4. OPIS IZBRANIH PREDMETOV

1 - Potniška tarifa je bila dostopna – 1.0-24/2002

Ogled na kraju samem smo opravili v zadevi, ko je pobudnik zatrjeval, da je sprevodnik potniškega vlaka njegovi mladoletni hčeri odvzel vozovnico, ker naj bi jo posodila tretji osebi. Zaradi spornega dejanja so jo Slovenske železnice pozvale k plačilu določenega zneska. Pobudnik je menil, da so delavci železnice ravnali nezakonito in s tem kršili pravice njegove hčere. Te naj bi bile kršene tudi iz formalnih razlogov, saj njihova dejanja in odločbe ne izpolnjujejo procesnih zahtev. Pobudniku smo dali izčrpen odgovor, v katerem smo med drugim tudi navedli, da gre v obravnavanem primeru za civilnopravno razmerje, ki ga ureja OZ. Zaradi izvajanja storitev javnega prevoza kot javnih dobrin, ki jih zagotavlja RS z obvezno gospodarsko javno službo, je zakonodajalec s posebnimi zakoni v določeni meri posegel v načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij ter natančneje določil nekatere pravice in obveznosti pogodbenih strank. Kljub temu »pravila igre« načeloma določata pogodbenika sama. V pogodbenih razmerjih praviloma ni formalnega postopka oziroma "klasičnih" odločb. Podrobnejša pravila vsebujejo predvsem določila potniške tarife. Dostopnost tarife oziroma njeno javno objavo in možnost vpogleda vanjo smo preverili na ljubljanski železniški postaji. Nepravilnosti nismo zaznali, kar pa ne pomeni, da je enako na vseh železniških postajah v RS.

2 - Plakatiranje v času volitev – 1.0-37/2002

Na varuha se je obrnila politična stranka, ki naj bi s strani občinskega inšpektorja pridobila dovoljenje za postavitev objektov, namenjenih za plakatiranje med predvolilno kampanjo na lokalnih volitvah 2002. Komunala Koper naj bi kasneje te objekte po nalogu občinskega inšpektorja kljub izdanemu dovoljenju odstranila. Pobudnik je zatrjeval, da brez razloga in brez ustreznega pisnega pojasnila. Glede predmetne zadeve je pobudnik pri županu MO Koper vložil pritožbo.
MO Koper nam je pojasnila, da naj bi pobudnik volilne panoje postavil na drogove javne razsvetljave, kar naj bi bilo v nasprotju z izdanim dovoljenjem. Občinski inšpektor naj bi ga pred tem tudi ustno opozoril, da jih lahko postavi zgolj kot prostostoječe objekte med drogove javne razsvetljave. Občinski inšpektor je pobudnika o kršitvi poskušal tudi po telefonu in osebno obvestiti, vendar pobudnik ni bil dosegljiv. Objekti so bili odstranjeni na podlagi odredbe občinskega inšpektorja. Kasneje naj bi jih pobudnik ponovno prevzel in jih postavil na lokacije v skladu z izdanim dovoljenjem (na zelenice in med drogove javne razsvetljave). Pobudniku je bilo izdano tudi dodatno dovoljenje za postavitev panojev na zaprošenih lokacijah. Občina je menila, da je bilo v tej zadevi zadoščeno Odloku o plakatiranju in drugih sorodnih oblikah javnega oglaševanja. Iz pojasnil je tudi smiselno izhajalo, da so s pobudnikom sporno razmerje sporazumno rešili.
Čeprav MO Koper ni navedla, kako je bilo odločeno o pobudnikovi pritožbi, smo menili, da je v postopku prišlo do določenih nepravilnosti. V skladu z Odlokom o plakatiranju in drugih sorodnih oblikah javnega oglaševanja se izda soglasje za nameščanje objektov za plakatiranje na javnih krajih, na javnih objektih oziroma na drugih zemljiščih v lasti MO Koper na podlagi vloge, ki vsebuje skico objekta in skice lokacij. V poenostavljenem postopku nato pristojna služba vlogo potrdi z žigosanjem in podpisom pooblaščene osebe. Inšpektorat MO Koper je izdal predpisano soglasje, čeprav v vlogi ni bilo skic objektov in lokacij. Uradni zaznamek na vlogi oziroma soglasju, če ga lahko štejemo kot takega, prav tako ni vseboval natančnejših pogojev za postavitev objektov. Zato je po našem mnenju izdano soglasje nejasno, nedoločno in arbitrarno, kar pobudniku ne bi smelo biti v škodo. Varuh meni, da morajo pristojni organi v dvomu ali ob nejasnih odločbah vedno odločati v korist stranke - v tem primeru pobudnika. Zato so bili kasnejši ukrepi inšpektorja napačni, saj so temeljili na nejasnih pogojih danega soglasja. Mestno občino Koper smo pozvali, da inšpektorat opozori na navedene nepravilnosti ter od njega zahteva dosledno izvajanje formalnih postopkovnih pravil ne glede na morebiti že izdano odločbo o pobudnikovi pritožbi.

3 - Osebni podatki na oglasni deski – 1.7-17/2002

Dom oskrbovancev je na varuha naslovil vprašanje, ali je izobešanje podatkov o oskrbovancih na informacijski plošči v sprejemni avli doma kršitev veljavne zakonodaje. Podatki o imenu, priimku in številki sobe, v kateri biva oskrbovanec, naj bi bili namenjeni svojcem in drugim obiskovalcem doma. Pobudniku smo pojasnili, da se lahko osebni podatki obdelujejo le, če je obdelava osebnih podatkov določena z zakonom ali če ima upravljavec zbirke osebnih podatkov pisno privolitev posameznika. Obdelovanje osebnih podatkov pomeni med drugim tudi sporočanje le-teh tretjim osebam. Za kakršnokoli posredovanje osebnih podatkov oskrbovanca tretji osebi je torej potrebno zakonsko pooblastilo ali izrecna privolitev oskrbovanca. V omejitvi na posredovanje osebnih podatkov tretjim prek informacijske plošče smo ugotovili, da za slednje ni najti zakonske podlage. Zato smo menili, da bi bilo posredovanje osebnih podatkov na informacijski plošči mogoče zgolj z izrecno pisno privolitvijo oskrbovancev.

4 - Sum zlorabe osebnih podatkov za neposredni marketing – 1.7-19 /2002

Pobudnik je pri turističnem podjetju kupil vstopnice za ogled nogometnega prvenstva v Južni Koreji. Pozneje je od mobilnega operaterja na svoj naslov prejel propagandno gradivo. Pobudnik je menil, da so bili s tem zlorabljeni njegovi osebni podatki, zaupani zgolj turističnemu podjetju.
V sodelovanju z Inšpektoratom za varstvo osebnih podatkov smo ugotovili, da je bilo treba zaradi pogojev Svetovne nogometne zveze in FIFE od kupcev vstopnic za ogled nogometnih tekem pridobiti tudi določene osebne podatke. Vstopnice je na podlagi pogodbe, sklenjene z Nogometno zvezo Slovenije, prodajalo turistično podjetje. Zbrane osebne podatke kupcev je v skladu s pogodbenimi določili posredovalo nogometni zvezi. O tem so bili kupci seznanjeni s pisnim gradivom, s podpisom splošnih pogojev in navodil o potovanju pa so jamčili za točnost osebnih podatkov. Nogometna zveza je mobilnega operaterja zaprosila za pripravo ponudbe in navodil v zvezi z možnostjo najema in uporabe mobilnega telefona v Južni Koreji. Mobilni operater je pripravil ponudbo in navodila ter jo v svojih kuvertah posredoval nogometni zvezi. Nogometna zveza je nato kuverte opremila z naslovi kupcev in jim ponudbo odposlala po pošti. Po poizvedbah in ogledu spisa pri inšpektorju za varstvo osebnih podatkov nismo mogli z gotovostjo ugotoviti, ali so bili osebni podatki kupcev posredovani tudi mobilnemu operaterju.

5 - Selektivni pristop izvajanja obiskov pripornikov za stekleno pregrado – 2.1-85/2001

Priporniku je sodišče dovolilo obisk 11-letne hčere v prostoru brez steklene pregrade, vendar mu ZPKZ Koper takšnega obiska zavod ni omogočil z utemeljitvijo, da to terjajo varnostni razlogi.
Zahtevali smo pojasnilo UIKS, ki je potrdila, da zavod ni dovolil odprtega obiska zaradi varnostnih razlogov. Po njenem stališču ni bilo podlage za omejevanje obiska s pregrado.
Zoper pripornika se smejo uporabiti le tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka. Pooblastilo, da prepove obisk, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek, daje zakon samo sodniku. V pristojnosti upravnika zavoda pa je odločitev za obisk brez steklene pregrade. V LP 2001 smo že poudarili prizadevanja varuha, da se obisk pripornika za stekleno pregrado, torej s fizično ločitvijo, ki onemogoča oseben stik, določi le kot izjemo, obisk brez steklene pregrade pa kot pravilo. V razmerju do posameznega pripornika so dopustne le tiste omejitve, ki so v danih okoliščinah nujne in neizogibne. Zato je upravnik zavoda, ko se odloča za odprti obisk pripornika, zavezan spoštovati sorazmernost med uporabljenimi sredstvi in legitimnem ciljem, ki se želi doseči.
Interesi reda in varnosti v zavodu lahko utemeljujejo obisk pripornika brez možnosti osebnega stika z obiskovalcem, vendar le ob skrbnem tehtanju okoliščin vsakega posameznega primera posebej, upoštevaje tako zagotavljanje reda in varnosti v zavodu kot tudi interes pripornika do neposrednega osebnega stika in zasebnosti s obiskovalcem.
Varuh je tako ponovno predlagal koprskemu zavodu diferenciran pristop na področju dovoljevanja obiskov brez steklene pregrade, da bi bilo v praksi pri obisku pripornika le toliko omejitev, kolikor je v danih okoliščinah nujno in neizogibno. UIKS je podprla naš predlog za selektivni pristop izvajanja obiskov pripornikov v prostoru s pregrado ter zagotovila, da bo sprejela ustrezne ukrepe za takšno ravnanje tudi v ZPKZ Koper.

6 - Merila ZPKZ Ljubljana za obisk brez pregrade onemogočila selekcijo – 2.1-20/2002

ZPKZ Ljubljana ni dovolil priporniku, ki je bil že dalj časa v priporu, obiskov družine žene in mladoletnih otrok v prostoru brez pregrade. Pri tem se je skliceval na interna merila za pridobitev obiskov brez pregrade, po katerih priporniki, ki »so osumljeni ali pa že obsojeni po 196. členu KZ, zaradi varnostnih razlogov ne morejo imeti obiska brez pregrade«.

Drugi odstavek 209. člena ZKP določa, da se smejo zoper pripornika uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka. Pripor pomeni poseg države v človekove pravice in svoboščine. Vsako omejevanje pravic in svoboščin pa je treba ozko, restriktivno razlagati. Interesi reda in varnosti v zavodu lahko utemeljujejo obisk pripornika brez možnosti osebnega stika z obiskovalcem. V LP 2001 smo poudarili, da bi bilo bolj v skladu z načelom ozke razlage omejitev človekovih pravic in svoboščin, če bi bil obisk za stekleno pregrado izjema in ne pravilo. Ob tem smo navedli prizadevanja tistih zavodov, ki uveljavljajo diferenciran pristop na področju dovoljevanja obiskov brez steklene pregrade. Tako se zagotavlja sorazmernost, da bi bilo v praksi pri obisku pripornika le toliko omejitev, kolikor je v danih okoliščinah nujno in neizogibno.

Interna merila ZPKZ Ljubljana za pridobitev obiskov brez pregrade je bilo mogoče razumeti tako, da se prav vsi obiski pripornikov, ki jim je prostost odvzeta zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja iz 196. člena KZ, opravijo za stekleno pregrado. Sprejeta odločitev torej ni dopuščala nobenih izjem in ni upoštevala okoliščin posameznega primera. S tem tudi ni bila omogočena selekcija in prilagajanje konkretnemu primeru.

Razlogi reda in varnosti lahko terjajo tudi nadzor nad obiskom pripornika s pomočjo steklene pregrade. Vendar vnaprej ni mogoče predvideti vseh mogočih življenjskih situacij, ki lahko utemeljujejo obisk brez pregrade. Menili smo, da bi morala upravnica odločitev za obisk v prostoru s stekleno pregrado sprejeti ob upoštevanju vseh okoliščin vsakega posameznega primera in da bi bil lahko obisk brez osebnega stika izjema in ne pravilo.

UIKS je pojasnila, da je upravnica ZPKZ Ljubljana ocenila, da je bila v primeru pripornika podana nevarnost izmenjave nedovoljenih stvari med obiskom, med drugim tudi zato, ker je bil utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Strinjala pa se, da interna merila ZPKZ Ljubljana za pridobitev obiskov pripornikov brez pregrade niso bila ustrezna pravna podlaga za odločanje o zahtevi pripornika za obisk brez pregrade. Tak podzakonski akt se po oceni uprave lahko pripravi enotno za vse zavode s priporom, vendar se (lahko zgolj) uporablja kot napotek pri odločanju o zahtevi pripornikov za dovolitev obiska v prostorih brez pregrade. UIKS je tudi podprla naše stališče, da morajo zavodi obiske pripornikov selekcionirati tako, kot to omogoča Pravilnik o izvrševanju pripora, ne glede na vrsto kaznivega dejanja, ki ga je pripornik osumljen. Zagotovila je, da bo poskrbela za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti v ZPKZ Ljubljana in hkrati sprejela potrebne ukrepe za pripravo enotnih podrobnejših usmeritev za odločanje o izvajanju obiskov pripornikov s pregrado in brez nje.

7 - Onemogočena pritožba zoper odločbo o pridržanju?  – 2.1-26/2002

Pobudnik je bil z 11. na 12. 9. 2002 v policijskem pridržanju na PP Dravograd. Ker se z odločbo o pridržanju ni strinjal, je hotel vložiti pritožbo. Zatrjeval je, da mu to ni bilo omogočeno.

PU Slovenj Gradec je potrdila, da je pobudnik 12. 9. 2002 ob 2.30 dežurnega policista PP Dravograd zaprosil za list papirja in pisalo z namenom, da poda pritožbo zoper odločbo o pridržanju. Po izjavi policista pa je v nadaljevanju od te namere odstopil rekoč, da bo pritožbo napisal zjutraj, vendar kasneje tega ni več omenjal. Zato pobudniku papirja in pisala ni izročil.

