okraja v isti volilni enoti. Območje KS Bučka kot del (nekdanje) Občine Sevnica ta določba še vedno uvršča v 7. volilni okraj. Določbi 2. in 7. podtočke 6. točke 4. člena zakona veljata hkrati in sta si na prvi pogled v medsebojnem nasprotju. Z razlago RVK, po kateri je treba upoštevati pozneje sprejeti zakon, torej ZDVEDZ - A, je bilo odrejeno, da KS Bučka sodi v 2. volilni okraj. Krajani KS Bučka se s takšno razlago niso strinjali ter so v svoji pobudi zapisali, da so se tako volivci kot tudi kandidati v volilni kampanji ravnali, kot da spremembe ne bi bilo, in da območje KS Bučka sodi v 7. volilni okraj. V resnici je šlo za vprašanje, ali so volivci z območja KS Bučka na volišču prejeli prave glasovnice oz. ali so izbirali »svoje« kandidate, ali pa kandidate, ki jih niso pričakovali. Prosili so za posredovanje varuha.

Vsebino volilne pravice in način njenega izvrševanja v primeru volitev v DZ poleg 43. člena ustave opredeljuje tudi vsebina volilnega sistema, ki ga splošno opredeljuje že 80. člen ustave. Ta določa, da se poslanci volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v DZ, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv za dodelitev mandatov kandidatom. Vsebino volilnega sistema podrobneje določata ZVDZ in izvedbeni del Ustavnega zakona o dopolnitvi 80. člena ustave Republike Slovenije (UZ 80). Veljavni volilni sistem učinkuje tako, da je za vpliv volivcev na dodelitev mandatov kandidatom odločilna njihova odločitev na ravni volilnega okraja. Zato je vprašanje določitve volilnih okrajev po svoji naravi del volilnega sistema v ožjem pomenu besede, s tem pa tudi določitve vsebine in načina izvrševanja volilne pravice. Razmerje med določili ZDVEDZ in ZDVEDZ - A je razmerje med starejšim in novejšim istovrstnim predpisom. Ker njune določbe veljajo hkrati, se je treba do pravilne razlage prebiti z ustaljenimi metodami pravne razlage. Novela zakona je bila sprejeta, da bi se zagotovilo načelo geografske zaokroženosti volilnih okrajev in zaradi načela upoštevanja njihovih skupnih kulturnih in drugih značilnosti, ki ga določa ZVDZ. Zakonodajalec je pri noveli zakona uporabil drugačno zakonodajno tehniko kot v letu 1992 in se oklenil koncepta območij občin, pojem krajevne skupnosti pa uporabil le tam, kjer je posamezno občino razdelil na več volilnih okrajev. Občino Škocjan, z vsemi krajevnimi skupnostmi, ki jo sestavljajo, je ZDVEDZ - A uvrstil v 2. volilni okraj. Takšen je bil verjetno tudi namen zakonodajalca.

Pobudnikom smo pred volitvami posredovali stališča varuha, da pri razlagi, ki jo je sprejela RVK, ne moremo ugotoviti očitne arbitrarnosti. Pobudnike smo opozorili na možnost uporabe upravnega spora, ki je v danem položaju pomenil edino razpoložljivo pravno sredstvo. Z vidika načel dobrega upravljanja bi se lahko zastavilo vprašanje, ali so bili volivci, kandidati in volilni organi na to spremembo pravočasno opozorjeni. Na RVK smo naslovili prošnjo za natančnejšo razlago spornega besedila zakona. Poleg argumentov, ki jih je razbral že varuh, je RVK opozorila, da je besedilo ZDVEDZ morda potrebno, če je v 7. volilnem okraju morda ostal (hipotetično ali realno - tega podatka nimajo) kakšen del območja tedanje KS Bučka, ki ni sestavni del Občine Škocjan.

Ocenili smo, da je zakonodajalec namenil premalo pozornosti končni pravni redakciji zakonskega besedila ZDVEDZ - A. Z vidika spoštovanja načela pravne države (2. člen ustave), ki zavezuje tudi zakonodajalca pri njegovem zakonodajnem urejanju, je zakonu mogoče očitati premajhno določnost, jasnost in razumljivost. Ker pa ZDVEDZ oz. ZDVEDZ - A urejata način, pa tudi vsebino izvrševanja volilne pravice, se odpirajo tudi nekatere vsebinske dileme. Krajani KS Bučka so bili zaradi učinka ZDVEDZ - A oz. njegove razlage prestavljeni iz 7. volilnega okraja 6. volilne enote s 15.061 volivci (na dan volitev v letu 2000, v letu 2004 na dan volitev šteje 14.444 volivcev), v 2. volilni okraj 6. volilne enote s 24.482 volivci (na dan volitev v letu 2000 je ta štel 23.471 volivcev). Zastavlja se vprašanje, ali imajo volivci KS Bučka v 2. volilnem okraju enako odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom, kot bi ga imeli v 7. volilnem okraju. To posredno odpira tudi vprašanje skladnosti ZDVEDZ - A s petim odstavkom 80. člena ustave. Prizadete volivce smo opozorili na možnost vložitve pobude za presojo ustavnosti ZDVEDZ - A. 1.7-4/2004

9 - DOSTOPNOST ELEKTRONSKO VODENE ZEMLJIŠKE KNJIGE

Eden od pobudnikov je izrazil nezadovoljstvo nad načinom ureditve dostopa do zemljiške knjige po elektronski poti. Navedel je, da je ta možnost zagotovljena le naročnikom katerega od ponudnikov storitev mobilne telefonije, zato šteje, da gre za primer nelojalne konkurence. Motilo ga je tudi, da je ta storitev plačljiva. Šteje, da gre za informacije javnega značaja, ki bi morale biti brezplačno dostopne.

ZDIJZ ter Uredba o posredovanju informacij javnega značaja ne določata, da bi morale biti na spletu brezplačno dostopne vse javne knjige. V vseh primerih, ko dostop ni zagotovljen prek spleta, je skladno z ZDIJZ dostopnost do informacij omogočena na ustno ali pisno zahtevo prosilca, bodisi tako, da jo dobi na vpogled, ali tako, da se zagotovi njen prepis, fotokopija ali elektronski zapis. ZDIJZ kot brezplačen zagotavlja le vpogled v navedene informacije, čeprav tudi Uredba o višini stroškov posredovanja informacij javnega značaja določa, da neposredni proračunski uporabniki stroškov posredovanja informacij javnega značaja ne zaračunavajo.

Zakonodajalec je način dostopnosti zemljiške knjige uredil na drugačen način z Zakonom o zemljiški knjigi (ZZK-1). Ta določa, da se zemljiška knjiga vodi (tudi) kot informatizirana centralna baza podatkov in da je v uradnih urah vsakomur brezplačno zagotovljen vpogled v glavno knjigo v prostorih sodišč. ZZK-1 omogoča, da se s podzakonskim aktom da možnost vpogleda v glavno knjigo tudi po elektronski poti. S predpisom ministra so bili določeni način dostopa, tehnični in drugi pogoji priključitve, pa tudi tarifa nadomestila za elektronsko uporabo informatizirane glavne knjige. V pobudi se posredno zastavlja vprašanje, ali oba zakona urejata bistveno podobna razmerja oziroma življenjske situacije in če jih, ali je različno urejanje načina dostopnosti do informacij javnega značaja dopustno. Zato smo pobudnika opozorili na možnost vložitve pobude za presojo ustavnosti ZZK-1. Pojasnili smo tudi, da je oddaljeni elektronski dostop (tj. dostop iz osebnega računalnika) do glavne knjige zagotovljen le v omejenem obsegu, tj. le za zemljiškoknjižne vložke, ki so že usklajeni z ročno vodeno knjigo. Takrat je bil način brezgotovinskega plačila z uporabo aparata mobilne telefonije na voljo zgolj uporabnikom katere od storitev dveh ponudnikov mobilne telefonije. Večja dostopnost je bila zagotovljena tudi komitentom ene od komercialnih bank. Iz informacij na spletni strani vrhovnega sodišča smo razbrali, da je pričakovati tudi možnost plačila z bančnimi karticami.

Omenjene rešitve so torej očitno le začasne. Pobudnika smo opozorili, naj se, če meni, da se prek navedenih tehničnih rešitev posredno omejuje konkurenca na trgu ponudnikov storitev elektronskega plačevanja, obrne na Urad RS za varstvo konkurence. 1.8-7/2004

10 - NA PISNO PRITOŽBO TUDI PISNI ODGOVOR

Pobudnik, pripornik ZPKZ Ljubljana, Oddelka Novo mesto, je Okrožnemu sodišču v Krškem poslal pritožbo, v kateri se je pritožil zoper ravnanje paznika. Pritožbo je preiskovalni sodnik odstopil v reševanje oddelku zavoda Novo mesto. Poveljnik paznikov, ki je reševal pritožbo, se je pogovoril s pobudnikom in paznikom, na katerega se je pritožba nanašala. O ugotovitvah je pobudniku podal ustni odgovor. Pisnega odgovora na pritožbo pa pobudniku ni poslal, “saj v predpisih to ni izrecno določeno”.

Že po naravi stvari velja, da gre največji poudarek interni (notranji) pritožbeni poti, saj je odločilna dejstva in okoliščine najlaže ugotoviti neposredno pri vpletenem organu, torej tam, kjer je prišlo do zatrjevane nepravilnosti. Takšno neformalno notranjo pritožbeno pot ureja tudi Hišni red o izvrševanju pripora v ZPKZ Ljubljana, Oddelek Novo mesto. Vendar je pobudnik za vložitev pritožbe izkoristil možnost, ki mu jo daje ZKP, in se pritožil preiskovalnemu sodniku. Očitno pa je preiskovalni sodnik ocenil, da naj se primer najprej obravnava znotraj zavoda, zato je pritožbo pobudnika odstopil v reševanje zavodu.

Ker je bila pritožba pobudnika odstopljena v reševanje zavodu Novo mesto, je bil ta zavezan, da o njej tudi odloči. UIKS pa smo opozorili, da je pobudnik podal pisno pritožbo na ravnanje paznika in uprave zavoda. Zato bi bilo prav, da bi pobudnik prejel tudi pisni odgovor na svojo pritožbo, saj je sam podal pritožbo v tej obliki. Predlagali smo, da se pobudniku na vloženo pritožbo odgovori v pisni obliki. Nenazadnje pisni odgovor lahko terja tudi okoliščina, da pobudnik očitno ni bil zadovoljen z odločitvijo poveljnika paznikov, ki je reševal njegovo pritožbo.

UIKS je soglašala z našim predlogom. Kljub temu da Hišni red o izvrševanju pripora ZPKZ Ljubljana, Oddelka Novo mesto, izrecno ne določa, da je treba priporniku na njegovo pritožbo podati pisni odgovor, je odgovor v tej obliki tudi po stališču UIKS potreben že zavoljo tega, ker ima pripornik, ki ni zadovoljen z odločitvijo vodje oddelka o njegovi pritožbi, pravico pritožiti se pristojnemu sodišču in upravi. Morebitno takšno pritožbo pa je mogoče rešiti le na podlagi preverjanja dejstev, ki so zapisana v odgovoru na pritožbo na prvi stopnji. UIKS je zato zavodu Novo mesto naročila, da pobudniku na pritožbo v najkrajšem mogočem času pošlje še pisni odgovor. 2.1-38/2003

11 - SAMOVOLJNO RAVNANJE PAZNIKA

Pripornik ZPMZ KZ Celje se je pritožil nad ravnanjem paznika. Zatrjeval je, da paznik ni povedal pripornikom, da bo sprehod takoj po nakupih v zavodski prodajalni. Ker za sprehod ni bil primerno oblečen, je prosil paznika, da gre po nakupu nazaj v sobo, da se preobleče. Paznik pa mu je s povišanim glasom dejal, da za to ni “plačan” in da bo v tem primeru ostal v sobi. Ves dogodek je nato zaupal tudi nadrejenemu pazniku, ki pa je takoj ukrepal.

Od UIKS smo zahtevali pojasnilo glede na pritožbene navedbe pobudnika. V pritožbenem postopku je UIKS s stopnjo verjetnosti ugotovila, da pobudnik (in še nekaj drugih pripornikov) res ni bil obveščen, da bo po opravljenem nakupu v zavodski prodajalni odšel na sprehajališče, zato ni bil obut v športna obuvala. Takšno ugotovitev je potrjevala izjava enega izmed pripornikov, zlasti pa dejstvo, da so tudi trije drugi priporniki prišli na zavodsko sprehajališče v neprimerni obutvi za igro z žogo. Navsezadnje je tudi paznik, ki je imel nalogo, da obvesti pripornike, da se pripravijo za odhod na zavodsko sprehajališče, dopustil možnost, da vsem pripornikom ni posredoval dovolj razumljivega sporočila za odhod na sprehajališče po opravljenem nakupu v zavodski prodajalni.

Pripornikom, ki niso bili ustrezno opremljeni za bivanje na prostem, je šele vodja paznikov na oddelku pripora omogočil, da so se preobuli.

UIKS je ravnanje paznika ocenila kot “samovoljno oziroma nekorektno”, ker pobudniku ni takoj omogočil odhoda na zavodsko sprehajališče, temveč ga je odpeljal v bivalni prostor, kjer je tudi ostal do posredovanja vodje paznikov na oddelku pripora. Takšni oceni smo lahko le pritrdili, saj je priporniku v vsakem primeru treba zagotoviti pravico do bivanja na prostem. 2.1-21/2004

12 - NOČNI POČITEK ZA VSE OBSOJENCE

Obsojenec na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Dob pri Mirni se je pritožil zaradi motenega nočnega počitka. Navajal je, da v skupni spalnici biva tudi obsojenec, ki v času počitka doživlja bolezenske napade, kar je moteče, saj se zaradi tega drugi obsojenci zbujajo sredi noči.

Na posredovanje varuha je UIKS potrdila, da je bivanje v prostoru, v katerem je nastanjen obsojenec, ki ima sicer občasne epileptične napade, moteče za druge obsojence. Zagotovila je, da je na to opozorila zavod Dob. V posledici tega je bila sprejeta odločitev, da se obsojenec, ki boluje za epilepsijo, namesti v dvoposteljno sobo. Dodeli se mu tudi primerni sostanovalec, ki bo pripravljen bivati skupaj z njim oziroma mu pomagati ob napadih, saj ga ni mogoče namestiti v samski bivalni prostor oziroma v skupno bolniško sobo. 2.2-16/2004

13 - ZDRAVNIŠKI PREGLED OBSOJENCU PO INTERVENCIJI VARUHA

Obsojenec ZPKZ Dob pri Mirni se je pritožil, da je bil naročen na zdravniški pregled v zdravstvenem zavodu po napotnici zavodskega zdravnika, vendar mu uprava zapora ni omogočila obiska pri zdravniku. Od njega so zahtevali, naj v ta namen izkoristi prosti izhod, ki mu je bil dodeljen kot ugodnost, s čimer pa se ni strinjal.

UIKS je pojasnila, da si je pobudnik datum in uro specialističnega pregleda uredil sam, še preden se je zglasil pri zavodskem zdravniku. Kljub temu je zavodski zdravnik odredil, da se obsojenec pošlje na ta zdravniški pregled. Na dan, ko bi obsojenec moral opraviti zdravniški pregled, pa zavod Dob zaradi preobremenjenosti paznikov ni zagotovil prevoza oziroma spremljanja k zdravniku zunaj zavoda. Ponudil mu je (le) možnost, da zdravniški pregled opravi v okviru izrabe ugodnosti prostega izhoda, vendar je pobudnik to možnost odklonil.

O napotitvi obsojenca na zdravstveni pregled ali zdravljenje v zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda odloča zdravnik, ki je opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost, o čemer je zavezan obvestiti upravnika zavoda (šesti odstavek 59. člena ZIKS). Ni dvoma, da je o zdravniškem pregledu obsojenca odločil zavodski zdravnik, saj je v ta namen 14. 6. 2004 izdal napotnico. S tem je potrdil, da je zdravniški pregled potreben.

V ponovni intervenciji smo opozorili, da je bil zavod zavezan, da zdravniški pregled omogoči in v ta namen sprejme vse potrebne ukrepe. Morda bi bilo z učinkovitejšo organiziranostjo dela mogoče vnaprej predvideti tudi takšne primere in zagotoviti obsojencu prevoz k zdravniku. Pri tem tudi ni pomembno, da si je obsojenec datum in uro specialističnega pregleda zunaj zavoda uredil sam, zavodski zdravnik pa je potrdil to z izdajo napotnice. Tako smo predlagali, da zavod Dob uredi, da bo čim prej urejen zdravniški pregled po izdani napotnici z dne 14. 6. 2004.

UIKS je našemu predlogu sledila. Sporočila je, da je zavod Dob poskrbel, da je bil obsojenec odpeljan na zdravniški pregled v zunanjo zdravstveno ustanovo skladno z 59. členom ZIKS. 2.2-38/2004

14 - USTNA ODLOČBA O ZAVRNITVI DOPISOVANJA Z OSEBAMI ZUNAJ ZAVODA?

ZPKZ Koper pobudnikovih pisem, naslovljenih na časopis Delo in POP TV, ni odposlal naslovnikoma. Po pojasnilu UIKS je direktor zavoda vlogo pobudnika za dopisovanje z osebami, ki niso njegovi ožji družinski člani, z ustno odločbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 71. člena ZIKS-1.

Odločbe, izdane na podlagi ZIKS-1, se izdajajo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. ZUP pa določa, da se izda odločba pisno. Le izjemoma se lahko v primerih, ki jih določa zakon, odloči tudi ustno. Tako lahko pristojni organ odloči tudi ustno, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Nujni ukrepi po tej določbi pa so podani (le), če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti (drugi odstavek 144. člena ZUP).

UIKS smo opozorili, da zakon taksativno določa primere, ko se lahko izjemoma odloči ustno. Ne izdaja (pisne) odločbe lahko pomeni tudi prikrajšanje do pritožbe, še posebej če stranka ni seznanjena z možnostjo, da lahko poda zahtevo po izdaji pisne odločbe. V ponovni intervenciji smo zahtevali pojasnilo pravne in dejanske podlage za izdajo (zgolj) ustne odločbe o zavrnitvi vloge pobudnika za dopisovanje.

UIKS je pritrdila, da se po ZUP v upravnem postopku praviloma izdajajo pisne odločbe, ustne pa, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih določa zakon. Zahteve obsojenca, da se dopisuje z osebami zunaj zavoda, ki niso njegovi ožji družinski člani, ni mogoče šteti med nujne ukrepe. Pri tem pa je pojasnila, da pobudnik ni podal vloge za dovolitev dopisovanja, kot to določa predpis, temveč je zavodu zgolj izročil že napisani pismi, naslovljeni na medija. 2.2-43/2004

15 - NEPOTREBEN KONFLIKT S PAZNIKI

Obsojenec je ob 21.30 od paznika ZPKZ Dob pri Mirni zahteval, da mu izroči tableto. Tableto je imel paznik sicer pri sebi, vendar mu je ni izročil, ker ni prišel ponjo ob 18. uri. Na embalaži tega zdravila je namreč zdravnica napisala, naj tableto vzame po večerji (ki je ob 18. uri). Ker mu paznik tablete ni izročil, se je razburil ter ga žalil in grozil. Zaradi preprečitve napada sta paznika zoper njega uporabila tudi prisilna sredstva in ga odvedla v posebni prostor.

Po hišnem redu zavoda Dob pri Mirni se obsojencem predpisana terapija deli v skladu z navodili zdravstvene službe. Obsojenci, ki delajo v popoldanski in nočni izmeni, pa zdravila prejmejo po vrnitvi na oddelek. Po stališču UIKS paznik v njegovem primeru ne bi ravnal nezakonito, če bi mu izročil tableto po 18. uri, saj je nesporno šlo za zdravilo, ki ima pomirjevalni učinek. Poleg tega s tem ne bi kršil navodila zdravstvene službe, saj je obsojenec po tableto prišel po večerji. Prav tako je UIKS ocenila, da do konflikta s pazniki in navsezadnje do uporabe prisilnih sredstev ne bi prišlo, če bi mu paznik izročil tableto, do katere je bil pobudnik upravičen, saj mu je zdravilo predpisala zavodska zdravnica.

S takšno ugotovitvijo uprave smo lahko le soglašali. Očitno je, da je v tem primeru prišlo do nepotrebnega konflikta zaradi togega postopanja paznika, ki obsojencu ni izročil tablete, ker ni prišel ponjo natanko ob predpisanem času. Seveda pa nepravilno postopanje paznika ne opravičuje nedostojnega vedenja obsojenca do paznikov. Ti imajo pravico uporabiti prisilna sredstva zoper obsojence, vendar le, če drugače ne morejo preprečiti bega, napada, samopoškodbe ali večje materialne škode. Pazniki smejo uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim lahko z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo, opravijo nalogo. Nobeno nasilje in uporaba prisilnih sredstev pa nista dopustna, če ni podlage za uporabo prisilnih sredstev ali po tem, ko je oseba obvladana. Spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva je zagotovljeno tudi med odvzemom prostosti. 2.2-55/2004

16 - PRIDRŽANJE V PSIHIATRIČNI BOLNIŠNICI BREZ SODELOVANJA ZAGOVORNIKA

Pobudnik je bil hospitaliziran proti svoji volji na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike Ljubljana. V nepravdnem pridržalnem postopku je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 27. 1. 2004 izdalo sklep, da se pobudnik pridrži na zdravljenju na zaprtem oddelku najdlje za en mesec.
Sklep o pridržanju ne spoštuje odločbe US št. U-I 60/03-20 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/2003). Z navedeno odločbo je US ugotovilo protiustavnost določb od 70. do 81. člena ZNP. Hkrati je določilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti ob uvedbi pridržalnega postopka vsem prisilno pridržanim osebam postavi zagovornik po uradni dolžnosti. To temeljno procesno jamstvo, ki ga zahteva navedena določba ustavnega sodišča, pa v pridržalnem postopku zoper pobudnika ni bilo spoštovano.

Sodišče v pridržalnem postopku ni postavilo zagovornika pridržani osebi. Podatki spisa dajejo slutiti, da pobudnik v času sodnega odločanja ni bil sposoben v postopku uveljavljati svojih pravic in pravno zavarovanih interesov ter se enakopravno udeleževati obravnavanja. Pridržanju in zdravljenju je nasprotoval (to izhaja že iz dejstva, da je pobudo naslovil varuhu človekovih pravic), vendar ni uporabil nobenega pravnega sredstva (pritožbe, revizije) v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Na podlagi 385. člena ZPP lahko Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, zoper katero ni bila vložena pritožba, lahko zahtevo vloži v treh mesecih od dneva, od katerega odločbe ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo.

Opustitev postavitve zagovornika pomeni kršitev temeljnega procesnega jamstva, ki ga sicer zagotavlja ustava z garancijo enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem po 22. členu ustave. Ker pobudniku v pridržalnem postopku ni bilo zagotovljeno zastopanje, kot to zahteva odločba US, je prišlo tudi do bistvene kršitve določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Ob tem smo ugotovili, da ne gre za osamljen primer nespoštovanja odločbe ustavnega sodišča. To pa ima lahko hude posledice za pravno varnost oseb, pridržanih proti njihovi volji na zaprtem oddelku psihiatričnih zdravstvenih zavodov.

Tako smo Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS naslovili pobudo, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sklep, izdan v pridržalnem postopku. V odgovoru je vrhovni državni tožilec potrdil kršitev postopka v pobudnikovi pridržalni zadevi, vendar se je takrat že iztekel čas, določen po sklepu kot skrajni rok za pridržanje. Odločitev v postopku za varstvo zakonitosti bi tako ne mogla (več) vplivati na razmerje pobudnika. To pa pomeni, da za izpodbijanje sklepa o pridržanju takrat ni bilo več pravnega interesa, kar je predpostavka za dopustnost tega izrednega pravnega sredstva. Zato Vrhovno državno tožilstvo ni vložilo zahteve za varstvo zakonitosti. 2.3-2/2004

17 - PROSTOVOLJNA HOSPITALIZACIJA NA ZAPRTEM ODDELKU PSIHIATRIČNE KLINIKE

Bolnica je bila dvakrat hospitalizirana na Psihiatrični kliniki Ljubljana, in sicer: prvič od 27. 2. 2004 do 3. 5. 2004 ter drugič od 7. 5. 2004 do 22. 7. 2004, ko je bila odpuščena. Ves čas zdravljenja je bila na intenzivnem varovanem oddelku, torej na zaprtem oddelku. Po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. Pr 239/04 z dne 2. 3. 2004 pa je bilo bolnico dopustno pridržati na zaprtem oddelku (le) do 17. 4. 2004. Zato smo psihiatrično kliniko prosili za pojasnilo o pravni podlagi za pridržanje bolnice na zaprtem oddelku v času po 17. 4. 2004, vse do odpustitve.

Psihiatrična klinika je pojasnila, da pacientke po izteku časa, ki ga je sodišče določilo za hospitalizacijo na zaprtem oddelku, ni premestila na odprti oddelek. Pacientka je namreč soglašala, da ostane na zaprtem oddelku, saj se je tu počutila varno. Ob drugem sprejemu na oddelek pa je podpisala izjavo, da se strinja s pridržanjem na varovanem (zaprtem) oddelku.

Po določbi prvega odstavka 71. člena ZNP je pooblaščena oseba organizacije, ki pridrži osebo na zdravljenju v zaprtem oddelku brez njene privolitve ali brez odločbe sodišča, zavezana brez odlašanja, najpozneje pa v oseminštiridesetih urah, o tem obvestiti sodišče, na območju katerega je. Sodišču je torej treba pošiljati obvestila o pridržanju le v tistih primerih, ko je oseba pridržana na zdravljenju na zaprtem oddelku brez njene privolitve. Sodišča tako ni treba obveščati, če je hospitalizacija prostovoljna, pa čeprav na zaprtem oddelku. Sodna kontrola je namreč potrebna le v primeru neprostovoljne hospitalizacije na zaprtem oddelku: če oseba soglaša s pridržanjem oziroma hospitalizacijo, sodni nadzor ni potreben.

Pojasnila psihiatrične klinike smo sprejeli in na tej podlagi zaključili, da je šlo za prostovoljno hospitalizacijo, za katero pa ni potrebna sodna kontrola. 2.3-8/2004

18 - POGOJEVANJE ZOBOZDRAVSTVENE STORITVE S TESTOM HIV

Pobudnik je v pobudi varuhu navajal, da so v zasebnem zdravstvenem zavodu odklonili njegovo nadaljnje zdravljenje zob, češ da je nekdanji narkoman, ki je lahko tudi okužen z virusom HIV, zato bi moral zavodu predložiti ustrezno zdravniško potrdilo o svojem zdravstvenem stanju.

Na podlagi naše poizvedbe nam je zdravstveni zavod poslal obsežen odgovor s kronologijo pobudnikovega zdravljenja in opisom spornega dogodka, kot so ga videli zaposleni. V odgovoru je bilo posebej poudarjeno, da so bili sicer že prej seznanjeni z njegovim zdravljenjem odvisnosti od prepovedanih drog, vendar pa so zatrdili, da nikoli niso pogojevali svojih storitev s kakršnimikoli testi. Poudarili pa so, da se pobudnik sam ni držal dogovorjenih terminov za posamezne preglede in sploh ni prišel na brušenje zob, temveč se je oglasil nenapovedan šele mesec pozneje ter zahteval takojšnjo storitev.

Pri pregledu so v zdravstvenem zavodu zaznali pobudnikovo hudo kašljanje, ki bi oviralo brušenje zob, saj bi trzanje zgornjega dela telesa onemogočilo brezhibno opraviti storitev, obenem pa bi bila v tem primeru tudi velika nevarnost poškodovanja. Zato so mu priporočili obisk osebnega zdravnika, ki je v skladu z zakonom pooblaščen za ustrezno zdravljenje, saj zobozdravniki niso pristojni za dajanje diagnoze in zdravljenje drugih bolezni, ki spadajo v delokrog osebnega zdravnika. Pobudnikova reakcija na zavrnitev naj bi bila precej burna, izrazil naj bi željo po zamenjavi izbranega zobozdravnika, nato pa je zapustil ambulanto. Tekom dne so predstavniki zdravstvenega podjetja večkrat po telefonu govorili s pobudnikovo materjo in ji poskušali obrazložiti zaplet. Na tej podlagi se je njegova mati pozneje tudi oglasila v ambulanti in zatrdila zobozdravniku, da pobudnik potrebuje pisno izjavo zdravnika, kakšne teste naj bi opravil. Zato je zobozdravnik pobudnikovi materi izdal »obvestilo zdravniku«, ki nam ga je pobudnik v kopiji tudi predložil.

Iz navedenega odgovora zdravstvenega zavoda nismo mogli ugotoviti, da so bile pobudniku kršene človekove pravice, niti bolnikove pravice, ki jih določa zdravstvena zakonodaja.
Odgovor je bil namreč prepričljiv v delu, ki navaja razloge za zavrnitev posega, ki so bili na njegovi strani in objektivne narave, zato po našem mnenju v tem delu zobozdravniku ni mogoče očitati neetičnega ravnanja. Pobudnika smo seznanili z našimi ugotovitvami in ga opozorili, da ima možnost predlagati presojo pristojnim organom Zdravniške zbornice Slovenije, če ne soglaša z našim stališčem.

Pobudnika pa smo tudi opozorili, da zdravstvena zakonodaja poleg pravic bolnika določa tudi njegove dolžnosti, pri čemer je pomembno, da se bolnik ravna po navodilih zdravnika, sicer le-ta lahko odkloni nadaljnje zdravljenje. Vsekakor pa mora odnos bolnika in zdravnika temeljiti na medsebojnem zaupanju, zato v skladu s pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja obstaja tudi možnost izbrati drugega zobozdravnika, če dosedanjemu ne zaupa več. Če se ne bo odločil za zamenjavo zobozdravnika, pa smo pobudniku priporočili, naj se oglasi v ambulanti in se dogovori za datum pregleda, saj mu je bil protetični pripomoček že odobren in zavlačevanje ni v korist njegovega zdravja. Glede morebitne civilne tožbe, ki jo je pobudnik omenjal v pismu zdravstvenemu zavodu, pa smo priporočili posvet z odvetnikom ali drugo prava veščo osebo, saj je izid morebitne odškodninske tožbe po naši oceni podatkov, s katerimi razpolagamo, precej negotov.

Pobudnik se nam ni več oglasil, zato ne vemo, ali se je ravnal po naših priporočilih, predvidevamo pa, da je nesporazum razrešil, saj je zdravstveni zavod posebej izrazil pripravljenost, da kadarkoli nadaljuje njegovo zdravljenje. 3.4-16/2004

19 - ZAVRNITEV KRVODAJALCA ZARADI TVEGANEGA ŽIVLJENJA

Pobudnik je prostovoljno daroval kri že več kot šestdesetkrat, pred časom pa ga je zdravstveni zavod zavrnil, češ da je znan po »rizičnem življenju«, zato ne sme več sodelovati v krvodajalskih akcijah. Pobudnik je menil, da ga je zdravstveni zavod neupravičeno diskriminiral in stigmatiziral.

V postopku smo želeli najprej pridobiti strokovno mnenje o tem, kdaj je mogoče zavrniti kri določenega krvodajalca, nato pa ugotoviti, ali je bila konkretna zavrnitev pobudnika opravljena na ustrezni strokovni podlagi in na primeren način. Strokovne podlage nam je posredoval Zavod za transfuzijsko medicino v Ljubljani in pobudnika smo z njimi tudi seznanili. Zavod nas je seznanil, da so bili podatki o tveganem spolnem življenju pobudnika z njegovo privolitvijo objavljeni v televizijski oddaji in v lokalnem časopisu; zato je bil zavrnjen kot prostovoljni krvodajalec na podlagi strokovnega stališča, da je spolno vedenje lahko razlog za trajni odklon krvodajalca, ki je zaradi svojega spolnega vedenja izpostavljen večjemu tveganju za prenos hudih nalezljivih bolezni, ki se lahko prenašajo s krvjo. Zavod je pojasnil, da jih k takšnemu ravnanju zavezujejo zahteve direktive 2004/33/ES z dne 22. 3. 2004 o izvajanju Direktive 2002/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede nekaterih tehničnih zahtev za kri in komponente krvi, Priloga III, Merila ustreznosti za dajalce polne krvi in komponent krvi, točka 2.1. Merila za trajni odklon dajalcev alogenične krvi. Takšnega krvodajalca odklonijo, da bi obvarovali prejemnika krvi, kakor tudi samega krvodajalca.

Ocenili smo, da je odgovor zavoda korekten in ustrezno pojasnjuje pobudnikove očitke, da so mu bile z zavrnitvijo kršene ustavne pravice. Po naši oceni zdravstveni zavod z zavrnitvijo ni kršil niti človekovih pravic, določenih z Ustavo RS, niti pravic, ki jih določa zdravstvena zakonodaja. Dejstvo je, da je krvodajalstvo humanitarna dejavnost, za katero so krvodajalci vsekakor vredni priznanja in zahvale, vendar pa mora država s svojimi ukrepi zagotoviti, da ta dejavnost poteka v skladu s predpisi in veljavnimi standardi, ki zagotavljajo maksimalno varnost krvodajalcev, še posebej pa bolnikov, ki jim je darovana kri namenjena. Niti iz pobude niti iz drugih dokumentov nismo mogli razbrati očitka pobudnika, da ga je zdravstveni zavod “neetično ožigosal kot sramotno osebo” (njegova navedba), saj zavod ni nikjer javno objavil podatka, da zavrača pobudnikovo kri. V internem dopisu, katerega kopija je bila priložena pobudi, je transfuziološki oddelek pojasnil le zavrnitev z dejstvom, da je bil pobudnik kot oseba z rizičnim načinom življenja predstavljen na nacionalni TV in v lokalnem časopisu, kar je potrdil tudi pobudnik sam. Ker nam okoliščine in vsebina te predstavitve niso bile poznane, nismo mogli oceniti, ali so bile morda s temi dejanji kršene pobudnikove pravice, še zlasti, ker teh kršitev niti ni zatrjeval. 3.4-20/2004

20 - PRAVICA DO LABORATORIJSKIH VZORCEV

Na varuha se je obrnil pobudnik, ki je zatrjeval, da mu zdravstveni zavod noče izročiti histoloških vzorcev, ki so bili odvzeti med zdravljenjem. Pobudnik se namreč ni strinjal z zdravstvenimi izvidi, zato je zdravstveni zavod na njegovo pritožbo in predlog zagotovil neodvisno mnenje, s katerim pa pobudnik ni bil zadovoljen, saj je potrjevalo prvotne zdravstvene izvide. Zato je želel pridobiti vzorce, ki so še preostali, da bi sam poskrbel za njihovo preiskavo.

Proučili smo dokumentacijo, ki nam jo je poslal pobudnik, in ocenili, da mu zdravstveni zavod ni kršil pravic, ki jih ima kot bolnik oziroma zavarovanec iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz dokumentacije je namreč izhajalo, da se je zavod takoj odzval na pobudnikovo kritiko ter omogočil nepristransko izvedensko mnenje strokovnjakov Zdravniške zbornice Slovenije. Izvedensko mnenje je potrdilo prvotno histološko diagnozo vzorcev in pravilnost postavljene indikacije za operativno terapijo.

Na tej podlagi smo ocenili, da je na tej podlagi zavod tudi upravičeno zavrnil pobudnikov zahtevek, da bi mu izročil preostale histološke preparate, saj mora zavarovati dokaze, ki bi bili lahko zelo pomembni v morebitnem sodnem postopku. Brez vzorcev namreč ne bi bilo mogoče opraviti izvedenskega mnenja po nalogu sodišča, s tem pa bi bil tudi uspeh pobudnikovega sodnega zahtevka zelo negotov.

Pobudnika smo seznanili z možnostjo uveljavljanja zahtevka v sodnem postopku. V sodnem postopku bo lahko dokazoval nepravilnost opravljenih diagnoz, za strokovno presojo pa bo sodišče nedvomno postavilo ustreznega izvedenca, ki bo moral preiskati vzorce tkiva. V tem postopku bo pobudnik lahko izrazil vse pomisleke glede pravilnosti vzorcev, naloga izvedenca pa bo, da na te pomisleke ustrezno odgovori s svojim neodvisnim strokovnim mnenjem. Ker je takšen sodni postopek zelo zahteven (zlasti oblikovanje zahtevka in njegovo utemeljevanje), smo pobudniku priporočili, naj se obrne na odvetnika ali osebo, ki dobro pozna pravo in mu bo v postopku lahko pomagala uveljaviti pravice oziroma zahtevke.

Varuh človekovih pravic nima pristojnosti, da bi dajal pravno pomoč posameznikom ali sodeloval v sodnih postopkih, niti ne more ocenjevati možnosti za uspeh v sodnem postopku. 3.4-21/2004

21 - IZKOP TRUPLA IN SANITARNA OBDUKCIJA

Pobudnica nas je prosila za posredovanje, da bi se opravila obdukcija njene pokojne sestre, ki je umrla pred pol leta. V pobudi je izrazila sum, da je bila njena sestra zastrupljena, vendar pa tega ni z ničimer podkrepila. Zato smo pobudnico obvestili, da njenim pričakovanjem ne moremo ugoditi, saj takšno posredovanje ni v pristojnosti varuha človekovih pravic. Če pa meni, da je sestra umrla zaradi kaznivega dejanja, mora to prijaviti policiji ali državnemu tožilstvu, ki bo ukrepalo na podlagi zakona ter ob utemeljenem sumu odredilo izkop trupla in sanitarno obdukcijo. Poudarili smo, da varuh tega ne more storiti na podlagi takšne prijave, še zlasti ker sum kaznivega dejanja ni bil z ničimer utemeljen, niti ni bila izkazana verjetnost, da je bilo v zvezi s smrtjo njene sestre karkoli sumljivega.

