2.11. Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje

2.11.1. Zdravstveno varstvo

Na področju zdravstvenega varstva smo se tudi lani ukvarjali večinoma z enakimi problemi kot v prejšnjih letih. Med obravnavo LP za leto 2003 je MZ zagotovilo, da je že pripravljena nova zakonodaja, ki bo uredila pravice bolnikov, pritožbene postopke in zastopnika bolnikovih pravic, vendar pa problemi ostajajo enaki, predpisi pa očitno še niso pripravljeni v obliki, ki bi omogočila razpravo o njihovi vsebini. Zato bo opozarjanje na te probleme verjetno tudi ena glavnih nalog varuha na tem področju tudi v letu 2005, saj tudi glede na trajanje zakonodajnega postopka ni realno pričakovati sprememb zdravstvene zakonodaje pred koncem tega leta.

Kot smo že večkrat poudarili, na področju zdravstvenega varstva niso najbolj pereč problem medicinske napake, temveč predvsem odnos zdravstvenih delavcev in sodelavcev, ki so pogosto neprijazni in bolnikom ne dajejo vseh želenih informacij. Po naši oceni bi številne pobude, ki sicer prihajajo na naš naslov, lahko preprečili tam, kjer je nastal razlog zanje. Bolniki mnogokrat ne vedo, koga smejo v zdravstvenem zavodu sploh vprašati za dodatna pojasnila ali informacije, saj v večini čakalnic ni nikakršnih obvestil, kdo daje bolnikom tovrstne informacije in kam se lahko, če so nezadovoljni, pritožijo. Zato bolniki praviloma šele po vrnitvi iz zdravstvenega zavoda premislijo o svojem problemu, nato pa v svoji (upravičeni) nevednosti pošljejo pritožbo na več naslovov, za katere menijo, da bi jim lahko pomagali. Ponavadi pa so to vse pritožbene službe, ki delujejo zunaj zdravstvenega zavoda in naj bi se vključile v reševanje zadeve šele, če problem ne bi bil razrešen na osnovni ravni, torej tam, kjer je problem nastal. Zato je dejansko skrajni čas, da vse pritožbene postopke v zdravstvu uredi zakon.

Čeprav je pravica do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo določena z zakonom in vsako leto posebej pišemo o problemih v zvezi z njenim uveljavljanjem, se v praksi še zmeraj dogaja, da zdravstveni zavod ali zdravnik bolniku ne omogočita vpogleda, češ da gre za zaupne podatke.

Nekateri zdravstveni zavodi še zmeraj zavračajo pravico sorodnikov, da bi lahko vpogledali v dokumentacijo pokojnika, čeprav je tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v letu 2001 odločilo, da ta pravica sorodnikom pripada in je zdravniki ne morejo zavračati s sklicevanjem na poklicno etiko, niti na predpise, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. Vsekakor bo morala nova zdravstvena zakonodaja natančneje določiti pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo ter natančno določiti upravičence.

2.11.2. Zdravstveno zavarovanje

Varuhu je pisala pobudnica, ki zatrjuje neživljenjskost ureditve v Zakonu o zdravstvenem varstvu iz zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), po katerem lahko zavarovanec uveljavi pravico do nadomestila zaradi nege ožjega družinskega člana le, če z njim živi v skupnem gospodinjstvu. Ko je zbolela njena hči in naj bi jo po dogovoru obeh staršev negoval njen oče, ni mogel uveljaviti pravice do nadomestila, ker ni prijavljen na istem naslovu, zato po mnenju ZZZS ne izpolnjuje pogoja skupnega gospodinjstva. Pobudnica je prepričana, da takšna zakonska ureditev krati starševske in otrokove pravice.

Z očitkom o neživljenjskosti zakona soglašamo, saj menimo, da ZZVZZ, ki je bil sprejet že leta 1992, ni usklajen s sodobnejšo ureditvijo družinskih razmerij, ki jo je uveljavila zlasti zadnja novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih leta 2004. ZZVZZ pravico do nadomestila zaradi nege družinskega člana še vedno pogojuje z dejstvom, da živita v skupnem gospodinjstvu, čeprav bi bilo glede na zakonsko ureditev roditeljske pravice staršev verjetno primerneje, da bi bila pogoj za uveljavitev pravice vzgoja in varstvo otrok. Menimo, da bi s sodobno tehnologijo obdelave podatkov tudi brez večjih problemov lahko preprečili morebitne zlorabe te pravice.