Generalna policijska uprava je ocenila, da pobudniku sicer ni bila onemogočena podaja pritožbe na odločbo o pridržanju, bi pa policist ravnal pravilneje, če bi pobudniku izročil papir in pisalo, "pritožbo pa naj bi nato napisal ali ne oziroma kadar bi jo hotel". Zagotovila je, da je PU Slovenj Gradec ukrepala, da v prihodnje do podobnega dogodka ne bi več prišlo. V ta namen je bilo organizirano ponovno usposabljanje policistov s področja pridržanj.

Oseba, ki ji je vzeta prostost, ima, dokler traja pridržanje, pravico do pritožbe zoper odločbo o pridržanju. Policija je zavezana omogočiti izvajanje te pravice. Tako smo lahko le soglašali z oceno Generalne policijske uprave, da bi policist pobudniku moral izročiti papir in pisalo.

8 - Napad na obsojenca kljub namestitvi v oddelku s strožjim režimom – 2.2-66/2001

Zaradi varnostnih razlogov je bil pobudnik v ZPKZ Dob pri Mirni 3. 12. 2001 nameščen na oddelek s strožjim režimom. Namen te namestitve je zlasti v zagotovitvi varnih razmer za zaprto osebo med prestajanjem kazni zapora. Takšna namestitev mora preprečiti možnosti za nastanek kakršnihkoli konfliktov, ki bi imeli za posledico fizično obračunavanje med zaprtimi osebami. Zato tovrstna namestitev terja tudi poudarjeno nadzorstvo nad obsojenci. Kljub temu pa je pobudnik 17. 5. 2002 prišel v spor s soobsojencem. UIKS je pojasnila, da je do fizičnega konflikta med njim in soobsojencem prišlo po krivdi obeh. Pobudnik naj bi bil tudi tisti, ki je prvi izzval konflikt, saj je soobsojenca verbalno žalil. Iz poročila zavoda smo razbrali, da sta se obsojenca gibala brez nadzorstva paznikov, čeprav bi bilo to nadzorstvo potrebno zaradi zagotavljanja varnosti pobudnika.

Varuh je že večkrat poudaril, da mora uprava zavoda z vsemi razumnimi ukrepi preprečiti vsako fizično in psihično nasilje med obsojenci na prestajanju kazni zapora. Če v zavodu, kjer se ogroženi obsojenec nahaja, ni mogoče zagotoviti varnosti, je pač treba sprejeti ustrezne ukrepe, vključno s premestitvijo v drug zavod. Ocenili smo, da bi z zagotovitvijo potrebnega nadzorstva nad pobudnikom ob upoštevanju njegove namestitve v oddelek s strožjim režimom ter, da je bil pred tem že fizično napaden, zavod lahko preprečil nastali spor, ki je vodil v fizični konflikt.

Predlagali smo, naj zavod poskrbi, da osebe, ki so zaradi varnostnih razlogov nameščene na oddelku s strožjim režimom, ne bodo brez nadzorstva paznikov izpostavljene položajem, ki bi vodili v konflikte s soobsojenci. UIKS je pritrdila našemu stališču, da je treba na posebej varovanem oddelku uvesti ukrepe, potrebne za preprečitev vsakega fizičnega in psihičnega nasilja med obsojenci. 

9 - Nepopoln pravni pouk v odločbi MP – 2.2-2/2002

Direktor UIKS je z odločbo z dne 18. 12. 2001, opr. št. 791-17-21/00-3002, zavrnil prošnjo obsojenca za premestitev v drug zavod. Zoper to odločbo je obsojenec vložil pritožbo, ki pa je bila zavrnjena z odločbo MP z dne 22. 1. 2002, številka 792-17-122/01. Odločba vsebuje tudi pouk o pravnem sredstvu, ki se glasi: "Ta odločba je v upravnem postopku dokončna."

Pouk o pravnem sredstvu je obvezen sestavni del odločbe. S poukom o pravnem sredstvu se stranki sporoči, ali lahko vloži zoper odločbo pritožbo ali pa začne upravni spor ali kakšen drug postopek pred sodiščem (prvi odstavek 215. člena ZUP). Če je zoper odločbo mogoč upravni spor, je treba v pouku navesti, pri katerem sodišču lahko stranka vloži tožbo in v katerem roku; če pa lahko začne kakšen drug postopek pred sodiščem, je treba v pouku navesti, na katero sodišče se lahko obrne in v katerem roku (tretji odstavek navedenega člena).

Navedena odločba ministrstva je dokončna, ker se ne more več izpodbijati s pritožbo. Pobudnik navaja, da je dani pravni pouk razumel, kot da je "zadeva dokončna" in da nima "več nikakršne možnosti pritožbe". Zaradi tega in zaradi nepoznavanja veljavnih predpisov tako ni (pravočasno) sprožil upravnega spora. To je storil šele naknadno, ko je bil seznanjen s tem pravnim sredstvom. Njegovo tožbo pa je Upravno sodišče RS kot prepozno zavrglo.

ZUP in Zakon o upravnem sporu (ZUS) sta bila objavljena v Uradnem listu RS. Zato se predpostavlja, da so vsi, ki jih predpisa zadevata, z njima seznanjeni, kar omogoča, da se po njima tudi ravnajo. Delovanje pravne države pa ne more temeljiti le na tej predpostavki. Vsi državni organi si morajo aktivno prizadevati, da bi čim več subjektov poznalo predpise in se po njih tudi ravnalo. Navedeni pravni pouk iz odločbe ministrstva je nepopoln, če ne celo zavajajoč, kar kaže primer pobudnika, ki je iz nevednosti zamudil zakonski rok za vložitev tožbe. Odločba nima sporočila o možnosti in načinu sprožitve upravnega spora, kar je v direktnem nasprotju z določbama prvega in tretjega odstavka 215. člena ZUP, pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi. Res se v primeru, da je pouk nepopoln, stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali pa lahko zahteva v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni, vendar lahko to določilo pride do izraza le, če stranka dejansko pozna predpise.

Zato smo MP predlagali, naj zagotovi, da bo v njihovih dokončnih odločbah popoln pravni pouk v skladu z določbami ZUP. Ministrstvo je zagotovilo, da od 18.3.2002 vse njihove odločbe, ki so izdane na drugi stopnji, vsebujejo pravni pouk o pravici do vložitve tožbe v upravnem sporu z navedbo roka za to procesno dejanje.

10 - Zakasnela odločba o premestitvi obsojenca – 2.2-27/2002

V času prostega izhoda je pobudnika, ki je sicer prestajal kazen na Odprtem oddelku Rogoza, 30. 6. 2002 (nedelja) v ZPKZ Maribor pripeljala policija. Zavod ga je sprejel in namestil v bivalni prostor, ki je v zaprtem delu zavoda s strožjim režimom, kjer je bival do vročitve odločbe 2. 7. 2002. Čas od sprejetja obsojenca do vročitve odločbe je zavod štel kot "potreben za proučitev in odločitev glede vrnitve na Odprti oddelek ali premestitve v Maribor".

UIKS je ocenila, da je bil pobudnik premeščen v zavod Maribor skladno z drugim odstavkom 80. člena ZIKS-1. Glede na dejstvo, da je pobudnika v zavod privedla policija, med prostim izhodom iz zavoda pa je bil udeležen pri storitvi kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu, je bilo namreč utemeljeno sklepati, da je dodeljeno ugodnost zlorabil, zato ni bilo ustrezno, da bi še naprej prestajal kazen na odprtem oddelku. Ker pa ga je v zavod policija privedla na nedeljo, je bilo realno mogoče premestitveni postopek uvesti oziroma sestaviti odločbe šele v ponedeljek. Po mnenju UIKS bi pobudniku zavod moral tega dne odločbo tudi vročiti, saj je bila tega dne tudi izdana.

Obsojenca, ki zlorabi svobodnejši režim prestajanja kazni zapora, se utemeljeno lahko premesti v zavod s strožjim režimom. Takšen postopek, ki terja hitro ukrepanje, se praviloma začne na predlog upravnika zavoda, o premestitvi pa se izda odločba, zoper katero je dovoljena pritožba. Tudi po naši oceni bi morala biti pobudniku odločba o premestitivi, če je bila ta izdana 1.7.2002, isti dan tudi vročena. V intervenciji pri UIKS pa smo tudi poudarili, da mora biti za vsako premestitev obsojenca med prestajanjem kazni zapora iz svobodnejšega v strožji režim izdana odločba o premestitvi. Obsojenec je lahko premeščen iz enega režima prestajanja kazni zapora v drug režim, šele po izdaji oziroma vročitvi tozadevne odločbe. Besedilo 81. člena ZIKS-1 namreč utemeljuje sklep, da je sama premestitev lahko opravljena šele po odločitvi o premestitivi. Odločba o premestitvi pa ne more pokriti časa pred njeno izdajo, saj poslabšuje položaj obsojenca.

UIKS je soglašala z našim stališčem, da bi moral zavod Maribor pobudniku nemudoma sporočiti odločitev o premestitvi z Odprtega oddelka Rogoza v zavod Maribor. Upravnik bi lahko o premestitvi odločil tudi z ustno odločbo, saj je šlo za nujno premestitev zaradi nevarnosti javnega reda in varnosti (144. v zvezi s 211. členom ZUP). Hkrati bi lahko odredil, da se odločba izvrši takoj. UIKS je zato zagotovila, da bo v mejah svojih pristojnosti poskrbela, da do ugotovljenih kršitev v premestitvenih postopkih ne bo več prišlo.

11 - Evidenčna knjiga v ZPKZ Dob pri Mirni – 2.2-52/2002

Obsojenec iz ZPKZ Dob pri Mirni se je pritožil, da je doslej že več kot 40-krat zaprosil za pogovor z upravnikom zavoda, a se upravnik ni odzval. V posledici se je odločil tudi za gladovno stavko.

UIKS je pojasnila, da so zlasti strokovni delavci zavoda s pobudnikom opravili številne pogovore. Koliko prijavnic za pogovor z upravnikom je pobudnik oddal, pa ni bilo mogoče natančno ugotoviti. Prav v ta namen je v ZPKZ Dob pri Mirni od 1. 12. 2002 nastavljena evidenčna knjiga, v katero se vpisujejo vse prispele prijavnice za pogovor z upravnikom.

Doslej se nam je že nekaj obsojencev pritožilo glede možnosti pogovora z upravnikom zavoda Dob pri Mirni. Vlaganje pritožb in prošenj je pravica obsojencev. Pravica do pritožbe pri upravniku zavoda ima poseben pomen kot ena izmed internih pritožbenih poti. Zato je prav, da tudi upravnik tako velikega zavoda, kot je ZPKZ Dob pri Mirni, del svojega časa nameni pogovorom z obsojenci, ki pričakujejo, da bodo tako lahko razrešili svoje težave. Zato smo predlagali, da se obsojencem pojasni, kako in kdaj se lahko prijavijo na pogovor z upravnikom oziroma drugim strokovnim delavcem zavoda. Prav tako smo predlagali, da se obsojencem v vsakem posameznem primeru pojasni odločitev pristojnega strokovnega delavca v zvezi z oddano prijavnico za pogovor oziroma prošnjo ter to tudi ustrezno dokumentira (npr. v osebnem spisu). Prepričani smo, da bo pri tem v prihodnje v pomoč tudi evidenčna knjiga o vloženih prošnjah za pogovor z upravnikom zavoda.

12 - Sodišče nereda – 2.3-11/00

Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je 17. 4. 2001 pobudniku izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je zaradi osebnostne motenosti in alkoholiziranosti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil več kaznivih dejanj. Ta varnostni ukrep se izreče storilcu, pri katerem obstaja nevarnost, da bo ponavljal kazniva dejanja zaradi svojega abnormnega duševnega stanja. Gre za ukrep kurativne narave, ki obsega medicinsko obravnavanje storilca kaznivega dejanja in katerega poseben namen je odprava te storilčeve nevarnosti. Sodišče izreče ukrep, če je nevarnost storilca, da bo ponavljal kazniva dejanja, mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Ne samo preventivni razlogi, tudi človečnost govori za čimprejšen začetek zdravljenja, torej za takojšnje izvrševanje izrečenega varnostnega ukrepa.

Sklep o izreku obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva z zdravstvenem zavodu je postal pravnomočen istega dne, kot je bil izdan, vendar sodišče še leto kasneje pobudnika ni napotilo v zdravstveni zavod na zdravljenje. Potrebna je bila intervencija varuha, da je sodišče 18.3.2002 zahtevalo mnenje posvetovalne komisije pri ministrstvu za pravosodje o tem, v kateri zdravstveni zavod naj se odda pobudnik. Presenečeni nad skoraj enoletno zamudo v postopku napotitve bolnika na zdravljenje smo prosili za natančnejše pojasnilo. Zahtevali smo tudi izjavo sodnice, ki je zadevo obravnavala. Slednja je kot vzrok za zamudo navedla pregled njenih spisov s strani Višjega sodišča v Mariboru, saj je bilo " v zvezi s tem moteno delo". Predsednik okrajnega sodišča nam je pojasnil, da "žal ne obstaja nobena evidenca o tem, kateri spisi ... so bili predani na Višje sodišče v Maribor, ali vsi, ali samo nekateri in kdaj naj bi bili vrnjeni". Zaradi neurejenih zadev pri vodenju sodišča, "ki so se vlekle vse od leta 1994", ni ustrezne dokumentacije. Tako "ni mogoče z gotovostjo trditi", ali je bil spis v zadevi pobudnika sploh med tistimi, ki so bili pregledani na višjem sodišču.

Sodišče torej ni moglo z gotovostjo pojasniti niti tega, kje se je spis nahajal v času od izreka varnostnega ukrepa do posredovanja varuha. Hkrati je predsednik sodišča še opozoril, da je bila strojepiska sodnice, ki je zadevo pobudnika obravnavala, "v spornem letu ... v bolniškem staležu celih 93 dni, pa ... v. d. predsednice ni poskrbela za ustrezno kadrovsko zamenjavo, kar kaže na objektivne okoliščine".

Opisana pojasnila sodišča zbujajo skrb. Vzpostavljena mora biti takšna evidenca o spisih, da je razvidno, kje se spis v določen časovnem obdobju nahaja. Tudi ne gre za objektivno okoliščino, če na sodišču ni reda, da se ne ve, kje so sodni spisi. Enako velja za zatrjevano odsotnost strojepiske, saj takšna okoliščina ni opravičljiv razlog za zamudo pri delu sodnice. Predsednik, ki je vodenje sodišča prevzel marca 2002, je zagotovil, da je storil vse potrebno za pospešitev postopka, opravil je pogovor s sodnico in poskrbel "za stalno kadrovsko prisotnost tehničnega osebja" ter tako za odpravo vzrokov za nastalo zamudo pri delu sodišča.