Pobudnico smo tudi podučili, da izkop trupla in sanitarna obdukcija pokojnika nista pravici, ki bi ju lahko kadarkoli uveljavljali njegovi svojci, temveč se lahko ta izjemni ukrep uveljavi le v primerih, ki jih določa zakon. 3.4-26/2004

22 - DISKRIMINACIJA HOMOSEKSUALCEV V ZDRAVSTVENEM DOMU

Nevladna organizacija nas je obvestila, da se v nekaterih zdravstvenih domovih pri zobozdravnikih uporabljajo obrazci, ki s svojo vsebino diskriminirajo homoseksualne paciente in neupravičeno posegajo v njihovo zasebnost, saj zahtevajo izjavo o spolnih navadah in podpis, da niso okuženi z virusom HIV.

V poizvedbi pri zdravstvenem zavodu smo zahtevali njihovo stališče do opisanega ravnanja, predvsem pa so nas zanimale pravne podlage za takšno zbiranje podatkov. Strokovni vodja zdravstvenega zavoda je pojasnil, da podatke zbirajo na podlagi 50. člena zakona o zdravstveni dejavnosti, ki določa, da je vsakdo zavezan zdravniku oziroma zdravstvenemu delavcu, ki mu zaupa svoje zdravljenje, navesti resnične podatke o svojem zdravstvenem stanju. Vsebino vprašalnika je odobril strokovni kolegij za stomatologijo in je usklajen s priporočili FDI (Federation Dentaire International), sprejetimi leta 1989. Zobozdravnik namreč lahko svoje delo opravlja strokovno in za pacienta varno samo, če je seznanjen s celotnim zdravstvenim stanjem pacienta. Uporabo vprašalnikov preverja Zdravniška zbornica Slovenije ob izvajanju strokovnega nadzora s svetovanjem.
 
V zdravstvenem domu so leta 2001 pripravili svoj vprašalnik, ki se delno razlikuje od zgoraj omenjenega vprašalnika. Med drugim je bilo iz starega vprašalnika črtano vprašanje številka 11, ki se je glasilo:
Ali bi bili lahko izpostavljeni virusu AIDS-a (HIV) zaradi:
a) homoseksualne ali heteroseksualne aktivnosti
b) prostitucije
c) uporabe injekcijskIh igel za zdravljenje ali drugo      DA       NE”

Po navedbah strokovnega vodje zdravstvenega doma so nekateri stomatologi še naprej uporabljali stari vprašalnik, zato so v praksi nastali problemi, na katere smo bili opozorjeni. Takoj po prejemu naše poizvedbe je zdravstveni dom opozoril vse zobozdravnike v zavodu, da morajo pri svojem delu dosledno uporabljati popravljeni vprašalnik. Po pridobljenih podatkih pa tudi drugod v Sloveniji ne uporabljajo več starega vprašalnika oziroma so sporno vprašanje črtali.

Po podatkih zdravstvenega zavoda pacienti vprašalnik izpolnjujejo prostovoljno in do sedaj še niso imeli pritožbe, da bi zobozdravnik zavrnil storitev, če vprašalnik ni bil izpolnjen. Izpolnjeni vprašalnik je dodatek zobozdravstvenega kartona pacienta in hranjen v zaklenjeni kartotečni omari, kar onemogoča dostop do osebnih podatkov nepooblaščenim osebam.

Pobudnike smo obvestili, da po naši oceni iz navedenih dejstev ne ugotavljamo diskriminatornega ravnanja zdravstvenega doma, saj s spornim vprašalnikom dejansko le zbira osebne podatke, ki so kot del zdravstvene dokumentacije nujno potrebni za učinkovito in varno (za pacienta in za zdravnika) zdravljenje. Odnos zdravnika in pacienta mora temeljiti na zaupanju, zato je vsakršen poseg v pacientovo telesno ali duševno integriteto dopusten le na podlagi privolitve pacienta. Šele če bi zdravstveni delavci pogojevali storitve, do katerih imajo pacienti pravico, z določenim ravnanjem ali zdravstvenim stanjem pacienta, bi to lahko pomenilo kršitev predpisov ali diskriminacijo zaradi osebnih okoliščin. V konkretnem primeru pa na podlagi zbranih podatkov ni mogoče pritrditi navedbi pobudnikov, da pacienti “morajo s svojim podpisom jamčiti, da nimajo aidsa ...”.

Glede na navedeno smo ocenili, da je bila pobuda upravičena, saj je zdravstveni zavod zagotovil, da zobozdravniki ne bodo več uporabljali spornih vprašalnikov, kjer sporno vprašanje dejansko ni služilo namenom, ki naj bi jih zagotavljala zdravstvena dokumentacija. 3.4-29/2004

23 - NEPLAČANO UVAJANJE V DELO VEDNO NOVIH KANDIDATOV

Dva študenta sta iskala delo na Študentskem servisu v Mariboru ter tam dobila informacijo, da v neki restavraciji potrebujejo delavce za strežbo. V pobudi sta navajala, da sta se dogovarjala z namestnikom direktorja v tej restavraciji, ki jima je razložil potek dela. Na posebno vprašanje, ali potrebujeta napotnico študentskega servisa in ali morata izpolnjevati še kakšen dodaten pogoj (glede na to da imata opravka s hrano), jima je bilo pojasnjeno, da to ni potrebno. Uvajanje je potekalo po vnaprej določenem postopku, tako je bilo treba en dan opravljati delo v kuhinji, drugi dan streči pijačo za pultom, medtem pa v določenem času opraviti vsa čistilna dela v lokalu. Nekaj dni sta se tako brez plačila uvajala, potem pa so jima sporočili, da ju bodo o oceni uspešnosti dela obvestili čez en dan. Obvestila nista prejela, čeprav je minilo že več kot tri tedne, pač pa naj bi čim prej vrnila oprano in zlikano uniformo. Pobudnika zagotavljata, da omenjeno podjetje tako deluje že več mesecev. “Preizkušenih” naj bi bilo že več kot 40 študentov, nobenemu niso nič plačali. Na delo sta bila sprejeta le dva. Takšno poslovanje lahko kaže na brezplačno izkoriščanje delovne sile. To naj bi ugotovili že tudi na Mariborskem študentskem servisu in so zato prenehali dajati informacije o prostih delovnih mestih pri obravnavanem delodajalcu. Sedaj naj bi objavljali prosta delovna mesta prek ljubljanskega študentskega servisa, kjer se zadeva verjetno ponavlja. Predlagali smo, da IRSD v restavraciji opravi inšpekcijski nadzor, nam pa sporoči ugotovitve in morebitne ukrepe. Odgovor še čakamo. 4.0-10/2004

24 - NEPRAVILNOSTI V IGRALNEM SALONU

Z odpravo nepravilnosti se je končala naša zahteva po inšpekcijskem nadzoru v enem od igralnih salonov. Anonimno pobudo so na varuha naslovili zaposleni. IRSD je po večkrat opravljenih nadzorih zoper delodajalca izdal več ureditvenih odločb zaradi kršitve 83. člena ZDR in podala zoper delodajalca tudi predlog sodniku za prekrške. Prav tako je bila izdana ureditvena odločba zaradi kršitve predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu. Za izplačilo regresa pa se je delodajalec zavezal, da ga bo izplačal do 1. 11. 2004, kar je tudi storil. 4.1-43/2004

25 - PROBLEMATIČEN IZBRIS IZ EVIDENCE BREZPOSELNIH

Pobudnik nam je v vednost poslal Poročilo o opravljenem nadzoru in Ugotovitveni sklep, oba sestavljena istega dne. Tem listinam pa ni bil priložen zapisnik o opravljenem nadzoru skladno s 25. in 26. členom Pravilnika o načinu in postopku izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb. Vanj se vnesejo morebitna nestrinjanja in pripombe nadzorovane osebe. Podpis zapisnika lahko nadzorovana oseba odkloni. Če ni prisotna pri pisanju zapisnika, lahko da nanj v treh dneh svoje ustne ali pisne pripombe. V našem primeru je pobudnik navajal, da z vsebino zapisnika ni bil nikoli seznanjen, čeprav so pripombe na zapisnik edina možnost prigovora na ugotovitve nadzora, saj skladno z določili drugega odstavka 258. člena ZUP zoper sklep ni dovoljena pritožba. Brezposelna oseba se torej lahko, če nima vpogleda v zapisnik o opravljenem nadzoru, pritoži šele na odločbo, s katero pa se že preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb in lahko nastopijo tudi druge posledice. Pobudnik je zanikal nedosegljivost na domačem naslovu, zapisnik pa mu ni bil dan na vpogled niti v naslednjih dneh. Nanj torej ni mogel dati svojih pripomb, čeprav bi te morda lahko spremenile potek nadaljnjega postopka. Menili smo, da je bilo ravnanje zavoda v zvezi z izbrisom iz evidence iskalcev zaposlitve prenagljeno, in jim svetovali, naj svojo odločitev še enkrat pretehtajo. Naše mnenje so na zavodu sprejeli.
4.2-25/2003

26 - NEUPOŠTEVANJE UTEMELJENE ODSOTNOSTI

Pobudnik je navajal nekorektnost v postopku izvajanja nadzora obvezne prisotnosti brezposelne osebe na domu in poznejše črtanje iz evidence brezposelnih oseb. Pobudnik je zatrjeval, da je bil urad za delo obveščen, da ga v času dogovorjene obvezne prisotnosti ne bo na domačem naslovu, ker se bo uvajal v lokalnem zaposlitvenem programu za teže zaposljive osebe. Uvajanje v delo je pred zaposlitvijo obvezno, obvezna pa je tudi prijava v evidenco brezposelnih oseb. Zaradi črtanja iz evidence brezposelnih oseb pobudnik ne bo več izpolnjeval enega ključnih pogojev za vključitev v zaposlitev. Če zaradi tega ne bi bil sprejet v zaposlitev, bi to imelo zanj, ki slabo vidi in sliši ter si ureja status invalidne osebe, zelo hude posledice. V centru za usposabljanje so bili z njim zelo zadovoljni in so z njim nameravali skleniti delovno razmerje.

ZRSZ smo predlagali, da ponovno proučijo svojo odločitev in upoštevajo vse okoliščine, na katere smo jih opozorili. ZRSZ je naše priporočilo upošteval, pobudnika ponovno vpisal v evidenco brezposelnih oseb in mu v preskrbel tudi dvojnik delovne knjižice (ki se je domnevno izgubil na zavodu). Pobudnik je bil čez en mesec pozvan na nastop dela pri delodajalcu, pri katerem se je uvajal v delo. 4.2-24/2004

27 - DVOMLJIVO PRENEHANJE DELOVENGA RAZMERJA ZA DOLOČEN ČAS

Pobudnica je navajala, da ni bil uresničen dogovor med njo in direktorico javnega zavoda glede datuma prenehanja delovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno za določen čas. Pričakovala je sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, saj je dobra delavka in je končala tudi dodatno izobraževanje, na katero jo je napotil delodajalec. Priložila je razpored dela, iz katerega je bilo razvidno, da je bila za januar 2004 še vedno vodena kot delavka doma, čeprav ji je delovno razmerje za določen čas poteklo že 31. 12. 2003. Ker delavka tudi ni izkoristila vseh dni rednega dopusta za leto 2003, smo upravičeno sklepali, da so dejansko potekali dogovori, da bo delavki delovno razmerje podaljšano bodisi za določen bodisi za nedoločen čas. Delavka se je obrnila na Inšpektorat za delo, Enota Postojna, in že tudi vložila tožbo na Delovno in socialno sodišče. Ocenili smo, da gre lahko za kršitev pravic iz delovnega razmerja, in pisali direktorici javnega zavoda. Predlagali smo, da odločitev glede prenehanja delovnega razmerja ponovno prouči, skuša doseči z delavko dogovor in se tako izogne nepotrebnim sodnim stroškom. Menili smo namreč, da bi delavka v sodnem postopku lahko uspela. Direktorica je ravnala skladno z našim priporočilom, sprejela oceno o nezakonitem ravnanju in z delavko dosegla poravnavo. Zaposlila jo je za nedoločen čas, brez prekinitve delovnega razmerja 4.3-1/2004.

28 - HITRI POSTOPEK ZA IMENOVANJE DIREKTORJA

V pobudi je dolgoletni vršilec dolžnosti ravnatelja muzeja očital nepravilnosti pri konstituiranju sveta zavoda in nezakonite postopke pri razpisu in imenovanju novega direktorja. Navajal je, da je bil kot v. d. direktorja odgovoren za postopke v zvezi s konstituiranjem sveta, torej tudi za izvedbo volitev predstavnikov kolektiva. Vendar postopkov ni mogel izpeljati, saj se je novi svet konstituiral že pred tem. V nepopolni sestavi (le iz zunanjih članov - predstavnikov ustanovitelja in zainteresirane javnosti) je bil na prvi seji izvoljen predsednik sveta, ki je nato prevzel vso pobudo v zvezi z volitvami predstavnikov delavcev v svet. Pobudnik je zatrjeval, da so mu bila s tem nezakonito odvzeta pooblastila. Opozoril je, da je bil tudi razpis za direktorja objavljen pred oblikovanjem sveta in da je župan takoj po odpiranju vlog, prispelih na razpis, javnosti posredoval informacijo, kateri od prijavljenih kandidatov bo imenovan za direktorja.

Pri obravnavanju pobude smo ugotovili, da je ustanoviteljica muzeja občina. Odlok o ustanovitvi je sprejel občinski svet, veljati je začel 28. februarja 2004. V odloku je med drugim določen trimesečni rok za konstituiranje sveta in objavo javnega razpisa za direktorja. Aktivnosti za imenovanje novega direktorja (izdaja sklepa o razpisu za direktorja in objava razpisa, zbiranje prijav, odpiranje vlog in ugotavljanje izpolnjevanja razpisnih pogojev kandidatov) so potekale vzporedno oziroma celo pred postopki v zvezi s konstituiranjem sveta. Sklep o objavi razpisa za novega direktorja zavoda je župan izdal že naslednji dan po začetku veljavnosti odloka, javni razpis je bil objavljen sredi marca. V drugi polovici marca sta se župan in v. d. direktorja dogovorila o rokovniku za izvedbo vseh opravil, ki so potrebna za zakonit začetek dela zavoda, vključno z volitvami predstavnikov delavcev v svet. V. d. direktorja je nekaj dni zatem obvestil župana, da dogovorjenih rokov ne bo mogoče spoštovati, ker zavod nima veljavnega statuta z določbami za izvedbo volitev članov sveta. Občinski svet je kljub temu, da zavod ni posredoval imen dveh predstavnikov delavcev v svetu, na predvideni seji v začetku aprila potrdil zunanje člane: tri predstavnike ustanoviteljice in predstavnika zainteresirane javnosti. Štirje zunanji člani sveta zavoda so nato na prvi seji, ki jo je sklical Urad za družbene dejavnosti, konstituirali svet in izvolili predsednika, ta pa je takoj sklical zbor delavcev zavoda za evidentiranje kandidatov za člane sveta. Tri dni pozneje so bile izvedene volitve, na katerih sta bila evidentirana kandidata tudi izvoljena. Svet zavoda se je v popolni sestavi sestal šele na svoji drugi seji, na kateri so izvolili namestnika predsednika in oblikovali mnenje o kandidatih za direktorja. Župan je nato še isti dan izdal sklep o imenovanju direktorja.

Postopki, za katere je novi odlok predvideval trimesečni rok, so bili končani v mesecu in pol. Županu smo sporočili, da je dvomljivo, ali so zaradi hitenja z objavo razpisa za direktorja, konstituiranje sveta in izvolitvijo predsednika ob nepopolni sestavi sveta postopki v skladu s predpisi. Dokler niso izvoljeni oz. imenovani vsi člani, sta dvomljiva konstituiranje sveta in legitimnost izvolitve predsednika. S pravilnim in zakonitim ravnanjem bi se lahko ognili očitkom o “političnem konstruktu” in drugim namigovanjem, ki smo jih zasledili v javnih medijih. 4.3-18/2004

29 - IMENOVANJE ODGOVORNEGA UREDNIKA TELEVIZIJSKEGA PROGRAMA

Kot kršitev človekovih pravic je pobudnik navajal izbiranje in imenovanje odgovornega urednika televizijskega programa. Menil je, da gre za neskladje 20. člena ZRTVS z določbami ZJU in Ustavo. Med prijavljenimi kandidati, ki so izpolnjevali vse formalne razpisne pogoje, se je direktorica televizijskih programov samostojno in subjektivno odločila, katerega kandidata bo predlagala svetu v imenovanje. Po mnenju pobudnika tako ni zagotovljena enakopravna dostopnost delovnih mest za vse pod enakimi pogoji. Pobudo smo proučili in po našem mnenju stališča in argumenti, s katerim je pobudnik dokazoval kršenje pravice do enakopravne dostopnosti delovnega mesta, niso bili prepričljivi. V predpisih je vloga posameznika pri odločanju o vprašanjih iz delovnih razmerij nedvoumno določena. Na podlagi ZDR v imenu pravne osebe nastopa kot delodajalec posameznik - zakoniti zastopnik - in sklepa delovno razmerje oziroma pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se lahko med kandidati, ki izpolnjujejo vse formalne pogoje, odloči povsem samostojno in subjektivno.
Pravico posameznika do izbire sodelavcev določata ZJU in ZRTVS in sedanja ureditev se ne zdi posebej sporna, zlasti če premislimo o vsebini nalog programskih direktorjev in odgovornosti za njihovo uspešno uresničevanje. Pobudnika, ki je želel, da varuh vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti ZRTVS, smo seznanili, da pobudo za tako oceno lahko vloži sam pod pogoji, ki jih določa Zakon o Ustavnem sodišču. 4.3-36/2004

30 - IZDAJA POTRDILA IZ URADNE EVIDENCE

MOPE je na zahtevo Rudnika Zagorje v zapiranju, d. o. o., izdalo potrdilo iz uradne evidence glede strokovnega izpita, ki ga je pobudnik opravil leta 1967 pri Republiškem sekretariatu za gospodarstvo. Po izdanem potrdilu iz razpoložljive uradne evidence državne Komisije za strokovne izpite v rudarstvu ni razvidno, da bi pobudnik, univ. dipl. inž. rudarstva, opravljal strokovni izpit za vodenje del v rudarstvu. Pobudnik je izdano potrdilo razumel, kot da izpita ni opravil. Izdano potrdilo naj bi Rudnik Zagorje uporabil v sodnem postopku za dokazovanje neverodostojnosti izvedenskega mnenja, pri izdelavi katerega je pobudnik sodeloval. Zato se je z zahtevo za opravičilo in preklic izdane listine obrnil na MOPE, od koder pa je prejel odgovor, da ne razpolagajo z evidencami o strokovnih izpitih rudarske stroke pred letom 1972 ter da v večjem kupu nepregledanega arhivskega gradiva omenjenega potrdila ni bilo smiselno iskati.

V pojasnilu na našo poizvedbo je ministrstvo priznalo, da evidenca o strokovnih izpitih iz rudarstva pred letom 1972 pri njih ne obstaja in da je to velika pomanjkljivost. Vendar tega ne gre pripisati uradnikom, zaposlenim na ministrstvu v zadnjih dvajsetih letih, saj je evidenca za to obdobje popolna. V preteklosti naj bi večkrat skušali najti različne podatke v arhivih izpred štiridesetih let, a vedno zaman, saj je bilo arhiviranje dokumentacije v nekdanji Jugoslaviji centralizirano in je zato kaj lahko posamezni dokument v arhivu zunaj Slovenije. Tako o evidenci opravljenih strokovnih izpitov v rudarstvu pred letom 1972 ni nobenih podatkov. Z odgovorom so pritožniku zgolj skušali pojasniti zamudni postopek pridobitve dokumenta iz Arhiva Republike Slovenije, za katerega niso imeli na voljo niti osnovnih podatkov. Njihov odgovor je pritožnik napačno razumel in zadevo prikazal tako, kot da uradnik noče pregledati lastnega gradiva svojega upravnega organa. Poudarili so, da iz vloge Rudnika Zagorje ni bilo razvidno, za kakšne namene bodo potrdilo potrebovali, zato so zavrnili očitek, da je bilo izdano z namenom “manipulacije s sodiščem in obračunavanja s pobudnikovo strokovnostjo”.

Argumenti MOPE za obstoječe stanje na področju evidenc in arhiviranja gradiva nas niso prepričali, prav tako je dvomljiva izdaja potrdila z dvoumno vsebino. Njihova pojasnila niso omajala naše ugotovitve, da je bil postopek za izdajo spornega “potrdila” voden neustrezno tako v vsebinskem pogledu kot proceduralno, kar smo ministrstvu sporočili v obliki kritičnih pripomb.

Organ, ki je po predpisih dolžan voditi določeno evidenco, se ne more kar sprijazniti z ugotovitvijo, da za določeno obdobje te evidence ni. Za dokončnost take ugotovitve bi ne smelo ostati nepregledano nobeno gradivo, v katerem bi se lahko nahajali iskani podatki, ne glede na to, pri kom se gradivo nahaja. Telefonske poizvedbe prav tako ne dokazujejo, da so bile izčrpane vse možnosti pri iskanju izginule evidence. Evidenco o strokovnih izpitih iz rudarstva, ki so se leta 1967 opravljali pri Republiškem sekretariatu za gospodarstvo, je vodil Republiški sekretariat za pravosodje in občo upravo v posebni matični knjigi. Domneva, da je morda niti ni v Sloveniji, ampak v kateri od republik nekdanje skupne države, je komaj verjetna. Potrdilo, kot je bilo izdano v primeru pobudnika, ne bi bilo umestno, celo če bi se po izčrpanju resnično vseh možnosti evidenca ne našla. V hudem nasprotju z načeli dobrega upravljanja bi bilo, da bi država prek ministrstva povedala, da bi po lastnih predpisih evidenco morala voditi, a je žal nima. Za ta primer bi morali imeti pripravljeno ustrezno rešitev - najbrž v skladu s sodbo v upravnem sporu iz leta 1971, ki nalaga državnemu organu, ki ni vodil uradne evidence o dejstvih, o katerih bi jo moral, da na zahtevo stranke kljub temu izda potrdilo. V takem primeru mora predhodno na drug način ugotoviti obstoj dejstev, glede katerih stranka zahteva izdajo potrdila.

Pristojni se sploh niso ukvarjali z vprašanjem, komu se lahko izda potrdilo iz evidence. Javnost evidence namreč ne pomeni, da je tudi vsakdo upravičen zahtevati potrdilo na njeni podlagi. ZUP v 179. členu določa, da se potrdilo izda stranki. Dvomljivo je, da bi položaj stranke nekomu dajalo že dejstvo, da je zahteval izdajo potrdila, saj je mišljena stranka iz upravnega postopka, katerega rezultat je vpis v imeniku, in tista, ki izpolnjuje pogoje za stranskega udeleženca v postopku, to je, ki dokaže, da potrebuje potrdilo zaradi varstva svojih pravnih koristi. V obravnavanem primeru sploh ni bilo ugotovljeno, za kakšen namen Rudnik Zagorje potrebuje potrdilo iz evidence glede pobudnika.

Dvomljivo je prepričanje, da je uradna evidenca o strokovnih izpitih javna in dostopna vsakomur. Po pregledu zadevnih predpisov od leta 1963 naprej je mogoče ugotoviti, da je bila ureditev teh vprašanj pomanjkljiva, ne nazadnje tudi v Zakonu o rudarstvu iz leta 1999. Šele s spremembami in dopolnitvami tega zakona iz aprila 2004 so bile dodane določbe o imeniku pooblaščenih oseb v rudarstvu (99.a člen). Čeprav je bilo sporno “potrdilo” izdano mesec dni pred tem, velja opozoriti, da je po navedeni dopolnitvi javen samo del podatkov v imeniku in da med njimi ni podatka o opravljenem strokovnem izpitu.

Poleg tega “potrdilo” sploh ni bilo to, kar obeta naslov. Napisano je kot dopis, po vsebini pa ne potrjuje niti tega, da je prizadeti opravil strokovni izpit za vodenje del v rudarstvu, niti da izpita ni opravil. Pri tem se ni evidentiralo, kaj šele razčistilo vprašanje, ali se tedaj, ko podatki ne dajejo podlage za izdajo potrdila iz evidence, izda negativno potrdilo (čemur je obravnavano potrdilo še najbliže) ali pa se izdaja potrdila z odločbo zavrne.

Po sodbi Vrhovnega sodišča št. U 546/93-6 z dne 6. 7. 1994 je npr. upravni organ ravnal pravilno, ko je na podlagi ugotovitve, da prosilec ni vpisan v uradni evidenci, izdajo potrdila o državljanstvu zavrnil. 5.0-8/2004

31 - STALNO PREBIVALIŠČE OTROKA JE BILO TREBA PRIJAVITI

Pobudnica se je na varuha obrnila zaradi težav pri dokazovanju stalnega prebivališča za sina v RS. Navedla je, da je bil sin rojen leta 1963 v Ljubljani. V času njegovega rojstva je imela prijavljeno stalno prebivališče v Velenju, zato je bila ves čas prepričana, da je imel na navedenem naslovu prijavljeno stalno prebivališče tudi sin. Ko je pri OE ZPIZ Ravne na Koroškem vložila zahtevo za priznanje zavarovalne dobe za čas skrbi za otroka (za hčer in sina) v prvem letu njegovega rojstva, je bila zahteva, v delu, ki se nanaša priznanje zavarovalne dobe za čas skrbi za sina, zavrnjena. V postopku je bilo ugotovljeno, da v prvem letu starosti sin v RS ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Ker s pritožbo ni uspela, je vložila tožbo pri DSS v Ljubljani.

UE Velenje je pojasnila, da pobudničin sin v prvem letu po rojstvu na območju te UE ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Iz pobudničinega kartona je bilo razvidno, da se je iz Jurkloštra, Laško prijavila na naslov v Velenju, od tam pa se je odjavila v Trbovlje. Po podatkih matičnega urada pri UE Ljubljana pa je pobudničin sin vpisan v rojstni matični knjigi Ljubljana in s sinom nista imela prijavljenega prebivališča v Ljubljani.

Dolžnost prijave stalnega prebivališča v času rojstva pobudničinega sina je bila urejena s predpisi na zvezni in republiški ravni. V letu 1963 je veljal Pravilnik o prijavljanju stalnega in začasnega prebivališča (Ur. list FLRJ, št. 9/95), v Sloveniji pa še Uredba o ustanovitvi in vodenju registra stalnega prebivalstva (Ur. list LRS, št. 9/53). Zvezni pravilnik je v 4. členu določal, da je prijava stalnega in začasnega prebivališča obvezna za vsakogar, ki je star nad 16 let. V 9. členu pa je določal, da mora prijavo stalnega prebivališča oddati tisti, ki se prijavlja, ali kdo izmed njegovih družinskih članov.

Uredba o ustanovitvi in vodenju registra stalnega prebivalstva, ki je na ozemlju Slovenije veljala od 1. 4. 1953, je v 6. členu določala, da je od 1. 4. 1953 dolžna vsaka oseba, ne glede na starost, prijaviti oziroma odjaviti Občinskemu ljudskemu odboru spremembo svojega stalnega prebivališča in spremembo stanovanja v istem kraju. Isti člen je nalagal tudi obveznost prijavljanja oseb, mlajših od 16 let, staršem ali skrbnikom oziroma tistim, pri katerih je taka oseba stalno prebivala. V 2. členu je uredba tudi določala, da register stalnega prebivalstva vodijo občinski ljudski odbori za vse stalno prebivalstvo svojega območja. Med stalno prebivalstvo pa so spadali vsi prebivalci občine, ne glede na starost, ki so imeli tam svoje prebivališče, in tisti, ki so se od drugod priselili v občino z namenom, da tam trajno ostanejo.

V konkretnem primeru je težko oziroma celo nemogoče ugotoviti, zakaj pobudničin sin v prvem in nadaljnjih letih (do leta 1968) ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v RS. Tudi zato, ker si podatki, ki izhajajo iz uradnih evidenc, in nekatere trditve pobudnice v določenih točkah nasprotujejo. Pobudnici smo pojasnili, da pri prijavi stalnega prebivališča novorojenčka ni nikakršnega avtomatizma v tem smislu, da bi imel novorojenček prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot mati. 5.1-10/2004

32 - UGOTAVLJANJE DRŽAVLJANSTVA V POSTOPKU DENACIONALIZACIJE

Pobudnica nas je obvestila, da MK zavlačuje z reševanjem denacionalizacijskega zahtevka, ki se nanaša na vračilo nepremičnine.

Po pregledu dokumentacije smo ugotovili, da se zadeva obravnava pri upravni enoti, sektorju za upravne notranje zadeve, zato smo se tja obrnili za pojasnila. Dobili smo informacijo, da so vodili postopek ugotavljanja državljanstva za upravičenko v skladu s tretjim odstavkom 63. člena ZDen. Dne 8. 4. 2004 so v ponovnem postopku izdali odločbo, zoper katero se je predlagatelj zahteve pritožil na MNZ. Ministrstvo še ni odločilo o pritožbi.

Ugotavljanje državljanstva upravičenke je predhodno vprašanje, ki mora biti rešeno pred obravnavanjem zadeve pri MK. Pobuda je po vsebini utemeljena. Vsa leta opozarjamo na prepočasno reševanje zahtev za denacionalizacijo, med drugim tudi na problem dolgotrajnega reševanja predhodnega vprašanja o državljanstvu upravičencev. Razlogi za to so tako na strani organov, ki ne delajo dovolj kvalitetno in ekspeditivno, kot tudi strank v postopku, ki včasih pretirano uporabljajo razpoložljiva pravna sredstva zoper akte, ko so ti končno izdani. V konkretni zadevi seveda varuh ne more nadomestiti odločanja pristojnih organov, niti jih učinkovito prisiliti k bolj ekspeditivnemu delu. 5.3-22/2003

33 - ZAMUJEN ROK ZA VLOŽITEV DENACIONALIZACIJSKEGA ZAHTEVKA

Pobudnik je dne 25. 7. 1990 na Občino Ljubljana Vič vložil zahtevo za vrnitev travnikov, ki so mu bili odvzeti v letih 1960-1962, vendar pa do danes s strani upravnega organa ni prejel nobenega odgovora.

Občina Vič-Rudnik, Sekretariat za gospodarstvo, je pobudnika z dopisom z dne 27. 1. 1992 obvestila, da vložena priglasitev ne šteje za zahtevo po zakonu o denacionalizaciji. Poslali so mu obrazec vloge in ga pozvali, da izpolnjenega vloži v vložišče občine. Dopis mu je bil vročen dne 30. 1. 1992, kar izhaja tudi iz priložene kopije podpisane povratnice. Iz evidenc vloženih zahtev za denacionalizacijo izhaja, da pobudnik ni vložil zahteve za denacionalizacijo v zakonitem roku, do 7. 12. 1993.

Pobudniku pa smo kljub temu pojasnili 11. in 12. člen Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Ur. l. RS 32/91 - v nadaljevanju: Navodilo). V 11. členu določa, da priglasitve upravičencev do gozdov, kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin, vložene na podlagi okrožnice Republiškega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano številka 322-01-67/90-IV z dne 11. 7. 1990, ki se je nanašala na izvajanje zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90 in 2/91), ne štejejo za zahteve v smislu ZDen. Upravni organi so dolžni po uveljaviti zakona nemudoma vrniti vlagateljem priglasitve in dokumentacijo z obvestilom, da lahko v roku iz 64. člena ZDen vložijo zahtevo za denacionalizacijo. Sočasno jih obvestijo o tem, katere podatke mora vsebovati zahteva in pri katerem organu jo lahko vložijo.

V 12. členu Navodilo določa, da se za zahteve, ki so se smiselno nanašale na vrnitev podržavljenega premoženja in so bile poslane upravnim organom pred uveljavitvijo zakona, šteje, da so vložene na dan uveljavitve zakona, če so popolne po določbah ZUP in zakona. Če zahteve niso popolne, so upravni organi dolžni vlagatelje obvestiti o tem, kaj morajo storiti, da se pomanjkljivosti odpravijo, in jim določiti rok, ki ne sme biti krajši od 30 dni. Za te zahteve se šteje, da so vložene tisti dan, ko so bile pomanjkljivosti v celoti odpravljene.

Iz obvestila z dne 27. 1. 1992, ki ga je pobudnik prejel 30. 1. 1992, med drugim izhaja, da je pri pristojnem upravnem organu vložil priglasitev pravic do gozdov, kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin na podlagi spredaj navedene okrožnice. Sklepamo lahko, da gre v obravnavni zadevi za primer iz 11. člena in ne iz 12. člena Navodila, zato smo pobudniku pojasnili, da bi bil verjetno uspeh ob sklicevanju na 12. člen Navodila dvomljiv. 5.3-4/2004

34 - IZREK DENACIONALIZACIJSKE ODLOČBE

Pobudnika je zanimalo, ali je v odločbi resnično pomemben le izrek odločbe, ne pa tudi obrazložitev. Vprašanje se mu je zastavilo v zvezi z izdano delno odločbo UE Žalec z dne 15. 4. 2002, ki v izreku določa, da se upravičencema, vsakemu do ene polovice, vrne 12278 m2 te parcele, ki meri 17407 m2. V obrazložitvi pa upravni organ pojasnjuje, da se vrne zemljišče, kot ga določa izrek, in sicer v delu, ki je še primeren za opravljanje kmetijske dejavnosti.

Pobudniku smo pojasnili, da se o pravici oziroma obveznosti odloči z izrekom odločbe. Materialno pravnomočen postane torej samo izrek odločbe, s katerim se glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru odloča o pravni posledici, ki sledi iz abstraktne pravne norme; drugi sestavni deli odločbe (npr. obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu ne postanejo pravnomočni). Izrek izraža vsebino odločbe, zaradi česar je najpomembnejši del odločbe. Z njim se odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni stvari, ki je predmet postopka. Izrek mora biti popoln in določen, to pa se doseže, če je kratek, natančen in jasen. Izrek ni določen, če dopušča različne razlage, pa tudi, če se lahko njegova vsebina ugotovi samo na posreden način. Izrek zahteva skrbno in prepričljivo razložitev razlogov, ki tvorijo njegov temelj. Brez razložitve teh razlogov izrek ne bi bil utemeljen in tudi ne bi bilo pojasnjeno, zakaj je bila konkretna upravna stvar rešena na način, kot je določeno v izreku, ter zato tudi ne bi bilo mogoče presoditi pravilnosti in zakonitosti izdane odločbe. Iz obrazložitve mora namreč izhajati, da izrek odločbe izhaja iz uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru.

Z obrazložitvijo se vselej le utemeljuje izrek odločbe; zato z obrazložitvijo ni mogoče nadomestiti izreka. Obrazložitev se tudi ne more nanašati na stvar, o kateri ni bilo odločeno v izreku odločbe. V konkretni zadevi smo ocenili, da obrazložitev delne odločbe UE Žalec z dne 15. 4. 2002 pojasnjuje njen izrek, da se upravičencema, vsakemu do ene polovice, vrne parc. št. 1/38, njiva 3, travnik 3, pašnik 4, v deležu do 12.278/17.407-tin, kar znaša 12.278 m2 te parcele, ki meri 17.407 m2, vl. št. 596, k.o. Petrovče, in sicer v delu, ki je še primeren za opravljanje kmetijske dejavnosti (del zemljišča je v naravi namreč smetišče). Menili smo, da bi bilo sicer ustrezneje, če bi bila ta opredelitev v izreku delne odločbe, vendar je odločitev upravnega organa tudi tako razvidna in jo je treba uveljavljati pri delitvi parcele.

Pobudnika smo v zvezi z obravnavano odločbo opozorili na 72. člen ZDen, ki v prvem odstavku določa, da se odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona, ter odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu tega zakona, pri odločanju o denacionalizaciji po tem zakonu ne upoštevajo, razen če so presegle 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Odškodnino do te višine je zakonodajalec štel za simbolično in kot tako neupoštevno. Merilo 30 odstotkov je torej smiselno ločnica za odplačno oziroma neodplačno podržavljenje. Določbo je torej treba razlagati tako, da mora - če je dana odškodnina presegla 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja, kadar se to vrača v naravi - upravičenec vrniti celoten znesek odškodnine, ne pa le tisti del, ki presega 30 odstotkov. V obravnavani zadevi je upravni organ namreč ugotovil, da je denacionalizacijski upravičenec za zemljišče, ki se vrača, ob podržavljenju prejel odškodnino v višini 32,33 odstotka vrednosti podržavljene nepremičnine, zato je upravičencu podržavljeno zemljišče vrnil v deležu 67,67 odstotka, namesto da bi zemljišče vrnil v celoti, upravičencu pa naložil vračilo celotnega zneska prejete odškodnine. Upravni organ je kot podlago za svojo odločitev uporabil določbe ZDen, ki se nanašajo na povečano vrednost, ne določil o višini prejete odškodnine.