Medsebojna neusklajenost zakonov ni vprašanje, ki bi ga lahko razrešilo US, razen če bi uspeli utemeljiti neustavnost ureditve v ZZVZZ, zato smo pobudnico obvestili, da bomo na problem opozorili MZ, ki pripravlja reformo zdravstvene zakonodaje.

Ker bo odprava navedene neskladnosti ureditve zahtevala spremembo zakonodaje in seveda relativno dolg zakonodajni postopek, smo pobudnici svetovali, naj poskuša problem rešiti tako, da bi v postopku dokazala skupno prebivanje očeta in otroka, ne glede na prijavo prebivališča. Dejstvo skupnega gospodinjstva je v praksi najbolj preprosto dokazovati s skupnim prebivališčem (stalnim ali začasnim). Pri tem pa menimo, da potrdilo o skupnem prebivališču po svoji pravni naravi ni neizpodbojna zakonska domneva skupnega gospodinjstva, saj je dopusten nasproten dokaz, kar pomeni, da lahko vsakdo dokazuje, da odločba, ki temelji na predpostavki skupnega prebivališča, ni pravilna. To dejstvo lahko dokaže s pričami ali na druge načine, ki jih omogoča ZUP. Zato bi morala pobudnica pri ZZZS zahtevati izdajo odločbe glede pravice do nadomestila, zoper negativno odločbo pa bi lahko uveljavila pritožbene razloge in dokazala, da oče in njegov otrok dejansko živita v skupnem gospodinjstvu, čeprav imata stalno prebivališče prijavljeno na različnih naslovih.
 
Ocenili pa smo tudi, da so pobudnici na ZZZS pravilno svetovali glede prijave začasnega prebivališča, saj bi se s tem izognila vsem zapletom. Res pa je, da nihče ne sme nikogar siliti k takšni prijavi v nasprotju z njegovo voljo, vendar pa se mora v tem primeru sprijazniti z vsemi posledicami, ki jih v tem primeru določa zakonska ureditev. Vsi državni organi so dolžni spoštovati veljavno zakonsko ureditev, zato tudi varuh človekovih pravic ne more ugotoviti kršitve človekovih pravic v primeru, če državni organ ali nosilec javnega pooblastila odloča v skladu s pogoji, ki jih določa zakon.

Pobudnico smo seznanili tudi z možnostjo vložitve pobude za oceno ustavnosti ZZVZZ, saj varuh te možnosti, glede na zgoraj navedeno, ne bo izkoristil.

Pobudnik, ki ni zaposlen, je zatrjeval, da predpisi ki urejajo pravico do nadomestila ob prostovoljnem darovanju krvi ustvarjajo neenakopravnost. Kot prostovoljnega krvodajalca ga je zanimalo, koliko nadomestila mu pripada za tisti dan, ko je daroval kri. Navajal je, da je v neenakem položaju v razmerju do tistega, ki je v delovnem razmerju in mu za darovanje krvi pripada nadomestilo za dan odsotnosti, brezposelnemu pa to nadomestilo ne gre.

Pobudniku smo pojasnili, da pravico delavca do odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov, kamor je šteti tudi pravico do odsotnosti z dela zaradi darovanja krvi na dan, ko prostovoljno daruje kri, ureja ZDR. Ta zakon pa velja le za osebe, ki so v delovnem razmerju, ne pa za druge osebe (brezposelne, upokojence in študente). Zato ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi, če brezposelna oseba na dan, ko prostovoljno daruje kri, ni upravičena do nadomestila plače za odsotnost z dela, kajti ta oseba ni odsotna z dela, ker ni v delovnem razmerju. Zato se nanjo tudi ne nanaša ureditev ZDR.