13 – Brezposelnost – 3.0 – 15/2002

Pobudnica piše o hudi materialni stiski svoje družine. Stara je 54 let in že nekaj let brezposelna. Navaja, da je že izgubila upanje na zaposlitev, saj kljub intenzivnemu iskanju zaposlitve ne dobi. Postaja depresivna, izgublja voljo do življenja, saj se počuti le še kot breme družini. Problemi se le še kopičijo, rešitve ne vidi. Prosi, da družini pomagamo pri reševanju nastalih gmotnih težav.

Iz obravnavanja pobude smo razbrali, da je edina možnost pomoči družini v zaposlitvi pobudnice. Na problem smo opozorili Urad za delo, zahtevali poročilo o njihovih aktivnostih v smeri izboljšanja njenih zaposlitvenih možnosti in predlagali, naj proučijo možnost njene vključitve v program javnih del.

V odgovoru Urad za delo navaja, da so za zaposlitev pobudnice velika ovira njeno zdravstveno stanje in razmere na zaposlitvenem trgu dela v regiji. Vključili jo bodo med kandidate za ustrezna javna dela oziroma v druge programe javne rehabilitacije.

Pobudnica je kasneje sporočila, da je po našem posredovanju dobila možnost za vključitev v javna dela – pomoč v domu starejših občanov. To ji je dalo novo upanje, vendar se je ustavilo že ob zdravniškem pregledu, kjer je bilo ugotovljeno, da njeno zdravstveno stanje ne dopušča opravljanja takšne dela. Glede na to, da je to edina možnost dela prek javnih del v njenem okolju, ne vidi več nobene možnosti za zaposlitev. Do upokojitve ji manjka še nekaj let, do invalidske upokojitve pa po mnenju invalidske komisije še ni upravičena.

14 - Znesek za oskrbo je bil povečan po posredovanju varuha – 3.1-11/2002

Pobudnik je bil postavljen za skrbnika odraslemu bratu, ki mu je bila popolnoma odvzeta poslovna sposobnost. Varovanec prejema družinsko pokojnino in dodatek za pomoč in postrežbo. Izvajanje skrbništva spremlja CSD, ki je zavezan varovati pravice, koristi in interese varovanca. Skrbnik skrbi za varovanca, ki živi v domačem okolju, tako, da mu zagotavlja vse potrebno za življenje (hrana, obleka, nastanitev in drugo).

Skrbnik je varuhu posredoval pobudo, ker mu je CSD za celotno oskrbo varovanca na mesec nakazoval le 35.000 od prejemkov, do katerih je bil zavarovanec upravičen iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (nekaj več kot 100.000 tolarjev), ostanek denarja je CSD vlagal na hranilno knjižico varovanca. Skrbnik je navajal, da sredstva, ki mu jih zagotavlja CSD, ne zadoščajo za pokritje osnovnih izdatkov za brata, za katerega skrbi. Prav tako je v pobudi izražal dvom, da center varovančeve prejemke res nalaga na hranilno knjižico, ker mu te knjižice na centru niso hoteli pokazati, niti mu niso hoteli povedati, koliko je privarčevanega denarja na hranilni knjižici.

Varuh je pobudo vzel v obravnavo. CSD je predlagal, da skrbniku zagotovi višji znesek za oskrbovanje varovanca, predlagal je znesek v višini 70 odstotkov cene domske oskrbe, kamor bi bil varovanec nameščen glede na potreben obseg oskrbe. Predlagali smo še, da CSD skrbnika seznani s stanjem na hranilni knjižici varovanca in da ga vnaprej redno obvešča o prilivih na varovančevo hranilno knjižici in odlivih z nje.

Pred odločitvijo o predlogu varuha je CSD vodil daljši postopek za ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z varovanjem koristi varovanca. Nato je odločil, da od 1. 9. 2002 naprej prizna skrbniku za oskrbo oziroma preživljanje varovanca znesek v višini 70.000 tolarjev. Prav tako so bili skrbniku posredovani podatki o stanju prihrankov varovanca na hranilni knjižici, ki je še vedno shranjena na CSD.

15 - Zamude pri izplačilu odškodnin žrtvam vojnega nasilja – 3.1-33/2002

Pobudnica je upokojenka, uveljavila je tudi status žrtve vojnega nasilja. V pobudi navaja, da živi v veliki revščini, kajti pokojnino v višini 87.552 tolarjev ima obremenjeno z vračili posojil po administrativnih prepovedih in dolga po sklepih o izvršbi. Del dolga, tako je navedla pobudnica, je nastal tudi zaradi njenih pričakovanj o skorajšnjem izplačilu odškodnine po ZSPOZ. Čeprav je bil že maj, po zakonu pa naj bi odškodnine začeli izplačevati po 15. 1. 2002, pobudnici odškodnina še ni bila izplačana. Izplačilo bi ji pomagalo pri premagovanju najhujših problemov, kot je na primer plačilo ponovnega priklopa elektrike, ki so ji jo izklopili zaradi neplačanih računov za porabljeno električno energijo.

SOD, ki je po navedenem zakonu pristojna za izplačevanje odškodnin, je v začetku leta 2002 začela izdajati odločbe in izplačevati prvi del odškodnin. Po podatkih SOD je upravičencev do odškodnine okoli 45.000, pri izdaji odločb o odškodnini in samem izplačilu pa je bil dogovorjen tak vrstni red, da so prišli na vrsto najprej najstarejši upravičenci do odškodnine. Ker je bila pobudnica rojena leta 1937, v času, ko je vložila pobudo, še ni bila na vrsti za izdajo odločbe in izplačilo odškodnine, saj so takrat izdajali odločbe upravičencem, rojenim leta 1934. Varuh ni oporekal dogovoru o vrstnem redu izplačila odškodnine, zato v konkretnem primeru tudi ni mogel posredovati za pobudnico tako, da bi bila izjema pri izplačilu odškodnine. Pobudnici smo predlagali, naj sama SOD obvesti o svojih finančnih težavah in predlaga prednostno obravnavo pri izplačilu odškodnine.

16 - O vlogi za ponovno odmero pokojnine je bilo odločeno brez odločbe – 3.1-61/2002

Pobudnica se je leta 1996 upokojila pri 52 letih starosti in polni pokojninski dobi. Ker je bila prepričana, da bo ob izpolnitvi starosti 58 let upravičena do ponovne odmere pokojnine, je leta 2002 na ZPIZS vložila zahtevek za ponovno odmero pokojnine. Zavod je pobudnico z dopisom obvestil, da ji pokojnine ne bodo ponovno odmerili, ker ni bila upokojena po predpisih o predčasni upokojitvi.

Varuh je v obravnavani pobudi zavzel stališče, da mora zavod o zahtevku pobudnice odločiti z odločbo. Le tako je zavarovancu oziroma upravičencu do dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja zagotovljena pravica do pritožbe. Zavod se je s stališčem varuha strinjal in o zahtevku za ponovno odmero pokojnine odločil z odločbo.

17 - Ni posredovanja brez soglasja – 3.4-27/2002

Pobudnica je želela posredovanje varuha pri Zdravniški zbornici Slovenije, da bi kolegij za področje psihiatrije podal oceno o načinu zdravljenja po metodi alternativne psihiatrije, in to na podlagi njene pritožbe v zvezi z zdravljenjem njene hčere. Pojasnjuje, da je psihiater hčer, ki je bila prej navezana na dom, popolnoma odtujil. Boji se, da jo zna pripeljati v stoodstotno odvisnost, in prosi, da pomagamo rešiti hčer, ki je bila dobra učenka, dijakinja in študentka, sedaj pa je nevrotična razvalina. Hči je stara 26 let.

Kot je izhajalo iz pobudi priloženega gradiva, hči ne soglaša s pritožbo na zdravniško zbornico glede njenega zdravljenja pri psihiatru. Še več, očitno se ne strinja z materjo glede načina zdravljenja po metodi alternativne psihiatrije, ki jo psihiater uporablja pri njenem zdravljenju.

Soglašali smo s pobudo, da je temeljna pravica na področju zdravja prav pravica do kakovostnega zdravstvenega varstva. Tako so zdravniki zavezani opravljati zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino, s kodeksom medicinske deontologije ter z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Zdravnik se mora pri svojem delu ravnati po spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah. Pri sprejemanju strokovnih odločitev je neodvisen ter svobodno izbere način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši. Pri tem pa velja poudariti, da je za uspešnost zdravljenja zelo pomembno tudi razmerje med zdravnikom in bolnikom. Danes se v tem razmerju čedalje bolj poudarjajo človekova osebnost in njegove pravice, vključno s pravico svobodnega odločanja o samem sebi. Tako pravica do zdravstvenega varstva vključuje tudi pravico do prostovoljnega zdravljenja, torej tudi do odklonitve zdravljenja. Pravica do samoodločbe na področju človekove osebnosti in njegovih pravic vključuje pravico do svobodnega odločanja o samem sebi. Odločanje o lastnem življenju in zdravju je temeljna osebnostna pravica posameznika. Zdravnik lahko opravi zdravstveni poseg le na podlagi bolnikove prostovoljne privolitve po pojasnilu.

Podatki, navedeni v vloženi pobudi, kažejo, da je hči pobudnice polnoletna in razumna oseba, ki je očitno sposobna sama odločati o svojih pravicah in interesih. Razumemo sicer skrb matere, da je hči upravičena do kar najvišje ravni kakovostnega zdravstvenega varstva. Staršem pač ni vseeno, kaj se dogaja z njihovimi otroki, ter jim skušajo pomagati in skrbeti zanje po njihovih najboljših močeh tudi še v času po polnoletnosti otrok. Vendar pa gre v tem primeru očitno za kolizijo interesov, ki se odraža v negativnem, odklonilnem stališču hčere glede obračanja matere na zdravniško zbornico. Zbornica je pobudnici utemeljeno pojasnila, da ima hči pravico do svobodne izbire zdravnika.

Glede na stališča hčere, razvidna iz vložene pobude in prilog, je varuh odklonil posredovanje pri zdravniški zbornici, saj je očitno, da hči pritožbi zoper psihiatra nasprotuje. Varuh bi lahko posredoval le, če bi bilo priloženo pooblastilo soglasje hčere (tretji odstavek 26. člena ZVarCP). Trditve, ki kritizirajo način zdravljenja, ki ga uporablja psihiater, so namreč podane v povezavi s hčerjo, ki pa tozadevnemu ravnanju nasprotuje. Pobuda daje slutiti, da so odnosi med pobudnico in hčerjo skaljeni. Takšno stanje pa zahteva zadržanost varuha za posredovanje v razmerju, ki zadeva predvsem hčer pobudnice.

18 - Štirinajstletna deklica in njene pravice – 3.5-209/2001

Deklica se je junija osebno oglasila v našem uradu. Povedala je, da nima kje prebivati, domov ne more. Iz pogovora smo razbrali, da je bila zaradi nesoglasij v družini nameščena v krizni center, kjer je ostala tri tedne. Kasneje je bila pri znancih, v času obiska pri nas, pa pri neki znanki. Obravnavana je na CSD Ljubljana Bežigrad, kjer je že nekaj časa v teku postopek za namestitev v zavod, vendar to namestitev odločno odklanja. Povedala je, da je center zaprosila, da ji omogoči bivanje v rejniški družini ali stanovanjski skupini v Ljubljani ali okolici, ker želi, da bi zadnje leto šolanja končala na šoli, ki jo je obiskovala doslej.

Nemudoma smo se povezali s CSD, deklico napotili tja in spremljali obravnavanje primera. Na centru so jo seznanili, da je v njenem primeru mogoča le namestitev v vzgojni zavod, pa še to verjetno šele z naslednjim šolskim letom …
 
Razvidno je bilo, da je center s težavami deklice seznanjen že kar nekaj časa, da gre za huda nesoglasja med njo in staršema, da je že večkrat odšla od doma zaradi nesoglasij ali zaklenjenih vrat; da se je kasneje vrnila raje domov kot v vzgojni zavod, kjer pa se je konfliktnost le stopnjevala. Menila je, da jo starša odklanjata, ker je posvojena in ni upravičila njunih pričakovanj.

Ob našem nenehnem opozarjanju, da naj center končno ukrepa v interesu varovanja in koristi deklice, so se nekoliko bolj zavzeli za pomoč deklici, vendar so bili postopki počasni in deklica še vedno preveč prepuščena sama sebi. Kljub nenehnim opozorilom varuha in prošnjam deklice, da bi imela osebo, ki bi ji lahko zaupala in bi ji pomagala v kritičnih trenutkih, so ji kolizijskega skrbnika postavili šele januarja 2003 in še to le za postopek namestitve. Center ni dajal zadostne pomoči za sanacijo odnosov v družini niti potem, ko se je septembra ponovno vrnila domov. V kriznih situacijah ni bilo hitrega ukrepanja. Staršev niso poklicali na pogovor. Šla je ponovno v krizni center, kjer je še vedno. Povedala je, da se počuti »kot vreča krompirja«, ki jo lahko postavljajo, kamor se komu zljubi. Menila je, da se zahteve postavljajo le njej, da se njena mnenja, želje in občutja ne upoštevajo, in se je kljub trudu (popravila je ocene, ni bilo neopravičenih izostankov), da bi sodelovala, »ne sliši in ne vidi«.

Na naša vprašanja glede možnosti njene nastanitve v rejniško družino je center pojasnil, da za ta primer ne najdejo ustrezne rejniške družine. Kasneje je bilo iz obravnavanja zadeve razvidno, da je niti niso iskali. Ko se je po neuspeli vrnitvi domov konec novembra ponovno znašla v kriznem centru, je center ob čakanju na izvedeniško mnenje še vedno urejal le namestitev v zavod. Deklica si je rejniško družino začela iskati sama in jo tudi našla, vendar je center najprej odklonil vsakršno sodelovanje pri ugotavljanju ustreznosti rejniške družine.

Na razširjenem timskem sestanku v januarju, na katerem smo bili prisotni, je bilo na podlagi izvedeniškega mnenja in proučitve vseh pomembnih okoliščin ter končno tudi pisnega mnenja deklice odločeno, da se upošteva dekličina želja in se ugotovi ustreznost družine za najprej začasno rejništvo do konca šolskega leta. Dogovorili smo se, da ta postopek poteka čim hitreje. Kljub temu je center, sklicujoč se na novi zakon o izvajanju rejniške dejavnosti, ponovno zavlačeval postopek rejništva in je bilo ponovno potrebno naše posredovanje.