Zato smo pobudniku pojasnili, da bi z uporabo izrednih pravnih sredstev morda lahko dosegel drugačno odločitev, vendar je dvomljivo, ali bi bilo to zanj ugodnejše. 5.3-25/2004

35 - DENACIONALIZACIJSKI POSTOPEK: OVIRA ZA UREDITEV ZEMLJIŠKOKNJIŽNEGA STANJA

Pobudnica, ki sicer ni stranka v denacionalizacijskem postopku, se je obrnila na varuha zaradi pospešitve reševanja pritožbe zoper odločbo UE Jesenice z dne 20. 10. 2003. Še nepravnomočno končani postopek naj bi ji onemogočal, da bi zemljiškoknjižno uredila lastništvo objekta. Objekt je zgradila na podlagi gradbenega dovoljenja, na kupljenem zemljišču, katerega vračilo (oziroma ustrezno odškodnino) zahtevajo pravni nasledniki upravičenke v denacionalizacijskem postopku. Ta pa je kljub podržavljenju in zatrjevanemu odvzemu pravice uporabe v zemljiški knjigi ostala vpisana kot lastnica Občina Jesenice in pozneje stanovanjska zadruga, od katere je pobudnica zemljišče kupila, je z njim razpolagala, kot da je bila pravica uporabe upravičenki dejansko odvzeta. Ves ta “promet” pa v zemljiški ni bil izveden. UE Jesenice je z izpodbijano odločbo upravičenki priznala pravico do odškodnine tudi za podržavljena zemljišča, za katera ni izkazana pravna podlaga za odvzem iz posesti. Po poizvedbi smo ugotovili, da je MOP z odločbo z dne 13. 7. 2004 že odločilo o pritožbi SOD. Pritožbi je ugodilo ter zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja zadevo vrnilo v ponovni postopek.

Pobudnici smo pojasnili, da je morda stanje v naravi res povsem drugačno kot v zemljiški knjigi, lahko pa je bilo vse pravilno izvedeno in upravičenki ni bilo odvzeto nič oziroma le zemljišča, za katera so z odločbami izkazani odvzemi. Upravni organ v tej fazi še ne more odločiti. Šele ko bo jasno, kako je bilo s prenosom pravice uporabe na teh zemljiščih in z njim povezanim prenosom lastništva, se bo lahko presojalo, ali so in kako so prehajala zemljišča iz posesti upravičenke in katera torej pridejo v poštev za denacionalizacijo. Pobudnico smo tudi opozorili na določbe ZUP glede možnosti vpogleda v (denacionalizacijsko) zadevo in možnosti vključitve v postopek. 5.3-28/2004

36 - VRHOVNO SODIŠČE SPOROČILO NAPAČNE PODATKE

Pobudnik je eden od upnikov, oškodovancev podjetja Zdenex, d. o. o., v stečaju. Davčni organ je vlagateljem izdal sklepe o obnovi postopka za odmero dohodnine zaradi naknadno ugotovljenih dohodkov iz obresti, ki jih je Glavni urad v pritožbenem postopku potrdil. Pobudnik je sprožil upravni spor in po zavrnitvi njegove tožbe aprila leta 2000 nadaljeval postopek pred Vrhovnim sodiščem. Po štirih letih čakanja na odločitev sodišča je prosil za posredovanje varuha.

Ko smo Vrhovno sodišče vprašali, kdaj lahko pobudnik pričakuje rešitev pritožbe, smo dobili odgovor, da nimajo podatka o tem, da bi v letu 2000 prejeli njegovo pritožbo. Navedli so, da so, da sicer obravnavajo njegovo pritožbo v neki drugi zadevi. Pobudnik nam je sporočil, da informacija, ki jo Vrhovno sodišče posredovalo varuhu, ni točna. Predložil nam je dopis sodišča, s katerim ga to seznanja, da je njegova pritožba v navedeni zadevi prispela dne 18. 5. 2000 in bo kot neprednostna obravnavana po vrstnem redu dospelosti neprednostnih zadev.

Sodišču smo glede na to informacijo znova pisali. Priznali so, da vsebina njihovega prvega odgovora ni bila točna. Svoje opravičilo so pojasnjevali s pomotoma odčrtanimi zadevami v računalniškem vpisu zadev za leto 2000. 5.5-10/2003

37 - ČE NIMAŠ PORAVNANEGA DAVČNEGA DOLGA, NE SMEŠ DELATI (LOVITI CIPLJEV)

Znova smo se srečali s primerom nerazumljivega ravnanja države, ko je posameznikom, namesto da bi jim dala možnost delati in ustvarjati dohodek, s katerim bi ti lahko poravnali svoje dolgove, postavila pravila, s katerimi jim je onemogočila delo in zaslužek.
 
Pobudnik je poklicni ribič. Zaradi neplačevanja oziroma nerednega plačevanja obveznosti v preteklosti je imel davčni dolg. MKGP je objavilo razpis za udeležbo na skupinski ribolov zimskih jat cipljev, v katerem je med drugim določilo pogoj, da se lahko skupinskega ribolova na ciplje po razpisu udeležijo le tisti ribiči, ki imajo poravnane obveznosti do države. Pobudnik se ribolova na ciplje zaradi davčnega dolga ni mogel udeležiti. Ker smo menili, da minister ni imel pooblastila za določanje takega pogoja v razpisu, smo zahtevali pojasnilo ministrstva.

Ministrstvo je odgovorilo, da je vse postopke za “izlov” cipljev do leta 2001 vodila krajevno pristojna upravna enota. Ker so imeli pravico do skupinskega ribolova do tedaj le ribiči z območja občine Piran, je to povzročalo veliko nezadovoljstva, nasprotovanja in prepire. Da bi uredili razmere, je bilo odločeno, da se z razpisom za skupinski ribolov cipljev v sezoni 2001/02 povabijo vsi ribiči, pogoje za sodelovanje na tem ribolovu pa na podlagi 11. člena tedaj veljavnega Zakona o morskem ribištvu določi ministrstvo. Ministrstvo je s pogoji želelo omejiti udeležbo tistih ribičev, ki gospodarskega ribolova čez leto niso opravljali.

V 11. členu Zakona o morskem ribištvu (Ur. l. SRS, št. 25/76 s spremembami in dopolnitvami) so opredeljene vrste gospodarskega ribolova in določeno, da pogoje in način opravljanja gospodarskega ribolova določi republiški sekretar za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V skladu z zakonom je bil dne 7. 10. 1977 izdan Pravilnik o pogojih in načinu opravljanja gospodarskega in športnega ribolova (Ur. l. SRS, št. 20/77). Pooblastilo za določitev natančnejših pogojev in načina opravljanja gospodarskega ribolova je tako minister realiziral s sprejetjem navedenega pravilnika. Ta se na podlagi prehodnih določb sedaj veljavnega Zakona o morskem ribištvu (Ur. l. RS, št. 58/2002 – ZMR-1) še naprej uporablja do izdaje novega podzakonskega predpisa. Če bi držalo, da ima minister zakonsko pooblastilo za določanje pogojev v razpisu, bi to lahko pomenilo, da se pogoji vsako leto spreminjajo odvisno od njegove vsakokratne odločitve. Ribiči bi bili v nenehni negotovosti. To pa je v nasprotju z načelom pravne varnosti.

Želeli smo razčistiti, na kakšni pravni podlagi je bila določena navedena omejitev, hkrati pa smo posredovali svoje razmišljanje glede obravnave navedenega primera. Izrazili smo mnenje, da pogoj o izpolnjenih obveznostih ribiča do države ne more biti vsebina predpisa o morskem ribištvu, še manj pa vsakokratnih razpisnih pogojev. Določanje teh pravic in obveznosti je vsebina drugih predpisov, za izpolnjevanje katerih skrbijo organi, ki v okviru svojih pristojnosti spremljajo in nadzirajo poslovanje poslovnih subjektov in izpolnjevanje njihovih obveznosti do države.

Odgovora ministrstva vse do priprave tega poročila nismo prejeli. 5.5-8/2004

38 - PROBLEM PRIZNAVANJA POSEBNE OLAJŠAVE ZA PASTORKA

Pobudnik je kot zavezanec za dohodnino uveljavljal posebno olajšavo za svojega sina in pastorka. Pri tem se je najprej skliceval na odločbo Glavnega davčnega urada, ki je v podobnem primeru nekega drugega dohodninskega zavezanca odločbo organa prve stopnje v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-10/98 z dne 22. 4. 1999 odpravil in jo vrnil v ponovno obravnavo. Navedena odločba se nanaša na tisto določbo ZDoh, ki govori o uveljavljanju olajšave za vzdrževane družinske člane, med katere sodijo tudi pastorki. Sodišče je ugotovilo, da je zakon, ki določa, da je vzdrževani družinski član tudi pastorek, vendar le tedaj, če starša nista zavezanca za dohodnino, v neskladju z Ustavo. Neskladnost navedene zakonske določbe bi morala biti odpravljena do 14. 11. 1999, bila pa je šele z novim ZDoh-1.

Medtem ko je pobudnik čakal na rešitev svoje pritožbe (zavrnitev pravice do olajšave za pastorka - postopek je tekel od leta 2000 do 18. 5. 2004, ko je bilo o zadevi ponovno odločeno), je bila glede položaja pastorkov kot vzdrževanih družinskih članov sprejeta nova odločba US. Tokrat je sodišče z odločbo št. U-I-259/01-8 z dne 20. 11. 2003 odločilo, da je določba ZDoh, da se olajšava poveča za pet odstotkov samo za vsakega nadaljnjega otroka, v neskladju z Ustavo in da se do odprave neskladja olajšava v skladu z zakonom povečuje tudi za pastorka. Tudi ta neskladnost je bila odpravljena šele z novim ZDoh-1. Pobudnik nas je obvestil, da je bila njegova pritožba ugodno rešena.
 
V obravnavanem primeru se je poleg dolgotrajnih postopkov odmere dohodnine za leto 1999 in 2000 znova pokazal problem olajšav za vzdrževane družinske člane, ko ti ne živijo v (popolni) matični družini. Pričakujemo, da po novem ZDoh-1 ne bo več prihajalo do zapletov. 5.5-13/2004

39 - ZADEVA RAČUNALNIŠKO ZAVEDENA KOT REŠENA, ODLOČBA PA NI BILA IZDANA

Pobudnik je že leta 1998 zahteval vračilo preveč plačane dohodnine za leta 1995, 1996 in 1997. Ker o njegovi zahtevi ni bilo odločeno, se je za posredovanje obrnil k nam. Davčni urad je priznal, da je ostala pobudnikova vloga nerešena. Ko so reševali njegov zahtevek iz leta 1996 (odločba o odmeri dohodnine za leto 1995), ki so ga sicer šteli kot pritožbo, so mu, ker je pobudnik poleg vračila dohodnine zahteval tudi specifikacijo dolga, poslali le dopis z izpiskom iz analitične kartice, ne pa tudi nove odločbe. Šteli so, da je bila njegova zadeva po vsebini rešena in je bila kot taka tudi računalniško zavedena, izpisa odločbe pa iz nepojasnjenih razlogov ni bilo. Na podlagi našega poziva so ponovno pregledali stanje zadeve in napako odkrili, pobudniku izdali novo odločbo o odmeri dohodnine za leto 1995 in z njo nadomestili prejšnjo. Na podlagi nove odločbe bo pobudniku tako preveč plačana dohodnina za leto 1995 vrnjena skupaj z obrestmi.

Pobudnik se je zahvalil za posredovanje in komentiral: “Brez vašega posredovanja bi zadeva zagotovo ostala kar v njihovem računalniku...” 5.5-27/2004

40 - TUDI PRITOŽBENI POSTOPKI V CARINSKIH ZADEVAH SO DOLGOTRAJNI

Pobudnik je kot invalid uvozil osebni avtomobil in izkoristil carinsko oprostitev. Ob kontroli uporabe vozila je bilo ugotovljeno, da se vozilo ne uporablja v skladu z drugim odstavkom 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravice od carinske oprostitve, zato je bilo odrejeno naknadno plačilo carinskih dajatev. Carinski dolg je poravnal, hkrati pa sprožil upravni spor. Vrhovno sodišče je sodbo Upravnega sodišča spremenilo, tožbi ugodilo in odločbo carinskega organa odpravilo. Svojo odločitev je oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je sporno uredbo razveljavilo. V ponovnem postopku je bilo odločeno, da se pobudniku plačani carinski dolg vrne. Pobudnik je menil, da je upravičen tudi do stroškov, ki jih je imel v zvezi s postopkom in zamudnih obresti, zato se je zoper odločbo pritožil. Pritožba je bila pristojnemu organu poslana dne 27. 8. 2003.
 
Ker se je celotna zadeva reševala že sedem let, je pobudnik zaprosil varuha za pospešitev obravnave njegove pritožbe glede vračila stroškov postopka in zamudnih obresti. Ko smo se pri pristojnem organu MF pozanimali, kakšni so časovni okviri obravnavanja pritožb s področja carinskih zadev, so nam odgovorili, da pobudnikova pritožba, ki je bila sprejeta v reševanje dne 4. 9. 2003, ni uvrščena v plan zadev, ki se bodo reševale v letu 2004. Pritožba bo uvrščena v plan zadev za leto 2005 in bo rešena predvidoma v prvem ali drugem trimesečju leta 2005.

Ob takem odgovoru smo seveda ostali brez besed (o podobnem odgovoru smo pisali že v LP 2003, str.198). Opozorila varuha, da bi državni organi morali svoje delo organizirati tako, da bi lahko sproti oz. v zakonskih rokih sprejemali svoje odločitve, so se znova pokazala za potrebna in utemeljena.

Očitno se nujnost hitrejšega reševanja pritožb ne obravnava tudi z vidika stroškov. Če pobudnik s pritožbo uspe, se obveznost države, ki o pritožbi ne odloči, poveča zaradi obresti. Posledice dolgotrajnih postopkov bo morala država poravnati iz proračuna. 5.5-31/2004

41 - ODVETNICA NE POZNA PREDPISOV?

Davčna inšpektorica je v zvezi s kontrolo pravilnosti davčnega obračuna poslovanja odvetnice po predhodni pridobitvi dovoljenja predsednice okrajnega sodišča pregledala sodne spise v tistih zadevah, v katerih je odvetnica v letu 2002 nastopala kot zastopnica svojih strank. Pobudnica je izrazila dvom o pravilnosti ravnanja davčnega organa. Postavila je vprašanje varovanja osebnih podatkov njenih strank in pravice vpogleda v spise brez sklepa preiskovalnega sodnika.

Davčni organ ji ni izdal odločbe o odmeri dohodnine za leto 2002 z obrazložitvijo, da bo ta izdana tedaj, ko bo zaključen inšpekcijski pregled odmere davka iz dohodkov iz dejavnosti za leto 2002. Pobudnica je menila, da je tako ravnanje nezakonito, saj davčni organ ni imel pravne podlage za pogojevanje izdaje odločbe o odmeri dohodnine s končanjem navedenega postopka.

Pobudnici smo morali pojasniti določbe ZDavP, ki se nanašajo na pravico davčnega organa do pridobivanja podatkov, ki so potrebni z ugotovitev davčne obveznosti zavezanca (32. člen). Davčni organ je izdal sklep, s katerim je zahteval predložitev zahtevanih podatkov (dokazno breme na zavezancu). Pobudnica je izvršitev sklepa zavrnila, zato se je inšpektorica za podatke, ki so bili potrebni za ugotovitev in odmero njenih davčnih obveznosti, obrnila na sodišče.

Pojasnili smo ji, da je za tako odločitev imela pravno podlago v 30. členu zakona. Navedeni člen namreč določa, da morajo banke, hranilnice, zavarovalnice, borze, borznoposredniške družbe, klirinška depotna družba, Banka Slovenije, druge pravne osebe, zasebniki in druge osebe, državni in drugi organi ter organi lokalnih skupnosti davčnemu organu na njegovo zahtevo dati podatke, ki so potrebni za odmero in izterjavo davkov, ter omogočiti vpogled v svoje poslovne knjige in evidence za ugotovitev njihove davčne obveznosti oziroma davčne obveznosti drugih davčnih zavezancev. Način in obseg opravljanja davčnega nadzora določa tudi ZDS s spremembami in dopolnitvami. Pooblastilo o pregledu listin in dokumentov, ki omogočajo vpogled v poslovanje davčnega zavezanca, je določeno v 19. členu navedenega zakona, zato v ravnanju davčne inšpektorice, ki je opravljala pregled poslovanja njene dejavnosti v okviru teh pooblastil, ni bilo videti nepravilnosti, prav tako tudi ne v ravnanju sodišča, ki je inšpektorici dovolilo vpogled v spise.

Tudi glede varovanja osebnih in drugih podatkov, do katerih je prišla inšpektorica ob kontroli poslovanja njene dejavnosti, in pobudničine bojazni o morebitni zlorabi osebnih podatkov, smo ji morali pojasniti določbe ZDavP, po katerih so podatki, ki jih v davčnem postopku zvedo uradne in druge osebe davčnega organa, davčna tajnost. Za kršitve in zlorabe varovanja teh podatkov je po zakonu zagotovljeno sodno varstvo.

Spomniti smo jo morali tudi, da je po ZKP sklep preiskovalnega sodnika potreben za opravo posameznih preiskovalnih dejanj (vpogled v dokumentacijo, pregled odvetnikove pisarne, njegovih spisov) v primeru, ko gre za sum storitve kaznivega dejanja. Ker v konkretnem primeru ni šlo za obravnavo suma kaznivega dejanja, sklep preiskovalnega sodnika ni bil potreben.

Glede roka, da mora biti po določbi 127. člena ZDavP dohodnina odmerjena do 31. oktobra za preteklo leto, smo ji pojasnili, da je rok le instrukcijski in zavezuje davčni organ. Posledica neizdane odločbe je lahko le disciplinska odgovornost davčnega delavca. Razlogi, zaradi katerih odločbe o odmeri dohodnine za leto 2002 še ni prejela, so bili v postopku odmere davka iz dejavnosti. Ker je dohodek iz dejavnosti podvrsta dohodnine, je davčni organ v izogib morebitni odpravi že izdane odločbe (obnova postopka) z odločitvijo počakal. V času obravnave njene pobude pri nas pa je odločil že tudi o dohodnini. 5.5-39/2004

42 - SOCIALNA POMOČ ZA PLAČILO PRISPEVKOV ZA ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE?

Pobudnica je stara 96 let in je že 17 let nepokretna. Zanjo je skrbela sestra, zdaj, ko je oslabela tudi ona, pa nečakinja. Pobudnica je vdova in po možu, ki je bil zaposlen v rudniku in se z dela v tujini ni vrnil, prejema njegovo pokojnino iz ZDA. Do leta 1985 je redno plačevala prispevke za zdravstveno zavarovanje, nato je zbolela. Pri zdravljenju ni hotela sodelovati, želela je umreti. Tudi zdaj, ko je že toliko let nepokretna, si želi, da bi umrla. Zdravniško pomoč odklanja. Zavrnila je plačevanje prispevka, ki ga je prenehala plačevati že leta 1985. Od trenutka, ko se je njena sestra leta 1996 zglasila na območni enoti ZZZS in se pozanimala zanjo, jo vodijo kot zavezanko in ji pošiljajo položnice za plačilo prispevkov. Pobudnica jih je zavračala, zdaj pa jo vznemirjajo s tem, da ji pošiljajo opomine pred tožbo. Obresti so že presegle glavnico, tako da dolga, ki znaša že več kot 800.000 tolarjev, ne bo mogla plačati.

Za premestitev v dom pobudnica nima denarja, saj prejema le 58.000 tolarjev pokojnine. Oskrbnina v domu bi zanjo, ki je nepokretna, znašala okoli 200.000 tolarjev. Kljub vsemu bi jo bili pripravljeni sprejeti v dom. Ne more razumeti, da jo ZZZS ob vseh dejstvih, kjer bi pričakovala skrbno proučitev njenega primera, obravnava tako birokratsko. Njeno vlogo za odpis oziroma zmanjšanje prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je OE zavrnila. V postopku je med drugim morala predložiti potrdilo ZRSZ, da ni prijavljena v evidenci brezposelnih oseb. Vložila je pritožbo, njeno kopijo pa poslala tudi MZ. MZ je poslalo ZZZS dopis, v katerem zavod pozivajo, da primer vsestransko prouči. Drugostopenjski organ je pritožbi ugodil, ker je ugotovil, da bi glede na visoko starost, zdravstveno stanje in materialni položaj morebitna izvršba ogrozila njeno preživetje. Za pobudnico se je problem dolga iz preteklosti rešil, vendar ostaja vprašanje plačevanja prispevka za naprej še vedno odprto. ZZZS ji v odločbi (!) svetuje, naj zaprosi za socialno denarno pomoč, da bo to zmogla.

Čeprav vključitev pobudnice v obvezno zdravstveno zavarovanje ni sporna in iz tega izhaja tudi obveznost plačevanja prispevka (če ga zavezanec zmore, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje), pa je s stališča dobrega upravljanja javnih zadev in (enotnega) sistema socialne varnosti nerazumljivo, da je problematičen odpis nekaj tisočakov mesečnega prispevka za zdravstveno zavarovanje, ni pa problematično “prekladanje” javnega denarja s socialnih pomoči na prispevke za zdravstveno zavarovanje in očitno celo ne doplačevanje oskrbnine v domu za starejše v znesku okoli 150.000 tolarjev na mesec. 5.5-51/2004

43 - ZA HEKTAR NEZAZIDANEGA STAVBNEGA ZEMLJIŠČA BI MORAL PLAČATI 1.140.000 TOLARJEV NADOMESTILA

Pobudnik je kmet in se ukvarja izključno s kmetijsko dejavnostjo. Njegova zemljišča, kakor tudi zemljišča ostalih lastnikov, ki so v neposredni bližini tovarne Sava, d. d., Kranj, naj bi bila že vrsto let (40 let) rezervirana za razvoj in širitev industrije na tem območju. Čeprav so zemljišča predvidena za gradnjo, jih lastniki ves čas nemoteno uporabljajo in obdelujejo. Ker se gradnja ni začela in se raba zemljišč ni spremenila, so si prizadeti lastniki prizadevali, da bi namembnost zemljišč ostala nespremenjena.

Jeseni 2004 je pobudnik prejel odločbo o nadomestilu za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča in položnico za plačilo 2.946.221 tolarjev nadomestila. Šokiran zaradi visokega zneska je najprej želel razčistiti podlago za določitev tako visoke obveznosti, nato pa se nezadovoljen s pojasnili občinskega organa in v strahu, da bi bila odločba davčnega urada izvršena (pritožba ne zadrži izvršitve), obrnil na naš urad.

Občini smo v pismu, kjer smo obširno predstavili svoja stališča v zvezi z uporabo in izvedbo zakonske ureditve nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (predstavljamo jih v splošnem delu tega poročila v poglavju: Davki in carine), vprašali, kako namerava navedeno problematiko reševati glede na nastali položaj.

Občini se ureditev ne glede na naše pomisleke ni zdela sporna. Zatrjevali so, da je nadomestilo za uporabo nepozidanega stavbnega zemljišča ustrezno urejeno v občinskem odloku, ta pa da je usklajen z ZGO -1. Podatka o tem, da namerava svoj odlok kljub vsemu spremeniti, nam ni zaupala. O tem smo bili obveščeni iz časopisa.

Davčni urad je pobudnikovi pritožbi ugodil in z novimi odločbami nadomestil prejšnje, sklicujoč se na Odlok o prostorskih sestavinah dolgoročnega in družbenega plana za območje Mestne občine Kranj (Ur. l. RS, št. 76/03 in 32/04), ki določa, da je gradnja mogoča le na komunalno opremljenih zemljiščih, ki imajo zagotovljeno vsaj minimalno komunalno opremo. Ker pobudnikova zemljišča tega nimajo, gradnja ni mogoča, nadomestilo pa zato ne more biti odmerjeno.  Občina je dne 22. 12. 2004 sprejela nov Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, s katerim je določila, da se za nepozidana stavbna zemljišča, za katera je dala pobudo za spremembo namembnosti kmetijskih in gozdnih zemljišč v stavbna zemljišča občina, pet let od dneva uveljavitve odloka nadomestilo ne plačuje.
5.5-56/2004

44 - NEUKREPANJE INŠPEKCIJE

Pobudnica nas je zaprosila za pomoč, ker inšpekcija za prostor ne ukrepa v zvezi z nelegalno gradnjo prizidka k hlevu, ki so ga na severni strani njene stanovanjske hiše zgradili sosedovi.

Glede zadeve nam je inšpekcija že leta 2000 sporočila, da naj bi v zvezi s prizidkom k obstoječemu hlevu izdana odločba o odstranitvi prizidka na podlagi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor; v začetku leta 2001, da se rok za odstranitev nedovoljenega posega v prostor izteče konec maja 2001; v letu 2003 pa, da je odločba urbanistične inšpekcije izvršljiva in uvrščena v plan upravnih izvršb v letu 2003. Ker do izvršbe ni prišlo, smo v letu 2004 vprašali IRSOP, zakaj izvršbe še ni.
Inšpektorat je odgovoril, da je bila odrejena odstranitev prizidka k hlevu in v izvršilnem postopku v letu 2003 izdan sklep o dovolitvi izvršbe. V pritožbi zoper sklep pa je investitor izpodbijal investitorstvo, tako da postopek dokazovanja dejanskega zavezanca v postopku gradbene inšpekcije še ni zaključen, zato tudi prisilna odstranitev spornega prizidka še ni opravljena.

Po pridobitvi dodatne dokumentacije nas je zanimalo, v čem je razlog, da je inšpekcija z območne enote poslala investitorjevo pritožbo na ministrstvo šele po več kot enem letu od izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe. Dobili smo odgovor, da je razlog v veliki količini dela gradbene inšpekcije in kadrovskih težavah. Primer pa tudi ni med zadevami, ki bi jih gradbena inšpekcija obravnavala prednostno, saj prijave in postopke rešujejo po določenem prednostnem redu. Pri tem imajo prednost zadeve, ko objekti motijo javno korist, ogrožajo okolje, zdravje, povzročajo nevarnost v prostoru, ležijo na nezazidljivih območjih, v varovanih območjih. Po oceni inšpektorata obravnavani primer ne izpolnjuje nobenega navedenih pogojev, moti le pobudnika, zato ga ne obravnavajo prednostno.

S pojasnili inšpektorata glede odlaganja izvršb se tako po razlogih kot po načinu ni mogoče strinjati, na kar že nekaj let opozarjamo. Velik obseg dela in kadrovske težave niso opravičljiv razlog za dolgotrajno odlaganje tako preprostega opravila, kot je pošiljanje pritožbe drugostopenjskemu organu. Tudi javni interes za inšpekcijsko ukrepanje je bil enak v času odločbe o odstranitvi objekta, v času izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe in v letu 2004 in ni nobene podlage za to, da se inšpekcijsko pojmovanje javnega interesa spreminja. Če ne velja, da je javni interes ugotovljen ob izdaji odločbe in z njo, je presoja, ali in v kolikšni meri je pozneje izginil, lahko zelo arbitrarna. 5.7-52/2003

45 - DOLGOTRAJEN POSTOPEK ZA PRIZNANJE STATUSA ŽRTVE VOJNEGA NASILJA

Pobudnik je v januarju 1996 vložil zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - izgnanca. UE Ljubljana je njegovemu zahtevku delno ugodila in mu priznala status žrtve vojnega nasilja - izgnanca za čas, prebit v izgnanstvu od 9. 8. 1941 do 15. 11. 1941, ter pravice, ki izhajajo iz tega statusa, zahtevek za priznanje omenjenega statusa za čas od 15. 11. 1941 do junija 1945 pa zavrnila.
Pritožba v upravnem postopku in tožba v upravnem sporu sta bili zavrnjeni. Pobudniku pa je uspelo s pritožbo na Vrhovnem sodišču, ki je odpravilo sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani. V novem sojenju je slednje odpravilo odločbo MDDSZ, kar je privedlo do tega, da je tudi ministrstvo s svojo odločbo odpravilo s pritožbo izpodbijano odločbo UE. Slednja je v ponovnem postopku izdala odločbo, s katero je bil pobudniku za obdobje od 9. 8. 1941 do 31. 8. 1942 priznan status izgnanca, za obdobje od 1. 9. 1942 do 15. 5. 1945 pa status begunca. Zoper navedeno odločbo UE je pobudnik vložil pritožbo, o kateri MDDSZ še ni odločilo.

V vsebino in obrazložitve posameznih odločitev v obravnavani zadevi se nismo spuščali. Na podlagi časovnih okoliščin, v katerih so si sledile posamezne odločbe, pa nismo mogli mimo ugotovitve, da je od vložitve zahteve pobudnika do izdaje prve odločbe v postopku preteklo več kot leto dni, da je preteklo več kot sedem let od vložitve zahteve do izdaje nove prvostopenjske odločbe in da je UE za to potrebovala skoraj leto dni od tedaj, ko je ministrstvo njeno prvo odločbo odpravilo. Za sedem let trajajoči postopek ni opravičila, saj je trajal preko vseh razumnih rokov. Razlogi za tako dolgotrajnost, še posebej pri posameznikih, ki uveljavljajo status po t. i. vojnih zakonih in so po pravilu že vsi starejši ljudje, niso relevantni. S stališča varstva človekovih pravic in dobrega upravljanja je opisani položaj nesprejemljiv, zato smo MDDSZ predlagali, da o pritožbi pobudnika zoper odločbo UE Ljubljana odloči v zakonskem roku iz 256. člena ZUP.

V odgovoru se je ministrstvo opravičilo za zamudo pri posredovanju odgovora, ki je nastala zaradi napake pri odpremi poštne pošiljke, ter nas hkrati seznanilo, da je pobudnik zoper odločbo ministrstva o pritožbi ponovno sprožil upravni spor, Upravno sodišče pa je njegovo tožbo zavrnilo.

Kljub zamudi pri posredovanju odgovora ugotavljamo, da je bila intervencija varuha pri MDDSZ uspešna, saj je ministrstvo končno le odločilo o pritožbi pobudnika. 5.7-86/2003

46 - UGOTAVLJANJE DEJANSKEGA STALNEGA PREBIVALIŠČA

Pobudnika, ki skupaj živita v zunajzakonski skupnosti, sta se na varuha obrnila vsak s svojega stališča. Pobudnica se ni strinjala z uvedbo postopka za ugotavljanje njenega dejanskega stalnega prebivališča in dejanskega stalnega prebivališča njenih mladoletnih otrok, češ da še ni rešeno vprašanje njenega solastništva na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče.

UE Vrhnika nas je seznanila, da je v (ponovljenem) postopku izdala ugotovitveno odločbo, da pobudnica s hčerama ne prebiva na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Pobudnica odločbe ni izpodbijala s pravnimi sredstvi, zato je postala dokončna. Na podlagi dokončne odločbe je bila pobudnica s hčerama izbrisana iz registra stalnega prebivalstva.

Postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča pobudnice in njenih hčera je nato po uradni dolžnosti uvedla UE Ljubljana ter izdala odločbo o ugotovitvi (novega) dejanskega stalnega prebivališča pobudnice in njenih hčera. Z dnem dokončnosti te odločbe se je zanje v register stalnega prebivalstva vnesla sprememba naslova stalnega prebivališča.

V zvezi s postopkom pri UE Ljubljana je pobudnik navajal, da je UE brez njegovega pisnega soglasja prijavila stalno prebivališče pobudnice in njenih hčera na naslovu, kjer leži nepremičnina, katere lastnik je. Menil je, da odločitev posega v njegove pravice, zaradi česar bi moral biti kot lastnik nepremičnine vsaj obveščen o postopku. Zato je pri UE zahteval, da se pobudnica izbriše z navedenega naslova, saj kot lastnik ni podal soglasja za prijavo njenega stalnega prebivališča na tem naslovu. Na tej podlagi je bil pri UE Ljubljana ponovno uveden postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča pobudnice in njenih hčera, ki v času, ko smo prejeli odgovor na poizvedbo, še ni bil končan.

Nepravilnosti v postopkih in v zvezi s samimi postopki, ki jih je pobudnica zatrjevala v pobudi, nismo ugotovili. Pobudnici smo pojasnili, da po 8. členu ZPPreb pristojni organ uvede postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča, če podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, oziroma je obveščen, da tam ne prebiva stalno. Tako je bila UE Vrhnika dolžna na podlagi prijave/obvestila njene matere, da ne prebiva na naslovu stalnega prebivališča, po uradni dolžnosti uvesti postopek za ugotavljanje njenega dejanskega stalnega prebivališča. Pojasnili smo, da v tem postopku pristojni organ z odločbo ugotovi dejansko stalno prebivališče posameznika in pri tem skuša doseči predvsem namen ZPPreb, ki je v popolnosti evidence stalno in začasno prijavljenih posameznikov na območju RS.

V skladu s 3. točko prvega odstavka 3. člena ZPPreb je stalno prebivališče naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva, ker je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Pobudnica začasnega prebivališča na novem naslovu ni prijavila. UE Vrhnika je pobudnico na pomembnost te okoliščine tudi opozorila. Po sodni praksi vrhovnega in upravnega sodišča so za presojo, ali je podan dejanski stan dejanske naselitve, pomembni tako okoliščina, da ima posameznik prijavljeno začasno prebivališče kot tudi razlogi objektivne narave, ki preprečujejo vsakodnevno prisotnost na določenem naslovu. Glede na to, da po odselitvi z naslova stalnega prebivališča ni prijavila (vsaj) začasnega prebivališča, ta okoliščina v postopku ni mogla biti pravno upoštevna.

Pobudniku pa smo pojasnili, da je v postopku za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča stranka po 42. členu ZUP (samo) posameznik, čigar stalno prebivanje se ugotavlja. Drugih strank v postopku ni, niti jih ne more biti. V postopku se ugotavlja samo dejstvo, ki se nanaša na osebo, ki ima prijavljeno stalno prebivališče na določenem naslovu, o kakšnih pravicah ali pravnih koristih drugih oseb pa se v tem postopku ne odloča. Zato tudi niso bile utemeljene trditve pobudnika o tem, da bi moral biti kot lastnik nepremičnine, na naslovu katere se prijavlja stalno prebivališče, seznanjen s postopkom. Okoliščine, na katere se je skliceval, sicer kažejo na njegov dejanski interes, kar pa po 42. členu ZUP ni podlaga, da se posamezniku prizna lastnost stranke v postopku. Pravica udeleževati se postopka gre posamezniku le, če v postopku varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

Iz navedb pobudnika je bilo mogoče razbrati tudi, da ne zanika dejstva, da pobudnica in njeni hčeri dejansko prebivajo v hiši, katere lastnik je. Na podlagi tega smo lahko sklenili tudi, da ne nasprotuje temu, da imenovane dejansko tam prebivajo. Pojasnili smo mu, da razloga za njegovo nasprotovanje, da imajo na naslovu, kjer dejansko prebivajo, prijavljeno tudi svoje stalno prebivališče, ni videti. Tudi zato, ker kot lastnik nepremičnine z nepremičnino prosto razpolaga in tudi odloča o tem, komu bo dovolil v njej prebivati. Ne more pa odločati, kdo bo imel na naslovu, kjer nepremičnina leži in katere lastnik je, prijavljeno stalno prebivališče, če tam dejansko živi. Prav tako smo mu pojasnili, da prijava stalnega prebivališča oziroma stalno prebivališče posamezniku ne daje podlage za uveljavljanje lastninske pravice na nepremičnini, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. 5.7-4/2004

47 - DOVOLJENJE ZA STALNO PREBIVANJE KLJUB RAZVEZNEMU POSTOPKU

Pobudnikova žena je v oktobru 2003 pri UE Sevnica vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Za ureditev prebivanja v Sloveniji je v postopku za razvezo zakonske zveze zahtevala zadnje tri plačilne liste pobudnika. Ta je navedel, da sodišče ženini zahtevi za izročitev omenjenih listin ni ugodilo, niti ni listin zahtevalo od njegovega delodajalca. Kljub temu je bilo ženi izdano dovoljenje za stalno prebivanje po določbi drugega odstavka 41. člena ZTuj-1. UE mu je pojasnila, da je plačilne liste posredoval ženin odvetnik. Pobudnik je menil, da tako ravnanje odvetnika in tudi ravnanje UE ni pravilno, saj se plačilne liste, ki jih je izdal njegov delodajalec na zahtevo sodišča v postopku za razvezo zakonske zveze, ne bi smele uporabiti za drug namen.

UE nas je seznanila, da je pri izdaji dovoljenja za stalno prebivanje pobudnikove žene izhajala s stališča, da je imenovana v času izdaje odločbe izpolnjevala vse pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kot so določeni v 41. členu ZTuj-1. V prid izdaje pozitivne odločbe se je upravni organ oprl tudi na določbo 50. člena ZZZDR, ki določa, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen ali je nesposoben za delo, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je v njegovi moči.