Pobudnica se ni strinjala z nadzorom izrabe bolniškega staleža. Šest mesecev pred porodom je zaradi zapletov v zvezi z nosečnostjo začela bolniški stalež; za ves čas ji je zdravnik dal navodila o ravnanju. Po njenem mnenju so bila navodila zelo neživljenjska, saj naj bi pravzaprav pomenila, da mora nosečnost preživljati med štirimi stenami, namesto da bi se čim več gibala na prostem. Navodila zdravnika naj bi ji onemogočala tudi obisk ginekologa, ki je 30 kilometrov oddaljen od njenega prebivališča, prav tako ne more peljati svojega starejšega otroka k pediatru, niti iti v trgovino ali na banko. Pričakovala je posredovanje varuha tako, da bi bila obravnava nosečnic med bolniškim staležem drugačna kot za druge bolnike.

Varuh ni bil enakega mnenja kot pobudnica. To smo ji pojasnili in se pri tem sklicevali tudi na 233. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa obveznost osebnega ali imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije (organa, ki odloča o začasni zadržanosti od dela), da mora zavarovancu, pri katerem obstajajo razlogi za bolniški stalež, dati navodila o ravnanju v času zadržanosti z dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi). V času zadržanosti z dela zaradi bolezni mora zavarovanec, ki se zdravi doma, v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost od doma je mogoča ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik to odredi ali dovoli. Za odhod iz kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V primeru kršenja navodil mora pristojni zdravnik pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti, ali so še podani razlogi za začasno nezmožnost za delo.

Navedena ureditev je nedvoumna in varuh človekovih pravic se z njo v celoti strinja, saj tako ne more priti do nesporazumov glede tega, kaj zavarovanec, ki je bolan oziroma v bolniškem staležu, v tem času lahko dela. V preteklosti, ko je bilo to področje urejeno manj natančno, je v številnih primerih prihajalo do šikaniranja zavarovancev in celo do tega, da jim je prenehalo delovno razmerje zaradi očitanja zlorabe bolniškega staleža. Poleg tega so taka navodila potrebna tudi zaradi čim hitrejše ozdravitve zavarovanca, saj zdravnikova navodila nedvomno pripomorejo k hitrejši ozdravitvi.

Več pobudnikov je varuha obvestilo, da jih občina ni prijavila v obvezno zdravstveno zavarovanje, čeprav izpolnjujejo vse pogoje za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje skladno z 21. točko 15. člena ZZVZZ. Ko smo na občini opravili poizvedbo o pravni podlagi za odklonitev občine, da prijavi te pobudnike v obvezno zdravstveno zavarovanje, smo dobili pojasnilo, da je župan občine sprejel sklep o dodatnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati občani, da jih občina vključi v obvezno zdravstveno zavarovanje. Sklep omejuje tudi čas zavarovanja le na tri mesece. S sklepom župana je določeno, da so upravičenci za pridobitev statusa zavarovanca po 15. točki 21. člena ZZVZZ invalidne osebe, matere samohranilke in prejemniki socialne pomoči.

S sklepom je tudi določeno, kdo ne more pridobiti statusa upravičenca po prej navedeni pravni podlagi; tega ne morejo pridobiti osebe, mlajše od 40 let, študentje, ki nimajo statusa študenta in živijo v skupnem gospodinjstvu s starši, osebe, kjer je zaposlen ožji družinski član, osebe, ki niso aktivni iskalci zaposlitve, osebe, ki so po lastni volji ostale brez zaposlitve, in osebe, ki opravljajo delo na črno.

Mnenje varuha je, da ZZVZZ v 21. točki 15. člena določa zgolj tri pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje, in sicer, da je državljan RS, da v Republiki Sloveniji stalno prebiva in da ni zavarovan na drugi pravni podlagi. Zavarovanje ne more biti omejeno na potek določenega časa, temveč le na izgubo statusa, ki je podlaga za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje.