19 - Pomanjkljiv izrek glede obresti v dogovoru o plačevanju preživnine – 3.5-9/2002

Pobudnica je varuha človekovih pravic opozorila, da je sodišče zavrnilo njen predlog za izterjavo zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska preživnine, ker je bila v Dogovoru o dolžnosti, višini in usklajevanju preživnine, sklenjenem na CSD Celje, zapisana le preživninska obveznost, ne pa tudi zamudne obresti za primer dolžnikove zamude z izpolnitvijo dogovorjene preživninske obveznosti.

Glede na to, da ZZZDR v 130. členu določa, da je dogovor o preživnini, sklenjen pri centru za socialno delo, izvršilni naslov, v izvršbi torej zaradi napake centra za socialno delo, ni bilo mogoče uspešno uveljavljati terjatve, ki ni bila ugotovljena v izvršilnem naslovu. Predstavljeni problem je še toliko bolj pomemben, ker mora biti tako pri sklepanju dogovora o preživnini kot tudi pri drugih dejavnostih v zvezi z otroki CSD glavno vodilo otrokova korist. Glede na to, da je bil otrok zaradi pomanjkljivosti v dogovoru že prikrajšan za izplačilo zakonskih zamudnih obresti in bo lahko tudi v prihodnje, smo CSD opozorili, da ni zadostno zastopal njegovega interesa. Predlagali smo, da storjeno napako popravi tako v korist mld. sina pobudnice, kakor tudi drugih primerov sklenjenih dogovorov na pomanjkljivem obrazcu. Želeli smo tudi informacijo ali obrazec, ki so ga uporabili v tem primeru, uporabljajo tudi drugi centri.

Presenetilo nas je stališče CSD v odgovoru, da glede na to, da je dogovorov, sklenjenih na pomanjkljivih obrazcih, zelo veliko, nameravajo dogovore popravljati le v primerih, ko bodo strokovne delavke centra presodile, da je to potrebno. Prav tako tudi njihova trditev, da so stranke kljub napaki doslej vedno iztožile tudi plačilo zamudnih obresti (le da so to morale posebej zahtevati), saj je ta trditev brez dejanske podlage. V odgovoru je še pojasnil, da je bil omenjeni obrazec pred leti oblikovan na CSD Celje in so ga uporabljali tudi drugi centri v regiji, ker s strani ministrstva ni bilo enotnega predpisanega obrazca. Od leta 2001, po uvedbi informacijskega sistema CSD za sklop preživnin, je obrazec za vse centre enak in kot tak zavezujoč. Glede poprave storjene škode sinu pobudnice so pojasnili le, da so starše povabili na pogovor.

CSD smo v obširnem dopisu seznanili z našim nestrinjanjem z njihovimi stališči, nepravilnostjo njihovega dosedanjega ukrepanja in popravljanja napake, storjene v škodo mld. otrok, posredovali nekaj predlogov za zmanjšanje ali odpravo škode, ki je morda že ali pa bi lahko še nastala zaradi odsotnosti izreka o zamudnih obrestih na »starih obrazcih«, in zahtevali dodatne informacije.

V zadnjem odgovoru CSD sporoča, da sta pobudnica in oče otroka sklenila nov dogovor o preživnini z nekoliko višjo mesečno preživnino. Sporoča tudi, da bodo dodali aneks k »starim dogovorom«, ki bo vseboval dolžnost plačila zakonsko določenih zamudnih obresti v primeru zamude pri plačilu preživnine. Hkrati bodo zaradi omenjene izkušnje pripravili kratko pisno informacijo o postopku v zvezi s preživnino in jo bodo strankam posredovali ob sklenitvi dogovora.

20 - Dolgotrajni postopek odločanja o stikih na CSD – 3.5-44/2002

Pobudnik je oče 12-letne hčere, ki živi pri materi, na neznanem naslovu. Ker je mati deklice prekinila vsakršno komunikacijo z njim, je CSD Domžale zaprosil za ukrepanje za zavarovanje dekličinih pravic in koristi in pomoč pri vzpostavitvi osebnih stikov. Pritožil se je, da center že več mesecev ne stori ničesar.

Iz odgovora centra, ki smo ga prejeli konec maja 2002, je razvidno, da postopek za določitev stikov z odločbo poteka že od konca leta 2001. Glede na to, da je deklica na pogovoru s psihologinjo centra povedala, da ne odklanja stikov z očetom, bi bilo pričakovati intenzivne aktivnosti v smeri realizacije stikov. Zato je bilo nerazumno pojasnilo centra, da je sodelovanje s pobudnikom zelo težko in ne hitijo z izdajo odločbe z namenom, da bi se stiki uredili v korist otroka.

Glede na to, da je v obravnavanju pobudnikove zadeve doslej nastala že huda kršitev zakonskega roka, smo center ponovno opozorili, da je zavezan kar najhitreje odločiti v zadevi in izdati končno odločbo. Zahtevali smo, da nemudoma ukrepajo, da se postopek čim prej konča, in nas o vaših aktivnostih seznanijo.

Po našem posredovanju je center končno začel aktivnosti za izdajo odločbe, vendar se je postopek ponovno ustavil, ker je bilo zaradi spremembe stalnega prebivališča deklice obravnavanje zadeve odstopljeno CSD Vrhnika.

V pogovoru s staršema in deklico so se dogovorili, da poskusijo s stiki postopoma. Na željo deklice naj bi bili prvi stiki na CSD, vendar pobudnik že po prvem stiku s takšno rešitvijo ni bil zadovoljen. Na njegovo zahtevo, naj center nemudoma izda odločbo, je center še v istem mesecu razpisal ustno obravnavo pred izdajo odločbe.

21 - Otrok »med dvema ognjema«Â  – 3.5-61/2002

Pobudnik trdi, da je ogrožen telesni in duševni razvoj njegove hčere, ki živi pri materi. Navaja, da jo mati zanemarja, jo duševno in fizično maltretira, ji ne dovoli zadostnih stikov z njim in drugo. Meni, da je deklica ogrožena v toliki meri, da je nujno hitro ukrepanje, da se preprečijo trajne posledice. Navaja, da je o vseh problemih sproti obveščal CSD in predlagal vključitev izvedenca, vendar center ni ničesar storil za zavarovanje pravic in koristi deklice.

Iz odgovora CSD je razvidno, da so zaradi izraženega suma maltretiranja in zanemarjanja opravili obisk na domu in sklicali razširjeni timski sestanek, na katerem so bili prisotni tudi predstavniki šole, vrtca, policije in zdravstva. Ugotovljeno je bilo, da deklica pri materi ni ogrožena in da ne obstajajo razlogi za odvzem otroka. Sklenjen je bil dogovor o njihovih nadaljnjih aktivnostih, med drugim zagotavljanje pomoči družini v obliki storitve pomoči družini za dom – družinsko svetovanje in program psihosocialne pomoči družini.

Oče deklice z odgovorom centra ni zadovoljen. V vednost pošilja pritožbe na različne ustanove: zdravstveni dom, šolo, policijo, MDDSZ in sodišče. Pogosto je zahteval intervencijo policije (do oktobra - 26 intervencij – policija nikoli ni zaznala znakov ogroženosti). Ne strinja se z nobeno odločitvijo ne z izvedenskimi mnenji, ni zadovoljen z nobenim strokovnim delavcem. Postaja vedno bolj verbalno agresiven do vseh.
 
Prejeli smo tudi pobudo matere deklice. Pobudnica opisuje primere nasilja očeta deklice nad njo in deklicama. Trdi, da jih nenehno nadleguje, jim grozi, jih psihično maltretira in zato živijo v nenehnem strahu. Meni, da so osebni stiki med hčerjo in očetom za deklico škodljivi, ker postaja zmedena in vzgojno težko vodljiva. Piše, da oče deklice uveljavlja le svoje pravice, ne prevzema pa nobene obveznosti, niti plačevanje preživnine. Iz obravnavanja pobud staršev kot tudi iz odgovorov v CSD je razvidno, da imata starša zelo različne interese in se njuni mnenji o tem, kaj je otroku v korist, pomembno razlikujejo. Zato se nikakor nismo mogli strinjati z odgovorom centra, da še ne vidijo razlogov za postavitev skrbnika deklici.

CSD smo opozorili, da je na podlagi splošnega pooblastila po 119. členu ZZDR zavezan storiti vse za zagotovitev otrokove koristi in ob tem uporabiti ustrezen ukrep. V tem primeru je vsekakor evidentno, da so koristi otroka in staršev v navzkrižju in da deklica potrebuje pomoč z zagotovitvijo sodelovanja s pomočjo kolizijskega skrbnika. Predlagali smo, naj deklici, katere zdrav telesni in duševni razvoj ogrožajo nenehne stresne situacije, kar najhitreje ustrezno pomagajo.

Na podlagi našega dopisa in po ponovni proučitvi zadeve in dogajanj v zadnjem času je CSD sprejel sklep, da deklici postavi kolizijskega skrbnika v najkrajšem času. Iz kasnejše poizvedbe je bilo razvidno, da CSD nikakor ni uspelo dobiti strokovnjaka, ki bi si upal prevzeli to vlogo glede na vedenje dekličinega očeta. Mnenje CSD je bilo, da trenutno ni možnosti za postavitev ustreznega zastopanja deklici, čeprav bi bilo to nujno. Ni ustrezne zakonodaje, ki bi omogočila potrebne pristojnosti; ni kadrov, znanja, ni sredstev.

22 - Otrok odločno odklanja namestitev v zavod – 3.5-66/2002

Pobudnika, starša enajstletnega dečka, sta varuhu naslovila pobudo, v kateri se pritožujeta nad CSD Kranj, ker vztraja na namestitvi njunega sina v zavod. Zaradi vzgojne neobvladljivosti sina in njegovega pogostega izostajanja od pouka sta se strinjala z njegovo namestitvijo v zavod. Ker pa je sin odločno odklanjal odhod v zavod in obljubil, da se bo poboljšal, sta želela prekinitev predlaganega ukrepa.

Pobudnika smo seznanili s pristojnostmi varuha. Pojasnili smo mu, da otrok glede na ugotovitve, ki izhajajo iz odločbe centra, nujno potrebuje strokovno pomoč, in zato predlagali, da ga v sodelovanju s centrom poskušajo pripraviti, da sprejme bivanje v zavodu.

Pobudnika se kasneje nista več obrnila na varuha. Kljub temu smo se na CSD pozanimali, kako je za otroka poskrbljeno pred začetkom novega šolskega leta. Seznanjeni smo bili, da je glede na to, da starša nista hotela sodelovati, center že v 22. 3. 2002 podal predlog za upravno izvršbo s posredno prisilitvijo oz. v primeru ugotovljene ponovne neizpolnitve obveznosti z neposredno fizično prisilitvijo. Upravna enota nas je seznanila, da kljub dvakratnim poskusom izvršba ni bila uspešna. Z izvršbo so 5. 6. 2002 poskusili tudi na šoli, vendar je deček pobegnil skozi nezavarovan izhod iz šole. Kasneje je prenehal hoditi v šolo, bežal od doma ob vsakem obisku, starša sta odklanjata vsakršno sodelovanje. Sporočili so še, da se center z obravnavanjem zadeve ne ukvarja več in čaka le na izpeljavo izvršbe.

Predlagali smo, naj UE in CSD skupaj poskušata najti za otroka drugo ustrezno rešitev v dobro otroka, da otroku in staršem ponudijo možnost sodelovanja in strokovno pomoč. Iz odgovora centra je razvidno, da je otrokov oče najprej odklanjal vsakršno sodelovanje in obisk na domu. V iskanju rešitve so se dogovorili, da sta starša v avgustu 2002 ponovno predlagala ustavitev postopka izvršbe odločbe o oddaji otroka v zavod. Dogovorili so se, da se za oceno ustreznosti ukinitve ukrepa namestitve otroka v vzgojni zavod v ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe opravi dokaz z izvedencem in pridobi izvedeniško mnenje in izvid. V času do izdelave naj bi center nudil družini pomoč, še zlasti učno, ki jo starša sprejemata. S strani šolske svetovalne službe je bil center seznanjen, da je bil deček v novem šolskem letu odsoten le prva dva tedna pouka in da se v šoli trudi.

23 - Zaposlitev po šestih letih brezposelnosti – 3.5-93/2002

V juniju je pobudnica zaprosila za pomoč varuha, ker je bila kljub intenzivnemu iskanju zaposlitve že od leta 1996 brezposelna. Stara je bila 50 let, imela je le 12 let delovne dobe. Zaradi njene dolgoletne brezposelnosti, se je družina znašla v hudi materialni stiski, ona pa tudi v osebni stiski in je izgubila vsakršno upanje. Posledica tega je tudi njeno zdravstveno stanje postajalo vedno slabše. Menila je, da bi kot medicinska sestra lahko opravljala tudi pomoč na domu, vendar doslej ni bilo te možnosti.

Zavodu za zaposlovanje smo predlagali, naj glede na navedeno proučijo možnost za ustrezno pomoč k čimprejšnji pridobitvi zaposlitve pobudnice ali vključitve v program javnih del.

Iz odgovora zavoda je bilo razvidno, da so glede na to, da že več kot 10 let ni opravljala svojega dela, in glede na njene zdravstvene težave zaposlitvene možnosti v njenem poklicu zelo slabe. Po prejemu našega dopisa so v pogovoru s pobudnico razširili njene zaposlitvene cilje, jo vključili v Klub za iskanje zaposlitve in se povezali z domom starejših občanov glede možnosti za njeno vključitev v program javnih del. Zaradi zdravstvenih težav so jo predlagali v obravnavo komisiji za ugotavljanje zaposlitvene oviranosti.

Mesec dni kasneje nas je zavod seznanil, da je pobudnico komisija prepoznala kot zaposlitveno ovirano. Na tej podlagi je pridobila status teže zaposljive osebe v skladu s Pravilnikom o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja in s tem možnost prednostne vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja. V domu starejših občanov se je nakazala možnost za vključitev v javno delo na stopnji zahtevnosti zdravstvenega tehnika in pobudnica je 9. oktobra končno dobila možnost za vključitev v delo.