Četudi zanemarimo vprašanje varstva osebnih podatkov pri posredovanju pobudnikovih plačilnih list, nismo mogli mimo dejstva, da postopek s tožbo za razvezo zakonske zveze med pobudnikom in njegovo ženo pri pristojnem sodišču še vedno ni pravnomočno končan. Dokler traja zakonska zveza, je preživninski zahtevek zakonca oprt na določilo 50. člena ZZZDR. Zakonska zveza pa traja, dokler ni pravnomočno odločeno o razvezi. To je še posebej pomembno zato, ker lahko tožnik tožbo za razvezo zakonske zveze umakne brez privolitve toženca do konca glavne obravnave, brez njegove privolitve pa, dokler postopek ni pravnomočno končan (417. člen ZPP). V pobudnikovem primeru je zakonska zveza formalno še obstajala, čeprav z ženo nista več živela skupaj. Slednje v postopku za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za pristojni organ ni pravno pomembna okoliščina, ki bi vplivala na (ne)izdajo dovoljenja. Zato smo s tem in z razlogi za razveljavitev dovoljenja za prebivanje seznanili tudi pobudnika. 5.7-55/2004

48 - ALI SE JE TEŽKO OPRAVIČITI ZA NAPAKO

Pobudnik je od IRSD, OE Kranj, prejel vabilo na izredni inšpekcijski pregled, naslovljeno na gospodarsko družbo, katere lastnik in direktor ter s tem zakoniti zastopnik je. Ker vabilo ni bilo poslano na pravi naslov, ga je prejel povsem po naključju, ob dvigu drugih poštnih pošiljk pri pristojni izpostavi Pošte Slovenije. Ker se vabilu ni mogel odzvati, je svojo odsotnost opravičil in opozoril, da vabilo ni bilo poslano na pravi naslov. Kljub temu pa je pozneje ob prevzemu drugih poštnih pošiljk po naključju dobil ponovno vabilo na izredni inšpekcijski pregled z zagroženo prisilno privedbo in denarno kaznijo, če se vabilu ne bo odzval brez opravičila. Čeprav je bilo tudi to vabilo poslano na napačen naslov, se je pobudnik nanj odzval.

Inšpektorat je inšpekcijski postopek uvedel na podlagi prijave delavke, zaposlene v pobudnikovi gospodarski družbi. Prijaviteljica je v prijavi navedla naslov, na katerega sta bili poslani tudi vabili inšpektorata. Slednji je ugotovil, da sta bili vabili poslani na napačen naslov, zato zagrožena sankcija (prisilna privedba in izrek denarne kazni) ni bila izvršena.

Na podlagi opravljene poizvedbe ugotovljeno dejansko stanje je pokazalo, da je v postopku vročanja vabil dejansko prišlo do napake oziroma nepravilnosti, saj vabila kljub posebnemu pobudnikovemu obvestilu o pravem naslovu niso bila poslana na ta naslov. Ugotovili smo, da zaradi tega za pobudnika niso nastale škodljive posledice, saj zagrožena prisilna privedba ni bila izvršena in ne izrečena denarna kazen. Ne glede na to pa se s takim ravnanjem nismo mogli strinjati, zato smo OE IRSD Kranj predlagali, naj se pobudniku za nepravilnost pisno opraviči.

Inšpektorat je pojasnil, da storjena administrativna napaka ni v ničemer vplivala na upravni postopek in pravice pobudnika v njem, zato se mu ne namerava opravičiti. Hkrati nas je inšpektorat opozoril tudi na spoštovanje dogovorjenega načina komuniciranja, tako da vsa pisanja naslavljamo na urad glavnega republiškega inšpektorja za delo.

Kljub temu da gre za osamljen primer, smo se za storjeno napako pri komuniciranju OE IRSD Kranj opravičili, saj menimo, da vsaka napaka terja opravičilo, še posebej pa, če napako v razmerju do posameznika stori državni organ pri opravljanju svojih nalog. Zato še vedno menimo, da bi bilo opravičilo primerno tudi zaradi napačnega vabljenja pobudnika v inšpekcijskem postopku zoper družbo, katere zakoniti zastopnik je pobudnik. 5.7-67/2004

49 - ZAMENJAVA TUJEGA VOZNIŠKEGA DOVOLJENJA ZA SLOVENSKO

Pobudnik je pri UE Ljubljana zahteval zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za kategorijo B, C, D, E, G in H, izdanega pri OSUP Sanski Most, za slovensko. Vozniško dovoljenje je skušal zamenjati že v letu 1999, vendar je zamudil rok, ki ga je zakon določal za zamenjavo, zato je bila njegova vloga zavrnjena. Nato pa mu je bilo v juliju 2004 izdano vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij A do 50 km/h, B, C, E, G in H, ne pa tudi za kategorijo D. Zato je septembra 2004 ponovno vložil vlogo za izdajo vozniškega dovoljenja za to kategorijo, vendar je UE Ljubljana to vlogo zavrnila.

Iz računalniške evidence pri UE Ljubljana je razvidno, da je imel pobudnik od aprila 1983 do julija 1987 v RS prijavljeno stalno prebivališče. V juniju 1985 je podal vlogo za spremembo podatkov v vozniškem dovoljenju, izdanem v OSUP Sanski Most, za vožnjo motornih vozil kategorije B, C in E. Na podlagi tega je bil vpisan v register voznikov motornih vozil, v vozniško dovoljenje, izdano v Sanskem Mostu, pa je bila vpisana sprememba prebivališča. Na podlagi tedaj veljavnih predpisov je UE obvestila OSUP Sanski Most, da voznika izbriše iz registra voznikov in ji pošlje njegov spis.

Ko je pobudnik januarja 1988 opravil vozniški izpit za vožnjo motornih vozil kategorije D pri OSUP Sanski Most, mu je ta izdal novo vozniško dovoljenje s potrjeno kategorijo D in zadržal staro vozniško dovoljenje. Pobudnik je šele 6. 5. 1999 zaprosil za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja in s tem zamudil rok, določen v 135. členu ZVCP.

Julija 2004, ko je bilo pobudniku izdano vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije A do 50 km/h, C, E, G in H, pa je šlo za izdajo vozniškega dovoljenja na podlagi v Sloveniji že pridobljenega vozniškega dovoljenja (v vozniško dovoljenje, izdano v OSUP Sanski Most, je bila vpisana sprememba prebivališča), saj je bil že vpisan v register voznikov in se vodi tudi v evidenci izdanih vozniških dovoljenj. Tako stališče sta sprejela tako MNZ (v odločbi 1321/03-214-191-2003 z dne 23. 3. 2004) kot Upravno sodišče RS (sodba št. U 1039/2003-15 z dne 23. 3. 2004). 5.7-88/2004

50 - PRAVICA DO ŠTIPENDIJE KANDIDATKE S POSEBNIMI POTREBAMI

Dijakinja s posebnimi potrebami je prosila varuha za pomoč pri pridobitvi republiške štipendije. Pismu je priložila listine, s katerimi je dokazovala, da za štipendijo prosi že več let, pa je njena vloga vsakokrat zavrnjena zaradi preseganja mejnega zneska dohodka na družinskega člana.

Pri obravnavi vloge namreč ne upoštevajo njenih posebnih potreb oziroma osebnih stanj. Določba 12. člena Pravilnika o štipendiranju omogoča, da se pri ugotavljanju dohodka na družinskega člana v primeru posebnih potreb kandidata ali družinskega člana k dejanskemu številu družinskih članov prišteje še en član, zaradi česar je dohodek ustrezno nižji. Dijakinja je za dokazovanje svojih posebnih potreb vlogi za štipendijo priložila zdravniško potrdilo Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove, ki pa ga pristojni niso upoštevali.

Pri obravnavi pobude smo ugotovili pomanjkljivo obrazložitev v odločbi prvostopenjskega organa o zavrnitvi pravice do štipendije za šolsko leto, ko se pristojni glede priloženega zdravniškega potrdila oziroma izvida sploh niso opredelili. Na odločbo se dijakinja tedaj ni pritožila. Predvidevamo, da bi ob kakovostni in popolni obrazložitvi zagotovo lahko pridobila ustrezno dokazilo o svojem zdravstvenem stanju in bi tako morda lahko štipendijo pridobila že v letu 2003/2004. Jeseni 2003 se je, potem ko je spet prejela negativno odločbo in iz obrazložitve ponovno ni bilo videti razlogov za neupoštevanje zdravniškega potrdila o njenem zdravstvenem stanju, nanjo pritožila. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil, a je vsaj popravil slabo in pomanjkljivo obrazložitev, saj je pojasnil, da se za dokazovanje posebnih družinskih ali osebnih stanj zahteva odločba ali sklep Komisije za razvrščanje, iz katerega bo razvidno, da gre za težjo ali težko duševno ali telesno okvaro oziroma funkcionalno prizadetost kandidata ali družinskega člana.

Pobudnici smo pojasnili, da bo zaradi sprememb predpisov in prakse na področju ugotavljanja in določanja otrokovih posebnih potreb odločba o usmeritvi, ki bi jo izdala pristojna enota Zavoda za šolstvo na podlagi strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, najbrž ustrezna, če bo seveda dokazala ustrezno vrsto in stopnjo oviranosti oziroma težav. Predlagali smo, naj starši vložijo zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja, kar so v začetku leta 2004 tudi storili. Postopek je trajal nekaj mesecev (tudi zaradi zastoja pri financiranju članov komisij na MŠZŠ, ki so izdajo strokovnih mnenj pogojevali s plačilom za delo), a nazadnje je dekle le prejelo odločbo o usmeritvi, po kateri glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev, ovir oziroma motenj spada med dolgotrajno bolne otroke in se usmeri v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Pobudnica je bila prepričana, da z uveljavitvijo pravice do štipendije za to šolsko leto ne bo težav. A se je tudi pri vlogi v tem šolskem letu zataknilo. Ponovno je prejela odločbo o zavrnitvi vloge za štipendijo, ker kljub odločbi pristojnega organa o njenih posebnih potrebah ni bil upoštevan tretji odstavek 12. člena pravilnika. Obrazložitev prvostopenjske odločbe ni vsebovala nobenega razloga, s katerim bi bila odločitev o neupoštevanju posebnih potreb kandidatke pojasnjena.

Pobudnica se je na odločbo pritožila in s pritožbo uspela. Drugostopenjski organ je v pojasnilu, ki nam ga je posredoval s kopijo odločbe o odpravi prvostopenjske odločbe in o odobritvi štipendije za to šolsko leto, zapisal, da je pri obravnavi strankine pritožbe upošteval odločbo Zavoda za šolstvo o usmeritvi dijakinje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, kamor je usmerjena zaradi svoje dolgotrajne bolezni, kot izpolnjen pogoj za upoštevanje prej omenjenega določila pravilnika. Zaradi priznanega dodatnega družinskega člana dijakinja tako ne presega več določenega zneska na družinskega člana. 5.8-46/2003

51 - PRITOŽBE STARŠEV NA RAČUN VODENJA ŠOLE IN RAVNANJE UČITELJICE Z UČENCI

Varuhu so se pritožili starši učencev 4. razreda osnovne šole zaradi počasnega odzivanja Inšpektorata za šolstvo in šport na prijavo nepravilnosti pri vodenju in poslovanju šole, nespoštovanja predpisov in kršenja pravic učencev. Ravnatelju so očitali oviranje dela organov šole, negospodarno vodenje in trošenje proračunskih sredstev, opravljanje popoldanske dejavnosti, ki naj bi slabo vplivala na ugled šole, prikrivanje in potvarjanje resnice o razmerah na šoli, neodzivanje na vprašanja in pritožbe staršev, izvajanje pritiska na učitelje in druge delavce šole ter vrsto drugih nepravilnosti.

Učiteljici pa so očitali kršenje Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli, neprimerno ukrepanje zoper učence, ki so kršili šolska pravila, in kršenje otrokovih pravic. Po mnenju staršev se vodstvo šole na zahteve po disciplinskem ukrepanju zoper učiteljico zaradi nesprejemljivega ravnanja z učenci ni ustrezno odzvalo. O dogajanju na šoli so obvestili pristojne takoj po nastalih problemih in ker inšpektor po štirih mesecih o njihovi pritožbi še ni odločil, so menili, da je bil njegov odziv medel in neučinkovit. Od varuha so pričakovali vplivanje na ureditev razmer v šoli, da bodo organi šole in druge institucije objektivno informirane ter da bodo šolski organi lahko odločali o vodenju šole. Šole in njenih organov naj ne bi vodili ljudje, ki so prijavljeni šolskemu inšpektoratu kot kršitelji pravic otrok.

Po poizvedovanjih se je izkazalo, da se je inšpektor za šolstvo na prijavo staršev odzval in na šoli opravil več izrednih inšpekcijskih nadzorov, pri katerih je pregledal dokumentacijo, ki se je nanašala na očitane kršitve, zaslišal ravnatelja, pri MŠZŠ pridobil pravno mnenje o legitimnosti sveta šole po zamenjavi predstavnikov staršev v svetu ter mnenji izvedenk pedagoške stroke o izvajanju vzgojno-izobraževalne dejavnosti učiteljice in njenem ukrepanju zoper učence. O opravljenih pregledih je izdelal zapisnike. Po ugotovitvi dejanskega stanje je zaključil, da nima pravne podlage, da bi naložil kakršnekoli ukrepe zoper šolo, njeno vodstvo in učiteljico. Izdal je sklep, s katerim je postopek ustavil.

Iz poročila inšpektorata smo ugotovili, da inšpektor ni preveril vseh navedb in pritožb staršev, postopki reševanja so dolgo trajali, končni rezultati pa se niso skladali z željami, pričakovanji in prepričanjem staršev, da bi bilo treba zoper učiteljico disciplinsko ukrepati in razrešiti ravnatelja. Pri odločanju o ugotovitvah izrednega inšpekcijskega nadzora je imel inšpektor morda težave zato, ker je šlo pri posameznih dejanjih za stične točke z inšpekcijo dela oziroma v nadaljnjih prijavah kršitev s področjem nadzora drugih inšpekcijskih služb, kar pa seveda ni razlog, da ni zadeve predal pristojnim. Najbolj dvomljive so bile njegove trditve, da ukrepi in dejanja učiteljice niso opredeljeni kot protipravni v šolskih predpisih, so pa v skladu z nenapisanimi postavami, kar naj bi potrdili tudi izvedenki pedagoške stroke.

V zvezi s pobudo smo poizvedovali tudi pri ustanoviteljici šole, Mestni občini Ljubljana, od koder so pojasnili, da so z razmerami v osnovni šoli seznanjeni, da občina, čeprav je ustanoviteljica, do zaključka inšpekcijskih postopkov ne more ukrepati. Organizirala pa bo pogovor z vodstvom šole in skušala razmere umiriti.

Predsednik sveta staršev je v odgovoru na naš dopis pojasnil vlogo sveta staršev in poudaril, da je v preteklosti svet staršev nekajkrat obravnaval vprašanja in posamezne pritožbe staršev, ki so se nanašale na delo nekaterih učiteljev, ter jih posredoval ravnatelju, saj je njihovo reševanje v njegovi pristojnosti. Pojasnil je, da je v konkretnem primeru zaradi pritožb staršev in učencev na delo učiteljice, ki je bila hkrati razredničarka 4. razreda, ravnatelj učiteljici odvzel razredništvo in jo prerazporedil na delovno mesto učiteljice individualnega pouka. S tem ukrepom starši niso bili zadovoljni, a so ocenili, da gre za korak k normalizaciji razmer. Želeli pa so, da bi očitane nepravilnosti obravnavali organi šole in ustrezne zunanje institucije. Le dokončna razjasnitev očitkov in njihova nesporna zavrnitev ter odprava napak in morebitnih pomanjkljivosti bi po njihovem mnenju pomenila normalizacijo razmer, izboljšanje odnosov in sčasoma tudi boljše vzdušje na šoli.

Iz odgovora šole ni bilo mogoče ugotoviti stališča sveta šole do obtožb staršev na račun vodstva šole in učiteljice. Prav tako ni bilo videti, da bi svet šole v preteklosti kdaj obravnaval kakršnekoli pritožbe staršev ter če je v zvezi s tem sprejel kakšne sklepe.

Nesoglasja med starši in šolo, medsebojno obtoževanje, sumničenje, skrhani odnosi in slabo vzdušje se je tako nadaljevalo do konca šolskega leta.

Na sklep inšpektorja o ustavitvi postopka se je pritožil eden od staršev, ki je bil predstavnik staršev 4. razreda in hkrati tudi član sveta šole. Pritožbo je inšpektor s sklepom zavrgel z obrazložitvijo, da pritožnik nima položaja stranke, niti stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku. Po pritožbi je MŠZŠ ugotovilo, da sta izdana sklepa vsebovala pomanjkljivosti, kot je nedoločen izrek, ni bilo odločeno o predmetu postopka in o vseh zahtevah strank, pomanjkljivi sta bili obrazložitvi, zato je sklepa inšpektorata odpravilo z odločbo, zoper katero pa je šola vložila tožbo v upravnem sporu. Dogajanje na šoli bo tako dobilo svoj epilog na sodišču.

Z novim šolskim letom je na šoli prišlo do spremembe pri vodenju, saj je ravnatelju potekel mandat. Imenovana je bila nova ravnateljica in videti je, da obstajajo realne možnosti za izboljšanje razmer na šoli, za povrnitev ugleda in javne podobe, ki jo je šola imela nekdaj. Za to pa bo treba nekaj časa. Ugodno šolsko vzdušje in ugled šole je lažje in hitreje zapraviti, kot pa ga vzpostaviti in ohranjati.

Prepričani smo, da bi ob dogodkih na šoli morali pristojni vendarle odločneje in hitreje ukrepati: občina kot ustanoviteljica in resorno ministrstvo, saj gre navsezadnje za javno podobo zavoda in ne MOL, ne MŠZŠ ne bi smelo biti vseeno, kakšna je. 5.8-8/2004

52 - SPORNA UVEDBA DIPLOMSKEGA IZPITA

Študenti Oddelka za prevajalstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani so zatrjevali nezakonito uvedbo diplomskega izpita, ki je pogoj za pristop k zagovoru diplomske naloge, sporno naj bi bilo tudi ocenjevanje znanja na diplomskem izpitu. Problem so sprva poskušali odpraviti znotraj oddelka. Odgovorili so jim, da ima oddelek pravico uvesti diplomski izpit brez spremembe študijskega programa, saj naj bi šlo le za manjšo spremembo programa. Študenti so predlagali odpravo izpita - študij naj bi se končal z izdelavo in zagovorom diplomske naloge, kot je določeno v študijskem programu. Vodstvo oddelka in fakultete je vztrajalo, da je diplomski izpit zakonit in potreben.

Pri obravnavanju pobude so se pokazale pomanjkljivosti: da študijski program ni predvideval diplomskega izpita, da ni jasno, ali je pravila o zaključku študija sprejel pristojni organ, da je dvomljivo, kako je bilo z njihovo “objavo” oziroma informiranostjo zainteresiranih, in da je bilo sporno trajanje izpita glede na veljavni Diplomski red. Dekanu Filozofske fakultete in rektorju Univerze v Ljubljani smo izrazili pomisleke o vztrajanju pri ohranitvi preizkusa prevajalskega oziroma tolmaškega znanja v sedanji obliki oziroma v obliki, ki jo predvideva najnovejši pravilnik.

Pojasnila dekana in rektorja nas niso prepričala, da za pobudo študentov ni bilo razlogov. Treba bi bilo ustrezno dopolniti študijski program prevajalstva, še posebej, ker je uspešno opravljeni izpit pogoj za pristop k predstavitvi in zagovoru diplomske naloge. Lahko pa bi omenjeni preizkus umestili v učni načrt pri ustreznem predmetu kot zaključno obliko preverjanja na koncu četrtega letnika, kar bi bilo laže izvedljivo.

Obravnavanje pobude smo zaključili s kritično pripombo, da je treba postopkom sprejemanja predpisov oziroma pravil in seznanjanju študentov z njihovo vsebino, ocenjevalnimi merili in postopki na samem izpitu nameniti več pozornosti.

Rezultat pobude študentov in naših prizadevanj je zgolj ta, da je svet Oddelka za prevajalstvo uskladil veljavni pravilnik o zaključku študija s statutom Univerze v Ljubljani in Diplomskim redom Filozofske fakultete. Za generacije študentov, ki so se vpisale v četrti letnik v šolskem letu 2004/2005 in pozneje, je sprejel nov pravilnik, ki ohranja dosedanji način zaključka študija na tem oddelku - študij se zaključi z zagovorom diplomskega dela, ki sestoji iz preizkusa prevajalskega oziroma tolmaškega znanja in predstavitve diplomskega dela, kar je skladno z Diplomskim redom postavljeno v časovni okvir dveh ur; dvomljivo je, ali je to dovolj. 5.8-11/2004

53 - PRAVICE NEIZBRANE KANDIDATKE ZA ŠTIPENDIJO ZA ŠTUDIJ V TUJINI

Dijakinja drugega letnika gimnazije se je prijavila na razpis za štipendijo za program mednarodne mature na United World College (UWC) za šolski leti 2004/2005 in 2005/2006. Razpis je bil objavljen na spletni strani MŠZŠ, o razpisu so bili po elektronski pošti obveščeni tudi ravnatelji srednjih šol. Rok za prijavo je bil kratek. Dijakinja s prijavo ni uspela, zavrnitev ni vsebovala nobene obrazložitve. Tudi pogovor pred razpisno komisijo je po njenem mnenju potekal precej nenavadno. Odločila se je za pritožbo. Odgovor na pritožbo je ni zadovoljil, saj ni vseboval odgovorov na njena vprašanja. S pobudo varuhu ni imela namena doseči spremembe odločitve razpisne komisije, da bi bil izbrani kandidat ob štipendijo oziroma možnost vpisa.

V odgovoru na našo poizvedbo, kako je bilo z javno objavo razpisa, katera so bila odločilna merila, na podlagi katerih je bila opravljena izbira kandidatov, in na kakšen način je bilo zagotovljeno varstvo pravic neizbranih kandidatov, je MŠZŠ pojasnilo, da je splošni razpis ves čas objavljen na spletni strani ministrstva. Število štipendij in ponudnikov ni natančno določeno, zato je konkretna ponudba vsako leto drugačna. Šele ko prejmejo natančne podatke, lahko o številu razpisanih štipendij obvestijo vodstva srednjih šol z gimnazijskim programom s prošnjo, da o možnosti nadaljevanja izobraževanja obvestijo dijake drugih letnikov. Po njihovem mnenju vsako leto večina kandidatov razpolaga s številnimi informacijami že veliko pred zadnjo konkretno objavo razpisa. Glede na pravočasno prijavo kandidatke so sklepali, da ni bilo težav z obveščenostjo. Poudarili so, da je bila korektno vabljena na pogovor in povsem enakopravno obravnavana z drugimi kandidati. Odločilen za izbiro je pogovor s člani komisije, ki so jo sestavljali: učiteljica v UWC Devin in pedagoška svetovalka, predstavnica nekdanjih dijakov UWC ter predstavnika MŠZŠ s področja srednjega šolstva in službe za mednarodno sodelovanje. Na pogovoru člani komisije skušajo kandidata spoznati in ga oceniti kot primernega za vključitev v drugačen sistem šolanja glede na različne kriterije (osebnostne in socialne, ugotavljajo kandidatovo razgledanost, odprtost, samostojnost, drugačnost, zunajšolske interese, motive, cilje) in glede na njegovo predstavitev. O varstvu pravic neizbranih kandidatov so nam pojasnili, da komisija po pogovorih svojo odločitev sprejme soglasno. Vsi kandidati so vnaprej seznanjeni, da je pogovor poglavitni kriterij za dokončno izbiro. Tak način je uveljavljen v vseh meddržavnih komisijah doma in v tujini. To leto so na pogovor povabili pet kandidatov, izbrali pa so enega za študij na UWC Devin.

Menili smo, da je bila pobuda dijakinje utemeljena. Čeprav gre za razpis združenja UWC iz tujine, bi MŠZŠ ne smelo zanemariti dejstva, da je treba prijavljenim, a neizbranim kandidatom posredovati bolj prepričljivo razlago postopka in razlogov, zaradi katerih niso bili izbrani. Podatke o številu prijavljenih in izbranih kandidatov, imena izbranih in odobreni kraj šolanja bi brez škode in kršenja predpisov o varstvu osebnih podatkov lahko sporočili oziroma zapisali v obrazložitvi zavrnitve njihovih prošenj. Tudi reševanje pritožbe dijakinje na isti komisiji, ki je reševala vloge kandidatov, je dvomljivo. Gotovo se o celotnem postopku vodi zapisnik, v katerem so zapisane ugotovitve o popolnosti oziroma pomanjkljivosti posamezne vloge ter ugotovljenih prednostih posameznega kandidata. Zato vpogled vanj ne bi smel biti sporen, če ga posamezni neizbrani kandidat zahteva. Glede izvedbe samega razpisa (v zvezi z objavo razpisa, razpisno dokumentacijo in prijavnim rokom) se res razpisi tujih organizacij lahko izvedejo tudi drugače, skladno z njihovimi pravili in postopki. Prav pa bi bilo, da se za tisti del postopkov, ki se odvijajo pri nas, izdelajo pravila, da se zagotovi varstvo pravic posameznikov, kadar ti podvomijo o nepristranskosti komisije oziroma očitajo vnaprejšnjo večjo naklonjenost posameznemu kandidatu.

Kritični smo do načina obveščanja vodstev šol na njihove osebne elektronske naslove in predlagamo, da se v prihodnje zagotovi tudi obveščanje tajništev šol in delavcev svetovalnih služb, kadar je rok za objavo v medijih prekratek. Dvom o dovolj dobri, skoraj vsesplošni obveščenosti dijakov zbuja dejstvo, da je bilo kandidatov to leto v primerjavi s številom kandidatov v prejšnjih letih relativno malo, kar je bilo morda tudi razlog, da druga štipendija za šolanje na UWC Red Cross Nordic na Norveškem sploh ni bila podeljena.

MŠZŠ je na naše mnenje in predloge odgovorilo, da jih bo upoštevalo že pri pripravi postopkov za štipendije za vpis na UWC s programom mednarodne mature v prihodnjem šolskem letu (širše seznanjanje z razpisom, aktivna vloga bivših slovenskih dijakov na UWC, sklic komisije za izbiro dijakov že pred objavo razpisa in dogovor o postopku izbire, obveščanju neizbranih kandidatov in njihovih pravicah). 5.8-38/2004

54 - ODLOČANJE O NAPREDOVANJU V NAZIV

Pobudnica se je obrnila na varuha z željo za posredovanje pri MŠZŠ, ki niti po njenih številnih zahtevah ni odločilo o vlogi za napredovanje v naziv svetnica iz leta 1998, čeprav bi bilo to na podlagi sodbe Upravnega sodišča iz oktobra 2003 dolžno storiti v zakonsko določenem roku. Prošnji je priložila svoj zadnji pisni poziv ministrstvu za odločitev.

Pobudnica je sredi leta 1998, le nekaj dni po izteku mandata ravnateljice, na MŠZŠ vložila predlog za napredovanje v naziv svetnica. Predlog je bil zavrnjen z odločbo in po sprožitvi upravnega spora in poznejši ugodno rešeni pritožbi na Vrhovnem sodišču je bila zadeva vrnjena Upravnemu sodišču v nov postopek. Oktobra 2003 je bila izdana sodba, s katero je bila zadeva vrnjena MŠZŠ v ponovni postopek. Ker je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da je bil vloženi predlog nepopoln, je ministrstvo pobudnico z dopisom februarja 2004 pozvalo, da ga dopolni v petnajstih dneh. Ob tem so zapisali, da se bo ponovljeni postopek napredovanja v naziv nadaljeval, ko bo predlog ustrezno dopolnjen.

To je mogoče razumeti, kot da se, če predlog ne bo dopolnjen, postopek ne bo nikoli končal. Pobudnica predloga v zahtevanem roku ni dopolnila. Ker ZUP tak položaj v tretjem odstavku 140. člena ureja drugače, smo MŠZŠ pozvali, da o predlogu nemudoma odloči in pojasni razloge za dolgotrajnost postopka.

Iz pojasnila izhaja, da je bil vloženi predlog iz leta 1998 nejasen in pomanjkljiv. Tako ni bilo jasno, ali je pobudnica vložila predlog za napredovanje kot ravnateljica, ki ji je sicer štiri dni pred vložitvijo predloga potekel mandat (predlogu je naknadno priložila mnenje pristojne organizacijske enote Zavoda RS za šolstvo o njenem napredovanju), ali kot strokovna delavka zavoda, kjer je bila ob njegovi vložitvi zaposlena na delovnem mestu vzgojiteljice. Predloga za napredovanje ni podpisal predsednik sveta zavoda, na obrazcu je manjkal žig (oboje bi moral predlog, ki se vlaga za ravnatelja, vsebovati), ni pa bilo tudi ocene delovne uspešnosti, ki jo za ravnatelja oblikuje svet zavoda. Zato so se na MŠZŠ po ponovnem pregledu celotne dokumentacije odločili, da vlogo obravnavajo kot predlog, ki ga je na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive imela možnost vložiti stranka sama. Pri tem pa je bila stranka dolžna zagotoviti jasnost navedb v vloženem predlogu. Zato so jo pozvali, da predlogu, ki je bil vložen po izteku njenega mandata ravnateljice, priloži oceno delovne uspešnosti, ki jo mora za strokovnega delavca pripraviti ravnatelj zavoda, v katerem je bila zaposlena, ter mnenje o oceni delovne uspešnosti, ki ga s tajnim glasovanjem sprejme učiteljski zbor.

Na dopis je pobudnica odgovorila, da manjkajoče ocene delovne uspešnosti na delovnem mestu vzgojiteljice ne more pridobiti, saj na tem delovnem mestu ni delala (pa čeprav je bila tja po izteku mandata ravnateljice razporejena), poleg tega pa je že več kot šest let zaposlena v drugem vzgojno-izobraževalnem zavodu. Iz pojasnila se torej ponovno ni dalo razločno razumeti, ali naj ministrstvo obravnava vlogo kot predlog za napredovanje za ravnateljico ali kot predlog za napredovanje za vzgojiteljico. Zato je postopek tako dolgo trajal in se je z odločitvijo končal sredi januarja letos, ko je MŠZŠ predlog pobudnice za napredovanje v naziv iz leta 1998 s sklepom zavrglo, saj je bila vloga nerazumljiva in nepopolna, predlog tudi ni bil vložen na ustrezno izpolnjenem obrazcu, pobudnica pa ni predložila dokazil, ki bi predlog razjasnila oziroma ustrezno dopolnila.

Pobudnica z odločitvijo ministrstva ni zadovoljna. Prepričana je, da bi moralo odločiti v njeno korist. Pojasnili smo ji, da ima v nadaljnjem postopku možnost ponovnega sodnega varstva, ko bo morala dokazati napačno ravnanje ministrstva. A razumnejša se zdi možnost vložiti nov predlog, saj je postopek odločanja o predlogu iz leta 1998 vendarle končan. 5.8-66/2004

55 - DOLGOTRAJNO ČAKANJE NA IZROČITEV PLAČANE ODŠKODNINE

Pobudnici bi tožena stranka morala na podlagi pravnomočne sodbe izplačati odškodnino. Odvetnik, ki jo je zastopal, je 25. 4. 2003 umrl. Prepričana je bila, da jo bo odvetnica, prevzemnica pisarne, obvestila o nakazilu. Novembra 2003 je vseeno preverila, ali je dolžnik denar že nakazal. V odvetniški pisarni so ji pojasnili, da je bil denar nakazan že v začetku leta in naj ga pride iskat. Kot je pozneje ugotovila, je bil denar nakazan 9. 1. 2003. Pobudnica je bila prizadeta zaradi dolgotrajnega zadrževanja nakazanega zneska. Še bolj je bila presenečena nad odnosom odvetniškega pripravnika, sicer sina pokojnega odvetnika. Očitala mu je žaljivo obnašanje in opisuje, da jo je odvetniški pripravnik dne 21. 11. 2003, ko je denar prejela, “nadrl, potem pa še na ponižujoč način izgnal iz pisarne”.

Odvetnica, ki je prevzela pisarno pokojnega odvetnika, bi morala s potrebno skrbnostjo pregledati prevzete spise in tudi ugotoviti, komu so namenjena nakazila, ki so prispela na račun odvetnika. Če bi ravnala tako, bi pobudnica nedvomno prej prišla do poplačila.

Odvetniška zbornica je izrazila mnenje, da pri delu odvetnice in odvetniškega pripravnika ni prišlo do nepravilnosti, ki bi utemeljevale začetek disciplinskega postopka. Pobudnico so seznanili z obveznim zavarovanjem odvetniške odgovornosti in ji pojasnili, kam in kako lahko naslovi zahtevek za plačilo obresti zaradi poznega plačila. Zbornica nas je seznanila tudi z mnenjem o očitkih pobudnice, da je bil odnos odvetniškega pripravnika žaljiv. Tako meni, da glede na okoliščine, zlasti smrt odvetnika in ob upoštevanju pojasnila prevzemnice pisarne, ni razlogov za disciplinski postopek zoper odvetniškega pripravnika. Iz priloženega odgovora prevzemnice pisarne je razvidno, da odvetnica zanika navedbe o neprimernem odnosu odvetniškega pripravnika. Podobno oceno ravnanja odvetniškega pripravnika je prevzemnica pisarne podala varuhu. Meni, da je bil njegov odnos “več kot korekten”.

Primernost ravnanja in morebitno disciplinsko odgovornost odvetniškega pripravnika lahko ugotavlja predvsem stanovska organizacija - torej odvetniška zbornica. V konkretnem primeru je morala tehtati med očitki pobudnice in odgovorom odvetnice - prevzemnice pisarne, pri kateri odvetniški pripravnik opravlja pripravništvo. Ob tem je ocenila, da “ni razlogov za disciplinski postopek zoper odvetniškega pripravnika”. 6.0-23/2004

56 - O OVADBI ZOPER POLICISTA ODLOČENO ZGOLJ NA PODLAGI POLICIJSKEGA GRADIVA

Pobudnik, ki je v policijski intervenciji 12. 7. 2003 pretrpel telesne poškodbe, je bil tretji dan hospitalizacije odpuščen z diagnozo: pretres možganov, udarnina glave, udarnina leve polovice prsnega koša, udarnina ledvenega področja ter podplutba in oteklina tkiv ob levi očnici. Zaradi ravnanja dveh policistov ob intervenciji se je pritožil in tudi vložil kazensko ovadbo na policijo. Njegov glavni očitek je bil, da ga je eden izmed policistov s pestjo udaril v območje levega očesa, in to v času, ko je že imel roki vklenjeni na hrbtu v lisice in sta ga policista spremljala v službeno vozilo.

Policija je v pritožbenem postopku pobudnikovo pritožbo ocenila za neutemeljeno, zunanjemu oddelku v Trbovljah Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani pa je poslala poročilo z oceno, da ni podlage za kazensko ovadbo. Iz poročila izhaja, da je pobudnik na športnem stadionu v Trbovljah kršil javni red in mir, na zahtevo policista pa ni hotel pokazati osebnega dokumenta. Med postopkom je žalil in grozil policistu, nenadoma pa je tudi vstal, z roko prijel policista za srajco in kravato ter ga povlekel k sebi. Zaradi preprečitve napada je drugi policist poskusil pobudnika obvladati s strokovnim prijemom - davljenjem. Ker je bil pobudnik “precej višji” od policistov, fizično pa “precej močan”, jima ga ni takoj uspelo obvladati. Med upiranjem pobudnika, ki se je poskušal prijemu policistov iztrgati, so vsi trije padli na tla, kjer sta ga policista z uporabo fizične sile obvladala in vklenila. V tej zvezi je zanimiva izjava obeh policistov, da je pri padcu vseh treh na (betonska) tla eden izmed policistov, “ki je precej težak”, padel na pobudnika.

Poročilo ugotovi, da so telesne poškodbe pobudnika nastale pri “zakoniti uporabi prisilnih sredstev”. To velja tudi za poškodbo očesa, pri čemer nastanek te poškodbe “potrjujejo vidni madeži krvi na betonski podlagi na kraju postopka”. Tam je namreč prišlo do poškodbe nosu, “ob tej poškodbi pa je z veliko verjetnostjo prišlo tudi do poškodbe ob očesu”. Hkrati se poročilo sklicuje na “mnenje prof. doc. dr. Branka Ermeca” z Inštituta za sodno medicino, da “bi do poškodbe (očesa) lahko prišlo kot posledica udarca s pestjo kot tudi udarca s tem delom obraza v trdo površino, čeprav je prva možnost verjetnejša”.

Okrožna državna tožilka v Trbovljah je zahtevala dopolnitev tako podanega policijskega poročila, da se ugotovi, ali uporaba prisile - pretepanje - ni bila morda uporabljena, ko je bil pobudnik že obvladan. Opozorila je tudi, da so poškodbe ob očesu najverjetneje nastale kot posledica udarca s pestjo “in je tako treba ugotoviti, v kakšnih okoliščinah, v kateri fazi postopka in kdo od policistov naj bi prijavitelja pretepal s pestjo v obraz”.

Policija je svoje poročilo dopolnila z ugotovitvijo, da sta policista fizično silo - strokovne prijeme uporabila “zaradi odvrnitve napada in ker nista mogla drugače obvladati” pobudnikovega upiranja. Z uporabo fizične sile sta prenehala tisti trenutek, ko sta pobudnika vklenila in je pozneje nista več uporabila. Policija ocenjuje, da je bila zakonita uporaba prisilnih sredstev posledica ravnanja pobudnika. Njegovo ravnanje je imelo vse znake napada na policista in bi slednja glede na okoliščine (nočni čas, velikost in “telesna konstitucija” pobudnika) lahko posegla tudi po hujših prisilnih sredstvih.