Ocenili smo tudi, da ZZVZZ ne omogoča občinam, da določijo dodatne pogoje za vključitev oseb v obvezno zdravstveno zavarovanje po obravnavani točki zakona.
O tem smo obvestili tudi MZ, ki je v celoti soglašalo z mnenjem varuha in o tem obvestilo tudi občino.

Pobudniki so varuha obvestili, da je občina upoštevala naše stališče in jih prijavila v obvezno zdravstveno zavarovanje.

V letu 2003 je bila začeta obravnava pobude, v kateri pobudnica navaja neenakopravno obravnavo pri uveljavljanju pravice do nadomestila plače za čas zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zatrjevala je, da kot samostojna podjetnica nima zagotovljenega enakega obsega pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kot tisti zavarovanec, ki je v obvezno zdravstveno zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja. Neenakost izhaja iz 34. člena ZZVZZ, ki v drugem odstavku določa:
“Zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, pripada nadomestilo še do največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja.”

ZZZS je izdal odločbo, da je bila pobudnica začasno nezmožna za delo za čas od 18. 7. 1999 do 31. 1. 2000. Izplačilo nadomestila za čas nezmožnosti za delo je zavod pobudnici priznal do 31. 12. 1999, ne pa tudi do 31.1.2000. Pobudnica se je namreč z 31. 12. 1999 izpisala iz registra samostojnih podjetnikov.

Pobudo smo vzeli v obravnavo z namenom, da ugotovimo morebitno neenakopravno obravnavo zavarovancev. Zakon namreč omogoča uživanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja tudi določen čas po prenehanju pravne podlage za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje le zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju, ne pa tudi zavarovancem, ki samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost kot edini vir ali glavni poklic, čeprav plačujejo enake prispevke.

V postopku smo želeli razjasniti naslednja vprašanja:
1. ali je iz obravnavane ureditve razbrati neenako obravnavo zavarovancev glede na pravno podlago za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje,
2. ali je obseg ene izmed pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja - pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela - odvisen od pravne podlage za zavarovanje,
3. ali zavarovanci, ki imajo zagotovljen manjši obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, plačujejo prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje po nižji prispevni stopnji.

ZZZS je pojasnil, da pobudnica v obdobju zavarovanja ni bila v delovnem razmerju, saj je bila prijavljena kot samostojna podjetnica posameznica in zaradi tega dejstva ji nadomestilo plače za sporno obdobje ne pripada.

Ker iz pojasnila zavoda izhaja, da pravica po drugem odstavku 34. člena zakona pripada le zavarovancem, ki so (bili) v delovnem razmerju, smo MZ prosili za pojasnitev razlogov, ki so narekovali obstoječo zakonsko ureditev. Posebej smo želeli tudi pojasnilo, ali se razlikovanje v obsegu pravice do nadomestila odraža tudi v predpisanih prispevkih, ki jih zavarovanci plačujejo iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Ministrstvo je pridobilo tudi mnenje ZZZS in MDDSZ ter zavzelo stališče, da se delavec v delovnem razmerju vključi v delovni proces delodajalca, ki ga le ta organizira za izvajanje dejavnosti, v njem opravlja odvisno delo, po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ne nosi odgovornosti za uspeh poslovanja, in je v razmerju do delodajalca v podrejenem položaju. Samostojni podjetnik pa sam odloča o upravljanju ter sam odgovarja za obveznosti- ravna v svojo korist in na svoj riziko, po svojem preudarku in po svojih odločitvah. V zameno za tak izrazito podrejen položaj pa je po mnenju ministrstva delavec upravičen do pravice iz drugega odstavka 34. člena ZZVZZ, ki samozaposlenim ne pripada.

Kar zadeva poslovanje oziroma delovanje podjetnika, s pojasnili ministrstva soglašamo. Vendar ko gre za bolezen ali poškodbo, se znajde samostojni podjetnik v enakem položaju kot delavec v delovnem razmerju-postane začasno nezmožen za delo.