Zahvalila se je za naše posredovanje in povedala, da se po dolgem času ponovno počuti kot človek. Z zaposlitvijo ni pridobila le pozitivne samopodobe, ampak tudi upanje, da bo dosegla zadostno delovno dobo za pridobitev pokojnine.

24 - Dolgotrajni postopek odločanja o pritožbi zoper odločbo o stikih – 3.5-110/2002

Pobudnik je že januarja 2000 zaprosil CSD za pomoč pri ureditvi stikov s štiriletno hčerjo. Ob posredovanju centra je bilo nekaj stikov izvedenih na podlagi dogovora med staršema. Kasneje jima dogovora ni uspelo več skleniti. Zato je oče deklice podal zahtevo za izdajo odločbe o stikih. Na odločbo, ki jo je center izdal šele 13. 11. 2000, se je mati deklice pritožila.

Ker v avgustu 2002 še vedno ni bilo odločeno o pritožbi, je na očetovo željo CSD posredoval na MDDSZ, da o pritožbi odločijo, ker stiki ne potekajo. Ministrstvo je sporočilo, da je pritožba še v obravnavi in bo predvidoma končana še v letu 2002.

Ministrstvo smo opozorili na hudo kršitev zakonskega roka, na nujnost, da nemudoma odločijo o pritožbi, saj so stiki v celoti prekinjeni, in zahtevali pojasnilo. Ministrstvo pa je na naš dopis odgovorilo šele po dveh urgencah. Najprej je neodgovarjanje opravičevalo z odsotnostjo strokovne delavke, ki obravnava pritožbo, po drugi urgenci pa smo prejeli odgovor, da so o pritožbi končno le odločili in odločbo 28. 11. 2002 poslali CSD. Glede zamude zakonskega roka je ministrstvo, tako v tem kot tudi v vseh drugih primerih, pojasnjevalo, da rešujejo pritožbe v upravnih zadevah po vrstnem redu glede na datum vložitve pritožbe. Do prekoračitve zakonskega roka prihaja zaradi premajhne kadrovske zasedbe glede ne število pritožb.

Nedopustno je, da v primerih, ko CSD končno le ugotovi, da so stiki v korist otroka in je njihovo preprečevanje neutemeljeno, ministrstvo tako dolgo odloča o pritožbi in s tem podpira samovoljo tistega od staršev, ki z neutemeljenim preprečevanjem stikov, krši pravice otroka.

25 - Problemi v mestnem redarstvu – 4.318/2002, 4.3-25/2002

Več mestnih redarjev se je pritožilo varuhu zaradi šikanoznega ravnanja predstojnice. V poizvedbah smo ugotovili, da načelnica sicer pozna probleme službe, da pa so se reševanja problemov lotili prepozno, potem ko so dobili širše razsežnosti (vključitev sindikata, disciplinski postopki). V poročilu navajajo, da gre za kratke stike v komunikaciji med redarji in njihovo nadrejeno, ki jih je težko reševati. Disciplinski postopek zoper enega redarja so ustavili, zoper drugega pa ne, saj menijo, da gre za resne kršitve delovnih obveznosti. Oba redarja smo obvestili o naših aktivnostih in odgovorih ter ju pozvali, da se na nas obrneta, če se bo kazalo, da je nadaljnje posredovanje potrebno. Ker se nista več oglasila, sklepamo, da so odgovorni v mestni upravi upoštevali naše priporočilo o nujnosti ureditve odnosov.

26 - Neučinkovito ukrepanje inšpekcije za delo – 4.3-23/2002

Ob nasploh pozitivni oceni delovanja inšpekcije za delo pa smo naleteli na primer nezadovoljivega ukrepanja območne enote Inšpektorata za delo Ljubljana v primeru delavca Agencije za plačilni promet (APP), ki je prenehala delovati z 31. 12. 2002. Pobudnik je že več kot pol leta pred prenehanjem opozarjal na možnost, da ne bo deležen enakih pravic, kot so jih imeli drugi delavci pri razporejanju k novim delodajalcem. V dogajanja se je Inšpektorat za delo ves čas vključeval, pobudnik pa nas je obveščal o svojih in inšpektorjevih aktivnostih. Ob ugotovitvi, da odgovorni v APP ne upoštevajo zahtev inšpektorata (npr. ne pošljejo zahtevanih dokumentov), ta ni sprejel nobenih ukrepov, torej ni uporabil vseh možnosti, ki jih daje Zakon o inšpekciji dela. Pobudnik je postal tehnološki presežek, čeprav bi moral imeti kot invalid prednost pri zaposlitvi pri novem delodajalcu. Zdi se, kot da je inšpektorat čakal na prenehanje delovanja APP, ko ukrepanje ni več mogoče. Pobudnik je uporabil vsa pravna sredstva in teče sodni postopek. Ukrepanje varuha ni mogoče, vendar bomo zadevo spremljali.

27 - Status žrtve vojnega nasilja – 5.0-6/2002

Pobudnik se je obrnil na varuha človekovih pravic zaradi dolgotrajnosti postopka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja pri UE Koper. MDDSZ je z odločbo z dne 10. 2. 2000 odpravilo prvo odločbo UE in zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločanje prvostopenjskemu organu. Do 13. 3. 2002, torej po več kot dveh letih, UE o zahtevku še vedno ni ponovno odločila.

Opravili smo poizvedbo pri UE, ki nam je pojasnila, da od pobudnika od dne, ko mu je bila vročena odločba MDDSZ, niso prejeli niti enega dopisa, listine ali dokazila, niti se ni pisno, osebno ali kako drugače oglasil pri njih. Tako naj bi bila pobudnikova neaktivnost edini razlog, da postopek še ni končan. MDDSZ namreč obširno in natančno navaja in svetuje, kaj naj stranka pridobi, kakšna dokazila naj najde, ali vsaj poskuša najti in zbrati ali pa predlagati upravnemu organu, da sam zaprosi osebe ali institucije za podatke in dokazila. UE je zatrdila, da v vseh postopkih skušajo pomagati strankam z nasveti in s konkretnim iskanjem dokazil. V zadevi pobudnika pa bi morali celo izdati negativno odločbo, saj pobudnik v več kot dveh letih ni niti najmanj pripomogel k dopolnitvi ugotovitvenega postopka. Ker pa ne zavračajo zahtev, dokler niso izčrpane vse možnosti dokazovanja za ustrezno rešitev, je zadeva še v postopku.

Ker se z navedbami UE nismo strinjali, smo jim posredovali mnenje, da njihovo ravnanje v tem postopku ne sledi določbam ZUP. V primeru odprave odločbe zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja mora organ prve stopnje vseskozi ravnati po instančni odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo (tretji odstavek 251. člena ZUP).

Opozorili smo jih na načelo ekonomičnosti postopka, ki zavezuje predvsem organ, ki vodi postopek. Proti udeležencem postopka, ki bi ravnali v nasprotju s tem načelom, ima organ po ZUP na voljo nekatere ukrepe. Po stališču MDDSZ je v ponovnem postopku treba izvesti še nekatere dokaze in pridobiti ustrezna dokazila. Položaj ni nič drugačen, kot če bi potrebo po tem ugotovil že organ prve stopnje v prvotnem postopku. V enem in drugem primeru je treba ravnati v skladu z določbo drugega odstavka 140. člena: če stranka ne predlaga in ne predloži dokazov, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek; določiti ji mora rok in opozoriti na posledice, če dokazov ne bo predložila; od stranke pa se ne zahteva, naj priskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in laže priskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 180. členu niso dolžni izdajati.

Res je v postopkih, kjer gre za uveljavljanje kake pravice, izvedba postopka zlasti tudi v interesu stranke. Toda v upravnem postopku velja načelo materialne resnice, ki jo mora organ ugotoviti po uradni dolžnosti, v ugotovitvenem postopku pa še posebej preiskovalno načelo (139. člen), tako da je tudi v teh primerih potem, ko je stranka s svojo vlogo sprožila postopek, njegovo aktivno vodenje povsem na strani pristojnega organa.

Člen 251 ZUP sicer res konkretno ne določa, da mora organ prve stopnje stranko po prejemu zadeve v ponovno odločanje pozvati na dopolnitev, vendar pa menimo, da to sledi iz drugih zgoraj navedenih določb zakona. Napotki drugostopenjskega organa niso navodilo stranki, temveč navodilo organu prve stopnje, ki prejme zadevo v ponovni postopek in odločanje.

MDDSZ je v odločbi navedlo, katera dokazila je treba najti in katere dokaze je treba izvesti. Pri tem je MDDSZ uporabljalo formulacijo "potrebno je ugotoviti ...", le na enem mestu govori, da mora stranka dokazati, da je bila prisilno izgnana oz. internirana od okupatorja iz razlogov 2. člena ZZVN. V odločbi MDDSZ je tudi določeno, da je treba stranko ponovno zaslišati. Ob tem gotovo niso imeli v mislih, da bo stranka sama prišla na UE in zahtevala zaslišanje.

Na podlagi teh stališč smo UE predlagali, da pobudnika čim prej pozovejo na dopolnitev oziroma storijo vse, kar je potrebno za čimprejšnje nadaljevanje postopka v skladu z določbami ZUP.

UE je pobudnika že čez nekaj dni pozvala na dopolnitev, nam pa poslala odgovor. Navedli so, da so v tej zadevi ravnali enako kot v vseh drugih zadevah (samo na področju žrtev vojnega nasilja je UE prejela več kot 2600 vlog). Z vsemi stališči v našem dopisu so soglašali in zatrdili, da tako tudi ravnajo. Poudarili pa so, da je zelo malo primerov (vključujoč tudi področje invalidov in veteranov več kot 5600 zadev), ko stranka tako malo sodeluje v postopku in praktično ne posreduje ali pove upravnemu organu, kje in kako bi pridobil morebitna pravno relevantna dokazila.

Končna stališča UE v tem odgovoru so sprejemljiva. S tem smo seznanili pobudnika in dodali, da njegovo pobudo štejemo za utemeljeno, saj je UE močno prekoračila rok, določen za izdajo odločbe.

28 - Sprejem v državljanstvo – 5.1-19/2002

Pobudnik je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Poročen je s slovensko državljanko in oče dveh otrok, prav tako slovenskih državljanov. MNZ ga je obvestilo, da ne izpolnjuje pogoja zagotovljenega stanovanja, ker z družino živi v sobi v samskem domu, katere lastnica je njegova žena. Uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo določa, da ima oseba zagotovljeno stanovanje, če je med drugim lastnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše ali je lastnik njen zakonec, kot dokaz o zagotovljenem stanovanju pa ne šteje najem prostorov v samskem domu ali drugih objektih, ki se ne štejejo za stanovanje po SZ. V tem primeru ne gre za najem, ampak za lastništvo teh prostorov, v katerih družina tudi dejansko prebiva. Soba je bila prodana kot stanovanjski prostor. Žena pobudnika je za nakup dobila celo kredit Stanovanjskega sklada Republike Slovenije.

Obrnili smo se na MNZ in jim predlagali, da še enkrat presodijo, ali pobudnik vseeno ne izpolnjuje pogoja zagotovljenega stanovanja. Menili smo, da je pogoj zagotovljenega stanovanja v tem primeru izpolnjen. MNZ nam je odgovorilo, da po 3. členu SZ prostori v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov (samski domovi, dijaški in študentski domovi, domovi za ostarele, socialnovarstveni zavodi in druge skupinske nastanitvene zgradbe) niso stanovanja. Sklicevali so se na odločbo Oddelka za stanovanjsko gospodarstvo, Mestne uprave, MOL, ki je odločilo, da konkretna samska soba po 2. členu SZ ni stanovanje.

Obrnili smo se še na MOL in prosili za pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin so ocenili, da samska soba ni stanovanje po 2. členu SZ. Če razpolagajo s podatki o tem, kakšen je značaj cele stavbe in posameznih delov, ki so bili prodani ter kot kaj so bili ti deli prodani, smo prosili, da nas seznanijo tudi z njimi.

MOL nam je pojasnila, da SZ v 2. členu določa, da je stanovanje po tem zakonu skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, ne glede na to, ali so prostori v stanovanjski hiši ali v drugi zgradbi. Prvi odstavek 3. člena SZ tudi določa, kateri prostori po tem zakonu niso stanovanja. Skladno z drugim odstavkom 3. člena SZ odloči, če nastane dvom, ali gre za stanovanje po tem zakonu, občinski (velja za mestne občine) oz. upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve, na zahtevo zainteresirane stranke na podlagi predpisov iz prve in druge alinee 11. člena. Omenjeni predpisi, razen Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, še niso bili sprejeti.

Zahtevi MNZ za odločitev v dvomu, ali je samska soba stanovanje, je bila priložena kupoprodajna pogodba. V točki I. so pogodbene stranke med drugim ugotovile, da sta prodajalca solastnika samske sobe št. 4, v izmeri 21,18 m2, ki se nahaja v pritličju samskega doma.

UE Ljubljana, Izpostava Moste-Polje, Oddelek za okolje in prostor ter premoženjskopravne zadeve, je MOL sporočila, da je iz izdanega uporabnega dovoljenja ter poprejšnjega soglasja sanitarne inšpekcije Uprave za inšpekcijske službe mesta Ljubljana razvidno, da je konkretni objekt samski dom in da zanj ni bilo izdano nobeno dovoljenje v smislu spremembe namembnosti objekta. Glede na navedeno menijo, da je predmetni objekt samski dom ter da je tudi namembnost posameznih delov enaka. S prodajo posameznih delov se namembnost le-teh oz. objekta kot celote namreč ne more spremeniti. Objekt je v eni polovici še vedno samski dom, druga polovica objekta pa je bila prodana 52 fizičnim in 41 pravnim osebam.

MNZ nam je zagotovilo, da bodo zadevo še enkrat proučili. Predvidevamo, da je pobudnica problem v tem času že rešila, saj je bila sprejeta novela ZDRS, po kateri pogoj zagotovljenega stanovanja ni več potreben.