Okrožna državna tožilka je po dopolnitvi poročila zavrgla kazensko ovadbo. Pri tem v sklepu o zavrženju ni navedena ovadba pobudnika, pač pa “ovadba” PU Ljubljana, čeprav je slednja poslala tožilstvu zgolj poročilo, saj je štela, da ni podlage za kazensko ovadbo.

Državna tožilka v sklepu o zavrženju zaključuje, da so poškodbe pobudnika nastale pri zakoniti uporabi prisilnih sredstev. Omenja “mnenje dr. Branka Ermeca z ISM iz Ljubljane”, da “bi do poškodbe lahko prišlo verjetneje zaradi udarca s pestjo kot tudi zaradi udarca obraza v trdo površino”. Pri tem opozarja na madeže krvi na betonski podlagi “na kraju postopka, kjer je prišlo do poškodbe nosu in najverjetneje tudi do poškodbe ob očesu”. Z mehanizmom nastanka poškodbe ob levem očesu (če je ta morda posledica udarca s pestjo) se podrobneje ne ukvarja. Pač pa sklep ugotovi, da sta policista z uporabo fizične sile prenehala s trenutkom vklenitve pobudnika in je zoper njega pozneje nista več uporabila.

Sklep o zavrženju kazenske ovadbe zoper policista temelji zgolj na obvestilih, ki jih je zbrala sama policija. Kot gradivo, ki ga ni prispevala policija, je moč opredeliti le kazensko ovadbo pobudnika ter zdravstveno dokumentacijo o njegovih poškodbah in zdravljenju. Vse druge informacije pa so šle skozi roke delavcev policije pri zbiranju obvestil v obliki uradnih zaznamkov, delovnega naloga in poročila dežurnega policista. Kazenska ovadba je bila zavržena, ne da bi državna tožilka ali kdo tretji, ki je neodvisen od policije, zbral relevantne informacije in vsaj opravil pogovor z oškodovancem. Kazenska ovadba zoper policista je bila torej zavržena na podlagi gradiva, ki ga je zbrala in zapisala ter tožilstvu predložila sama policija.

ZKP v 161. členu pooblašča državnega tožilca, da zbere potrebna obvestila in stori druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec. Pri tem ZKP izrecno pooblašča državnega tožilca, da lahko v ta namen povabi (na pogovor) tudi tistega, ki je vložil kazensko ovadbo. Varuh ocenjuje, da je takrat, ko je predmet ovadbe nezakonita uporaba policijskih pooblastil, še posebno pomembno, da državni tožilec sam zbere vse potrebne podatke, ne pa, da se zanaša (zgolj) na gradivo policije.

Pomanjkljivost policijskih uradnih zaznamkov

Uradni zaznamek o zbranih obvestilih, ki ga sestavi delavec policije, ne vsebuje nujno tiste vsebine, ki je bila v resnici povedana ali ugotovljena. Gre pač za listino, ki jo delavec policije zapiše (morda celo po spominu) po opravljenem uradnem dejanju. Vsebino uradnega zaznamka določi zgolj oseba, ki to listino sestavi in zapiše. Oseba, katere izjave je (ali naj bi bila) v uradnem zaznamku zapisana, niti ne ve, kaj je o njeni izjavi zapisano. Ta oseba uradnega zaznamka ne vidi, ne prebere, ne avtorizira njegove vsebine in ga ne podpiše. Uradni zaznamek podpiše zgolj delavec policije, ki je zbiral obvestila, opravil pogovor ter uradni zaznamek tudi sestavil in zapisal. Pri tem lahko nehote pride do vsebinskih pomanjkljivosti ali netočnosti v zapisu (na primer zaradi nepazljivega poslušanja sogovornika, napačnega razumevanja, netočnega povzemanja izjav, površnega opazovanja ali pomanjkanja strokovnega znanja s področja, ki je predmet zapisa, itd.). Tudi ni moč izključiti, da zapisovalec uradnega zaznamka namenoma (lahko tudi iz kolegijalnih razlogov) dejstvo, ki ga zazna, ali izjavo, ki jo sprejema, zapiše tako, da ne ustreza resnici. Že samo te okoliščine državnemu tožilcu nalagajo posebno skrbnost, ko odloča o kazenski ovadbi zoper policiste, in se pri tem opira (izključno) na gradivo, zbrano v obliki uradnih zaznamkov delavcev policije.

Posebno skrb pa zbuja okoliščina, da sta državna tožilka in policija uradni zaznamek o pogovoru policista s “prof. doc. dr.” Brankom Ermecem štela za (njegovo?) “mnenje”. Uradni zaznamek pač ni in ne more biti mnenje osebe, katere izjava je zapisana v njem. Takšna listina je zgolj uradni zaznamek o pogovoru, ki ga je policist opravil. Uradnega zaznamka o pogovoru “prof. doc. dr.” Branko Ermec ni videl, prebral, podpisal ali avtoriziral in zanj tudi ne odgovarja. Uradni zaznamek o njegovi izjavi tako ni njegovo (izvedensko) mnenje, pač pa zgolj policistov zapis o pogovoru. Naj (ne)zanesljivost glede vsebine omenjenega uradnega zaznamka ilustriramo zgolj z zapisom o naslavljanju osebe, katere izjava je v njem zabeležena. Tako uradni zaznamek to osebo naziva s “prof. doc. dr.”, iz izvedenskega mnenja, ki ga je v zadevi pribavil varuh, pa izhaja, da gre za docenta s strokovnim naslovom doktorja stomatologije (“dr. stom.”). Uradni zaznamek, ki ga tudi tožilstvo opredeli kot “mnenje” za ugotavljanje mehanizma nastanka poškodbe v območju očesa, je v resnici le policistov zapis izjave osebe s (formalno) izobrazbo zobozdravnika. Tudi ne gre prezreti, da je bila izjava, ki jo je slednji podal policistu, dana zgolj na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki mu jo je takrat pokazal policist, ne da bi opravil tudi pogovor in zdravniški pregled samega poškodovanca ali videl njegove fotografije o dobljenih poškodbah.

Pobudnika je policija po uporabi prisilnih sredstev odpeljala v policijsko pridržanje. Šele dobrih 12 ur po dogajanju pa je bil na njegovo zahtevo pripeljan v Splošno bolnišnico Trbovlje. Ob sprejemu so zdravniki ugotovili oteklino in podplutbo v predelu levega očesa ter udarnine (kontruzijske značke) na različnih delih telesa. Pobudnik je bil pregledan tudi v okulistični ambulanti, kjer je ponovil trditev, da je “dobil udarec v oko”. Tudi fotografiji obraza pobudnika, ki sta bili posneti med hospitalizacijo in po njej, kažeta poškodbo v območju levega očesa, značilno za udarec s pestjo (fotografiji sta v prilogi).

Brez izvedenca sodne medicine je postopek pomanjkljiv

Varuh šteje, da bi moral državni tožilec, ko izve za očitek, da je policija nezakonito (prekomerno) uporabila silo, takoj odrediti izvedenstvo ustreznega specialista sodne medicine. To še zlasti velja v primerih, ko so nastale celo (vidne) telesne poškodbe, izkazane z zdravstveno dokumentacijo. Izvedencu bi moralo biti dano naročilo, da opravi zdravniški pregled in pogovor s poškodovancem ter zabeleži njegove izjave o nastanku poškodb, kakor tudi objektivni izvid, ugotovljen pri telesnem pregledu in na podlagi obstoječe zdravstvene in druge dokumentacije (tudi fotografij). Nato bi moral izvedenec primerjati trditve poškodovanca z objektivnimi ugotovitvami zdravniškega pregleda in dokumentacije ter oceniti skladnost očitkov z mogočim mehanizmom nastanka dobljenih poškodb.

V uradnem zaznamku o pogovoru s “prof. doc. dr.” Brankom Ermecem je udarec s pestjo naveden kot verjetnejša možnost nastanka poškodbe očesa. Policija pa je tako zapisano “mnenje” štela kot pritrjevanje nastanku poškodbe očesa, ki naj bi bilo povezano z vidnimi madeži krvi na betonski podlagi na kraju postopka. Te pa povezuje z zakonito uporabo prisilnih sredstev: ko sta policista med upiranjem skušala obvladati pobudnika, so vsi trije padli na tla, pri tem pa je pobudnik z obrazom udaril ob tla. Podobno stališče je slutiti tudi iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, pri čemer pa je bila za državno tožilko najpomembnejša ugotovitev, da policista fizične sile, ko sta pobudnika že obvladala, nista več uporabila. Sklep o zavrženju ovadbe se izrecno ne opredeli, kako je nastala poškodba v območju levega očesa.

Ker se policija in državna tožilka nista odločila za strokovno pomoč izvedenstva, da bi se natančno in s čim večjo stopnjo gotovosti ugotovil nastanek pobudnikove poškodbe v območju levega očesa, je to storil varuh. Inštitut za sodno medicino v Ljubljani smo zaprosili za izvedensko mnenje o mehanizmu nastanka poškodb pobudnika, zlasti tiste v območju levega očesa.

Izvedenec je pojasnil, da je oteklina in podplutba mehkih tkiv okrog zrkla, kar je poškodba, ki jo je pretrpel pobudnik, najpogosteje posledica udarca v obravnavani del telesa z roko, stisnjeno v pest. V danem primeru ni moč povsem izključiti tudi možnosti, da bi pri padcu več oseb, udeleženih v dogodku, prišlo do udarca z delom zgornje okončine (na primer komolca ali dela podlahti) v obravnavni del telesa.

Naj omenimo, da teoretično takšna možnost seveda obstaja, vendar je nihče od udeležencev ni zatrjeval ali omenjal. Kot zelo malo verjetno pa je izvedenec ocenil možnost, da bi tovrstna poškodba nastala pri padcu na tla in udarcu z glavo ob trdo podlago, saj bi tovrstno poškodbo nedvomno spremljale dopolnilne poškodbe še na drugih delih obraza v obliki odrgnin kože in podplutb na “prominentnih” delih obraza, kot je na primer nosna piramida ali čelo.

Izvedensko mnenje smo poslali tožilstvu in policiji. Okrožna državna tožilka je v odgovoru navedla, da izvedensko mnenje “nima vpliva na že sprejeto tožilsko odločitev”. Bistvo zavrženja ovadbe vidi v tem, da sta policista uporabila silo zaradi odvrnitve napadov pobudnika in zato, ker drugače nista mogla obvladati njegovega upiranja v času “do vklenitve”. Tožilka je hkrati sporočila, da je pobudnika povabila na tožilstvo ter ga “seznanila z vsebino obvestila in izvedenskega mnenja”. Pobudnik je morda tako vendarle dobil priložnost, da je v postopku pred državnim tožilstvom povedal svoje videnje zadeve, čeprav žal šele po končanem postopku, po zavrženju ovadbe in po posredovanju varuha. Policija pa je v odgovoru potrdila, da izvedensko mnenje lahko daje podlago za morebitne drugačne zaključke o uporabi prisilnih sredstev s strani policistov. Izvedensko mnenje bi bilo v fazi zbiranja obvestil koristno vodilo za obravnavanje zadeve, predvsem v pojasnjevanju uporabe prisilnih sredstev. Policija je še navedla, da bo spremljala ravnanja okrožne državne tožilke ter realizirala vse njene zahteve za dodatno ukrepanje.

V zvezi z varuhovo kritiko, da pridobiva “mnenja” zdravnikov v obliki uradnih zaznamkov, je policija opozorila, da ima sredstva za tovrstna izvedenska mnenja na voljo (le) sodišče, policija pa “se ravno zaradi tega mnenj poslužuje izjemoma”. V okviru zbiranja obvestil opravi pogovore z zdravniki in izvedenci ter o zbranih obvestilih sestavi uradne zaznamke, saj ta način ni vezan na dodatna finančna sredstva. Vseeno pa so po posredovanju varuha vendarle nekoliko spremenili prakso glede zaprosil za strokovna mnenja. Tako sedaj inšpektorji v posameznih primerih, ko ni mogoče drugače pojasniti nastanka telesnih poškodb, pisno zaprosijo za strokovna mnenja Inšitut za sodno medicino. Predlagamo, da policija povsem opusti prakso pridobivanja “mnenj” v obliki že opisanih uradnih zaznamkov ter (tudi finančno) uredi svoje poslovanje tako, da bo zagotavljala verodostojnejše zapise o mnenjih strokovnjakov, ki jih potrebuje pri opravljanju svojih nalog.

Kazenski pregon je dolžnost državnega tožilca

Pobudnik je sledil pravnemu pouku v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe in je sam prevzel kazenski pregon zoper oba osumljena policista. Ker pa je pri tem vložil nepopolno vlogo in je pozneje (v danem roku) ni ustrezno dopolnil in popravil, jo je sodišče zavrglo. Res bi oškodovanec pri tem lahko uporabil brezplačno pravno pomoč, vendar ga sklep o zavrženju ovadbe ne pouči o takšni možnosti. ZKP takšne vsebine pravnega pouka ne zahteva, ne bi pa bilo v nasprotju z zakonom, če bi bilo tožilstvo tako ravnalo. Velja pa ob tem poudariti, da je pregon storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, dolžnost državnega tožilca, ne pa samih oškodovancev. Prevzem kazenskega pregona s strani oškodovanca pomeni zanj tudi stroškovni riziko, saj je v primeru neuspeha zavezan trpeti stroške kazenskega postopka. Z ugotovitvami, kritičnimi pripombami in predlogi, ki izhajajo iz tega primera, smo želeli opozoriti, da so pri delu policije in tožilstva rezerve, ki bi že v fazi do tožilske odločitve o vloženi ovadbi lahko pomembno pripomogle, da se odločilne okoliščine ugotovijo z večjo stopnjo prepričljivosti. V primerih, ko je predmet obravnavanja zatrjevana nezakonita (prekomerna) uporaba prisilnih sredstev s strani policije, je to še posebno pomembno. Osebe, ki zatrjujejo, da so žrtve policijskega nasilja, imajo pač pravico, da se v nepristranskem in poštenem postopku vsebinsko polno obravnavajo njihovi očitki ter odloči zgolj na podlagi prepričljivo (pravilno in popolno) ugotovljenih odločilnih dejstev. Tako varuh pričakuje, da okrožna državna tožilka v zadevi pobudnika vendarle še ni rekla zadnje besede. 6.1-72/2003

57 - POSREDOVANJE POLICIJE ZARADI ŽEMLJE ZA 60 SIT

Pobudnica trdi, da je zaradi nemirnega vnučka v trgovini pozabila plačati žemljo. Pri blagajni jo je ustavil varnostnik in jo pred drugimi kupci “odpeljal v zasliševalnico”. Ni sprejel njene razlage in pojasnila okoliščin, da ni plačala žemlje. Očital ji je tatvino in poklical policista, ki je napisal “zapisnik”. Čeprav je žemljo želela takoj plačati, je postopek v majhnem in utesnjenem prostoru trajal celo uro. Policija, ki je bila obveščena o zadržanju pobudnice, je na kraj napotila policista v civilni obleki. Odgovorna oseba trgovine je policistu najprej podala na zapisnik kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon kaznivega dejanja tatvine. Ker pa je bila pobudnica pripravljena takoj plačati žemljo, ki stane 60 tolarjev, je predstavnica trgovine podala izjavo o odstopu od pregona. Na tej podlagi je policijska postaja o zbranih obvestilih glede na določilo sed-mega odstavka 148. člena ZKP poslala državnemu tožilstvu poročilo.

Zakon o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja, ki je veljal v času dogodka, je določal, da varnostnik lahko zadrži osebo, ki je bila na območju, ki ga varuje, zalotena pri kaznivem dejanju ali prekršku oziroma če sumi, da je storila kaznivo dejanje, do prihoda policije. Varnostnik je očitno izkoristil navedeno pooblastilo in pobudnico zadržal. Zato se je policija morala odzvati na njegov klic in intervenirati. Pri tem ne gre prezreti, da je do posredovanja policistov (in kasnejšega poročila tožilstvu) prišlo zaradi žemlje za 60 tolarjev. Policijo smo zaprosili za sporočilo, ali je morda sprejeta kakšna ocena o racionalnosti posredovanja policistov v okoliščinah, ki že na prvi pogled kažejo na dejanje majhnega pomena, ko očitno ne bo prišlo do uspešnega kazenskega postopka. Kljub pomislekom o racionalnosti postopanja je policija svoje ukrepanje utemeljila z veljavno zakonodajo in postopki, predpisanimi za njeno posredovanje. Na primer smo opozorili tudi direktorja trgovine, v kateri je prišlo do ukrepanja varnostnika. Predlagali smo, da poda svojo oceno postopka varnostne službe z vidika okoliščin, ki kažejo na dejanje majhnega pomena. Odzvala se je odgovorna oseba službe varovanja trgovine in sporočila, da so na podlagi naše intervencije in nekaterih drugih podobnih pritožb zoper postopanje varnostnikov v njihovih prodajalnah dali posebna navodila družbi, ki zanje opravlja varovanje, kako naj ravna v takšnih primerih. Tako naj bi varnostniki v prihodnje takšne in podobne primere reševali z opozorilom oziroma vljudnim napotilom stranki, da plača blago, ki ni bilo plačano. 6.1-98/2003

58 - NEPRIMERNA KOMUNIKACIJA POLICISTA OPERATERJA Z “ZNANCEM”

Pobudnik je 17. 1. 2004 poklical telefonsko številko 113 Operativnega komunikacijskega centra PU Koper in prijavil kršitev javnega reda in miru. Zatrjuje, da se mu je policist po telefonu posmehoval, ga žalil in na prijavo ni ukrepal. Spraševal ga je, ali naj ga pride sam varovat.

GPU smo prosili za pojasnilo o zatrjevanem odzivanju policista v telefonskem pogovoru. Hkrati smo prosili za prepis telefonskega pogovora policista s pobudnikom.

Policija je v posledici našega posredovanja opravila pogovor s policistom operaterjem, ki je sprejel klic pobudnika, in preverila vsebino telefonskega pogovora. Policist je v pogovoru potrdil, da je bila njegova komunikacija “res morda preveč sproščena”, in to opravičeval z dejstvom, da pobudnika že nekaj časa pozna, saj se ta večkrat oglasi na policijski upravi. Pobudnika je želel pomiriti, zato je pogovor obrnil “malo na šalo”.

Policija je telefonsko komunikacijo policista ocenila kot neprimerno. Nekatere njegove pripombe je štela za neprofesionalne in v nasprotju s pravili stroke ter kodeksom policijske etike. Policist je bil opozorjen na napake in sprejeti so bili ukrepi, da v prihodnje ne bi prihajalo do podobnih primerov.

Z ugotovitvijo policije o neprimerni komunikaciji in z izvedenimi ukrepi smo soglašali. Način pogovora in nekateri izrazi, ki jih je operater uporabil v pogovoru s pobudnikom, namreč niso kazali na dolžno vljudnost v komuniciranju. Pri opravljanju svojih nalog pa mora policist kot predstavnik državnega organa vselej zagotoviti nepristranski, profesionalen, strokoven in vljuden odnos, ne glede na to, ali tega ne spoštuje njegov sogovornik, pa tudi če je ta njegov “znanec”.

Glede na vsebino prijave, s katero se je pobudnik obrnil na telefonsko številko 113 in odgovore, ki jih je podal na vprašanja operaterja, smo tudi soglašali, da ni bila nujno podana podlaga za nadaljnje ukrepanje policije. Poudarili pa smo, da je do enako vestnega in skrbnega obravnavanja upravičena tudi prijava osebe, ki je policiji “dobro poznana”. Kakršnokoli vnaprejšnje opredeljevanje do prijave zaradi poznavanja osebe bi lahko ogrozilo izvajanje ene temeljnih nalog policije, ki je v preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj in prekrškov ter odkrivanju in prijemanju storilcev takšnih ravnanj. Policija je zavezana posredovati, če gre za sum storitve prekrška ali celo kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zato je zavezana skrbno prisluhniti vsaki prijavi, ki vsebuje trditve, ki kažejo, da gre za nalogo iz njene pristojnosti, in to ne glede na to, kdo zaprosi za njeno posredovanje. 6.1-134/2003

59 - NEZAKONITA KONTROLA ZAČASNE ZADRŽANOSTI OD DELA S STRANI VARNOSTNIKOV

Pobudnik je večkrat obvestil policijo, da ga doma nadlegujejo in vznemirjajo delavci družbe za zasebno varovanje, ki kontrolirajo “bolniško odsotnost” njegove hčere po naročilu njenega delodajalca. Policija se je sicer odzvala na njegove klice za pomoč in preverjala posamezno prijavo oziroma zahtevo za intervencijo, vendar ni ukrepala, ker ni ugotovila kršitev javnega reda in miru oziroma kršitev Zakona o zasebnem varovanju. Pri tem so policisti Policijskega oddelka Ljubljana Polje prijavitelju tudi pojasnili, da ima varnostnik pooblastilo za izvajanje nadzora bolniškega staleža, in ga napotili na zasebno tožbo.

Po posredovanju varuha je Direktorat za policijo in druge varnostne naloge MNZ izdelal mnenje, iz katerega je razvidno, da pravice do posega v informacijsko zasebnost posameznika nimajo družbe za zasebno varovanje oziroma zasebne varnostne službe in njihovi zaposleni varnostniki. Družbe za zasebno varovanje lahko opravljajo svojo dejavnost (varovanje!) na podlagi Zakona o zasebnem varovanju, ne morejo pa izvajati t. i. kontrole bolniškega staleža, saj bi varnostniki v tem primeru kršili določbo četrtega odstavka 29. člena Zakona o detektivski dejavnosti (opravljanje detektivske dejavnosti brez licence detektiva).

Zato je PP Moste podala poročilo Inšpektoratu Republike Slovenije za notranje zadeve, saj obstaja sum, da so delavci navedene družbe za zasebno varovanje opravljali dejavnost brez ustrezne licence. Pristojna inšpekcija pa je zavezana ukrepati, če ugotovi nezakonito opravljanje detektivske dejavnosti. O nepravilnem ukrepanju policistov je bila obveščena Uprava uniformirane policije, da bo v okviru izobraževanja vse policiste seznanila s pravilnim ukrepanjem, da v prihodnje ne bi več prihajalo do nepravilnosti. 6.1-26/2004

60 - ODZIVANJE POLICIJE V SORAZMERJU Z VELIKOSTJO POMENA IN NEVARNOSTJO ZATRJEVANEGA DEJANJA?

Pobudnik se je pritožil, da je na naslov njegovega prejšnjega bivališča prišel policist PP Grosuplje in sina spraševal, ali se starša ločujeta in ali sta že v ločitvenem postopku. Takšno poizvedovanje pa ni bilo v zvezi s prekrškom, ki je bil predmet prijave. Prav tako je policist sina spraševal, ali oče neprijavljeno živi na tem naslovu in kdo poleg njega še živi tu in kje sicer živi.

Na podlagi opravljenih poizvedb smo ugotovili, da je bilo očitano ravnanje policije povezano s prijavo, da je pobudnik v telefonskem pogovoru z izvršiteljem storil prekršek zoper javni red in mir. Na tej podlagi je PP Kamnik zaprosila PP Grosuplje, da z njim opravi pogovor, mu predoči kršitev JRM (javnega reda in miru) in ga opozori, “da v prihodnje ne kontaktira na takšen način”. Zaprosilo je bilo naslovljeno PP Grosuplje zaradi informacije, da pobudnik neprijavljen stanuje na območju te policijske postaje.

Policist, ki je opravil pogovor s pobudnikovim sinom, je “odločno zanikal”, da bi postavljal vprašanja o družinskih razmerah. Takšno trditev je podkrepil tudi s pojasnilom, da ta vprašanja niso bila predmet zaprosila. V depešnem sporočilu PP Grosuplje z dne 4. 5. 2004 je zapis policista, da je sin pobudnika povedal, “da starša ne živita več skupaj ...”. Takšen zapis daje slutiti, da je pogovor vendarle tekel tudi o statusnih vprašanjih ali vsaj o skupnem življenju ter kraju bivališča staršev otroka, s katerim se je policist pogovarjal. Če bi ta informacija ne bila zanimiva za policijo, bi ne bilo nobenega razloga, da jo policist zabeleži v depešno sporočilo. Pa vendar je policist, kot je bilo že navedeno, ravnal tako.

Domnevamo, da je ravnanje in odzivanje policije v sorazmerju z velikostjo pomena in nevarnostjo zatrjevanega dejanja (tudi ko gre za očitek prekrška). Odziv policije, upoštevaje izrečene besede po telefonu, kot jih je pobudniku očital izvršitelj, bi tako moral biti sorazmeren in v skladu s pričakovanim odzivanjem policije v takšnih primerih. V primeru prijave prekrška zoper javni red in mir bi tako morala policija vselej pred vložitvijo predloga za uvedbo postopka o prekršku pridobiti ali vsaj skušati pridobiti tudi izjavo domnevnega storilca prekrška. Policija nam je na tozadevno vprašanje sporočila, da “skoraj v vseh primerih” opravi pogovore z domnevnimi kršitelji (izjeme so le, ko kršiteljev ni mogoče izslediti) in drugimi osebami. Tako je ravnala tudi v tem primeru, saj je želela pridobiti izjavo pobudnika za sestavo predloga za uvedbo postopka o prekršku in zaradi seznanitve s predvidenim ukrepom. Po pogovoru s sinom pobudnika je bil pogovor opravljen tudi z njim.

Presenetilo pa nas je naročilo, naj policisti PP Grosuplje pobudnika tudi opozorijo, naj “v prihodnje ne kontaktira na takšen način”.

Opozorilo, naj v prihodnje “ne kontaktira na takšen način”, namreč predvideva ugotovitev, da je domnevni storilec prekrška v resnici takšen prekršek tudi storil. Opozorimo nekoga, naj ravna drugače, le, če je dokazano, da je ta oseba v resnici nepravilno (protipravno) tudi ravnala. Tu predvidevamo, da pravni red določa, da je šele sodnik za prekrške tisti organ, ki lahko odloči o storitvi takšnega prekrška ter o odgovornosti zanj. Tako smo prosili za pojasnilo o pooblastilu, na podlagi katerega bi smel policist opozoriti domnevnega storilca prekrška, naj v prihodnje “ne kontaktira na takšen način”.

PU Ljubljana je soglašala, da policisti PP Kamnik niso imeli zakonske podlage za zapis takšnega naročila. Zato je na to opozorila komandirja PP Kamnik in predlagala, naj ukrepa zoper policiste zaradi nestrokovnosti. 6.1-46/2004

61 - VRNITEV NEUTEMELJENO ZASEŽENEGA TELEFONA BREZ OPRAVIČILA

Policisti PP Ljubljana Vič so 18. 4. 2004 pobudnici zasegli mobilni telefon z utemeljitvijo, da je predmet kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu KZ. Dokazovanje lastništva telefona z računom ji pri tem ni nič pomagalo. Po več kot mesecu dni ji je policija telefon brez opravičila vrnila s pojasnilom, da zaseženi telefon ni “pravi”.
 
Pri opravljanju svojih nalog ima policija tudi pooblastilo, da zaseže predmete. Tako sme ob izpolnjenih zakonskih pogojih zaseči tudi predmete, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku.

Zasežene predmete pa je treba vrniti takoj, ko prenehajo v zakonu določeni razlogi za zaseg.

GPU je v posledici našega posredovanja preverila dejansko in pravno podlago za zaseg telefona. Ugotovila je, da je policist PP Slovenske Konjice v postopku storil napako (napačno zapisal številke telefona, ki je bil izgubljen), zato je bil zasežen mobilni telefon pobudnice.

Mobilni telefon je policija po ugotovljeni napaki vrnila lastnici in jo napotila na vložitev odškodninskega zahtevka. Policista, ki je storil napako, pa je opozorila na večjo skrbnost pri delu.

V primeru nepravilnosti v postopanju državnega organa v razmerju do prizadetega posameznika je na mestu tudi opravičilo. Zato smo v dodatni intervenciji predlagali, da se pobudnici zaradi ugotovljene napake policija pisno opraviči in hkrati pojasni okoliščine, da je prišlo do očitno neutemeljenega zasega telefona. Policija je našemu predlogu v celoti sledila. 6.1-47/2004

62 - POROČILO TOŽILSTVU ŠELE PO POSREDOVANJU VARUHA

Pobudnik je Policijskemu oddelku Gornji Petrovci podal prijavo zoper neznanega storilca zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 152. členu KZ. Na tej podlagi je policija zbrala potrebna obvestila, vendar v naznanjenem ravnanju ni ugotovila elementov kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Sporočila je, da je o zbranih obvestilih s poročilom obvestila Okrajno sodišče v Murski Soboti.

Državni tožilec kot organ pregona je dominus litis predkazenskega postopka. Zato je pomembno, da ga policija kot organ odkrivanja obvešča o svojih aktivnostih in ugotovitvah glede kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Po določbi sedmega odstavka 148. člena ZKP policija pošlje poročilo državnemu tožilcu tudi, če na podlagi zbranih obvestil ni podlage za kazensko ovadbo. Čeprav je policija izvajala ukrepe po 148. členu ZKP, pa po zbranih obvestilih o tem ni obvestila pristojnega državnega tožilca, kot ji nalaga zakon. Prijavo pobudnika je s poročilom odstopila Okrajnemu sodišču v Murski Soboti. Pri tem ne gre spregledati, da tretji odstavek 147. člena policiji sicer nalaga obveznost, da ovadbo, ki jo je sprejela, takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu, ne pa sodišču.

Zato smo v intervenciji predlagali, naj policija pošlje poročilo o izvedenih ukrepih in ugotovitvah državnemu tožilcu, in to skupaj z njegovo “prijavo”. Policija se je strinjala z našo ugotovitvijo, da bi morala policista, ki z zbiranjem obvestil nista ugotovila podlage za kazensko ovadbo, poslati poročilo Okrožnemu državnemu tožilstvu v Murski Soboti. Tozadevno poročilo je bilo tako poslano šele po posredovanju varuha, več kot leto dni po pobudnikovi prijavi. 6.1-53/2004

3 - TEŽAVE PRI IZHODU POMORŠČAKOV NA MORJE

Sindikat pomorščakov je varuha seznanil s težavami pri izhodu tujih pomorščakov na kopno. Pritožil se je, da policija pri svojem delu ne spoštuje Konvencije o olajšavah v mednarodnem pomorskem prometu iz leta 1965 (v nadaljevanju: IMO FAL), ki med drugim ureja tudi vprašanje kratkotrajnega izhoda na kopno in določa, da se od članov ladijske posadke ne zahteva vizum.

Na podlagi opravljenih poizvedb je bilo ugotovljeno, da naša država ni ratificirala in objavila vseh sprememb konvencije IMO FAL. Kljub temu je policija štela, da so za državo nastale mednarodnopravne obveznosti glede pravil za kratkotrajni izhod pomorščakov na kopno. Nastali položaj je policija rešila z izdajo usmeritev. Tako je mogoč kratkotrajen in prostorsko omejen izhod pomorščakom, ki so na seznamu posadke in posedujejo veljavno nacionalno potno listino ali veljavno pomorsko knjižico (izdano s strani držav, ki so ratificirale Konvencijo o nacionalnih osebnih dokumentih pomorščakov). V takšnih primerih ne potrebujejo vstopnega vizuma (kar je v skladu z neratificirano in neobjavljeno določbo 3.19.1. člena konvencije IMO FAL).

Težave pomorščakov pri izhodu na kopno, ki so nastale zato, ker država ni ratificirala in objavila vseh sprememb in dopolnitev konvencije IMO FAL, so tako začasno odpravljene z izdajo usmeritev za delo Policije. Pričakujemo pa, da bo izhod pomorščakov na kopno dolgoročno rešen s čimprejšnjo ratifikacijo sprememb in dopolnitev veljavnih mednarodnih konvencij, ki urejajo to področje, zlasti konvencije IMO FAL. Na tej podlagi bo Ministrstvo za notranje zadeve lahko pripravilo tudi ustrezne spremembe domačih predpisov, ki se nanašajo na izhod pomorščakov na kopno. 6.1-66/2004

64 - OVADBI ZAVRŽENI ŠELE PO INTERVENCIJI VARUHA

Pobudnik je na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani v letu 2001 podal ovadbo, drugo pa konec leta 2003 in zatrjeval, da o ovadbah ni bilo odločeno. Tako smo 28. 4. 2004 prosili tožilstvo za pojasnilo. V odgovoru je tožilstvo sporočilo, da sta bili zadevi pobudnika, ki sta se vodili pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani pod št. Ktn 16608/01 in Ktn 18292/03 združeni, nato pa 14. 4. 2004 vpisani v Kt vpisnik. Obe ovadbi pa sta bili nato s sklepom opr. št. Kt 1901/04, z dne 5. 5. 2004 zavrženi s pravnim poukom za oškodovanca po 60. členu ZKP. Do odločitve o vloženih ovadbah in izdaje tozadevnega sklepa je tako očitno prišlo šele po posredovanju varuha. 6.2-18/2004

65 - VRNITEV ZASEŽENEGA VOZILA PO INTERVENCIJI VARUHA

Pobudniku je policija 18. 5. 2000 zasegla osebno vozilo zaradi suma, da je bilo ukradeno. Vozilo je kupil v trgovini z vozili leto dni pred zasegom, zanj plačal odmerjeni davek, ga registriral pri upravnem organu in ga po opravljenem servisu tudi uporabljal. Avtomobil je kupil na kredit in ga še vedno odplačuje. Varuhu se je pritožil, da mu avtomobil ni bil vrnjen, čeprav je od zasega minilo več kot tri leta, avtomobil pa je v času zasega izpostavljen vremenskim nevšečnostim in izgublja vrednost.

Zasežene predmete je treba lastniku vrniti takoj, ko prenehajo razlogi za zaseg oziroma hrambo, določeni v zakonu. Odgovornost ni zgolj na policiji, pač pa tudi na strani državnega tožilstva in sodišča. Če gre za stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu in niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, se izročijo oškodovancu še pred koncem postopka.

Sodišče, ki je odobrilo hrambo zaseženih predmetov, mora kazenski postopek voditi posebej hitro, z zaseženimi predmeti pa ravnati kot dober gospodar. Če je zaseženi osebni avtomobil več let »v hrambi« na prostem, izpostavljen vremenskim in drugim nevšečnostim, medtem ko lastnik čaka na nadaljnji potek postopka, verjetno to ne izpolnjuje v zakonu uveljavljanih meril hitrosti postopanja in skrbnega ravnanja z zaseženo stvarjo. Zgolj deklerativna zakonska norma očitno ni zadostna varovalka, da bi lastniku zaseženega predmeta ne nastajala nepotrebna škoda, ko država uporabi pooblastilo za zaseg predmetov.

Posredovali smo pri Okrajnem sodišču v Celju, ki obravnava kazensko zadevo z zaseženim vozilom pobudnika, ter opozorili na časovne okoliščine zasega vozila in na trditve, da za vozilo ni ustrezno poskrbljeno. V posledici našega posredovanja je sodišče izdalo sklep o vrnitvi zaseženega osebnega vozila še pred koncem kazenskega postopka. 6.3-54/2003

66 - KONEC DOBER, VSE DOBRO

Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je zoper pobudnico vložilo obtožni predlog zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve z očitkom, da je 1. 2. 2002 v telefonskem pogovoru delavki Okrožnega sodišča v Mariboru izjavila: “Dosti imam te kurčeve sodnije, prekleta država, katera ne naredi ničesar, ali se ne zavedamo, da so ji ubili sina.”

Pregon zaradi kaznivega dejanja razžalitve se začne na predlog, če je dejanje storjeno proti državnemu organu ali uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v tem organu. Predlog za pregon zoper pobudnico je podalo Okrožno sodišče v Mariboru. Na podlagi vloženega predloga za pregon pa je okrožni državni tožilec vložil obtožni predlog.

Pobudnica in njen mož se že več let obračata na varuha, saj sta prepričana, da jima številni državni organi, vključno s sodišči, ne zagotavljajo učinkovitega pravnega varstva pri ugotavljanju in sankcioniranju osebe, odgovorne za smrt njunega sina pred enajstimi leti. V kar nekaj primerih je varuh v preteklosti ocenil, da je utemeljena njuna pobuda, usmerjena zoper delo sodišč. Vsaj v dveh primerih smo o sodnih postopkih, povezanih z njuno kalvarijo, pisali tudi v letnem poročilu varuha (na primer LP 2002, stran 42 “Nepristranskost sodnice in rokovanje s strankami”, ter LP 2003 stran 226 “Pošten postopek tudi za tožnika, ki jima je umrl sin”).

Varuh ni zagovornik kaznovanja stranke zaradi okoliščin, povezanih s sodnim postopkom, če ni za to posebej utemeljenih razlogov. Država, ki je nesorazmerno močnejša od posameznika, mora pri izvajanju svoje oblasti izhajati iz moči argumentov, ne pa iz argumenta moči. Opurtinitetno načelo državnemu tožilcu omogoča, da ne začne kazenskega pregona, čeprav je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. S takšnimi razlogi smo intervenirali pri Okrožnem državnem tožilstvu in sodišču v Mariboru.

Vodja tožilstva nam je sporočila, da tožilec, ki je vložil obtožni predlog zoper pobudnico, ni več zaposlen pri njih, le on pa bi lahko pojasnil okoliščine vložitve obtožnega predloga.