Po ZZVZZ se sredstva za obvezno zavarovanje zagotavljajo s prispevki, ki jih plačujejo ZZZS zavarovanci, delodajalci in drugi s tem zakonom določeni zavezanci. Zaposleni plačujejo prispevke iz bruto plače in bruto nadomestil za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, njihovi delodajalci pa plačujejo prispevke od iste osnove. Samostojni podjetniki pa plačujejo prispevke od bruto osnove za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po stopnji, določeni za zavarovance in po stopnji, določeni za delodajalce. Takšna ureditev plačevanja prispevkov po našem mnenju ne omogoča razlikovanja zavarovancev glede na pravno podlago za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje.

Če je imel zakonodajalec res namen določiti različen obseg pravic zavarovancev, bi moral to nedvoumno določiti. Tega ni storil, zato tudi na posreden način ni moč sklepati na namen zakonodajalca, da samostojnim podjetnikom določi manjši obseg pravice do nadomestila kot zavarovancem, ki so v delovnem razmerju.

Glede na navedeno ni videti razumnega razloga za zakonsko razlikovanje upravičencev pri uveljavljanju pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Tako zaposleni kot samostojni podjetnik sta (1) vključena v zdravstveno zavarovanje po kogentni določbi zakona, (2) plačujeta prispevke po enaki predpisani prispevni stopnji, (3) sta zavarovana za enak obseg pravic in (4) uveljavljata pravico do nadomestila le na podlagi ugotovljene nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe.

Utemeljevanje pravilnosti razlike v obsegu pravic v obravnavanih primerih zavarovancev z okoliščinami, ki jih navaja ministrstvo (podjetniku nadomestilo ne gre, ker sam odloča o upravljanju ter sam odgovarja za obveznosti) ni na mestu, ker gre v tem primeru za uveljavljanje pravic iz zavarovanja, ne pa iz delovnopravnega položaja zavarovanca.

Zato bi zakonodajalec moral drugi odstavek 34. člena ZZVZZ dopolniti tako, da bi med zavarovance, ki imajo pravico do nadomestila zaradi zadržanosti z dela še največ 30 dni po prenehanju delovnega razmerja, če jim to preneha med trajanjem zadržanosti od dela zaradi bolezni, vključil tudi zavarovance - samostojne podjetnike. Smiselno temu bi moral biti dopolnjen tudi tretji odstavek istega člena. To bi pomenilo, da zavarovancu podjetniku pripada pravica do nadomestila plače še 30 dni po prenehanju opravljanja dejavnosti, če je do prenehanja opravljanja dejavnosti prišlo med trajanjem zadržanosti od dela zaradi bolezni ali poškodbe. Pričakujemo, da bo MZ ob pripravi sprememb zdravstvene zakonodaje naše mnenje proučilo in ustrezno upoštevalo.

Pobudnica v pobudi navaja neenako obravnavo študentov in dijakov pri vključevanju v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinskih članov. Gre za tiste študente, ki si sami plačujejo šolnino, pa so lahko vključeni v obvezno zdravstveno zavarovanje, in za tiste dijake, ki se izobražujejo izredno kot občani, pa jih starši ne morejo zavarovati kot družinskega člana. Pri obravnavi pobude smo ZZZS opozorili na nekatere nejasnosti v ZZVZZ v zvezi z vključevanjem v obvezno zavarovanje oseb, ki se redno šolajo; neposredno povezano s pobudo pa je bilo vprašanje, kako se vsebina pojma “redno šolanje” presoja (z vidika ZZVZZ) pri tistih osebah, ki se šolajo v skladu z Zakonom o izobraževanju odraslih. Niso nam bili namreč znani razlogi za to, da ZZVZZ določa kot pogoj za vključitev otroka v zdravstveno zavarovanje po 22. členu zakona redno šolanje, in ne zgolj šolanje. Navedeni člen zakona določa, da se kot družinski člani zavarovanca v obveznem zdravstvenem zavarovanju lahko zavarujejo tudi otroci (zakonski in nezakonski otroci in posvojenci), če izpolnjujejo z zakonom določene pogoje (20. člen). Zavarovanec torej lahko zavaruje otroka do dopolnjenega 15. leta oziroma do 18. leta starosti, če ni sam zavarovanec, po tej starosti pa, če se šola, in sicer do konca rednega šolanja (22. člen). Ker zakon ne določa vsebine “rednega šolanja” je bilo razumeti, da zavod pri presoji o izpolnjevanju pogojev za vključitev v zavarovanje družinskega člana upošteva predpise, ki urejajo izobraževanje.