29 - Zamenjava tujega vozniškega dovoljenja za slovensko – 5.2-17/2002

Na varuha se je zaradi težav pri zamenjavi tujega vozniškega dovoljenja za slovensko obrnila državljanka Ukrajine. Pobudnica prebiva v RS od leta 1997 na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Pristojni organ v Ukrajini ji je 18. 9. 2001 izdal vozniško dovoljenje na podlagi izpita, ki ga je opravila med obiskom pri starših. Dne 14. 2. 2002 je pri UE Ajdovščina zaprosila za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja. UE je njen zahtevek zavrnila, ker naj bi ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 135. člena ZVCP, ki določa, da tujec, ki prebiva v RS več kot šest mesecev, lahko, če izpolnjuje druge s tem zakonom določene pogoje, zahteva zamenjavo veljavnega tujega vozniškega dovoljenja v enem letu od začetka prebivanja v RS. Za tujca, ki je v RS začel prebivati že pred uveljavitvijo ZVCP, t.j pred 1. 5. 1998, pa je skrajni rok za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko eno leto od uveljavitve ZVCP, t.j. 1. 5. 1999. Pobudnica se je zoper odločitev UE pritožila, obrnila pa se je tudi na nas. Primer smo obravnavali pred uveljavitvijo ZVCP-C.

MNZ smo posredovali mnenje, da bi bilo treba ob reševanju pritožbe upoštevati, da konkretno vprašanje v ZVCP ni izrecno urejeno in da je odločitev UE dvomljiva. Navedli smo, da ne gre odrekati teže argumentom pritožnice, da po 134. členu kljub veljavnemu vozniškemu dovoljenju ne sme voziti osebnega avtomobila v Sloveniji, da po 135. členu ne more zamenjati ukrajinskega vozniškega dovoljenja za slovensko (če bi obveljala interpretacija zakona, kot jo uveljavlja UE), in da po šestem odstavku 124. člena ne more dobiti slovenskega vozniškega dovoljenja, tudi če bi v Sloveniji ponovno opravila vozniški izpit. Res pa pri tem ni povsem jasno, kaj pomeni dolžnost oddaje tujega vozniškega dovoljenja po navedenem odstavku. Poudarili smo, da se v skladu z zakonsko ureditvijo, po kateri naj bi tujec ne vozil v Sloveniji s tujim vozniškim dovoljenjem več kot eno leto, ponuja možnost zapolnitve zakonske praznine tako, da bi tedaj, ko tujec v matični državi opravi vozniški izpit po začetku prebivanja v Republiki Sloveniji, enoletni rok za zamenjavo začel teči od dne, ko je opravil izpit.

MNZ nam je sporočilo, da so pritožbo pobudnice zavrnili. Odločbo so nam posredovali v vednost in dodali, da so v njeni obrazložitvi proučene vse navedbe pritožnice in dileme ter da menijo, da so s tem odpravljene vse nekonsistentnosti in medsebojna nasprotja, ki naj bi bila v ZVCP. V obrazložitvi odločbe so navedli, da je ZVCP v 135. členu določil izjemo za pridobitev slovenskega vozniškega dovoljenja in s tem olajšal pridobitev slovenskega vozniškega dovoljenja tistim tujcem, ki so si že v tujini pridobili veljavno tuje vozniško dovoljenje in so se pred kratkim naselili v RS. Tem tujcem je omogočil, da v enem letu od pričetka prebivanja v RS (oz. tujcem, ki so v RS prebivali že pred uveljavitvijo ZVCP v enem letu od njegove uveljavitve), zahtevajo zamenjavo veljavnega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko in se s tem izognejo ponovnemu opravljanju vozniškega izpita. Stvar njihove odločitve, njihove ozaveščenosti oz. neozaveščenosti pa je, ali bodo zamenjavo v predpisanem roku dejansko zahtevali. Če zamenjave ne bodo zahtevali iz kateregakoli razloga, ob tem pa dejansko prebivali oz. živeli v RS, bodo imeli dve možnosti: da v RS ne bodo vozili ali pa da ponovno opravijo vozniški izpit v RS. Pravica opravljanja vozniškega izpita tujcem ni prepovedana v nobenem členu ZVCP, torej ga imajo pravico opravljati. V 124. členu tega zakona pa je za osebe, ki imajo veljavno tuje vozniško dovoljenje in so v RS opravile vozniški izpit, predpisan še dodaten pogoj za pridobitev slovenskega vozniškega dovoljenja; t.j . oddaja tujega vozniškega dovoljenja tistemu organu, ki je pristojen za izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja. Ta organ mu bo šele po oddaji tujega vozniškega dovoljenja izdal slovensko vozniško dovoljenje. Trditev pritožnice, da so določbe ZVCP nekonsistentne oz. same s seboj v nasprotju in da ji je v RS onemogočeno opravljanje vozniškega izpita, ni na mestu.

Obrazložitev in stališča ministrstva nas niso v celoti prepričali. Pobudnico smo seznanili, da bomo na problem opozorili v LP 2002, drugih možnosti za naše nadaljnje ukrepanje pa nismo videli. Zoper odločbo ministrstva je imela pobudnica možnost sprožiti upravni spor.

30 - Izdaja dovoljenja za začasno prebivanje – 5.2-43/2002

Pobudnica se je obrnila na varuha zaradi težav pri pridobitvi dovoljenja za začasno prebivanje. V letu 2001 je pri Veleposlaništvu RS v Sarajevu vložila vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v RS. Kasneje se je poročila s slovenskim državljanom. Njen mož je dne 28. 3. 2002 pri UE Ljubljana vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 37. člena ZTuj-1, to je zaradi združitve družine.

Z veleposlaništva so ji dne 24. 4. 2002 poslali dopis, v katerem jo vabijo, da se oglasi pri njih. Iz vabila ni bilo razvidno, zakaj je vabljena, niti ni bil postavljen rok, do katerega mora priti. Vabilu se ni odzvala, zato bi v skladu z drugim odstavkom 29. člena ZTuj-1 njena vloga morala biti zavrnjena.

Na UE vloge za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 37. člena ZTuj-1 niso mogli reševati, dokler postopek v zvezi s prvo vlogo ni končan.

Obrnili smo se na Konzularni sektor MZZ. Predvsem nas je zanimalo, kot kaj je bila pobudnica vabljena na veleposlaništvo (zaradi razjasnitve morebitnih nejasnosti v vlogi, torej dopolnitve postopka, ali zaradi vročitve končne odločbe) ter kako je z dokončanjem postopka (oz. vročenjem) v primeru neaktivnosti prosilke, ki bi omogočilo tek postopka na upravni enoti v primeru, da je odločitev o vlogi negativna, in v primeru, da je odločitev pozitivna in je treba osebno priti po pozitivno odločbo.

MZZ nam je sporočilo, da je bila pobudnica vabljena na veleposlaništvo kot stranka v postopku, in sicer zaradi vročitve negativne odločbe. Ker se vabilu ni odzvala, je veleposlaništvo odločbo vrnilo UE, ki jo je v skladu z določbami ZUP prilepila na oglasno desko. Po preteku pritožbenega roka, to je dne 12. 8. 2002, je odločba postala pravnomočna.

UE je takoj nato pozitivno rešila vlogo, ki jo je vložil pobudničin mož. Tako je pobudnica pridobila dovoljenje za začasno prebivanje v RS po 37. členu ZTuj-1, veljavno od 12. 8. 2002.

31 - Dolgotrajna denacionalizacija – 5.3-4/2002

Pobudnik je prosil za posredovanje zaradi dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka. Pri UE Ljubljana, Izpostava Center, smo ugotovili, da je bil zahtevek v navedeni zadevi vložen pri Občini Brežice dne 31. 5. 1993. UE Ljubljana, Izpostava Center, je zahtevek v pristojno odločanje prejela dne 15. 12. 1995. Dne 4. 5. 1998 je bil vlagatelj pozvan na dopolnitve zahteve. Vlagatelj je že leta 1996 umrl in v letu 1999 sta pravna naslednika s tem seznanila upravni organ, dne 12. 12. 2001 pa predložila potrdilo o državljanstvu za upravičenca. Upravni organ je opravil dve ustni obravnavi, in sicer eno 8. 9. 1999 in drugo 14. 11. 2001. Dne 23. 2. 2002 je bilo pripravljeno Poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju, dne 2. 7. 2002 pa je bila izdana denacionalizacijska odločba, s katero nas je pobudnik seznanil. Naše posredovanje za pospešitev postopka je bilo uspešno, vendar se v konkretnem primeru zastavlja vprašanje, ali ni bila »v naglici« (zaradi našega posredovanja) izdana ne dovolj utemeljena in obrazložena odločba.

32 - Odločitev o glavni stvari ne more nadomestiti izdaje začasne odredbe – 5.3-25/2002

Pobudnica je na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) dne 5. 3. 1993 podala zahtevo za izdajo začasne odredbe prepoved razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem, ki se je nahajalo v sredstvih podjetja v družbeni lastnini. UE Radovljica o predlogu upravičenke ni odločila, ker je z delno odločbo z dne 20. 7. 1993, odločbo z dne 26. 4. 1994 in dopolnilno odločbo z dne
4. 5. 1994 odločila, da se upravičenki vse podržavljene nepremičnine vrnejo v naravi oziroma v last in posest. Z odločbo MKGP z dne 7. 10. 1998, ki je postala pravnomočna dne 24. 11. 1998, pa je bila delno odpravljena odločba upravnega organa prve stopnje z dne 26. 4. 1994. Tedaj pa je bil program lastninskega preoblikovanja podjetja z odločbo Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo že odobren in tudi izveden. UE je dne 23. 9. 2002 vlagateljico zahtevka pozvala, naj v 15 dneh preoblikuje postavljeni zahtevek za vračilo v naravi v zahtevek za plačilo odškodnine v obveznicah SOD ali v delnicah RS, sicer bo zahteva kot neutemeljena zavrnjena. Pobudnica je dne 14. 10. 2002 Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo podala predlog za obnovo postopka, v katerem je Agencija odobrila program lastninskega preoblikovanja podjetja, ter UE predlagala, da prekine postopek. UE je dne 18. 11. 2002 s sklepom prekinila postopek do pravnomočne odločitve o predlogu za obnovo postopka lastninskega preoblikovanja. Agencija je 10. 2. 2003 izdala sklep, s katerim je predlogu za obnovo postopka ugodila v delu, ki se nanaša na nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega zahtevka in so del premoženja zavezanca.

UE smo opozorili, da je nepravilno njihovo ravnanje, ko niso odločili o izdaji začasne odredbe zaradi bližnje vrnitve nepremičnin v last upravičenki, saj mora upravni organ v skladu z določili ZUP odločiti o vsaki vlogi. Upravičenka je podala predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja. ZLPP določa, da upravičenec vloži predlog za izdajo začasne odredbe pri organu, ki je po predpisih o vračanju premoženja pristojen za odločanje na prvi stopnji. Pristojni organ mora o vložitvi predloga nemudoma obvestiti podjetje in Agencijo. Začasno odredbo mora nemudoma izdati, najkasneje pa v dveh mesecih od vložitve predloga. Na podlagi začasne odredbe mora podjetje stvari, ki so predmet začasne odredbe, popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jih uporabljati kot dober gospodar. Predvidena odločba o glavni stvari nikakor ne more nadomestiti začasne odredbe, kar dokazuje tudi obravnavani primer oziroma posledice opustitve izdaje začasne odredbe. Če je upravni organ že menil, da bo odločba o glavni stvari nadomestila učinke začasne odredbe, pa bi jo moral izdati vsaj tedaj, ko so bile vložene pritožbe.

33 - Sprememba denacionalizacijskega zahtevka o obliki odškodnine – 5.3-27/2002

Pobudnik je najemnik poslovnega prostora, ki naj bi bil predmet denacionalizacije. Poslovni prostor, za katerega si je pobudnik pridobil leta 1966 gradbeno dovoljenje, ob nacionalizaciji ni obstajal. Pobudnik, ki je v lokal precej investiral, ga želi odkupiti, vendar ga ne more, ker ni jasno, ali je predmet denacionalizacije ali ne. Seznanil nas je z odgovori upravnega organa, ki enkrat pojasnjuje, da je poslovni prostor predmet denacionalizacijskega postopka, drugič zopet, da ni. UE Postojna nam je pojasnila, da so različni odgovori pobudniku posledica spreminjanja denacionalizacijskega zahtevka. Opozorili smo jih, da spreminjanje zahtevka za denacionalizacijo o obliki odškodnine nikakor ne spreminja dejstva, da je zahtevek vložen. Če je zahtevek za denacionalizacijo podan, obstaja vse do pravnomočne odločitve o njem, ne glede na spremembo glede oblike odškodnine. Vsako drugačno gledanje lahko povzroči netočne informacije o tem, ali je določeno premoženje predmet denacionalizacije.

34 - Nespoštovanje odločbe MKGP – 5.3-32/2002

Na varuha se je obrnil pobudnik, ker je menil, da UE Žalec v ponovnem postopku ne spoštuje napotil iz sodbe Upravnega sodišča RS z dne 22. 1. 2002 in odločbe MKGP z dne 23. 5. 2002. UE upošteva samo prvo, ne pa tudi druge arondacije in vztraja, da za parcele ni vložen zahtevek za denacionalizacijo. Pobudniku so zatrjevali, da za navedena zemljišča tudi nima pravice do vložitve zahtevka za denacionalizacijo, ker so že vloženi zahtevki drugih upravičencev, ki naj bi to zemljo že dobili vrnjeno. Meni, da izračun odškodnine za podržavljena zemljišča, ki ga upošteva UE, temelji na napačnih kulturah zemljišč. Po mnenju UE pa so sporne kulture podržavljenih zemljišč, ki so upoštevane v predloženi cenitvi, zato naj bi bila potrebna strokovna presoja te cenitve.

Iz priloženih in pridobljenih listin izhaja, da je UE Žalec 30. 8. 2000 zavrnila zahtevo za denacionalizacijo dveh parcel. Pobudnikovo pritožbo je MKGP dne 12. 10. 2000 zavrnilo. Upravno sodišče pa je njegovi tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

Tako Upravno sodišče kot tudi MKGP ugotavljata in prvostopenjski organ opozarjata, da sta upravičenca pri prvi arondaciji za podržavljeni zemljišči dobila nadomestna zemljišča. Ta zemljišča so po vrednosti presegla vrednost podržavljenih zemljišč. Pravni naslednik tako nesporno ni upravičen do denacionalizacije zemljišč, ki so bila predmet prve arondacije. Vendar pa so bila na isti pravni podlagi ponovno arondirana zemljišča, ki sta jih upravičenca prejela v zamenjavo pri prvi arondaciji. MKGP ugotavlja, da je za pravilno in zakonito odločitev v navedeni zadevi odločilnega pomena dejstvo, ali so bila za podržavljeni zemljišči dana v zameno ustrezna nadomestna zemljišča, česar pa ni mogoče ugotoviti, ne da bi bila upoštevana v zameno dana nadomestna zemljišča tako pri prvi kot tudi pri drugi arondaciji, ki je bila po svoji vsebini nadaljevanje prve.