Presenetil pa nas je odgovor Okrožnega sodišča v Mariboru, da so skladno z določili 145. člena ZKP podali “kazensko ovadbo” zoper pobudnico na državno tožilstvo. ZKP v 146. členu določa, “da pomeni opustitev ovadbe kaznivega dejanja sáma kaznivo dejanje, zato sodišče predmetne ovadbe ne namerava umakniti”.

Ob takšnem odgovoru smo si dovolili sodišče opozoriti, da se kaznivo dejanje, ki ga obtožni predlog očita pobudnici, preganja po uradni dolžnosti le, če oškodovanec poda predlog za kazenski pregon. Kazenski pregon je torej povsem odvisen od volje oškodovanca, saj državni tožilec lahko začne pregon kaznivega dejanja šele na podlagi predloga oškodovanca za kazenski pregon.

Opozorili smo, da Okrožno sodišče v Mariboru zoper pobudnico ni podalo kazenske ovadbe, pač pa (le) predlog za kazenski pregon. Zato je neutemeljeno sklicevanje na 146. člen ZKP, da pomeni opustitev ovadbe kaznivega dejanja storitev kaznivega dejanja. Ob tem smo omenili, da niti opustitev ovadbe ne pomeni nujno storitve kaznivega dejanja, saj gre za kaznivo dejanje v takšnem primeru zgolj takrat, ko tako določa zakon. Še manj pa pomeni kaznivo dejanje, če oškodovanec ne vloži predloga za kazenski pregon. Zgolj od volje odškodovanca je odvisno, ali bo podal predlog za kazenski pregon, in nobene sankcije ni, če tako ne stori. Šele če poda predlog za kazenski pregon, teče kazenski postopek po uradni dolžnost. Tudi v tem primeru pa kazenski postopek teče po volji samega oškodovanca, saj lahko slednji predlog za kazenski pregon umakne do konca glavne obravnave, ne da bi s tem storil kaznivo dejanje ali morda posegel v javni interes.

Kazenski pregon na predlog oškodovanca je izjema od načela oficialnosti, saj je kazenski pregon odvisen od volje oškodovanca. Predvidevali smo, da je predsednik Okrožnega sodišča v Mariboru štel, da je oškodovanec samo sodišče in je bil tako vložen predlog za kazenski pregon. Državni tožilec bi smel obtožni predlog vložiti zgolj zaradi podanega predloga za pregon.

Tako smo sodišču predlagali ponovno oceno vseh okoliščin, da se je pobudnica zaradi zatrjevanih svojih besed znašla v kazenskem postopku. Hkrati smo ponovili prepričanje, da zagotavljanje poštenega in učinkovitega sojenja pomeni za ugled in dostojanstvo sodišča več kot pa kazenski postopek zaradi žaljivih besed.

Kmalu po ponovni intervenciji nas je 21. 9. 2004 Okrožno sodišče v Mariboru obvestilo, da so “kazensko ovadbo” ponovno proučili in se glede na argumente, navedene v dopisu varuha, odločili, da odstopijo “od kazenskega pregona”. Pobudnica nam je pozneje sporočila, da je Okrajno sodišče v Mariboru 13. 10. 2004 izdalo sklep o zavrženju obtožnega predloga, kar je pomenilo konec kazenskega postopka zoper njo. 6.3-20/2004

67 - NEPRAVOČASNO ODLOČANJE O POTREBNOSTI NADALJNJEGA ZDRAVLJENJA IN VARSTVA V ZDRAVSTVENEM ZAVODU

KZ v 64. členu trajanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu za neprištevnega storilca kaznivega dejanja omejuje na največ 10 let. Hkrati je določeno, da sodišče ustavi varnostni ukrep, ko ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Po preteku enega leta mora sodišče vsako leto znova odločiti, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. Prav tako mora zdravstveni zavod, v katerem se izvršuje ta varnostni ukrep, takoj ko meni, da zdravljenje in varstvo v zavodu nista več potrebna, to sporočiti sodišču, ki je ukrep izreklo. Zdravstveni zavod je tudi zavezan enkrat na leto poročati sodišču o izvrševanju ukrepa in o uspehih zdravljenja. S tako predpisanim nadzorom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu je zakonodajalec hotel preprečiti, da bi se pod videzom zdravstvenih ukrepov uporabljale sankcije represivne narave, saj ta varnostni ukrep pomeni poseg v ustavno zagotovljeni pravici do osebne svobode in prostovoljnega zdravljenja.

Ob obisku Psihiatrične bolnišnice Ormož smo obravnavali primer posameznika, ki mu je Okrožno sodišče v Murski Soboti 14. 9. 1999 v zadevi pod opr. št. K 130/99 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Psihiatrična bolnišnica je prvič poročala o izvrševanju ukrepa 14. 12. 2000, sodišče pa je 12. 1. 2001 (kar je očitno že pomenilo večmesečno zamudo) odločilo, da sta potrebna nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu. Drugo poročilo bolnišnice je sodišče prejelo 31. 1. 2001, v naslednjih mesecih pa še njegove dopolnitve tako, da je odločilo o nadaljnjem izvajanju ukrepa šele 11. 10. 2002 (to je z devetmesečno zamudo od izteka roka po izdaji prejšnjega sklepa). Zadnje poročilo je bolnišnica poslala sodišču 28. 2. 2003 in ga dopolnila šest mesecev pozneje, sodišče pa je 21. 11. 2003 ponovno z več kot mesec dni zamude sklenilo, da je še potrebno nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu.

Reden in pravočasen (sodni) nadzor je določen v interesu posameznika, da varnostni ukrep traja res le najkrajši potrebni čas. Opisani primer kaže, da sodišča in zdravstveni zavodi vedno ne spoštujejo časovnih zavez predpisanega nadzora. Tako prihaja do zamud zdravstvenih zavodov pri poročanju o izvrševanju in o uspehih zdravljenja, pa tudi do zamud sodišč pri odločanju o nadaljevanju ali ustaviti ukrepa. Zanimivo je, da je sodišče v opisanem primeru na poizvedbo varuha sicer pojasnilo časovne okoliščine obravnavanega primera, ni pa navedlo razlogov za zamudo pri odločitvah o nadaljnjem izvajanju varnostnega ukrepa.

Bojimo se, da ne gre za osamljen primer nespoštovanja zakona, ki ima lahko hude posledice za pravno varnost posameznika. Nujna je večja skrb tako zdravstvenih zavodov, zlasti pa sodišč, da ne bo prihajalo do kršitve zakona in v posledici do nedopustnega poseganja v nedotakljivost telesne in duševne celovitosti in pravico do osebne svobode neprostovoljno hospitalizirane osebe. 6.3-54/2004

68 - PISNA IZDELAVA SODBE PO VEČ KOT ŠESTIH MESECIH

V kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. III K 197/2003 je bila sodba razglašena 13. 7. 2004, pisno izdelana in odpravljena pa šele 17. 1. 2005. Predsednica sodišča je bila z zamudo pri pisni izdelavi razglašene sodbe seznanjena zgolj zaradi našega posredovanja. Sodnica jo je namreč o zamudi (ustno) obvestila šele 27. 12. 2004, pri tem pa zamolčala, kdaj je bila sodba razglašena. Hkrati je predsednici zagotovila, da bo sodba izdelana najpozneje do konca leta 2004. To je zapisala tudi v poročilu z dne 27. 12. 2004, ki ga je predsednica zahtevala zaradi našega posredovanja. Zamudo je opravičevala z obsežnostjo in zapletenostjo zadeve.

Po intervenciji varuha je predsednica sodišča s sodnico 17. 1. 2005 opravila tudi pogovor. Sodnica je priznala storjeno napako in zagotovila, da je ne bo ponovila. Pojasnila je, da obravnava zadeve s področja nasilja v družini, “v katerih so dokazni postopki obsežnejši, obravnavanje teh zadev pa je za sodnika psihično veliko napornejše od obravnavanja drugih kaznivih dejanj”. V letu 2003 je obravnavala tudi več odmevnih zadev, poleg tega je preobremenjena in nima možnosti za delo zunaj delovnega časa. Zaveda se, da to niso opravičljivi razlogi za tako veliko zamudo pri izdelavi sodbe. Zatrdila je, da zadostuje ustno opozorilo, da se to ne bo več ponovilo.

Predsednica sodišča je v posledici ugotovljene zamude odredila pregled pravočasnosti izdelave sodnih odločb v vseh zadevah, ki jih je ista sodnica obravnavala v letu 2004. Zagotovila je, da se bo po prejemu teh podatkov in posvetovanju z vodjo kazenskega oddelka odločila o morebitni uvedbi službenega nadzora nad delom sodnice po 79.a členu Zakona o sodniški službi.

Razglašena sodba mora biti pisno izdelana v petnajstih dneh po razglasitvi, če je obtoženec v priporu, v drugih primerih pa v tridesetih dneh. Če sodba ni izdelana v tem roku, mora predsednik senata obvestiti predsednika sodišča, zakaj to ni bilo storjeno. Predsednik sodišča stori, kar je potrebno, da se sodba čimprej izdela (prvi odstavek 363. člena ZKP).

Rok za pisno izdelavo sodbe je sicer instrukcijski, vendar zakonski rok. Kršitev predpisanega roka za izdelavo sodbe pomeni kršitev zakona. Sodniki pa so zavezani spoštovati zakon. Pričakujemo, da bo odmev zadeve takšen, da se podobno ravnanje ne bo ponovilo ter da bo, če bodo ugotovljene tozadevne okoliščine, zoper sodnico uporabljen tudi ustrezen ukrep. 6.3-85/2004

69 - MATIČAR IZVAJAL “NENAPISANO PRAVILO” BREZ PRAVNE PODLAGE

Zapustnica je umrla leta 1990. Člen 179 Zakona o dedovanju določa dolžnost matičarja, ki je pristojen za vpis smrti v matično knjigo umrlih, da sestavi smrtovnico in jo v tridesetih dneh od vpisa smrti pošlje zapuščinskemu sodišču. Matičar na takratni Občini Nova Gorica smrtovnice ni sestavil in poslal sodišču in tako ni ravnal v skladu z jasnim zakonskim določilom. Smrtovnico je matičar Upravne enote Nova Gorica sestavil šele 14. 7. 2000 na podlagi zahteve enega izmed dedičev.

Presenetilo nas je pojasnilo UE, da se je v času smrti zapustnice izvajalo nenapisano pravilo, da se smrtovnica po pokojniku ni sestavila, če pokojnik ni zapustil nobenega premoženja. Upravna enota nam ni znala pojasniti pravne podlage za takšno odločanje.

Odgovor se je skliceval na dejstvo, da sta takratni matičar in vodja oddelka zdaj že upokojena in tako natančnejšega pojasnila o izvoru tega nenapisanega pravila danes ni mogoče dati. V primeru zapustnice je bila odločitev, da se smrtovnica ne sestavi, še bolj nenavadna, saj iz sklepa o dedovanju izhaja, da je zapustnica zapustila tudi nepremično premoženje.

Menimo, da za opisano ravnanje matičarja takratne Občine Nova Gorica ni bilo pravne podlage. Vendar pa skoraj 14 let po opuščeni dolžnosti ni več mogoče ugotavljati odgovornosti za takšno ravnanje. Iz odgovora upravne enote je tudi razvidno, da takšne prakse zdaj ni več. 6.4-303/2003

70 - ZALOŽEN SPIS

Pobudnica je zatrjevala, da Višje sodišče v Ljubljani še ni odločilo o pritožbi zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njen ugovor v izvršilni zadevi opr. št. Ig 185/95, Okrajnega sodišča v Kočevju. Ker smo od višjega sodišča prejeli informacijo, da jim spis še ni bil predložen v pritožbeno odločanje, smo se obrnili na prvostopenjsko sodišče. Pojasnili so nam, da so spis pomotoma založili, zato pritožba do naše poizvedbe še ni bila poslana višjemu sodišču.

Sodišče je šele po poizvedbi varuha, in sicer po več kot devetih mesecih od vložitve, poslalo pritožbo skupaj s spisom sodišču druge stopnje. Takšno ravnanje sodišča je nepotrebno podaljšalo postopek po vložitvi pritožbe. 6.4-344/2003

71 - SODNIK JE ODLOČBO VIŠJEGA SODIŠČA ZA DVE LETI VTAKNIL V PREDAL

Pobudnik se je zoper sklep Okrajnega sodišča v Škofja Loki z dne 17. 4. 1997, opr. št. l 1254/96 pritožil. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. lll Cp 710/97 z dne 1. 10. 1997 odločilo o pritožbi in spis vrnilo sodišču prve stopnje 10. 10. 1997. Pobudniku je bil sklep poslan šele 6. 5. 1999 in vročen 12. 5. 1999.

Predsednica Okrajnega sodišča je pojasnila, da sodnik “ni navedel opravičljivega razloga za zapoznelo odredbo za vročitev sklepa”. Opozorila ga je, da ni “nobenega objektivnega niti opravičljivega razloga za tak način njegovega dela”. Dodatno smo zahtevali še izjavo sodnika. Vendar tudi iz nje ni razvidno, zakaj je bil sklep višjega sodišča pobudniku vročen tako pozno.

Predsednica sodišča je ob spremljanju sodnikovega dela že prej ugotovila več nepravilnosti. Zato je predsedniku personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani predlagala, naj personalni svet izdela oceno sodniške službe za sodnika. Predsednik višjega sodišča je odredil službeni nadzor nad delom sodnika. Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani je 20. 5. 2004 izdelal oceno sodniške službe za okrajnega sodnika in ugotovil, da “okrajni sodnik ne ustreza sodniški službi”. Sodniku je (tudi) v povezavi z zamudo pri pošiljanju pritožbene odločbe prenehala sodniška funkcija. 6.4-416/2003

72 - SODIŠČE NI POSLALO PRITOŽBE V ODGOVOR

Pobudnik (tožeča stranka) nas je seznanil, da je Okrožno sodišče v Kopru v pravdni zadevi opr. št. P 558/1996 razsodilo 30. 10. 2002. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Pritožba tožeče stranke je bila poslana 29. 11. 2002 toženi stranki, po prejemu odgovora na pritožbo je bil spis 14. 2. 2003 poslan Višjemu sodišču v Kopru. Tožena stranka je, misleč, da je sodba postala v delu, v katerem se zoper njo ni pritožila, pravnomočna, 11. 11. 2003 vložila predlog za potrditev delne pravnomočnosti. Sodišče je ob tem ugotovilo, da pritožba tožene stranke ni bila poslana tožeči. Napako je popravilo 1. 12. 2003, po prejemu odgovora na pritožbo pa je spis ponovno posredovalo višjemu sodišču 16. 12. 2003.

Iz odgovora sodišča je razvidno, da pritožbe tožene stranke strokovna sodelavka pomotoma ni poslala v odgovor tožeči stranki. Na napako je bila ustno opozorjena tudi sodnica, ki dela na zadevi. Sodišče prve stopnje ob ponovnem pošiljanju spisa višjemu sodišču ni izdelalo novega predložitvenega poročila, temveč se je pri tem le sklicevalo na poročilo z dne 14. 2. 2003, tako da se bo po zagotovilu sodišča zadeva obravnavala na višjem sodišču, kot da bi tja prispela 26. 2. 2003, in stranki zaradi pomote ne bosta v ničemer (časovno) prikrajšani. 6.4-8/2004

73 - DOLGOTRAJNO PISANJE SODBE

V sodnem postopku na Okrajnem sodišču v Ljubljani, opr. št. lV P 3387/2002, je bila glavna obravnava zaključena 25. 2. 2004, vendar sodbe dva meseca pozneje še ni prejel.

Okrajno sodišče v Ljubljani nam je v odgovoru opr. št. Su 28-1/2004-37 z dne 20. 5. 2004 pojasnilo, da je sodba v predmetni zadevi že v delu in bo izdelana do konca maja 2004. Predsednica sodišča kot razloga za prekoračitev roka navaja obsežnost zadeve (spis obsega 331 strani, poleg primarnega je postavljen še podredni zahtevek, priloženih je 17 fotokopij drugih spisov), ter obremenjenost sodnice z drugimi zadevami.

Menimo, da takšna razloga ne opravičujeta prekoračitve zakonskega roka. Sodnica bi morala obravnavo zadev razporediti tako, da bi bili spoštovani zakonski roki v zadevah, ki jih obravnava. Predvsem pa bi sodnica morala svoje delo razporediti tako, da bi lahko po končanju posamezne glavne obravnave pravočasno napisala sodno odločbo. V konkretnem primeru je prišlo do nedopustne kršitve zakonskega roka. ZPP v 321. členu določa, da lahko sodišče v bolj zapletenih zadevah odloči, da bo sodbo izdalo pisno. V takem primeru se sodba ne razglasi, temveč se vroči strankam v tridesetih dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana. Rok, ki ga določa zakon, je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. Čeprav zakon ne določa posebej sankcije za primer prekoračitve, pa bi se ga sodnik moral držati, saj kršitev roka pomeni kršitev zakona. 6.4-76/2004

74 - OPRAVA DELOŽACIJE BREZ SKLEPA O IZVRŠBI

Izvršiteljica je v postopku izvršbe opr. št. In 2003/00713 Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki se je vodil zoper soseda, iz nepremičnine odstranila tudi pobudnico, skupaj z njeno materjo. Njune stvari je odpeljala v svoje skladišče, tako da jih je pobudnica lahko prevzela šele ob plačilu 147.500 tolarjev. Nepremičnino je upnik naslednji dan porušil.
 
Iz navedb v pobudi in iz priložene dokumentacije, je bilo mogoče razbrati, da se je pobudnica že pred leti, brez kakršne koli povezave z dolžnikom ali njegovo uporabo prostorov, ki so bili predmet izvršbe, naselila v prostore, in to na podlagi dovoljenja podjetja, v katerem je bila zaposlena. Ko je šlo podjetje v stečaj, je v letu 1995 na javni dražbi te prostore kupila oseba, ki je upnik v omenjenem izvršilnem postopku. Upnik je kot lastnik nepremičnine v letu 1998 pobudnico opozoril, da bo zoper njo prisiljen ukrepati po sodni poti, če prostorov ne bo izpraznila, vendar pa po navedbah pobudnice zoper njo nikoli ni vložil tožbe na izpraznitev.

Sodišče smo z več dopisi opozorili, da ima izvršba na izpraznitev in izročitev nepremičnin lahko učinek le proti dolžniku in osebam ter stvarem, ki so v stanovanju zaradi dolžnika oziroma katerih podlaga za bivanje ali nahajanje v nepremičnini izhaja iz dolžnikove.

Žal pa se sodišče na naše posredovanje ni ustrezno odzvalo. Vsakič smo prejeli odgovor, da je bila deložacija opravljena v stanovanjskih prostorih, ki so predmet tega izvršilnega postopka, medtem ko je bilo naše vprašanje glede oprave izvršbe zoper tretjo osebo v celoti spregledano. Sodišče se je torej izognilo pojasnilu bistva stvari. Ker pa se pobudnica tudi ni več odzivala na naše poskuse, da bi z njo znova vzpostavili stik, obravnavanja pobude nismo nadaljevali. 6.4-130/2004

75 - SODIŠČE JE KAR ČAKALO, ČE BO TOŽNIK POPRAVIL TOŽBO

Na Okrajnem sodišču v Novem mestu je bila v pravdni zadevi opr. št. l P 373/99 dne 25. 1. 2000 opravljena glavna obravnava, na kateri je tožnik spremenil tožbeni zahtevek. Sodišče ga je pozvalo, naj v 15 dneh spremenjeni tožbeni zahtevek natančneje določi, da bo sposoben za obravnavo. Tožnik je sodišču odgovoril z vlogama 4. 2. 2000 ter 4. 11. 2003. V slednji je tožbeni zahtevek ponovno spremenil. Sodišče je v odgovoru varuhu navedlo, da je tožbeni zahtevek še vedno pomanjkljiv, predvsem so skope dejanske tožbene navedbe. Ravno tako sodišče navaja, da tožnik še vedno ni predložil vseh potrebnih listin. Narok glavne obravnave je razpisalo za 22. 9. 2004.

V odgovoru sodišča ni moč prezreti, da je dolgotrajnost postopka v precejšnji meri posledica ravnanja tožnika. Ni namreč ravnal v skladu s pozivom sodišča in tožbe popravil tako, da bi jo bilo mogoče obravnavati. Vendar pa menimo, da bi sodišče po prejemu vloge z dne 4. 2. 2001 moralo tožnika ponovno opozoriti, da tožba še vedno ni sposobna za obravnavo, in mu določiti nov rok za dopolnitev, lahko pa bi se tudi odločilo, da tožbo zavrže. Iz odgovora sodišča ni razvidno, zakaj postopka štiri leta ni nadaljevalo. Sodišče si mora prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja, da se torej vodi koncentrirano in brez neutemeljenih zastojev. Samo hiter postopek strankam zagotavlja hitro varstvo njihovih pravic. Hitrost pravnega varstva pa je eden temeljnih pogojev za njegovo učinkovitost, manjši so tudi stroški za stranke. 6.4-171/2004

76 - ŠKODLJIVO DELO STEČAJNEGA UPRAVITELJA

Pobudnica nas je seznanila z ravnanjem stečajnega upravitelja v stečajnem postopku na Okrožnem sodišču v Mariboru, opr. št. St 5/95. Izrazila je skrb, da bo oškodovana zaradi posojanja denarja zasebni gospodarski družbi, saj slednja ni vrnila denarja.

Sodišče nam je pojasnilo, da je stečajna upraviteljica res dala posojilo pet milijonov tolarjev, ki pa ga gospodarska družba (še) ni vrnila. Ob tem je poudarilo, da bi nevrnjen znesek le minimalno vplival na poplačilo upnikov, saj pomeni le 0,0046 odstotka stečajne mase. Hkrati je zagotovilo, da bo, če zneska ne bo vrnil posojilojemalec, nova stečajna upraviteljica vračilo zahtevala od njene predhodnice. V skrajnem primeru sodišče ne bo dovolilo izplačila nagrade stečajni upraviteljici. Znesek njene nagrade po mnenju sodišča ne bo bistveno nižji od petih milijonov tolarjev. Sodišče je tako prepričano, da ravnanje nekdanje stečajne upraviteljice ne bo imelo oziroma bo imelo minimalen vpliv na poplačilo upnikov.

Da se nepravilnosti pri posojanju denarja ne bi več dogajale, je sodišče zaostrilo nadzor nad delom stečajnih upraviteljev. Tako je opredelilo podatke, ki jih morajo slednji sporočati vsake tri mesece.

Sodišče pa kljub temu tudi opozarja, da takšnih ali drugačnih nepravilnosti pri delu stečajnih upraviteljev tudi v prihodnje ne more povsem izključiti, saj je vedno mogoče, da stečajni upravitelj, ki na podlagi 79. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji izvršuje pravice organov upravljanja in lastnika, vodi posle dolžnika ter ga zastopa, kakšen pomemben podatek zamolči.

Velja poudariti, da ima stečajni senat možnost, da ob skrbnem nadzoru dela stečajnega upravitelja (pravočasno) ugotovi slabo ali celo škodljivo poslovanje stečajnega upravitelja in učinkovito ukrepa. Predsednik stečajnega senata, stečajni senat in upniški odbor lahko od stečajnega upravitelja tako zahtevajo tudi izredno poročilo. Predmet izrednega poročila je potek posameznega pomembnejšega posla, torej takšnega, ki lahko pomembneje vpliva na hitrost postopka ali stanje razdelitvene mase. Tudi v danem primeru bi stečajni senat ob pomankljivih podatkih o posojilu ali boniteti posojilojemalca lahko zahteval še dodatne informacije in tako preprečil (morebitno) oškodovanje stečajne mase. 6.4-183/2004

77 - ČRNA BARVA PEČATA IN ŠTAMPILJK NOTARJA

Iz priloge v pobudi, je razbrati, da je notar v Sloveniji potrdil, da se prepis listine ujema z izvirnikom. Overitev prepisa je opravljena s štampiljko “overitev prepisa” in z notarskim pečatom. Celotna overitev prepisa (štampiljka, notarski žig in zapis v ustreznih rubrikah štampiljke) je v črni barvi.

Izvirnik notarjeve overitve prepisa je ob takšnem stanju (vsaj na prvi pogled in za povprečno skrbno osebo) povsem enak fotokopiji overitve prepisa. Črno-belo fotokopijo overitve prepisa je tako zlahka zamenjati za izvirnik overitve prepisa.

Domnevamo, da je v pravnem prometu in v vsakodnevnem življenju pomembno, da je moč hitro in učinkovito ločiti izvirnik od kopije, tudi ko gre za notarsko overitev prepisa. Slej ko prej izvirnik listine (oziroma overitve prepisa) zagotavlja večjo pravno varnost, kot pa je to v primeru fotokopije, ki olajšuje možnosti zlorabe.

Uporaba notarskega pečata je po 29. členu Pravilnika o poslovanju notarja določena v črni barvi. Domnevamo, da na tej podlagi slovenski notarji uporabljajo v črni barvi tudi štampiljke in “obstojno” črnilo.

Notarsko zbornico smo prosili za pojasnilo o uporabi notarskega pečata, štampiljke notarja in črnila v temni (črni) barvi ter o morebitnih težavah, ki jih to lahko povzroča pri razlikovanju izvirnika in kopije notarskih listin ter potrdil o dejstvih in izjavah, za katere izdajanje je pooblaščen notar. Opozorili smo, da bi bilo za varstvo pravic in pravno zavarovanih interesov oseb, ki uporabljajo notarske storitve, in sploh za varnost pravnega prometa bolje, če bi bila barva odtisa štampiljke, žiga in črnila različna od črno-bele fotokopije.

Predsednica notarske zbornice je v odgovoru potrdila, da je črna barva notarskega pečata določena v 29. členu Pravilnika o poslovanju notarja. Na tej podlagi notarji uporabljajo v črni barvi tudi štampiljke.

Listine, na katere je izpisan notarski zapis, notarski zapisnik, opravljena overitev ali overjen prepis (če obsega več listov) združi notar tako, da se ovitek in listi ter morebitne priloge perforirajo ter prešijejo z jamstvenikom, ki se pritrdi s pečatnim voskom ali z okroglo, na robu valovito nalepko z reliefnim odtisom napisa Notarska zbornica Slovenije in grba Republike Slovenije. Praviloma se na listino podpiše z obstojnim črnilom v modri barvi. Tako se izvirnik, kot pojasnjuje v odgovoru predsednica notarske zbornice, tudi na prvi pogled razlikuje od navadne črno-bele fotokopije.

Hkrati je odgovor predsednice notarske zbornice izrazil soglasje izvršilnega odbora notarske zbornice z mnenjem varuha, podanim v naši intervenciji. Tako bo zbornica ob prvi spremembi Pravilnika o poslovanju notarja predlagala spremembo določb v zvezi z uporabo barve pečata in štampiljk.

Posredovanje varuha torej obeta razplet, ki naj zagotovi, da bo barva odtisa štampiljke, žiga in črnila različna od črno-bele fotokopije. 6.4-188/2004

78 - DISCIPLINSKI POSTOPEK PO POLŽJE

Pobudnik je v letu 1994 pooblastil odvetnika zaradi uveljavitve odškodninskega zahtevka. Ker pogovori z zavarovalnico niso bili uspešni, mu je odvetnik zagotovil, da je 20. 5. 1998 vložil odškodninsko tožbo. Pozneje pa se je odvetnik začel izogibati pobudnika in slednji z njim ni mogel priti v stik. Pobudnik je sam poizvedel na sodišču, kjer pa so mu 1. 10. 1999 sporočili, da odškodninska tožba ni bila vložena. Tako je prišlo do absolutnega zastaranja odškodninske terjatve, pobudniku pa je v posledici nastala škoda. Pri zastopanju odvetnik očitno ni ravnal vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike.

Razočarani pobudnik je 9. 12. 1999 prijavil odvetnika Odvetniški zbornici. Zaradi posredovanja se je obrnil tudi na varuha. Disciplinski tožilec zbornice je zahteval uvedbo disciplinskega postopka. Kljub številnim urgencam pobudnika in posredovanju varuha pa je disciplinska komisija prve stopnje o zadevi odločila šele 19. 6. 2003. Odvetnika je spoznala za odgovornega, da je kršil svoje dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, ker je nevestno zastopal pobudnika in ni vložil odškodninske tožbe proti zavarovalnici. Izrečena mu je bila denarna kazen v znesku 250.000 tolarjev.

Zoper disciplinsko odločbo je odvetnik 11. 7. 2003 vložil pritožbo. Kljub grozečemu zastaranju pregona disciplinske kršitve pa je bil spis s pritožbo odstopljen disciplinski komisiji druge stopnje šele 11. 9. 2003. Še bolj pa se je izkazala disciplinska komisija druge stopnje, ki je o pritožbi odločala šele 3. 2. 2004. Takrat je lahko le ugotovila, da je zaradi preteka štirih let od dneva kršitve “najpozneje 1. 10. 2003” nastopilo absolutno zastaranje pregona disciplinske kršitve. Na poizvedbe varuha je vodstvo zbornice pojasnilo, da ji “ni znano”, zakaj se je disciplinska komisija druge stopnje sestala šele 3. 2. 2004. Hkrati je tudi zbornica ugotovila, da je imela disciplinska komisija druge stopnje “dovolj časa za odločitev”, ter izrazila upanje, da se podobni primeri ne bodo več dogajali. 6.4-189/2004

79 - IZVEDENEC JE POTREBOVAL VEČ KOT LETO IN POL ZA UGOTOVITEV, DA MNENJA NE MORE IZDELATI

V gospodarskem sporu na Okrožnem sodišču v Murski Soboti, opr. št. Pg 921/96 je sodišče na glavni obravnavi 15. 5. 2002 sprejelo sklep, da se v zadevi postavi izvedenec gradbene, elektro in strojne stroke. Za izdelavo mnenja je bil določen rok 60 dni.

Izvedenec je 4. 8. 2003 opravil ogled nepremičnine, dne 12. 3. 2004 pa je spis vrnil sodišču z obrazložitvijo, da mnenja ne more izdelati. Sodišče je pojasnilo, da je izvedenec spis kljub šestim urgencam sodišča zadrževal več kot leto in pol po poteku roka za izdelavo izvedenskega mnenja. Sodišče je izvedencu z urgenco dne 16. 6. 2003 zagrozilo, da bo, če ne bo izdelano mnenje, prisiljeno sprožiti postopek za razrešitev izvedenca. Ker iz odgovora ni bilo razvidno, da bi sodišče kljub temu, da je izvedenec spis tudi po tej urgenci zadrževal še skoraj devet mesecev, tudi res tako ravnalo, smo prosili za dodatno pojasnilo. Sodišče nam je odgovorilo, da je sodnica že 26. 8. 2004 predlagala začetek postopka za razrešitev izvedenca. Sodišče bo predlog napisalo (o razrešitvi odloča Minister za pravosodje), ko bo prejelo spis, ki je sedaj na Višjem sodišču v Mariboru. Sodišče nam je tudi pojasnilo, da izvedenec za svoje (ne)delo ni zaznamoval stroškov in tudi ni prejel plačila. 6.4-196/2004

80 - TUDI PRIVEDENI PRIČI NASTANEJO STROŠKI

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je za pričo v kazenskem postopku opr. št. K 148/2002 odredilo privedbo, ker se na vabilo ni odzivala. Na glavno obravnavo je bila tako privedena. Ker so ji za vrnitev z obravnave domov v Izolo nastali stroški, je prosila za povrnitev teh stroškov. Stroški ji niso bili priznani z utemeljitvijo, da za to ni zakonske podlage. V zavrnilnem sklepu je bilo navedeno tudi, da bi ji bili ti stroški priznani, če bi prostovoljno pristopila na glavno obravnavo. Zoper sklep je pobudnica vložila pritožbo, ki pa jo je zunaj-obravnavni senat zavrnil.

Sodišče odloči o povrnitvi stroškov na zahtevo upravičenca. Pravico do povrnitve stroškov imajo tudi priče, pri čemer pa ZKP in Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku ne ločujeta med pričami, ki so prišle prostovoljno ali pa so bile privedene. ZKP v 94. členu tudi ne govori, da se priči, ki je privedena, stroški ne priznajo, ampak zgolj, da je zavezana plačati stroške, nastale s privedbo. Kateri so ti stroški in ali se morebiti prekrivajo s stroški, katerih povrnitev zahteva priča, mora odločiti sodišče.

Čeprav je bila pobudnica na sodišče pripeljana v spremstvu policije, pa si je morala prevoz domov urediti sama. Pri tem so ji nastali stroški, ki niso pokriti s stroški privedbe. Ni videti razloga, zakaj sodišče ne bi priznalo stroškov, potrebnih za vrnitev domov. Dejstvo, da mora plačati stroške privedbe, ni kazen za njeno neodzivanje na vabilo sodišča, ampak zgolj posledica tega, da so državi z njeno privedbo nastali določeni stroški, ki jih sama pred tem ni trpela. Do povrnitve stroškov za pot domov je priča upravičena, saj jo ZKP zavezuje, da se na vabilo sodišča odzove. To pa ima za posledico tudi nastanek potnih in drugih stroškov, povezanih z odhodom s sodišča domov.
 
Po naši intervenciji z mnenjem, da gre privedeni priči pravica do povračila potnih stroškov v kraj njenega bivanja, je sodišče odgovorilo, da podobnih primerov še ni obravnavalo, saj privedene priče ne priglašajo stroškov vrnitve domov. Predsednica sodišča je ob tem izrazila tudi svoje mnenje, da privedeno pričo na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP bremenijo stroški, nastali z njeno privedbo, upravičena pa je do povrnitve drugih, tudi potnih stroškov za pot s sodišča, kamor je bila priča prisilno privedena, do doma. 6.4-210/2004

81 - NEPOTREBNO PONOVNO IZVAJANJE DOKAZOV V PRAVDNEM POSTOPKU

Tožba v pobudnikovi zadevi je bila vložena na Okrajno sodišče v Radovljici leta 1995. Sodnica, ki je prva obravnavala zadevo, je na glavni obravnavi že izvedla več dokazov. Avgusta 2003 je prišlo do spremembe in zadeva je bila dodeljena v reševanje drugi sodnici. Na naše poizvedbe o časovnih okoliščinah nadaljevanja postopka pa smo prejeli odgovor, ki nas je presenetil. Sodnica je namreč sporočila, da se po določbah ZPP v primerih, ko se zadeva obravnava pred drugim sodnikom, začne glavna obravnava znova in bo zato znova izvedla celoten dokazni postopek.

Soglašali smo s sodnico, da je odločitev seveda prepuščena njej, da znova izvede celoten dokazni postopek. Ker pa gre za starejšo zadevo, v kateri je že bila izvedena vrsta dokazov, vključno z zaslišanjem več prič, smo opozorili na zakonsko možnost, da sodnica vendarle ne izvede znova že izvedenih dokazov, pač pa zgolj prebere zapisnike o izvedbi teh dokazov. Opozorili smo na določbo 302. člena ZPP, ki v skladu z načelom pospešitve postopka omogoča, da se že izvedeni dokazi, ne glede na stališča strank, ne izvedejo znova.

Iz novega odgovora, ki nam ga je poslala sodnica, smo zaslutili rahlo užaljenost. Tako nam je očitala “nepotrebno ... razlaganje določb pravdnega postopkovnika. Sodnica namreč pozna določbe Zakona o pravdnem postopku, zna pa jih tudi uporabiti v praksi.” Pri tem je poudarila, da zgolj navedba v njenem poročilu, da se glavna obravnava začne znova, še ne pomeni, da se ponovno izvedejo vsi dokazi. Seveda se lahko preberejo zapisniki o izvedenih dokazih, vendar le, če s tem soglašata obe pravdni stranki. Če pa so predlogi strank različni in se torej ena od strank strinja z branjem zapisnikov, druga pa predlaga neposredno izvedbo dokazov, mora razpravljajoči sodnik odločiti o teh predlogih. To pa pomeni, da mora stališča strank upoštevati.

Kljub zagotovilu sodnice o poznavanju in pravilnem uporabljanju zakonskih določb smo si vendarle dovolili opozoriti, da je sporočeno razumevanje 302. člena ZPP morda zmotno. Predvsem je načelo neposrednosti zgolj sredstvo, ne pa cilj pravdnega postopka, zato ZPP dopušča določena odstopanja od strogega spoštovanja tega načela. To velja tudi za primer, da se narok za glavno obravnavo preloži in se nov narok opravi pred spremenjenim senatom. Tretji odstavek 302. člena ZPP določa:

“Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče in izvedenci ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.”

Že sama besedna razlaga navedene zakonske določbe je dovolj jasna; če se opravi narok za glavno obravnavo pred spremenjenim senatom, lahko senat odločbi, da se priče in izvedenci ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč se o izvedbi teh dokazov preberejo zapisniki. Sodišče ima pooblastilo, da tako odloči, vendar po poprejšnjem zaslišanju strank. Strankama mora dati možnost, da se o tem izjavita. Ni pa sodnik zavezan upoštevati strank, da se znova izvedejo vsi dokazi. Tudi če katera od strank nasprotuje, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, to ni ovira za drugačno odločitev sodišča.