Zavod je v odgovoru pojasnil, da je glede izpolnjevanja pogoja rednega šolanja zavezan upoštevati predpise s področja izobraževanja. Predpisi s področja visokega šolstva zagotavljajo študentom, ki so vpisani na visokošolski zavod in se izobražujejo po dodiplomskem ali podiplomskem študijskem programu, ne glede na to, ali se študij izvaja redno ali izredno, če niso v delovnem razmerju ali niso prijavljeni kot iskalci zaposlitve na ZRSZ, enakopravno uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, vključno z možnostjo vključitve v obvezno zavarovanje. Tako redni kot izredni študentje imajo pravico do vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinski člani. Zavarovanim osebam je s tem zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v celoti, brez doplačila do polne vrednosti storitve, poleg tega se po tej zavarovalni osnovi lahko uveljavlja tudi ustrezno povračilo potnih stroškov ter pravica do pogrebnine in posmrtnine.

Ker predpisi, ki urejajo šolanje po končanem osnovnošolskem izobraževanju, ne izenačujejo v statusu rednih in izrednih dijakov, slednjih po mnenju zavoda ni mogoče vključiti v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinskih članov. Lahko se sicer zavarujejo na drugih podlagah, vendar pa ima v tem primeru zavarovanec krite zdravstvene storitve iz obveznega zavarovanja le v določenem odstotku, ne pa v celoti. Razliko med polno vrednostjo storitve in višino, ki se krije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je zavarovanec dolžan plačati sam oziroma se za to doplačilo prostovoljno zavarovati.

Odgovor zavoda je terjal dodatno poizvedbo na MŠZŠ. Zanimalo nas je, kateri sistemski ali drugi razlogi obstajajo, da predpisi s področja šolstva ne izenačujejo položaja študentov in dijakov, ki sami plačujejo šolanje in niso zaposleni na področju, ki se nanaša na njihovo vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje.
Zanimalo nas je, zakaj je študentom, ki sami plačujejo šolnino, omogočena vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje (v svojstvu družinskega člana), za dijake, ki sami plačujejo stroške šolanja in niso zaposleni, pa takšna rešitev ni mogoča.

Ministrstvo nam je posredovalo besedilo delovnega gradiva Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izobraževanju odraslih, ki naj bi status udeleženca izobraževanja odraslih (izrednega) izenačil z drugimi dijaki. Pričakujemo, da bo zakon čim prej sprejet in ugotovljena neenakost odpravljena.

Že nekaj let se srečujemo s problemom pravice do nadomestila plače za čas zadržanosti z dela za odvisnike od nedovoljenih drog, ki se zdravijo v komunah (predvsem v tujini). V zadevi zdravljenja odvisnosti od alkohola v posebni instituciji v tujini je Višje delovno in socialno sodišče že odločilo, da ima oseba za čas zdravljenja v komuni pravico do nadomestila plače. Zahtevek ZZZS za revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo VDSS, kar lahko že pomeni sodno prakso, ki bo veljala za vse podobne primere. Prepričani smo, da lahko na enak način obravnavamo problem zdravljenja odvisnosti od nedovoljenih drog v komunah tujini ali podobnih centrih v Sloveniji. Prepričani smo, da tudi tistim, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od nedovoljenih drog, za čas t. i. socialne rehabilitacije pripada nadomestilo plače, njegova upravičenost pa se med zdravljenjem lahko preverja. Zato predlagamo ZZZS, naj dosledno upošteva odločitev Vrhovnega sodišča v primeru zdravljenja odvisnosti od alkohola, ki je takšni osebi priznala pravico do nadomestila, in to pravico prizna tudi vsem odvisnikom od prepovedanih drog za čas socialne rehabilitacije, saj je ta nujni sestavni del uspešnega zdravljenja.