Iz odgovora, ki nam ga je posredovala UE Žalec, izhaja, da pobudnikov zahtevek že od vsega začetka temelji na zahtevi, da se upošteva podržavljeno zemljišče iz prve arondacije in v zamenjavo dano zemljišče pri drugi arondaciji. UE nas seznanja, da v nazadnje dostavljeni cenitvi sodno zapriseženega cenilca le-to za podržavljeno zemljišče upošteva kulturo hmeljišče, iz odločbe o podržavljenju in podatkih katastra za to obdobje pa je zabeležena kultura njiva. Prav tako pojasnjuje, da niti ob podržavljenju ni bilo podržavljenih hmeljskih žičnic in sadik, kot je to razvidno iz odločbe pri drugih razlaščencih, zaradi česar bo po mnenju UE verjetno potrebna strokovna presoja te cenitve. UE Žalec smo opozorili:

• na vezanost prvostopenjskega organa na ugotovitve in napotila tako Upravnega sodišča kot tudi MKGP glede tega, da je za pravilno in zakonito odločitev v obravnavani zadevi odločilnega pomena dejstvo, ali so bila za arondirani parceli dana v zameno ustrezna nadomestna zemljišča, česar pa ni mogoče ugotoviti, ne da bi bila upoštevana v zameno dana nadomestna zemljišča tako pri prvi kot pri drugi arondaciji, ki je bila po svoji vsebini nadaljevanje prve arondacije,
• da iz vloženega zahtevka za denacionalizacijo izhaja, da se zahtevek nanaša na vsa zemljišča, ki so razvidna iz priložene dokumentacije, med katero pa je tudi druga arondacijska odločba, s katero so bila na isti pravni podlagi ponovno arondirana zemljišča, ki sta jih upravičenca prejela v zamenjavo pri prvi arondaciji,
• da pojasnila, ki naj bi jih pobudnik prejel na Občini Žalec, Sekretariatu za družbenoekonomski razvoj in finance, da za parcele, odvzete z drugo arondacijo, ne sme podati zahtevka, ker je zanje dal zahtevek za denacionalizacijo prvotni lastnik, nikakor niso sprejemljiva. Upravičenec lahko v roku, ki ga določa zakon, poda zahtevek za zemljišča, ki so mu bila podržavljena. Upravni organ je po 66. členu ZUP dolžan sprejeti vlogo stranke in tudi odločiti o vsakem vloženem zahtevku. V tej zvezi smo omenili tudi možnost, da pristojni organ uvede in vodi upravni postopek praviloma ločeno za vsako pravico ali obveznost stranke oziroma vsako upravno stvar posebej.

35 - Odkup poslovnih prostorov – 5.4-5/2002

Zakonca sta si več let prizadevala, da bi od Občine Piran odkupila poslovni prostor, ki ga je od leta 1964 pa do upokojitve pred nekaj leti uporabljal pobudničin mož za opravljanje dejavnosti kemične čistilnice. Pobudnica ni mogla sprejeti, da občina lokala ni pripravljena prodati in ne upoštevati znatnih sredstev, ki sta jih vložila vanj, zato je za pomoč zaprosila varuha.

Po poizvedbah nas je občina seznanila, da je pobudničin mož že leta 1978 zaprosil za odkup poslovnega prostora, da za uporabo prostora vseskozi ni plačeval najemnine in da ga je nezakonito nadzidal. Občina že od vsega začetka prostora ni bila pripravljena prodati, o čemer je bil obveščen, leta 1997 pa ga je tudi pozvala, naj objekt preda občini. Šele leta 2002 pa se je bil pripravljen dogovarjati o predaji lokala. Po našem posredovanju mu je občina predlagala, naj sklene z njim ustrezen pravni posel, na podlagi katerega bi mu izplačala razliko med vrednostjo njegovih vlaganj, zmanjšano za stroške legalizacije nadzidave objekta in dolgovano najemnino.

36 - Nenavadno odločanje ZPIZ o odpisu prispevkov – 5.5-50/2001

Pobudnica je zaprosila ZPIZ za odpis dolga iz naslova prispevkov iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po telefonu je dobila informacijo, da je bila njena vloga ugodno rešena dne 12. 3. 2001. Nemalo je bila presenečena, ko je nekaj dni za tem prejela obvestilo zavoda, da je njena vloga za odpis dolga zavrnjena. Obvestilo, ki je bilo datirano 6. 2. 2001, je prejela dne 16. 3. 2001. Ker je bila pobudnica zaradi povsem drugačne odločitve, kot jo je pričakovala, zelo presenečena, se je z dopisom obrnila na zavod in želela razčistiti nejasnosti. Odgovora ni prejela.

Na naše posredovanje, naj pobudnici vendar odgovorijo, so iz ZPIZ sporočili, da pobudničinega dopisa sploh niso prejeli, da pa bodo nanj - če ga bodo prejeli - nemudoma odgovorili. Navzlic temu, da je pobudnica zavodu že prvotni dopis poslala priporočeno, je to po našem nasvetu ponovno storila dne 15. 10. 2001.

Ker pobudnica kljub vsemu še vedno ni prejela odgovora, smo morali znova posredovati. Zavod je dne 11. 9. 2002 pobudnico pozval, naj v interesu čim hitrejše rešitve ponovno vloži zahtevo za odpis, delni odpis, odlog ali obročno odplačevanje prispevkov s potrebnimi dokazili. Dva meseca za tem je prejela obvestilo o odpisu celotnega dolga. Odločitev zavoda je bila za pobudnico zelo pomembna, saj je davčni organ medtem že začel postopek prisilne izterjave dolga iz sredstev na njenem računu, ki bi bila zagotovo izterjana, če ne bi š1o za sredstva iz naslova denarne socialne pomoči, ki so izvzeta iz prisilne izterjave.

37 - Predolgo prehodno obdobje uporabe odloka bivše občine – 5.5-4/2002

Pobudnik sicer ne nasprotuje pobiranju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, moti pa ga, da so ta prispevek dolžni plačevati samo nekateri občani na novo nastale Občine Škocjan, ki je prevzela sistem plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od prejšnjih občin Novo mesto in Sevnica. Prispevek za območje celotne občine še ni bil uveden, ker naj bi se na tem področju pričakovala nova zakonodaja (uvedba davka na premoženje).

Občina Škocjan nas je seznanila, da se na območju občine nadomestilo odmerja in pobira samo v kraju Škocjan, ki je po merilih prejšnje Občine Novo mesto edini dosegel takšno stopnjo komunalne opremljenosti, odlok prejšnje Občine Sevnica pa ne določa nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za naselja, ki so se priključila Občini Škocjan. Krajani Škocjana naj bi imeli tudi vse bonitete urejenega urbanega naselja, medtem ko naj to ne bi veljalo za občane večine preostalih naselij občine. Zavedajo se, da morajo ponovno oceniti stopnjo komunalne opremljenosti naselij ter jih razvrstiti v ustrezna območja, saj so pridobili informacije, da se uvedba davka na premoženje predvideva šele po letu 2005. Zato v občini že načrtujejo uvedbo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za območje celotne občine, vendar pa naj bi bilo to odvisno od finančnih zmožnosti občinskega proračuna, ker naj bi bila postavitev in vzdrževanje sistema precej velik strošek.

Občini smo posredovali mnenje, da bi bilo primerno, da bi se to zgodilo čim prej, ker bi se tako končalo (pre)dolgo prehodno obdobje uporabe predpisa prejšnjih Občin Novo mesto in Sevnica. Novi odlok bi celotno območje občine obravnaval enotno ne samo z vidika zakonskih meril (ta so morala biti upoštevana tudi v obeh sedaj še veljavnih odlokih), temveč tudi s stališča občinske politike na področju urejanja stavbnih zemljišč. V odloku bi bilo treba upoštevati spremembe v opremljenosti stavbnih zemljišč, do katerih je prišlo po sprejetju dosedanjih odlokov. V postopku sprejemanja odloka pa bi lahko zainteresirani povedali svoja mnenja oziroma izrazili pripombe.

Pobudnika smo seznanili z opisanim mnenjem in ugotovitvijo, da po zbranih informacijah ni videti pravne neenakosti, na katero sam opozarja. Veljavna ureditev izhaja iz določbe 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) iz leta 1984, ki jo ohranja tudi zakon z istim imenom iz leta 1997, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja ter na drugih območjih, ki so opremljena najmanj z vodovodnim in električnim omrežjem. Podrobnejša merila in pogoje za plačevanje nadomestila pa določa občina v okviru svojih pristojnosti popolnoma samostojno in neodvisno. Pobudniku smo tudi pojasnili, da varuh nima pristojnosti ocenjevati ustavnosti in zakonitosti rešitev, ki jih ureja odlok kot splošni akt občine. Odlok občine velja, dokler ni spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Za presojo skladnosti občinskega odloka z zakonom je pristojno Ustavno sodišče.

38 - Nenavaden način vabljenja davčnega zavezanca k sodelovanju v postopku – 5.5-23/2002

Pobudnik je imel sorazmerno velik davčni dolg, ki je izviral še iz let 1993, 1994 in 1995. Davčni urad Murska Sobota mu je pošiljal sezname zaostalih obveznosti, ki jim je pobudnik ugovarjal. Dolg se je zaradi teka zamudnih obresti povečeval. Na zadnji sklep o prisilni izterjavi, še posebej na seznam zaostalih obveznosti, se je pobudnik znova pritožil oziroma ugovarjal. Davčni urad ga je v skladu z ZDavP povabil, da bi preverili, ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom (46. člen zakona določa, da mora davčni organ dolžniku, ki ugovarja pravilnosti dolgovnega seznama, dati možnost, da preveri podatke). V vabilu so zapisali, da mora pobudnik svojo morebitno odsotnost sporočiti in da se bo - če se vabilu ne bo odzval in svoje odsotnosti opravičil - štelo, da svojo pritožbo in ugovor umika, postopek v zvezi s pritožbo in ugovorom pa bo ustavljen.

Na naše posredovanje je Davčni urad pojasnil, da so se za tak ukrep odločili zato, ker naj bi pobudnik s pritožbami in vlaganjem ugovorov zoper dolgovne sezname postopek izterjave davčnega dolga zavlačeval. Domnevajo, da je s tem skušal doseči zastaranje dolga. S pripisom v vabilu so tako želeli pritožnika "prisiliti" k sodelovanju, samega ukrepa pa niso nameravali uresničiti, saj za tako ravnanje nimajo zakonske podlage.

Razčiščeno je torej bilo, da ni zakonske podlage za postavljanje takih pogojev in se neodzivanje dolžnika ne more šteti kot umik njegove pritožbe. Zakon sicer nalaga davčnemu organu, da mora v primeru ugovora zoper dolgovni seznam dolžniku dati možnost preveriti podatke, vendar to ne pomeni, da o njegovi pritožbi ne more odločiti, če se vabilu ne odzove.

39 - Priznavanje sorazmernega dela posebne olajšave za otroke razvezanih staršev – 5.5-35/2002

Problem priznavanja posebne davčne olajšave roditelju, pri katerem otroci dejansko živijo, povzroča v praksi hude težave. Če davčni zavezanec, ki mora plačevati preživnino za otroke, uveljavlja pravico do posebne olajšave, in se o tem, kdo bo uveljavljal posebno olajšavo s svojim bivšim partnerjem ne more sporazumeti, se obema roditeljema prizna le sorazmeren del olajšave. Davčni organ ne ugotavlja, ali zavezanec, ki uveljavlja posebno olajšavo za otroke, preživnino tudi dejansko plačuje.

Pobudnica je zaradi navedene zakonske ureditve močno prizadeta. V pismu varuhu je izrazila svoje ogorčenje zaradi ZDoh, ki postavlja starša otrok, ki ne živita skupaj, v neenakopraven položaj. Dejstvo je, da ima roditelj, pri katerem otrok živi, večje finančne obremenitve za preživljanje otrok kot pa tisti, ki plačuje le preživnino ali pa te obveznosti sploh ne izpolnjuje. Zaradi neustrezne, krivične zakonske ureditve je pobudnica varuhu predlagala, da se zavzame za tako spremembo ZDoh, da bi tistega, ki uveljavlja posebno olajšavo za otroka, "prisilila" k izpolnitvi obveznosti plačevanja preživnine tako, da bi se olajšava priznala le na podlagi predložitve dokazila o dejansko plačani preživnini. Predlagala je, da se zakon spremeni tako:

• da se posebna olajšava prizna le tistemu od staršev, pri katerem otrok dejansko živi, ali
• da se posebna olajšava prizna le tistemu od staršev, pri katerem otrok dejansko živi, ali
• da se roditelju, ki plačuje preživnino za otroka, olajšava prizna le ob predložitvi potrdila, da je preživnino zares plačal, ali
• da se določi minimalni znesek preživnine kot podlaga za uveljavljanje posebne olajšave obema staršema.

Pobudničino ogorčenje smo lahko razumeli. Njenim navedbam smo lahko le pritrdili, saj tudi v uradu že dalj časa opozarjamo na ustrezno ureditev navedenega vprašanja, tudi v povezavi z nerealiziranimi odločbami Ustavnega sodišča. V naših predlogih smo se zavzemali za tako spremembo drugega odstavka 11. člena ZDoh, da bi se ustrezna olajšava oziroma odbitna postavka pri odmeri dohodnine priznala vsakemu od razvezanih staršev na podlagi njegove dejanske udeležbe pri preživljanju otrok. Pričakujemo lahko le, da bo zakon priznavanje posebnih olajšav za vzdrževane otroke ustrezno uredil.

40 - Odvzem že registriranega osebnega avtomobila s strani carinskega urada – 5.6-4/2002

Obravnavali smo dve pobudi v zvezi z odvzemom že registriranega osebnega avtomobila dobrovernemu lastniku, ki ga je pred tem kupil od osebe, ki ga je brez plačila carinskih dajatev pripeljala iz tujine.