Tako je neprepričljivo stališče, da morata (obe) stranki soglašati, da bi sodišče lahko prebralo zapisnike o že izvedenih dokazih. Sodišču pač ni treba upoštevati stališča pravdnih strank o tem, ali naj se dokazi izvedejo znova ali pa naj se zgolj preberejo zapisniki o že izvedenih dokazih. Sodišče ne potrebuje soglasja pravdnih strank, da bi v skladu z načelom procesne ekonomije sklenilo, da se pred spremenjenim senatom (ali sodnikom) zgolj preberejo zapisniki o že izvedenih dokazih. Razlika med soglasjem in izjavo je očitna ter preprečuje, da bi stranka, katere cilj je zavlačevanje, preprečevala učinkovito sojenje.

Sodnica nam je pozneje sporočila, da se “v celoti pridružuje varuhovi razlagi zakonske določbe 302. člena ZPP”. Prepričana je, “da je takšno stališče zavzela tudi sama v prejšnjem poročilu”. Medtem je tudi že nadaljevala reševanje zadeve in sta bila tako v septembru in novembru 2004 opravljena dva naroka za glavno obravnavo. 6.4-229/2004

82 - DOLGOTRAJNO ODLOČANJE O PREDLOGU ZA IZVRŠBO, KI JE VSEBOVAL VEČ SREDSTEV IZVRŠBE

Pobudnica je 24. 3. 2004 kot zakonita zastopnica mladoletne upnice vložila pri Okrajnem sodišču v Ljubljani predlog za izvršbo. Ker sodišče do konca julija še ni izdalo sklepa o izvršbi, se je obrnila na varuha. Izkazalo se je, da je v predlogu za izvršbo navedla več sredstev izvršbe, in sicer: prenos sredstev, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, unovčenje njegovih vrednostnih papirjev, prodajo premičnin in rubež plače. Predlagala je tudi, naj sodišče opravi poizvedbo o dolžnikovih računih in vrednostnih papirjih. Sodišče je v tej izvršilni zadevi opr. št. In 2004/00503 izdalo 30. 4. 2004 sklep, s katerim predlogu za opravo poizvedb ni ugodilo in je upnico pozvalo, naj predlog za izvršbo v tem delu dopolni.

Sodišče bi lahko sočasno z izdajo sklepa, s katerim je stranko pozvalo na dopolnitev, odločilo tudi o izvršbi na plačo in premičnine. S tem bi mladoletna upnica začela prejemati denar na podlagi predloga za izvršbo v delu, v katerem je bil ta popoln in tako sposoben za obravnavanje. V intervenciji smo poudarili, da bi se s tem sledilo tudi načelu izvršilnega postopka o hitrosti postopanja.

Takšno ravnanje sodišča pa bi bilo zlasti utemeljeno zaradi uveljavljanja preživninske terjatve mladoletne osebe.

ZIZ določa, da lahko sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve z vsakim sredstvom in na vsakem predmetu, ki so navedeni v predlogu za izvršbo. Pri tem ni potrebno, da se izvršba hkrati opravlja z vsemi posameznimi izvršilnimi sredstvi ali posameznimi predmeti.

Ko smo tako intervenirali in je pobudnica tudi dopolnila predlog za izvršbo z navedbo banke in številke transakcijskega računa dolžnika, je sodišče 23. 8. 2004 izdalo sklep, s katerim je podaljšalo rok za dopolnitev predloga za izvršbo z izpiskom o številu in vrsti dolžnikovih vrednostnih papirjev.

Sodišče nam je v odgovoru navedlo, da je predlog za izvršbo, ki ne vsebuje vseh sestavin po 40. členu ZIZ, šteti za nepopolno vlogo, zato se zahteva njeno popravo oziroma dopolnitev. Od vložitve predloga za izvršbo v marcu 2004 pa do avgusta istega leta, sklep o izvršbi ni bil izdan, čeprav ni bilo ovir, da bi bilo to storjeno glede tistega dela predloga za izvršbo, ki je bil popoln. 6.4-263/2004

83 - VROČANJE SODNIH POŠILJK V DOBI RAČUNALNIKOV

Na varuha se je 13. 10. 2004 v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. In 03/00034, obrnila upnica. V pobudi je navajala, da sodišče o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 10. 7. 2003 še ni odločilo kljub zagotovilu v odgovoru na nadzorstveno pritožbo, da je odločitev pričakovati v kratkem.

Od sodišča smo izvedeli, da je bil sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru dolžnika, izdan že 1. 9. 2004. Vročitev sodnega pisanja pa je bila opravljena na stalnem naslovu pobudnice. To pa je bil tudi naslov, na katerem je pobudnica kot upnica predlagala opravo izvršbe z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih in s tem omogočitev njenega vstopa v stanovanje.

Ker sodno pisanje ni bilo poslano na pravi naslov, je obstajala verjetnost, da bo prišlo do fikcije vročitve na podlagi 141. člena ZPP. Zato smo sodišče opozorili, da je že iz uvoda sklepa o izvršbi z dne 10. 7. 2003 razvidno, da je sodišču znan začasni naslov pobudnice. Tudi sicer ni pričakovati, da bo stranka dosegljiva na naslovu, na katerem predlaga izvršbo, ki ji bo omogočila vstop v stanovanje.

Sodnica je ocenila, da ni bojazni, da bi lahko prišlo do fikcije vročitve, saj bi še pred pravnomočnostjo sklepa (ko bi ji vpisničarka vrnila predmetni spis) opazila, da je prišlo do pomote z vročitvijo na napačen naslov.

Razlog, da je pobudnica prejela sklep sodišča šele konec oktobra 2004, čeprav je bilo o njem odločeno že 1. 9. 2004, je bil na strani sodišča. Pobudnica je obvestila sodišče o svojem naslovu že z vlogo z dne 4. 6. 2003, pa ta ni bil vnesen v računalniško bazo. Tako je bila sodna pošiljka poslana na naslov, ki se je računalniško izpisal na vročilnico, in ne na naslov, kjer je bila pobudnica dosegljiva. 6.4-335/2004

84 - TRIKOTNIK MED SODNIKOM, ODVETNICO IN STRANKO

Pobudnik je toženec v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani. Gre za spor zaradi plačila zneska 9.965.304,10 tolarja. Predmet spora je torej sorazmerno visok denarni znesek, kar pri pobudniku zbuja dodaten strah, ki ga povezuje z odzivanjem sodnika na procesna dejanja njegove pooblaščenke - odvetnice v tej pravdni zadevi.

Odvetnica je zahtevala izločitev sodnika s sklicevanjem na okoliščine, ki zbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. V zahtevi za izločitev je sodniku očitala samovoljno in nezakonito vodenje postopka ter hkrati navedla argumente za takšno zatrjevanje. Predsednik sodišča je zavrnil zahtevo za izločitev z utemeljitvijo, da je prepričanje toženca, da sodnik ni ravnal pravilno in zakonito, pritožbeni, ne pa izločitveni razlog. Vse uveljavljane pomisleke in očitke zoper ravnanje sodnika bo toženec lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodno odločbo, s katero bo zaključen postopek pred sodiščem na prvi stopnji.

Zahteva za izločitev sodnika pa ni imela odmeva zgolj v odločitvi predsednika sodišča, pač pa tudi (v kar dveh) odločitvah samega sodnika, ki obravnava pobudnikovo pravdo. Tako je sodnik slab teden po zavrnitvi zahteve za njegovo izločitev izdal dva sklepa, s katerima je pooblaščenko pobudnika kaznoval z denarno kazijo dvakrat po 300.000 tolarjev. S prvim sklepom (na petih straneh) jo je kaznoval na podlagi prvega in drugega odstavka 11. člena ZPP ter ji očital, da je zahtevo za njegovo izločitev vložila “z vsebino in na način” ter “s ciljem”, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Zavedati bi se namreč morala, da se “takšne zahteve za izločitev ne vlagajo tik pred glavno obravnavno in očitno ne z namenom, da se civilni postopek izpelje ekonomično in na korekten način”. Tako sklep z izrečeno redovno kaznijo očita odvetnici, da je zahtevo za izločitev vložila šele 15. 12. 2003, kar je dva dni pred narokom, ki je bil določen za 17. 12. 2003.

Z drugim sklepom (na sedmih straneh) pa je sodnik pooblaščenko pobudnika kaznoval zaradi žalitve po 109. členu ZPP. Odvetnici očita, da je z zapisom o samovoljnem in nezakonitem vodenju postopka ter z obrazložitvijo tega očitka “okrnila ugled in dostojanstvo razpravljajočega sodnika in ga tudi glede na neresnično vsebino na neprimeren način profesionalno podcenjevala”. V sklepu je še pojasnjeno, da so navedbe v zahtevi za izločitev “popolnoma izmišljene, neutemeljene in žaljive”.

Na pritožbo pobudnikove odvetnice je Višje sodišče v Ljubljani oba sklepa razveljavilo in tako tudi končalo odločanje o kaznovanju. Pritožbeni sklep je pri tem pojasnil, da zaradi “vloženega predloga za izločitev ni bilo nobenih posledic”, saj je bilo o zahtevi za izločitev odločeno takoj in glavna obravnava (določena za 17. 12. 2003) ni bila preložena. O zavla-čevanju tako ni mogoče govoriti. V delu, ko sklep prve stopnje odločitev o kaznovanju opira na ugotovitev, da je “zahteva popolnoma neutemeljena”, pa je višje sodišče poudarilo, da o utemeljenosti zahteve za izločitev odloča predsednik sodišča, ne pa prizadeti sodnik. Zato, po presoji pritožbenega sodišča, “tudi ni pogojev za kaznovanje”.

V zvezi s sklepom o kaznovanju zaradi žalitve pa je sklep pritožbenega sodišča poudaril, da vsebine zahteve za izločitev “v konkretni situaciji ni mogoče označiti kot žaljive, zato tudi ni pogojev za izrek kazni po členu 109/1 ZPP”. Zahteva za izločitev sodnika je po naravi stvari “akt, ki poudarja negativne plati sodnikovega ravnanja oziroma mora biti v taki vlogi izraženo negativno stališče do njegovega ravnanja, če naj se z vlogo doseže uspeh”. Že sam očitek o pristranskosti je negativen. Zato mora biti presoja žaljivosti takšne vloge opravljena z upoštevanjem “dokaj višjega praga tolerance kot pri običajnih vlogah”. Pritožbeno sodišče zaključuje, da “materialne predpostavke za kaznovanje” niso izpolnjene.

Zoper sklep pritožbenega sodišča, ki je razveljavilo sklepa o kaznovanju odvetnice, pa je sodnik poslal Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS pobudo (na 18 straneh) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V pobudi ponavlja stališča, ki jih je navedel že v obeh razveljavljenih sklepih o kaznovanju, ter pri tem odvetnici očita, da je “grobo kršila tudi določila moralno-etičnih norm”, “okrnila ugled in dostojanstvo razpravljajočega sodnika”, sodnika “na neprimeren način profesionalno podcenjevala”, “posegla v osebnostne pravice razpravljajočega sodnika” ter “žalila dostojanstvo razpravljajočega sodnika v zvezi z njegovim delom in mu skušala jemati ugled in širiti negativno razpoloženje do njega”. Hkrati navaja, da odvetnica “sodniku celo očita storitev kaznivega dejanja”. Še posebej pa zbode v oči dejstvo, da sodnik v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti celo piše o “kaznovani” odvetnici, čeprav velja, glede na odločitev pritožbenega sodišča, da pobudnikova odvetnica (v tem postopku) nikoli ni bila kaznovana. Zanimivo je tudi, da sodnik odločitvi pritožbenega sodišča očita “samovoljen” odstop od sodne prakse, pri tem pa je prav enak izraz (“samovoljno” vodenje postopka) sam uporabil v utemeljitev žaljivosti vloge odvetnice in njenega kaznovanja.

Po vložitvi pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je sodnik sam predlagal svojo izločitev, saj je ocenil, da “so podani razlogi oziroma okoliščine”, ki bi lahko zbudile dvom “o njegovi nepristranskosti”. Predsednik sodišča je njegov predlog za izločitev zavrnil z utemeljitvijo, da sodnik z vložitvijo pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni povzročil okoliščin, ki bi lahko zbujale dvom o njegovi pristranskosti. Sodniki so namreč “profesionalno usposobljeni, da lahko v skladu z navodili višjega sodišča v ponovljenem postopku sprejmejo enako ali drugačno odločitev”. Tako predsednik sodišča ocenjuje, da je sodnik s svojim ravnanjem “izrazil le nezadovoljstvo” z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani. Sklep o zavrnitvi predloga za izročitev se pri tem sklicuje tudi na okoliščino, da (takrat) vrhovno državno tožilstvo “na pobudo sodnika še ni odgovorilo”.

Vrhovno državno tožilstvo je pozneje sporočilo, da pobude sodnika ne sprejema in ne bo vložilo zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepov o kaznovanju odvetnice.

Ob opisanem stanju se pobudnik počuti kot žrtev med dvema mlinskima kamnoma. Ne eni strani je sodnik, ki je kar na tridesetih straneh napisal svoje očitke na račun odvetnice. Slednji pobudnik zaupa, saj jo je izbral za svojo pooblaščenko. Po drugi strani pa se boji, da utegne ustvarjeno (konfliktno) razmerje med sodnikom in odvetnico na koncu zanj pomeniti predvsem škodo. Pobudnik zgolj želi in utemeljeno pričakuje pošten postopek in pravično sodno odločitev. Ustava in mednarodnopravni akti s področja varovanja človekovih pravic mu zagotavljajo nepristransko sojenje. Pri tem velja poudariti, da ni dovolj sama nepristranskost pri obravnavanju in odločanju, pač pa morata sodišče in sodnik z vsemi svojimi aktivnostmi tudi ustvarjati videz nepristranskosti. Sodnik ne sme storiti ničesar, kar bi pri kateri od strank lahko zbudilo nezaupanje ali dvom o nepristranskosti.

Pobudnik se je na varuha obrnil zaradi bojazni, da mu ob (opisanem) ravnanju in stališčih sodnika nista zagotovljeni nevtralnost in nepristranskost pri odločanju. Boji se, da sodnik, ki še (po vseh odločitvah nadrejenih instanc) vztraja pri terminu “kaznovana” odvetnica, morda ne bo zmogel strogo nepristranskega in zgolj profesionalnega pogleda v pravdi, ki je za pobudnika glede na vrednost spora in njegove premoženjske razmere lahko celo usodna. Zaradi posledične stiske pobudnik (že) zatrjuje težave (tudi) na svojem zdravju.

Tako smo ocenili, da so (ne glede na že sprejete tozadevne odločitve) v danem primeru morda vendarle podane okoliščine, ki zaradi zagotovitve (tudi videza) nepristranskosti terjajo (ponovno) odločitev o tem, ali je prav, da isti sodnik še naprej rešuje pobudnikov pravdni spis.

Pobudniku v opisanih razmerah ni mogoče zameriti zaskrbljenosti, da mu morda ni zagotovljeno nepristransko sojenje. Zato smo v intervenciji menili, da gre za upravičen razlog, vreden upoštevanja pri ocenjevanju, ali je dopustna izločitev sodnika. Na podlagi ponovne zahteve za izločitev se je predsednik sodišča odzval s sklepom o izločitvi sodnika, “saj so nastale okoliščine, ki ne zagotavljajo več zadostnega videza nepristranskosti sodišča”.
6.4-365/2004

85 - PREKORAČITEV ENOMESEČNEGA ROKA ZA VEČ KOT LETO DNI

Pobudnik se je novembra 2004 kot oškodovanec v kazenski zadevi pod opr. št. K 131/03 Okrajnega sodišča v Črnomlju obrnil na varuha zaradi dolgotrajnosti postopka. V zadevi je okrožni državni tožilec 3. 10. 2003 vložil obtožni predlog, oškodovanec pa je priglasil premoženjskopravni zahtevek.

Po intervenciji varuha v prvi polovici decembra 2004 je sodišče odgovorilo, da sodnik še ni razpisal glavne obravnave. Pojasnili so, da se zadeva ni začela reševati zaradi obremenjenosti sodnika s starejšimi pravdnimi in kazenskimi zadevami. Predsednica sodišča je od sodnika zahtevala, da takoj razpiše glavno obravnavo. Narok za glavno obravnavo je bil tako razpisan za 12. 1. 2005.

Po drugem odstavku 435. člena ZKP mora sodnik, kateremu je bila zadeva dodeljena, najpozneje v enem mesecu po prejemu obtožnega predloga določiti narok za opravo glavne obravnave. V konkretnem primeru je bil narok za glavno obravnavo razpisan šele po posredovanju varuha, več kot leto dni po prejemu obtožnega predloga, zato smo šteli vlogo pobudnika varuhu za utemeljeno. 6.4-371/2004

86 - SODIŠČE SE JE NEKRITIČNO OPRLO NA BESEDILO PREDLOGA ZA IZVRŠBO

Na varuha se je obrnila pobudnica z vprašanjem, ali je delodajalec zavezan spoštovati zgolj sklep o izvršbi ali pa tudi omejitve, kot jih določa ZIZ. Pobudi je priložila kopijo sklepa o izvršbi z dne 9. 7. 2004, v izvršilni zadevi opr. št. I 2003/02667, Okrajnega sodišča v Kranju. Po pregledu sklepa o izvršbi smo ugotovili, da je sodišče sledilo upnikovemu predlogu za izvršbo tudi v delu, ki se nanaša na omejitev izvršbe, čeprav je ta napačen, saj povzema določbo ZIZ pred njegovo novelo ZIZ-A iz julija 2002. S to spremembo dolžniku namreč ne ostane več zgolj znesek v višini zajamčene plače, ampak znesek v višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost.

Sklep o izvršbi prav tako ni vseboval bistvene “novosti” glede omejitve izvršbe. Namreč, upnik v predlogu in sodišče v sklepu za izvršbo nista navedla, da mora dolžniku, ki preživlja druge osebe, ostati najmanj znesek v višini dohodka, določenega za dolžnika in njegove družinske člane oziroma osebe, ki jih je zavezan po zakonu preživljati po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvo, za dodelitev denarne socialne pomoči. Ker je pobudnica navedla, da preživlja sedem let starega otroka, smo jo opozorili, da v tem primeru pride v poštev omenjena zakonska omejitev, ki pa je konkretni sklep o izvršbi ne vsebuje. S to ureditvijo se namreč zagotavlja socialna varnost ne le samemu dolžniku, ampak tudi njegovim družinskim članom in osebam, ki jih je zavezan preživljati. Delodajalec se mora ravnati po sklepu o izvršbi, saj v nasprotnem primeru odgovarja upniku za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih obveznosti. Zato smo pobudnico napotili na delodajalca, da prosi sodišče za dodatna pojasnila o opravi izvršbe. Odgovor, ki smo ga poslali pobudnici, smo v vednost posredovali tudi sodišču. 6.4-383/2004

87 - RUBEŽ SREDSTEV S STRANI BANKE

Pobudnik je varuha seznanil z izvršilnim postopkom, v katerem mu je delodajalec na podlagi sklepa o izvršbi rubil določen znesek plače. Hkrati pa se je izvršba opravljala tudi z rubežem sredstev, ki jih je imel na transakcijskem računu. Zatrjeval je, da je tako ostal brez sredstev za preživetje.

Pobudniku smo pojasnili, da je banka pri izvršbi na sredstva, ki so na transakcijskem računu iz naslova plače, zavezana upoštevati omejitve za tekoči mesec, tako da pobudniku ostane najmanj znesek v višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. Če preživlja druge osebe, pa najmanj znesek v višini dohodka, določenega za dolžnika in njegove družinske člane oziroma osebe, ki jih je zavezan po zakonu preživljati po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvo, za dodelitev denarne socialne pomoči. Pobudnik lahko, če je prišlo do dvakratnega rubeža iste plače, in sicer najprej pri delodajalcu in nato še pri banki brez upoštevanja zakonskih omejitev, banko na to pisno opozori. Na podlagi 52. člena ZIZ pa lahko sam od sodišča zahteva, da odpravi nepravilnosti, ki se lahko kažejo v tem, da mu banka seže z izvršbo na sredstva, na katera je izvršba omejena. 6.4-397/2004

88 - IZVEDENEC SE POŽVIŽGA NA PET URGENC SODIŠČA

Pobudnik nas je seznanil s postopkom na Delovnem sodišču v Kopru, oddelek v Novi Gorici, opr. št. Pd 60/2003. Zadnji narok za glavno obravnavo je bil 14. 11. 2003, ko je sodišče postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče je pojasnilo, da je izvedencu za izdelavo izvedenskega dela določilo rok dveh mesecev. Sklep sodišča je izvedenec prejel 29. 1. 2004. Ker je sodišče ugotovilo, da še ni prevzel spisa, je 24. 3. 2004 urgiralo za izdelavo mnenja. Hkrati ga je pozvalo, naj sporoči, ali so kakšni zadržki za opravo izvedenstva, vendar ni prejelo odgovora. Sodišče je ponovno urgiralo 31. 5. 2004 in po telefonu 9. 9. 2004, ko je izvedenec pojasnil, da je zamuda nastala zaradi preobilice dela. Zagotovil je, da bo mnenje kmalu izdelano. Sodišče je na podlagi urgence pobudnika pisno urgiralo 27. 9. 2004 in po telefonu 19. 10. 2004. Sodišče je po ponovni urgenci stranke opravo izvedenstva s sklepom 5. 1. 2005 naložilo drugemu izvedencu. 6.5-3/2005

89 - VRNITEV ZASEŽENIH PREDMETOV PO INTERVENCIJI VARUHA

Na pritožbo pobudnika je Senat za prekrške Republike Slovenije z odločbo z dne 29. 11. 2001, opr. št. Pp-1632/98 odločil, da se odločba Sodnika za prekrške Ljubljana z dne 12. 2. 1998, pod opr. št. P-47174/97, o varstvenem ukrepu odvzema lovske puške Bock s pripadajočim strelivom razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo odločitev. Pobudnik pa je v pritožbi varuhu zatrjeval, da nove odločitev o tem do konca marca 2004 kljub njegovim urgencam še ni.

Obdolženec v postopku o prekršku ima pravico do odločitve usodi zaseženih predmetov. Utemeljeno je njegovo pričakovanje, da bo sodnik za prekrške enkrat začeti postopek v tej zvezi redno in tekoče obravnaval tako, da bo brez nepotrebnega odlašanja odločil o očitku storjenega prekrška in v tej zvezi zaseženimi predmeti.

Glede na navedbe pobudnika smo posredovali pri Sodniku za prekrške Ljubljana ter zahtevali poročilo o časovnih okoliščinah obravnavanja njegove zadeve in podatek o tem, kdaj je pričakovati novo odločitev glede varstvenega ukrepa. V posledici našega posredovanja je Sodnik za prekrške Ljubljana sporočil, da je sodnica, ki obravnava zadevo pobudnika, izdala odločbo o vrnitvi orožja obdolžencu. Skrb zbuja ravnanje Sodnika za prekrške Ljubljana, ki je o zaseženih predmetih ponovno odločil šele po našem posredovanju, in to po več kot dveh letih od vrnitve zadeve v novo odločitev.

Takšno ravnanje pomeni poseg v pravico do poštenega sojenja in pušča obdolženca v negotovosti, čeprav ima pravico, da država brez nepotrebnega odlašanja odloči o odvzemu ali vrnitvi zaseženih predmetov. 6.6-14/2004

90 - UVELJAVLJANJE PREDKUPNE PRVICE PO ZON

Pobudnik nas je opozoril na težave v zvezi z uveljavljenjem predkupne pravice po Zakonu o ohranjanju narave (ZON). Sklenil je kupoprodajno pogodbo za stanovanjsko stavbo z dvoriščem, pridobil je potrebno lokacijsko informacijo ter izjavo občine o neuveljavljanju predkupne pravice po ZureP-1. Ob overitvi je notar zahteval, glede na to, da je bilo v lokacijski informaciji zapisano, da se nepremičnina nahaja v območju naravne in kulturne dediščine, da pridobi še soglasje upravne enote za pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli na nepremičninah na zavarovanih območjih.

Pobudnik se je v zvezi z izdajo soglasja obrnil na upravno enoto, kjer so mu po nekaj zapletih pojasnili, da mora vlogi priložiti še izjavo mestne občine in MOP, ARSO o neuveljavljanju predkupne pravice na nepremičnini. Sledilo je pošiljanje od vrat do vrat, katerega rezultat je bilo pojasnilo upravni enoti, tako s strani ARSO, kot tudi lokalne skupnosti, da v tovrstni primerih nimata pravne podlage za uveljavljanje predkupne pravice po ZON.

Upravna enota je na podlagi predloženih dokumentov in posredovanih informacij izdala sklep, s katerim je vlogo za izdajo soglasja k pridobitvi lastninske pravice s pravnim poslom na nepremičninah na zavarovanem območju na podlagi kupoprodajne pogodbe zavrgla. Ugotovili so namreč, da se vloga stranke ne nanaša na upravno stvar, saj iz priložene lokacijske informacije izhaja, da se parcela, ki je predmet pravnega posla, nahaja na območju naravne in kulturne dediščine, vendar pa se nahaja znotraj ureditvenega območja za poselitev, ne pa na območju kmetijskih, gozdnih ali vodnih zemljišč, glede katerih upravna enota izda soglasje k pravnemu poslu skladno z določili ZON. Pobudnik je sklep predložil notarju, ki je pogodbo overil.

Pobudnik je sicer zaradi vztrajnosti in iznajdljivosti svojo zadevo rešil, vendar pa so bila njegova prizadevanja glede pridobitve soglasja upravne enote očitno nepotrebna. Tako notar kot tudi upravna enota bi lahko oziroma morala že iz lokacijske informacije ugotoviti, da je nepremičnina na območju, ki je zgolj v prostorskih planskih aktih evidentirano kot območje naravne in kulturne dediščine; da se torej ne nahaja v zavarovanem območju, za katero bi bil sprejet akt o zavarovanju po ZON.

ZON v prvem odstavku 84. člena določa, da je država (v njenem imenu vodi postopek uveljavljanja predkupne pravice MOP- ARSO) predkupni upravičenec pri nakupu zemljišč na zavarovanih območjih, za katera je sprejet akt o zavarovanju, ne glede na določbe drugih zakonov, ki urejajo predkupno pravico na kmetijskih, gozdnih in vodnih zemljiščih. Ta določila veljajo enako tudi za lokalne skupnosti, če so te sprejele akte o zavarovanju naravnih vrednot, saj jim v teh primerih priznava predkupno upravičenost. Zavarovano območje se ustanovi z aktom o ustanovitvi, ki ga sprejme vlada, ena ali več lokalnih skupnosti, v določenih primerih celo državni zbor.

Glede na določbe ZON, je pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla na nepremičninah na zavarovanih območjih mogoča le s soglasjem upravne enote, razen če gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi dedovanja in s pravnim poslom, ki se sklepa med lastnikom in državo oziroma lokalno skupnostjo, na katere območju je nepremičnina, ki se prodaja.

MOP, ARSO smo seznanili z navedenim primerom in jim predlagali, naj, da bi se izognili tovrstnim zapletom, opozori na problematiko in izvajanje zakona glede uveljavljanja predkupne pravice tako notarje kot tudi upravne enote. ARSO je z dopisom št. 35700-55/2004 z dne 17. 1. 2005 posredovala vsem upravnim enotam informacije in navodila v zvezi s predkupno pravico države na zemljiščih na zavarovanih območjih po 84. členu ZON. 7.0-11/2004

91 - ŠKODA ZARADI UPORABE JAVNE POTI

V pobudi so nam krajani sporočili, da se ne strinjajo, da je gradbeno podjetje, ki ga je občina izbrala kot izvajalca gradnje čistilne naprave, uporabilo za dovoz do gradbišča sedem kilometrov krajšo javno pot, ki poteka skozi njihovo vas, namesto druge javne poti, določene po lokacijskem in gradbenem dovoljenju. Neumestna se jim je zdela tudi odločitev občine, ki je dala podjetju dovoljenje za izredne prevoze po navedeni poti. Zaradi prevozov, ki so jih opravljala preobremenjena vozila, je nastala na objektih pobudnikov in delno zemljiščih ob poti škoda. Zahtevali so odškodnino od občine, do sporazuma pa menda ni prišlo, ker občina ni sodelovala. Pot je kategorizirana, ni pa odmerjena. Naročili so odmere, a se je občina nanje pritožila.

Po poizvedbah pri občini nam je ta sporočila, da je bila in je še pripravljena sodelovati, saj je župan sklical več sestankov s prizadetimi krajani. Sprva je bilo dogovorjeno, da se po ugotovitvi nastale škode na zemljiščih in objektih ob javni poti pripravi predlog zunajsodne poravnave. V nadaljevanju pa je zadeva zastala, ker krajani niso bili več pripravljeni sodelovati. Sicer pa se do razrešitve situacije in ocene škode, sporna javna pot ne uporablja več kot dovozna pot do gradbišča čistilne naprave s težkimi tovornimi vozili, občina pa v tem času tudi ne bo izvajalcu del izdala nobenega dovoljenja več za izredne prevoze. Glede odmere poti pa je občina pokazala pripravljenost za sodelovanje s krajani tako, da je umaknila pritožbo v mejnem ugotovitvenem postopku, tako da bo zdaj na spornem odseku meja urejena. Glede odmere poti skozi vas je občina poudarila, da so v občini javne poti v pretežni meri neodmerjene. To velja tudi za sporno javno pot, ki je kot taka obstajala že vrsto let pred začetkom gradnje in so jo uporabljali tako krajani kot tudi razni izvajalci gradbenih del s težjimi vozili.

Glede na to, da je bilo iz odgovora razvidno, da je občina zainteresirana, da se sporne zadeve rešijo, smo krajanom svetovali, da nadaljujejo pogovore. 7.1-13/2004

92 - HRUP JAVNIH PRIREDITEV

Pobudnik se je na varuha obrnil zaradi domnevno nepravilnega ravnanja IRSOPE v zvezi z njegovimi prijavami in pritožbami, ki so se nanašale na hrup, ki ga je povzročila prireditev KranFest. Pobudnik se je obračal na območno enoto inšpektorata. Na vse dopise je prejel odgovore. Razumel jih je kot upravne odločitve, zato se je nanje pritoževal in zahteval odločitev o svojih pritožbah.

IRSOPE je njegove dopise obravnaval kot pobudo za uvedbo inšpekcijskega postopka. Zaradi nepristojnosti za ukrepanje inšpektorja za okolje v zadevah hrupa zaradi javnih prireditev inšpekcijski postopek ni bil uveden, zato tudi ni bil izdan nikakršen sklep, zoper katerega bi bila mogoča pritožba. Nadzor nad hrupom javnih prireditve v skladu s 36. členom Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ) primarno nadzira policija.

Inšpekcija, pristojna za varstvo okolja, je skupaj z inšpekcijo, pristojno za šport, pristojna za nadzor predpisa, katerega podlaga je v 9. členu tega zakona, torej predpisa, s katerim bo Vlada RS na predlog ministra za okolje določila način uporabe zvočnih in drugih naprav, ki na shodih oziroma prireditvah povzročajo hrup, tako da ne povzročajo čezmernega obremenjevanja. Do sprejeta tega predpisa inšpekcija za okolje nadzora nad hrupom javnih prireditev na more opravljati. Inšpekciji za okolje ne dajeta pravne podlage za odreditve meritev hrupa v času javnih prireditve Uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju in Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu hrupa za vire hrupa ter pogojih za njegovo izvajanje. Zavezanec ima v skladu z navedenim pravilnikom čas za izvedbo prvih meritev od treh do devetih mesecev. Glede nato, da javne prireditve ponavadi potekajo le omejen čas, en večer ali največ nekaj dni, inšpektor za odreditev meritve hrupa v času javnih prireditev nima pravne podlage.

V obravnavni zadevi gre torej za več problemov; nepristojnost oziroma nemožnost izvajati pristojnost (ker ni predpisa), položaj prijavitelja. Člen 24 ZIN inšpektorja zavezuje, da vlagatelje vlog, če to zahtevajo, obvesti o morebitnih ukrepih. Vendar z obvestilom v obliki dopisa tak posameznik ne dobi položaja stranke. Pritožba zoper obvestilo ni mogoča. Tudi če posameznik svoje pisanje poimenuje pritožba (kot je bilo v obravnavanem primeru), inšpektor takega pisanja ne bo štel za pritožbo in ne bo začel pritožbenega postopka. Vsekakor pa mora o tej vlogi odločiti. Ne glede na zakonsko določbo, po kateri ima v postopku položaj stranke zavezanec in tudi z odločitvijo inšpektorja prizadeta tretja oseba, ki dotlej ni bila stranka, ZIN ne moremo in ne smemo razlagati tako, da prizadeti prijavitelj ne bi mogel po 43. členu ZUP v povezavi z drugim odstavkom 229. člena ZUP uveljavljati položaja stranskega udeleženca, če izkaže svoj pravni interes. Nemožnost biti stranka v postopku po tem, ko inšpektor ni ukrepal, čeprav bi moral, bi pomenila, da je taki osebi odvzeta materialna pravica ali pravna korist, zagotovljena s predpisom. Hkrati pa neukrepanje pomeni nezaščiteno javno korist. Te procesne pravice, dane z ZUP, prek katere se varuje materialna pravica ali interes, ne more izničiti niti ZIN ali drug poseben zakon, ker bi bilo s tem kršeno ustavno načelo o pravni državi in načelo enakosti. Tudi ob tej priložnosti smo IRSOP opozorili na odločbi US št. Up-3/97 z dne 15. 7. 1999 in št. Up-257/03-9 z dne 2. 10. 2003.

Glede na to, da je hrup javnih prireditev pereč problem, in glede na to, da 43. člen ZJZ določa, da Vlada RS izda predpise iz 9. člena tega zakona v enem mesecu po uveljavitvi zakona (zakon je bil objavljen 5. 7. 2002, veljati je začel šest mesecev po objavi), smo MOPE predlagali, naj pripravi in posreduje Vladi RS predlog predpisa o načinu uporabe zvočnih in drugih naprav, ki na shodih oziroma prireditvah povzročajo hrup. IRSOPE pa smo predlagali, naj o vlogah pobudnika ob upoštevanju stanja “postopka” odloči z ustreznim upravnim aktom. 7.1-22/2004

93 - NESTROKOVNOST IN NEPRISTRANSKOST VODENJA OBČINSKEGA UPRAVNEGA POSTOPKA GLEDE ODMERE STROŠKOV KOMUNALNEGA PRISPEVKA

Občina Kranjska Gora je pobudniku izdala odločbo glede odmere stroškov komunalnega prispevka. Pobudnik je menil, da je odločba nezakonita, saj je bila taka odločba izdana že prejšnjemu lastniku nepremičnine. Njegova pritožba je bila zavrnjena kot neutemeljena. Pobudnik je poravnal naloženo mu obveznost, upravnega spora pa ni sprožil.

Ko smo preiskovali primer, smo imeli velike težave pri pridobivanju dokumentacije, saj se je občina dolgo izogibala jasnim odgovorom in posredovanju celotne dokumentacije. Del dokumentacije smo dobili šele potem, ko smo občini napovedali, da si bomo neposredno ogledali celoten spis. Po pregledu pridobljene dokumentacije smo ugotovili, da se prejšnji lastnik predmetne nepremičnine na odločbo ni pritožil in občini v določenem roku tudi ni posredoval podatkov o morebitnih drugih lastnikih. Skoraj pol leta po izteku roka je občini posredoval podatke o dejanskih lastnikih. Občina je postopek obnovila, odpravila prvotno odločbo in izdala nove odločbe. Pobudnik je postal lastnik predmetne nepremičnine skoraj pol leta po izdaji odločbe prejšnjemu lastniku predmetne nepremičnine, ki je bila že pravnomočna.

Ugotovili smo, da je občinski organ vodil postopek nezakonito in zelo površno. Izključno v korist prejšnjega lastnika predmetne nepremičnine, čeprav za to niso bili podani zakonski pogoji. Dvom o slednjem nam je dodatno utemeljevalo več kot štirimesečno dopisovanje z občinskim organom. Zato smo njegova ravnanja utemeljeno šteli za oviranje dela varuha, in sicer z namenom prikrivanja dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Dolžnost občine je bila obveznost izterjati od prejšnjega lastnika predmetne nepremičnine, saj je odločba postala pravnomočna in izvršljiva. Za obnovo postopka niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Na podlagi spisne dokumentacije smo utemeljeno domnevali, da je prejšnji lastnik predmetne nepremičnine v dogovoru in v sodelovanju z organom odločanja svojo obveznost mimo zakonskih določb prenesel na pobudnika. Županu Občine Kranjska Gora smo predlagali, naj na občinskem organu preveri ugotovljene nepravilnosti in v primeru izkazanega suma pristranskosti pri odločanju zoper odgovorne uvede ustrezne postopke oziroma ukrepa. Če je ugotovljeno stanje zgolj posledica malomarnosti, pa smo mu predlagali, da ta organ opozori na ugotovljene nepravilnosti ter zagotovi, da v prihodnje ne bo več prihajalo do takih nepravilnosti.

Župan je celoten spis odstopil v ponovno proučitev občinskemu odvetniku, ki je neutemeljeno, zgolj načelno zavrnil naše očitke. V skladu z našim predlogom so bili zavezani stanje preveriti tudi po posameznih očitkih, jim pritrditi ali jih pravno utemeljeno izpodbiti. Le na podlagi tako ugotovljenega dejanskega in pravnega stanja bi bilo namreč mogoče ugotoviti vzroke za nastale kršitve in temu primerno ukrepati. Njihov odgovor je zgolj dodatno potrdil naš dvom o nestrokovnosti in nepristranskosti odločanja v zvezi z obravnavano zadevo. Postavilo pa se nam je tudi vprašanje gospodarnosti ravnanja z občinskimi sredstvi, ne le zaradi vsebinskih odločitev v tej zadevi, pač pa tudi ob angažiranju zunanje pravne pomoči v zadevi, ki se tiče izključno kritike in predlogov za izboljšanje upravnega postopka v okviru občinske uprave. 8.1-20/2003

94 - UVELJAVLJANJE ZUNAJZAKONSKE SKUPNOSTI PRI PLAČILU RTV-PRISPEVKA

Čeprav naj bi pobudnica že večkrat obvestila RTVS o obstoju zunajzakonske skupnosti, je slednja še vedno bremenila oba partnerja za RTV-prispevek. Iz tega naslova je bil pobudnici določen dolg že sodno izterjan. Na našo pobudo je RTVS ponovno proučila zadevo in pobudnici upoštevala uveljavljanje plačevanja pavšalnega RTV-prispevka za nazaj. V zvezi s tem je ustavila postopke, ki jih je vodila zoper pobudnico zaradi neporavnanega prispevka, del že izterjanih sredstev pa upoštevala pri še obstoječem dolgu pobudnice. 8.2-20/2003

95 - NEMOGOČE ŽIVLJENJSKE RAZMERE ZARADI NEPRAVILNE PROMETNE UREDITVE

Stanovalci ulice v Mariboru naj bi zaradi neprimerne prometne ureditve živeli v nevzdržnih življenjskih razmerah. S svojimi težavami so se med drugim obrnili tudi na organe lokalne skupnosti, ki se po njegovih navedbah niso odzvali ustrezno. MOPE pa jim, kot zatrjujejo, v obravnavani zadevi kljub ponovnemu pozivu še ni odgovorilo na njihovo pisanje.

MO Maribor je ugotovila, da prometna ureditev na prizadetem območju ni v nasprotju s predpisi o javnih cestah in o varnosti v cestnem prometu. Kljub temu so podali dve rešitvi, ki sta bili ob oceni finančnih vlaganj ekonomsko dvomljivi. Sprejemljiva pa je bila ureditev s talnimi oznakami koridorja za pešce, voznega pasu in odstave - parkiranje vozil. V tej smeri je Prometni urad pri MO Maribor JKP Nigrad, d. d., Maribor izdal tudi odredbo. S tem naj bi se bistveno izboljšale bivalne razmere in prometna varnost udeležencev oziroma uporabnikov te ulice.

Ugotovili smo, da se je MO Maribor odzvala na težave stanovalcev te ulice in v odpravo le-teh sprejela tudi določene ukrepe. V njihovo vsebinsko presojo in utemeljenost pa se varuh ni mogel spuščati, saj gre pri tem predvsem za strokovnotehnična vprašanja. Na naš poziv pa je pobudnikom tudi MOPE dalo ustrezen odgovor. 8.4-1/2004

96 - KATEGORIZACIJA “ZASEBNIH” CEST

Kot utemeljeno pa smo ocenili pobudo v zvezi s kategorizacijo cest. Pobudnik je občini Brežice očital vrsto nepravilnosti. Po opravljenem postopku smo ugotovili, da ni dovolj utemeljenih okoliščin in dokazov, ki bi zahtevali naše morebitno nadaljnje ukrepanje. Zmotil pa nas je načelni odgovor občine, ki se je glasil: »Občina nima interesa in ne pristojnosti, da postanejo zasebne poti javno dobro. To ima za posledico, da jih je potrebno vzdrževati, kar ima za občino finančne posledice.«

Menili smo, da občina ne sme opustiti kategorizacije ceste zgolj zato, ker naj bi bila ta zgrajena oziroma speljana na zemljišču v zasebni lasti. Občina je namreč zavezana spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. Če cesta izpolnjuje ta merila, jo je občina zavezana ustrezno kategorizirati. Pred sprejetjem predpisa, ki jo bo kategoriziral, pa je občina zavezana s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, po katerem poteka cesta. Občino Brežice smo opozorili na njene obveznosti in pri tem poudarili, da se jim ne more odpovedati le zaradi finančnih razlogov. 8.4-5/2004

97 - CSD JE S PRITOŽBAMI POBUDNIKA SEZNANJAL TUDI TRETJE OSEBE

Obravnavali smo primer reševanja bivalnih težav pobudnika, pri čemer je posredno in neposredno sodelovalo večje število zasebnih in javnih subjektov. Med drugim tudi CSD Jesenice, na katerega je pobudnik naslavljal določene pritožbe. CSD je te pritožbe pošiljal najrazličnejšim naslovnikom, po njegovih navedbah z namenom učinkovite razrešitve bivalnih težav pobudnika.

Menili smo, da gre v obravnavani zadevi za dve ločeni zadevi: reševanje bivalnih razmer in pritožbe pobudnika glede domnevnih nepravilnosti v ravnanju CSD Jesenice. Od tega je odvisno, katerim naslovnikom se lahko določena pisanja pobudnika dostavijo.

Po vpogledu v pritožbe pobudnika smo namreč ugotovili, da so se vsebinsko nanašale predvsem na domnevne nepravilnosti CSD Jesenice pri razreševanju pobudnikovih bivalnih težav. Ti očitki bi morali biti predmet posebnega postopka, zato so bile pobudnikove pritožbe po našem mnenju razen v enem primeru (MDDSZ) dostavljene nepooblaščenim oziroma neupravičenim naslovnikom. Če so določene pritožbene navedbe pobudnika v neposredni zvezi z obravnavanjem njegovega konkretnega primera, o katerih je treba obvestiti vse v zadevo vpletene naslovnike, jih je treba vsebinsko izluščiti in samostojno povzeti.

CSD Jesenice smo predlagali, naj pri posredovanju listin tretjim osebam nameni večjo pozornost njihovi vsebini, da ne bi več prihajalo do neupravičenih posegov v osebne podatke in zasebnost. 9.1-44/2004

98 - MINISTRSTVO SAMOVOLJNO RAZLAGA PREDPISE

Pobudnica na porodniškem dopustu se je obrnila na varuha, ker ji CSD ni hotel izplačati dobroimetja za reševanje stanovanjskega vprašanja, ki ji sicer pripada na podlagi ZSVDP. Pobudnica je namreč želela dobroimetje porabiti za zmanjšanje višine stanovanjskega posojila, s katerim je kupila stanovanje, center pa je trdil, da se dobroimetje lahko porabi le za plačilo kupnine ob nakupu, ne pa za poplačilo anuitet posojila, čeprav je bilo posojilo namenjeno ravno reševanju stanovanjskega vprašanja.

ZSVDP določa, kaj se šteje za reševanje stanovanjskega vprašanja, in pri tem posebej navaja nakup stanovanja. Menimo, da ni sporno, da se stanovanje ne kupuje kot potrošna dobrina z gotovino, temveč večina prebivalcev RS za ta namen uporabi tudi stanovanjska in druga posojila, saj gre za dolgoročno naložbo v enega temeljnih pogojev za oblikovanje in razvoj družine. Namen zakona je vsekakor bil pomoč (mladim) družinam na določenih področjih, kjer država dejansko lahko pomaga družini, ne da bi se s tem pretirano vmešavala v družino in pravice posameznikov.

Zakon je določil (omejil) višino dobroimetja in namen njegove uporabe, nikjer pa ni določil pooblastila ministru, da bi smel s podzakonskim aktom določiti še posebne pogoje za izplačilo dobroimetja. Na podlagi drugega odstavka 53. člena zakona namreč minister predpiše le natančnejši postopek za uveljavljanje posameznih vrst pravic, vsebino obrazcev in vrste dokazil. Dejstvo, da niti zakon niti pravilnik ne predvidevata izplačila zneska dobroimetja za odplačilo anuitet stanovanjskega posojila, kar navaja v odgovoru ministrstvo, je popolnoma irelevantno, saj zakon očitno tega ni prepovedal, pravilnik pa zgolj ni predvidel, kar po našem mnenju pomeni pravno praznino, ki jo je treba odpraviti z ustrezno dopolnitvijo pravilnika. Nedopustno se je sklicevati na dejstvo, da pravilnik nečesa ni predvidel in da zato pravice, ki jo sicer določa zakon ni mogoče uveljaviti. Pravilnik kot podzakonski akt mora omogočiti izvajanje določb zakona, ne pa njihovega uresničevanja omejevati.

Menimo, da je ministrovo tolmačenje zakona v nasprotju z zakonom, saj samovoljno omejuje pravico, določeno z zakonom. Še več, takšno tolmačenje celo sili upravičenca, ki želi uporabiti sredstva dobroimetja za zmanjšanje že sprejetih obveznosti, da poskuša izigrati zakonsko ureditev in za praktično novo stanovanje pridobi fiktiven predračun za adaptacijo. Po naših informacijah se v praksi to že dogaja, saj centri za socialno delo, pa tudi noben drug državni organ, ne nadzirajo namenske porabe izplačanega dobroimetja. Zato je toliko bolj nesmiselno vztrajati pri omejitvah, ki niti nimajo zakonske podlage.

Glede na navedeno smo ministrstvu predlagali, naj prouči naše pripombe ter oblikuje ustrezne spremembe pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo, ki bodo omogočile izplačilo dobroimetja tudi za poplačilo ali zmanj-šanje stanovanjskega posojila.

Varuh se je sestal tudi z ministrom, pristojnim za družino, in posebej poudaril, da se ministrstvo v svojih odgovorih spreneveda in noče razumeti problema. Minister je izrazil pripravljenost, da bo ustrezno dopolnil pravilnik, če bo na sestanku strokovnjakov ministrstva, službe vlade za zakonodajo in varuha takšen predlog oblikovan. Sestanek ni bil sklican, zato smo posredovali v kabinetu ministra, vendar zaman. 11.0-2/2004

99 - OČETOVSKI DOPUST ZA NEDONOŠENČKA

Pobudnica je rodila nedonošenčka in v bolnišnici so ji napovedali, da bo morala vsaj tri mesece ostati z njim v bolnišnici. Ker zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih določa, da mora oče otroka izkoristiti očetovski dopust najpozneje do 105. dne materinega porodniškega dopusta, pobudničin partner ne bo mogel izkoristiti pravice, ki mu jo sicer priznava zakon. Pobudnica je menila, da zakonodaja, ki ne upošteva izjemnih primerov, krši starševske pravice in pravice otroka.

Ker je bilo pismo poslano v reševanje MDDSZ, nam pa le v vednost, smo pobudnici le pojasnili, da zakonodaja težko predvidi vse življenjske situacije in jih vnaprej uredi s svojimi normami. Vsebino teh norm in razloge, zakaj so bile sprejete v takšni obliki, bo pobudnici verjetno obrazložilo ministrstvo, ki je zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih tudi pripravilo. Iz nam dostopnih gradiv, ki so obvezne sestavine vsakega predloga zakona in omogočajo poslancem ustrezno razpravo in odločanje, nismo mogli razbrati razlogov za zakonsko ureditev, ki se pobudnici zdi krivična. Zato je ob vseh mogočih razlagah zakona, ki obstajajo v pravni teoriji, težko ugotoviti voljo zakonodajalca (ratio legis), lahko le bolj ugibamo, da je bil namen zakonske norme, po kateri mora del očetovskega dopusta izkoristiti oče med trajanjem porodniškega dopusta, v tem, da oče pomaga pri vključitvi matere in novorojenca v družinsko okolje po prihodu iz porodnišnice, kar se praviloma zgodi še med trajanjem porodniškega dopusta (105 dni). Zato bi bilo verjetno nesmiselno podaljševati to možnost na obdobje, ki sicer velja za celoten očetovski dopust (po 1. 1. 2005 skupaj 90 dni). Pobudnico smo posebej opozorili, da tolmačenje zakonskih norm ni pristojnost varuha človekovih pravic, zato bo morala pridobiti mnenje ministrstva, v morebitnem sodnem sporu pa bo razlago spornih zakonskih določb podalo sodišče.
 
Varuh obravnava kršitve človekovih pravic, katere pa v zgoraj navedenem primeru še ni bilo, saj nemožnost izkoristka očetovskega dopusta izhaja iz predpostavke, da bo pobudnica skupaj z novorojenčkom v bolnišnici več kot tri mesece oziroma še po izteku porodniškega dopusta. Zato za morebitno posredovanje varuha še niso bili izpolnjeni pogoji, poleg tega pa bi v skladu z zakonom pobudo moral poslati oče otroka, saj bodo neposredno prizadeta njegova pričakovanja (pravica), in ne pravica pobudnice oziroma njenega otroka. Pri tem pa pripominjamo, da pravica otrokovemu očetu do očetovskega dopusta ni kršena zgolj zaradi predpostavke, da bosta v času njegovega dopusta mati in otrok še zmeraj v bolnišnici. Res pa je, da očetovski dopust v tem primeru pravzaprav izgubi svoj pravi smisel in namen. 11.0-19/2004

100 - PRAVICE OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI DO BREZPLAČNEGA PREVOZA

Trd oreh je za pristojne razlaga 56. člena ZOsn za primere, ko so otroci z odločbo usmerjeni v posebni vzgojno-izobraževalni program, ki se izvaja v socialnovarstvenih zavodih. Iz njihovih pojasnil namreč izhaja, da je vrsta javnega zavoda razlog za to, da ti otroci, pa čeprav so šoloobvezni, nimajo pravice do brezplačnega prevoza.
 
Problem je varuhu predstavilo več pobudnikov, mi pa smo opozorili MŠZŠ. Pristojni so nam sporočili, da so problem zaznali in da ga bodo v najkrajšem času odpravili skupaj z MDDSZ. Ker pa se je število pobud s tem problemom letos še povečalo, smo od pristojnih ponovno zahtevali pojasnilo, kako daleč so pripravljene rešitve, ki bodo otrokom s posebnimi potrebami zagotavljale pravico iz 56. člena ZOsn ne glede na vrsto zavoda, kjer se izvaja program, v katerega so usmerjeni. ZOsn ne omejuje pravice z vrsto zavoda, v katerem se otroci izobražujejo. Tudi ZUOPP v svojih določilih nikjer ne pogojuje pravic, ki izhajajo iz tega in drugih predpisov za področje vzgoje in izobraževanja, z vrsto zavoda, ki izvaja določen vzgojno-izobraževalni program. Upravna razdelitev resorjev med različna ministrstva in druge državne organe ne bi smela imeti za posledico neenakega obravnavanja glede na to okoliščino, ki z vsebino pravice nima nikakršne povezave. Ker je osnovnošolsko izobraževanje obvezno za vsakogar, ni mogoče sprejeti stališča, da pri uresničevanju obveznosti in seveda tudi te pravice pripadajo le učencem, ki se izobražujejo v šolskem zavodu. Učenci so v program usmerjeni z odločbo državnega organa in ne obiskujejo socialnega zavoda po svoji volji ali volji njihovih zakonitih zastopnikov. Dejstvo, da določen zavod po klasifikaciji ne spada med vzgojno-izobraževalne, ampak med socialno-varstvene, ne bi smelo vplivati na pravico učencev do brezplačnega prevoza. Odločitev, da določene programe izvajajo tudi drugi zavodi, in ne le vzgojno-izobraževalni, je sprejela država, zato ne bi smela različno obravnavati otrok, ki so na podlagi njene odločitve usmerjeni v programe, za katere je pristojno drugo ministrstvo.

V zadnjem pojasnilu MŠZŠ so pristojni pojasnili, da so v letu 2002 na problem opozorili MDDSZ, ki je pristojno za socialnovarstvene zavode. Ugotovili so, da pravico do izobraževanja in pravico do povračila stroškov prevoza ureja ZOsn, medtem ko ZOFVI in ZSV določata način financiranja. Ker so socialnovarstveni zavodi v pristojnosti MDDSZ, pravice do brezplačnega prevoza otrok, vključenih v posebne programe v teh zavodih, niso posebej opredelili v podzakonskih predpisih. Stališče MŠZŠ je, da problem ni v njihovi pristojnosti. MDDSZ so predlagali, naj dopolni 16. člen Zakona o socialnem varstvu tako, da bo dopolnitev vključevala tudi pravico do brezplačnega prevoza otrok.

Z njihovim stališčem ne soglašamo. Po našem mnenju gre za neenako obravnavo otrok, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Menimo, da pravic tudi ni mogoče določati v podzakonskih predpisih, saj je to v nasprotju s 87. členom Ustave RS, zato je takšno sprenevedanje neprimerno. Pričakovali smo, da bo pristojni državni organ upošteval določila Konvencije o otrokovih pravicah in ob oceni o morebitni pravni praznini ali ob negativnem kompetenčnem sporu predlagal Vladi Republike Slovenije ustrezno rešitev. Od pristojnih smo zahtevali, naj naše stališče še enkrat temeljito proučijo in se opredelijo glede očitanih kršitev enakosti. Iz njihovega odgovora pa izhaja, da za neenako obravnavo obstaja zakonska podlaga in MŠZŠ tega vprašanja ne namerava rešiti. 11.1-63/2003

101 - IZPLAČILO ENKRATNE DENARNE POMOČI ZA NOVOROJENCA

Varuha je za posredovanje in pomoč pri uveljavljanju enkratne denarne pomoči ob rojstvu dvojčkov zaprosil pobudnik, ki je bil prepričan, da gre v njegovem primeru za diskriminacijo. Na podlagi Pravilnika o denarni pomoči za novorojence (v nadaljevanju: pravilnik), ki je bil sprejet v eni slovenskih občin, je družina ob rojstvu otroka upravičena do enkratne denarne pomoči. Vendar pa se je pri ugotavljanju upravičenosti v konkretnem primeru zapletlo zaradi določbe pravilnika, po kateri je upravičenka le mati novorojenca, spogojem, da ima stalno prebivališče na območju občine in je državljanka RS. Ker ima v tem primeru mati otrok stalno prebivališče v drugi občini, jim denarna pomoč ni bila dodeljena. Pobudnikovo vlogo za uveljavitev te pravice je občinski upravni organ s sklepom zavrgel, nakar se je pobudnik pritožil.

Ugotovili smo, da je drugi člen pravilnika sporen in v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije. Župana smo seznanili z našim mnenjem in z možnostjo zahteve za presojo ustavnosti omenjenega akta. Namen pravilnika verjetno ni bil delati razlike med roditeljema, ki sta v vseh pogledih in obveznostih enakopravna, temveč v pomoči lokalne skupnosti svojim prebivalcem. Zato bi bilo pravično in najprimerneje, da bi pravilnik kot upravičenca pomoči opredelil otroka s stalnim prebivališčem v občini, izplačala pa bi se staršu (staršem), s katerim(i) živi oziroma mu (jim) je zaupana skrb zanj. Predlagali smo, naj na občini čim prej začnejo postopek za njegovo spremembo. Županu smo svetovali, naj odločitev, da se pobudnikova vloga za izplačilo sredstev zavrže, ponovno premisli ter pretehta vse možnosti, da se prizadeti družini izplača enkratna denarna pomoč.

Po našem mnenju bi bilo pravično, da bi na občini ponovno preverili razloge vseh dosedanjih negativnih odločitev o vlogah za uveljavitev te pravice od leta 2000, ko je pravilnik začel veljati, ter enkratno denarno pomoč izplačali vsem, ki sredstev niso prejeli iz razloga, kot izhaja iz primera našega pobudnika. Ker smo v medijih zasledili pomisleke predstavnikov občinske uprave glede možnosti uveljavitve pravice “za nazaj”, smo predlagali, naj s primerno oblikovano prehodno določbo pravilnika tudi za te primere določijo ustrezno pravno podlago. Na občini so naš predlog proučili. Župan je predlagal sprejetje novega predpisa, ki je upošteval mnenje varuha. Sprejeli so odlok, po katerem je postal nosilec pravice do enkratne denarne pomoči novorojenček s stalnim prebivališčem v občini in slovenskim državljanstvom, pomoč pa bo izplačana staršem, pri čemer mora imeti vsaj eden stalno prebivališče v občini najmanj eno leto pred rojstvom otroka ter mora biti državljan Republike Slovenije.

Pobudnik nas je obvestil, da mu je bila izdana nova odločba. Prvotni sklep je bil odpravljen, v skladu z novim odlokom pa mu bo enkratna denarna pomoč ob rojstvu dvojčkov tudi izplačana.

Glede varuhovega predloga, naj preverijo razloge vseh prejšnjih negativnih odločitev, se občina ni posebej opredelila. Domnevamo, da so bile najbrž v minulih dveh letih vse vloge za enkratno denarno pomoč ob rojstvu otroka ugodno rešene.

V konkretnem primeru so občino naše utemeljitve očitno prepričale in je ugotovljene nepravilnosti odpravila. 11.1-124/2003

102 - SKUPNO STARŠEVSTVO IN OTROKOVA KORIST

Sodišče je v avgustu na predlog očeta z začasno odredbo zaupalo mladoletna otroka (5 in 7 let) staršema (med katerima ni nikakršne komunikacije) v skupno starševstvo, in sicer tako, da otroka ostajata v stanovanju, starša pa se vsak teden izmenjavata in za preživljanje otrok polagata denar na skupni tekoči račun. Kot je bilo po mnenju CSD glede na dotedanje odnose med staršema pričakovati, takšna odločitev nikakor ni v korist otrok. Otroka sta v nenehnih stresnih situacijah (prepiri ob vsaki izmenjavi, menjanje ključavnice, grožnje, izzivanje, odprto stanovanje in pokvarjena ključavnica, zalepljena vrata, uničevanje osebnih predmetov in garderobe, pisanje nesramnih sporočil, manipuliranje z otroki, oče ne polaga denarja na skupni račun). Kljub številnim poročilom policije in dopisom CSD sodišče do konca leta 2004 še ni ugodilo zahtevi matere za spremembo začasne odredbe, ki jo je vložila v septembru.

V tem primeru je sodišče v celoti prezrlo, da skupno varstvo in vzgojo pri nas zakonodajalec ni sprejel kot pravilo ampak kot možnost skupne odločitve staršev, torej njunega soglasja, saj sta skupna vzgoja in varstvo v korist otrok mogoča le v primeru dobre komunikacije med staršema in nenehnega sodelovanja. V nasprotnem primeru je takšna odločitev prisilna in v nasprotju z njihovo koristjo. 11.1-39/2004

103 - PRAVICA OTROK DO VEGETARIJANSKE PREHRANE

Nevladna organizacija nam je poslala peticijo oziroma pobudo za dopolnitev pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli in pravilnika o šolskem redu v srednjih šolah, ki so jo sicer poslali Ministrstvu za šolstvo in šport. Ureditev naj bi omogočila učencem in dijakom izbiro vegetarijanske in veganske prehrane, pri čemer so pričakovali našo podporo.

Ocenili smo, da v obstoječi zakonodaji ni ovir za uresničitev takšnega predloga v praksi že brez normativnih sprememb. Vsi trije zakoni, ki urejajo zadevno problematiko (ZOsn v 57. členu, Zakon o gimnazijah v 37. členu in Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju v 59. členu) določajo zgolj obveznost šole, da za vse učence oziroma dijake in tudente organizira vsaj en obrok hrane na dan. Iz skromnega zakonskega besedila, ki je v vseh treh zakonih skoraj identično, izhaja, da je konkretna izvedba zakonske norme prepuščena posamezni šoli, ki bi pri tem v skladu s KOP morala upoštevati tudi potrebe in želje otrok in mladostnikov. Kako šole dejansko uresničujejo zakonsko normo, ne vemo, menimo pa, da bi morale šole zagotavljati prehrano, prilagojeno otrokovim željam in potrebam, že na podlagi zakonov, zato v tem pogledu po našem mnenju ni treba dopolnjevati podzakonskih aktov. Vsako normiranje namreč pomeni tudi nevarnost, da norma določenih situacij ne uredi in ustvari pravne praznine, kar lahko že samo po sebi pomeni kršitev pravic. Omejitev norme le na vegetarijansko in vegansko prehrano bi namreč lahko odprla nova vprašanja in različne interpretacije, ali otrokom ni treba omogočiti tudi drugih prilagoditev prehrane, ki izhajajo iz kulturnih, verskih ali drugih razlogov. Zato menimo, da bi bilo primerneje v pravilnike kot izvršilne predpise vnesti normo, ki bo šole zavezovala k prilagoditvi prehrane vsem učencem po njihovih željah in seveda v skladu s strokovnimi zahtevami glede zdrave prehrane.

Pobudnike smo seznanili tudi z našim stališčem, da veljavna zakonska ureditev prehrane učencev in dijakov ne opredeljuje kot pravico, ki bi jo bilo mogoče uveljaviti tudi po sodni poti. Če bi želeli prehrano v šolah opredeliti kot pravico, bi morali ustrezno dopolniti zgoraj omenjene zakone, saj se na podlagi 87. člena Ustave RS pravice in dolžnosti državljanov ter drugih oseb lahko določijo le z zakonom, ne pa s podzakonskimi akti. Vendar pa varuh meni, da takšna dopolnitev zakonodaje ni potrebna. 0.1-7/2004

104 - MANJKAJOČI ZAKON IN PRAVNA PRIČAKOVANJA FIZIČNIH OSEB  DO UŽIVANJA PREMOŽENJSKIH UPRAVIČENJ

Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (ZLPZ-1) je sodelovanje pri lastninjenju nekdanjega družbenega premoženja zavarovalnic omogočil le pravnim osebam in hkrati napovedal, da bodo tudi fizične osebe - nekdanji zavarovanci zavarovalnic, ki so bile v družbeni lastnini - premoženjska upravičenja uživale v obliki delnic zavarovalnic, pokojninskih bonov ali polic pokojninskega zavarovanja. ZLPZ-1 je določil, da bo merila za razdelitev le-teh med fizične osebe določil poseben zakon, ki naj bi bil sprejet v 12 mesecih po uveljavitvi ZLPZ-1. Ta rok potekel 29. 5. 2003, ne da bi bil napovedani zakon vložen v zakonodajni postopek. Pravne in fizične osebe, ki so bile zavarovanci zavarovalnic, so po našem mnenju v bistveno podobnem položaju in zato enako upravičene do premoženjskih upravičenj, ki izhajajo iz lastninskega preoblikovanja zavarovalnic. Menimo, da so pravna pričakovanja fizičnih oseb do sprejetja manjkajočega zakona le deloma zavarovana s prepovedjo razpolaganja začasnega lastnika (Kapitalske družbe) z delom delnic zavarovalnic. V nastalem položaju se neupravičeno zapostavljajo fizične osebe pri urejanju načina učinkovitega uživanja oziroma izvrševanja njihovih premoženjskih pravic. Menimo, da je obstoječi pravni položaj nesprejemljiv z vidika načela zaupanja v pravo (ki izhaja iz ustavne določbe o pravni državi). Z nespoštovanjem veljavnih zakonov se spodkopava zaupanje v pravni sistem. Pričakujemo, da bo obstoječi pravni položaj čim prej ustrezno urejen. 0.4-33/2003 

105 - BREME STROŠKOV ARHEOLOŠKE RAZISKAVE

Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD) določa, da so dovoljena kakršnakoli dela na stavbnem zemljišču, ki sega na arheološko najdišče, šele po zavarovalni arheološki raziskavi, ki jo zagotovi investitor v okviru infrastrukturnega opremljanja zemljišča, opravi pa jo Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Zastavlja se vprašanje, ali je taka ureditev skladna z ustavo. Po ustavi je skrb za ohranjanje kulturne dediščine dolžnost države in občin. Ustava sicer vsakomur nalaga, da je zavezan skladno z zakonom varovati kulturne spomenike, vendar ima skladno z ZVKD kulturna dediščina lahko tak status le, če ima elemente, s katerimi je dokazana kontinuiteta ali posamezna stopnja kulturnega in civilizacijskega razvoja, ali če so ti kakovostni dosežek ustvarjalnosti. Pri odkritju novega najdišča, ki arheološko še ni raziskano, torej dolžnosti investitorja po ZVKD ni mogoče šteti za podrobnejšo zakonodajno razčlenitev ustavne dolžnosti, ampak za rezultat izvirnega zakonodajnega urejanja. Vprašanje je, ali zakonski ureditvi morda ni mogoče očitati nalaganja čezmernih finančnih bremen posameznikom za izvajanje javne službe ohranjanja kulturne dediščine. Tak dvom zbuja zlasti pri gradnji na starejših urbanih območjih, kjer so po naravi stvari kulturne ostaline prejšnjih obdobij zelo pogoste. Obravnavali smo primer pobudnika, ki živi na Ptuju, v sploh najstarejšem mestu pri nas. Navedena ureditev se zdi sporna celo z vidika smotrnosti, saj varstva kulturne dediščine ne spodbuja, temveč ima lahko celo nasproten učinek. Ne le, da investitorji nimajo interesa za prijavo odkritih najdišč, ampak bi jih utegnili celo prikrivati in uničevati, samo da bi se izognili dodatnim nevšečnostim, med katerimi stroški arheološke raziskave gotovo niso najmanjša. 0.4-26/2004

106 - SPORNO KURJENJE KRESA

Pobudnica nas je zaprosila za pomoč, ker krajani že nekaj let na veliko soboto zakurijo kres. Zaradi mesta, kjer se kuri, obstaja nevarnost požara. Ker pa je kot kurivo uporabljen neprimeren material, se onesnažuje okolje. S pokanjem petard pozno v noč se kršita javni red in mir, tako da nima nočnega počitka. Po kurjenju v letu 2004 je predlagala občini oziroma županu, naj za vsako naselje v občini odredi primeren prostor, kjer naj bi se kurili kresovi.

Glede pobudničinega predloga o primernem prostoru za kurjenje smo po poizvedbah pri občini dobili odgovor, da so seznanili mestno četrt, kjer pobudnica prebiva in kjer problematiko po pogovoru s predsednikom četrtne skupnosti tudi rešujejo za leto 2005.

Glede požarne nevarnosti ob kurjenju kresa smo pobudnici svetovali, da se obrne na Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, v zvezi z onesnaževanjem okolja na Inšpektorat za okolje in prostor, glede kršitve javnega reda in miru pa na policijo. 0.4-46/2004

107 - NEZAKONITA IZREDNA ODPOVED POGODBE O ZAPOSLITVI

Inšpektorat za delo je na podlagi zahtevka varuha pri delodajalcu opravil inšpekcijski nadzor in ugotovil, da je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden v nasprotju s predpisi. Prav tako je ugotovil, da je delodajalec nezakonito pogojno odložil učinkovanje izvršitve izredne odpovedi za čas enega leta, ob tem da pobudnika ni odjavil iz socialnih zavarovanj in mu ni zaključil delovnega razmerja, temveč mu je omogočil nadaljnje delo skladno z veljavno pogodbo o zaposlitvi. Ob nadzoru je delodajalec inšpektorici zatrdil, da bo delavcu vročil pisni preklic celotnega postopka in same izredne odpovedi. Ker je to dejansko storil in inšpektorici posredoval tudi dokazilo o navedenem, zoper njega v tem delu ni ukrepala. Inšpektorica pa je izdala delodajalcu ureditveno odločbo zaradi nepravilnosti pri odrejanju dela prek polnega delovnega časa in poslala tudi predlog sodniku za prekrške. Inšpektorica je ugotovila tudi nepravilnosti glede odštevanja časa in plačila za čas pitja kave. Delodajalec, ki sicer skladno s predpisi zagotavlja svojim delavcem 30-minutni odmor za malico, lahko čas pitja kave v efektivnem delovnem času izrazi le tako, da podaljša delovni čas za čas pitja kave, vendar mora biti to razvidno iz evidence o delovnem času in njegovi izrabi za vsakega posameznega delavca. Zaradi nepravilnosti v zvezi z vodenjem evidenc na področju dela je bila delodajalcu prav tako izdana ureditvena odločba. 0.4-69/2004

108 - NAD ZAOSTANKE Z NEZAKONITIM POSLOVANJEM

Obravnavali smo pobudo, ki zatrjuje, da Senat za prekrške RS ne izda odločbe o prekršku, s katero se postopek ustavi, če je pregon zastaran. Senat v takšnem primeru spis z dopisom vrne organu za postopek o prekrških na prvi stopnji, da spis arhivira. Pisno odločbo pa senat izda le na zahtevo stranke.

Na podlagi 167. člena ZP se izda odločba o prekršku, s katero se postopek ustavi, če je pregon zastaran. Besedilo 167. člena ZP je mogoče razumeti tako, da je obvezna izdaja odločbe, s katero se ustavi postopek, če je pregon zastaran. Zakon ne določa izjem, da bi bil Senat za prekrške RS oproščen te obveznosti.

Namen izdaje pisne odločbe o ustavitvi postopka je tudi v sporočilu obdolžencu, da je postopek o prekršku zoper njega končan. Pravica do pravnega sredstva (pritožbe) vključuje pravico, da je vlagatelj pritožbe obveščen o pritožbeni odločitvi. Če je v pritožbenem odločanju prišlo do zastaranja, ima pač pravico biti obveščen o tem dejstvu ter o odločitvi o ustavitvi postopka. Obdolženec pogosto ni seznanjen z zastaralnimi roki in tako niti ne ve, da je pregon zastaran. Pričakuje odločitev pritožbenega organa, ki pa je ne dobi.

Stališče, da Senat za prekrške RS izda odločbo o ustavitvi postopka zaradi zastaranja samo na izrecno zahtevo stranke, nima opore v ZP. Z odločitvijo o (pritožbenem) postopku o prekršku so povezani tudi stroški postopka in premoženjskopravni zahtevek oškodovanca. Če ni pisne odločbe o ustavitvi postopka, lahko to za obdolženca in oškodovanca pomeni časovno odložitev, morda tudi izgubo pravice uveljavljati zahtevke na tej podlagi. Predvsem pa smo v posredovanju pri Senatu za prekrške RS menili, da ima stranka postopka (obdolženec) pravico, da izve za odločitev o vloženi pritožbi.

Tako smo prosili za pojasnilo, da Senat za prekrške RS ne izdaja odločb o ustavitvi postopka, če je pregon zastaran. Če je tako, smo želeli tudi sporočilo pravne podlage za takšno ravnanje ter pojasnilo za stališče senata glede na pomisleke za takšno prakso neizdajanja odločb.

V odgovoru nam je predsednica senata sporočila, da zastaranih zadev ne rešujejo več na tak način, saj zdaj v vseh primerih izdajo pisni odpravek odločbe in ga s spisom posredujejo organu prve stopnje. Čeprav so se zavedali, da ZP ne predvideva takšnega poslovanja, je Senat za prekrške RS na seji sodnikov 29. 1. 2001 sprejel sklep, da se v zastaranih zadevah ne izda pisni odpravek odločbe, temveč se vse absolutno zastarane zadeve vrnejo organu za postopek o prekršku na prvi stopnji z dopisom, iz katerega je razviden datum seje pritožbenega senata in ugotovitev, da je zadeva zastarala. Organ prve stopnje takšne zadeve arhivira, pisni odpravek odločbe pa izda le na zahtevo stranke.

Od takšnega načina poslovanja so bile izvzete nekatere zadeve, med drugim tudi tiste, kjer so pritožbo vložili odvetniki, in zadeve, kjer so bili odvzeti predmeti. S tem naj bi bila varovana pravica obdolženca do uveljavljanja povračila stroškov postopka (stroški odvetnikov, stroški odvzetih predmetov). Odgovor predsednice senata za prekrške pri tem omenja zanimivo informacijo, da se v dolgoletni sodniški praksi še nikoli ni pojavila zahteva obdolženca, proti kateremu je bil postopek ustavljen, za povrnitev stroškov prihoda na zaslišanje.

Senat za prekrške RS se je za takšen ukrep odločil zaradi velikega števila nerešenih zadev, ki so se kopičile v omarah sodnikov. Tako so iz podatkov računalniško vodenih vpisnikov v letu 2000 ugotovili, da je med 15.920 nerešenimi zastaranimi že blizu 9.000 zadev. Po upokojitvi štirih sodnikov v letu 1997 in sodnika, ki je v prvi polovici leta 1998 zamenjal zaposlitev, je ostalo v omarah 3.040 spisov, ne da bi bili dodeljeni drugim sodnikom, in so bili ob odhodu prejšnje predsednice senata v letu 1999 vsi že absolutno zastarani.
Takrat pa je bilo na senatu za prekrške od 17 sistematiziranih mest sodnikov zasedenih le 13, kar je le še povečevalo število nerešenih zadev. Obseg dela je postal neobvladljiv, zato odločitev Senata za prekrške RS, da brez zahteve stranke odločbe ne izda, čeprav so se zavedali, da ZP “tega ne predvideva”.

Varuh ne sprejema pojasnila državnega organa, da v interesu višjih ciljev ravna nezakonito. Država in njeni organi so pač prvi zavezani spoštovati zakonske določbe, pa čeprav to zanje pomeni več dela in dolgotrajnejši postopek. V pravni državi tovrstnih “bližnjic” pač ne sme biti. Verjetno ni dvoma, da odgovornost za položaj, ko so soočeni z velikanskimi zaostanki, ni (zgolj) na strani sodnikov za prekrške. Vseeno pa za poslovanje v nasprotju z zakonom ni opravičila. Sporočilo senata za prekrške RS, da zastaranih zadev ne rešuje več na tak način, kaže, da se tudi sami zavedajo nepravilnosti takšnega poslovanja v preteklosti. 0.6-5/2004