V prvem primeru je pobudnici vozilo zasegla PP Celje, ker je obstajal utemeljen sum, da izvira iz kaznivega dejanja oziroma da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem in bi lahko služilo kot dokaz v morebitnem kazenskem postopku. Zatem ga je PP na podlagi 61. člena v zvezi s tretjim odstavkom 176. člena Carinskega zakona (CZ) predala v nadaljnji postopek Carinarnici Celje, ker naj bi bilo vozilo na podlagi zbranih obvestil predmet carinskega prekrška. Pobudnica je bila z dopisom Carinskega urada Celje vabljena, da v 20 dneh vzpostavi zakonito stanje za zadevno carinsko blago oziroma da na podlagi 43. člena CZ uredi carinsko dovoljeno rabo za vozilo, ki ga je kupila od osebe, ki ga je pred tem na podlagi ponarejene uvozne carinske deklaracije in opravljenega tehničnega pregleda že registrirala ter zanj prejela prometno dovoljenje in registrske tablice. Ker pobudnica v postavljenem roku ni izkoristila nobene od ponujenih možnosti, ji je bilo vozilo odvzeto z odločbo carinskega urada. Pobudnica je zoper odločbo o odvzemu vložila pritožbo na Generalni carinski urad (GCU). Prav tako je vložila tudi pritožbo zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena njena vloga za odložitev izvršitve zgoraj omenjene odločbe.

Ker GCU o pritožbah pobudnice ni odločil v zakonsko predpisanem roku dveh mesecev, smo predlagali, da o pritožbah odločijo čim prej. Pri tem smo omenili tudi, da se nam zdi sporno vztrajanje carinskega urada pri tem, da pobudnica izpolni pogoje za carinsko dovoljeno rabo blaga (s plačilom uvoznih dajatev ter stroškov hrambe, prevoza in cenitve zaseženega avtomobila). Sporen pa je tudi kasnejši odvzem avtomobila. Eden od pogojev za registracijo vozila, ki je carinsko blago, in s tem za izdajo prometnega dovoljenja, je tudi predložitev dokazila carinskega organa o carinjenju dokončno ali začasno uvoženega vozila. Če je bil pri tem upravni organ zaradi ravnanja carinskega zavezanca zaveden, se kljub temu "država" ne more delati, kot da tega upravnega akta ne bi bilo, in se - ko se pokaže priložnost - vrniti v fazo, ko je šele treba izpolniti pogoje za carinsko dovoljeno uporabo oziroma rabo blaga. Še zlasti ne v razmerju do novega lastnika avtomobila - ob predpostavki, da je bil pri nakupu dobroveren. Ta predpostavka je zaradi izdanega prometnega dovoljenja povsem realna. Pobudnica gotovo ne bi kupila vozila, če ne bi bilo prej registrirano in zanj izdano prometno dovoljenje.

Menili smo, da pride v obravnavanem položaju v poštev uporaba določb 154. in 155. člena CZ, ki urejata naknadni obračun carinskega dolga in možnost prisilne izterjave obračunanega carinskega dolga od dolžnika, če tega ne plača v predpisanem roku. To je v skladu z načelom, da se obveznost drži zavezanca in ne predmeta.

Prevalitev obveznosti na dobrovernega lastnika je nesorazmerna s ciljem, ki ga skuša carinski organ doseči, to pa je poplačilo carinskega dolga. Z izbiro poti, ki je bila uporabljena v obravnavanem primeru, se breme neporavnanih računov med državo in carinskim zavezancem oziroma dolžnikom prevali na nič krivega tretjega (ki sploh ni stranka v carinskem postopku), ki naj izbere način ureditve carinskega statusa blaga ter predhodno plača vse stroške, ki jih je imel carinski organ s hrambo, prevozom in cenitvijo vozila, nato pa iztoži in namesto države izterja plačilo od dolžnika. Ne gre prezreti, da zaseg oziroma odvzem avtomobila dobrovernemu lastniku nič ne pripomore k izpolnitvi obveznosti carinskega dolžnika, temveč nasprotno, pomeni popolno prekinitev razmerja med njim in državo, saj s tem carinski dolg ugasne. Če bi taka ureditev nedvomno izhajala iz zakona, kar bi bilo sicer glede na omenjeno možnost uporabe določb 154. in I55. člena CZ težko zagovarjati, bi bila sporna ustavnost take rešitve (33. in 67. člen Ustave RS).

Podobno je prišlo do zasega avtomobila in njegove predaje Carinskemu uradu Celje v drugem obravnavanem primeru. Carinski urad je obvestil pobudnico, da lahko vozilo prevzame samo tako, da zanj uredi carinsko dovoljeno rabo oziroma uporabo. Kasneje je z odločbo naložil plačilo carinskega dolga carinskemu dolžniku (osebi, ki je vozilo pripeljala iz tujine).

Carinski urad Celje smo v začetku decembra 2002 opozorili, da zadržuje vozilo že več mesecev brez odločbe o zasegu, čeprav je pobudnico v dopisu z dne 6. 9. 2002 opozoril, da bo zaradi vzpostavitve zakonitega stanja izdal odločbo o zasegu vozila, če ne bo v 20 dneh izkoristila nobene od ponujenih možnosti glede ureditve carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga. S tem nismo želeli pospešiti izdaje odločbe o zasegu, ker bi to hkrati pomenilo tudi ugasnitev že naloženega carinskega dolga carinskemu dolžniku, ampak opozoriti, da je takšen zaseg glede na dejansko stanje sporen tako s pravnega vidika kot z vidika pravičnosti. Ponovili smo naše mnenje, ki smo ga posredovali GCU v prvi zadevi. Ob tem smo poudarili tudi, da je v tem primeru dvomljivo zadrževanje vozila na podlagi drugega odstavka 43. člena CZ, po katerem postane blago, ki je predmet kršitve obveznost, jamstvo za plačilo v zvezi z njim nastalega carinskega dolga, saj gre za lastnino osebe, ki ni carinski dolžnik in sploh ni stranka v carinskem postopku. S tem se postavlja država, ki zasleduje poplačilo carinskega dolga, v privilegiran položaj napram lastniku, ki bo moral v morebitnem sodnem postopku uveljavljati svoj regresni zahtevek, čeprav ima država že izvršilni naslov (zgoraj omenjeno odločbo) in lahko dolg prisilno izterja, če ga dolžnik ne plača v predpisanem roku 30 dni. Predlagali smo, da čim prej odločijo o upravičenosti zadrževanja vozila, da pri reševanju pretehtajo naše pomisleke in da nam sporočijo svoje stališče do navedenih pomislekov.

GCU nam je odgovoril, da je bil carinski organ s predložitvijo blaga s strani policije dolžan storiti vse, da se vzpostavi zakonito stanje, to je, da blago pridobi carinsko dovoljeno rabo oziroma da se plača carinski dolg. Ob tem postane blago, ki je predmet kršitve obveznosti po CZ, jamstvo za plačilo v zvezi z njim nastalega carinskega dolga. Vozilo je bilo dejansko zaseženo osebi, ki je ni mogoče šteti za carinskega dolžnika, vendar je po svojem statusu skladno s 4. členom CZ carinsko blago, ki mora biti pod carinskim nadzorom zaradi preprečitve neupravičenega ravnanja z njim, dokler ne bo določena carinsko dovoljena raba blaga. Status blaga pa se ne more spremeniti, če ni poravnan carinski dolg.

41 - Gradnja prizidka – 5.7-4/98

Pobudniku je UE Ajdovščina leta 1995 izdala lokacijsko dovoljenje, ki je postalo pravnomočno. Sosed je vložil predlog za obnovo lokacijskega postopka, ki ga je UE leta 1999 zavrnila, njegovo pritožbo pa je leta 2000 zavrnilo tudi MOP. Zoper odločitev ministrstva je sosed vložil tožbo pri Upravnem sodišču, kjer pa še ni bila obravnavana. V zadevi je UE Ajdovščina leta 1998 izdala tudi gradbeno dovoljenje, zoper katero pa se je sosed prav tako pritožil na MOP. Ministrstvo je gradbeno dovoljenje leta 1999 odpravilo in zadevo vrnilo UE v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Pobudnik je dopolnil projektno dokumentacijo. Rečeno mu je bilo, da je vloga popolna in da bo gradbeno dovoljenje kmalu izdano, kar pa se ni zgodilo.

Z namenom, da bi pospešili zadevo pri UE, smo opozorili, da je bilo v 260. členu starega ZUP, ki se uporablja v tem postopku, določeno, da predlog za obnovo postopka praviloma ne zadrži izvršitve odločbe, glede katere se predlaga obnova; vendar pa lahko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu, odloči, da se odloži izvršitev, dokler se ne odloči o obnovi postopka, če misli, da bo predlogu za obnovo postopka ugodeno. Sklep, s katerim se dovoli obnova postopka, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. Sosedov predlog za obnovo lokacijskega postopka je bil z odločbo iz leta l999 zavrnjen. Po zavrnitvi pritožbe leta 2000 je odločba postala dokončna. Organ, pristojen za odločanje o predlogu, torej ne misli, da bo predlogu za obnovo ugodeno, tako da ni izpolnjen zakonski pogoj za suspenzivni učinek predloga za obnovo postopka. Obstaja pravnomočno lokacijsko dovoljenje in ni videti zadržkov oz. razlogov, da ne bi nadaljevali postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Takega zadržka tudi ne sme pomeniti okoliščina, da se del spisov nahaja na Upravnem sodišču.

UE je odgovorila, da so proučili vse do sedaj vodene postopke in upravne akte, ki so jih izdali. Naše opozorilo za dosledno upoštevanje določil 260. člena ZUP sprejemajo in bodo takoj potem, ko bodo zaslišali soseda, izdali novo gradbeno dovoljenje.

42 - Delitev dovolilnic za mednarodni promet – 5.7151/2001

Pobudnik je samostojni podjetnik, ki ima licenco za opravljanje mednarodnega javnega prevoza stvari in opravlja dejavnost mednarodnega cestnega prometa. Na varuha se je obrnil za pomoč, ker je menil, da je bil postopek izdaje dovolilnic za mednarodne prevoze stvari v cestnem prometu in dovolilnic CEMT za prvo in drugo delilno obdobje za leto 2000, ki sta ga izvedla Obrtna zbornica Slovenije in MP, nepravilen, zaradi česar ni prejel večjega števila dovolilnic. Nista mu omogočila vpogleda v letni plan delitve dovolilnic za leto 2000, kar bi mu omogočilo, da bi se seznanil s točnim številom dovolilnic, ki mu pripadajo. Nista upoštevala potrdila Davčne uprave, s katerim je izkazoval, da je imel poravnane vse davčne obveznosti za leta 1998, 1999 in 2000. Ministrstvo mu je celo očitalo, da je tiste dovolilnice, ki jih je prejel po odločbah zbornice, dobil neupravičeno, ker po 32. členu takratnega Zakona o prevozih v cestnem prometu ni izpolnjeval pogoja, da bi imel poravnane vse davčne obveznosti.

Po naših poizvedbah glede vpogleda v letni plan za leto 2000 je ministrstvo odgovorilo, da so ti podatki javni in bi jih morala dati Obrtna zbornica Slovenije, ki vodi tovrstne evidence in je delivec dovolilnic. Obrtna zbornica pa je v odgovoru navedla, da so bili plani za pobudnika določeni le za nekatere vrste dovolilnic, narejeni pa so bili na podlagi podatkov, ki so jih prejeli od ministrstva, ki je do tedaj opravljalo delitev dovolilnic. Glede preverjanja plačanih davčnih obveznosti so odgovorili le, da se je prva delitev dovolilnic za leto 2000 izvajala še na upravnih enotah in tam se je tudi preverjalo, ali ima prevoznik plačane dajatve. Pobudnik je v nadaljevanju iskal tudi sodno varstvo svojih pravic pri Upravnem sodišču. Na podlagi odločitve sodišča je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek na ministrstvo, ki je dejansko stanja zadeve na novo ugotovilo (drugačen letni plan za delitev dovolilnic, plačane so bile davčne obveznosti), kar je imelo za posledico, da je ugodilo pobudniku in mu določilo nov letni plan delitve dovolilnic in novo število dovolilnic. Obrtna zbornica, ki bi morala izvršiti odločbo ministrstva, pa tega ne stori, zato pobudnik ponovno prosi varuha za pomoč.

43 - Pritožba vložena leta 1994, najdena leta 2002 – 5.7-29/2002

Pobudnik je zatrjeval, da je dne 13. 7. 1994 na tedanji Sekretariat za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine Kranj vložil pritožbo zoper odločbo z dne 30. 6. 1994, vendar UE Kranj zatrjuje, da pritožbe niso prejeli. Pobudnik je priložil tudi kopijo pritožbe, opremljeno z žigom in tekstom, ki potrjujeta sprejem pritožbe dne 13. 7. 1994. Pobudnik se je v navedeni zadevi s pritožbo z dne 6. 12. 2001 obrnil tudi na MOP. Ministrstvo je na podlagi njegove pritožbe in dopolnitve z dne 5. 1. 2002 od UE Kranj zahtevalo pojasnila v zvezi z njegovimi navedbami. UE Kranj je ministrstvu odgovorila, da iz njihovih evidenc ne izhaja, da bi pobudnik podal pritožbo zoper navedeno odločbo Občine Kranj.

Na UE Kranj smo opravili poizvedbo in po natančnem pregledu je UE ugotovila, da je bila pobudnikova pritožba zoper odločbo z dne 30. 6. 1994 dejansko prejeta dne 14. 7. 1994. UE je zagotovila, da bo ustrezno nadaljevala postopek.

44 - Dolgotrajnost pritožbenega postopka – 5.7-32/2002

Pobudnik nas je seznanil s težavami, ki jih ima zaradi gradnje poslovno-stanovanjskega objekta na sosednjem zemljišču. Med drugim je prosil za posredovanje v zvezi z reševanjem pritožbe, ki jo je 12. 4. 1999 podal zoper odločbo UE Črnomelj z dne 31. 3. 1999, o kateri pa MOP še ni odločilo. MOP nas je seznanilo, da so dne 25. 5. 2000 na zahtevo Okrajnega sodišča v Črnomlju spis posredovali sodišču. Sodišče je celoten spis vrnilo UE Črnomelj 9. 5. 2001. Ta vse od tedaj spisa ni posredovala ministrstvu, zato jo je pozvalo, da jim spis takoj vrne, da bodo lahko odločili o pritožbi.

MOP smo predlagali, da o zadevi nemudoma odloči in nas z odločitvijo seznani, prav tako smo jim sporočili mnenje, da je nenavadno, da je sodišče, ki je spis "obravnavalo" eno leto, le tega vrnilo UE in ne ministrstvu, od katerega je spis prejelo. Prav tako je nenavadno, da ministrstvo ni poizvedovalo v zvezi z navedenim spisom. MOP nam je v vednost poslalo odločbo z dne 4. 6. 2002, s katero je bila odločba UE z dne 31. 3. 1999 odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek.

UE Črnomelj pa nam je pojasnila, da so spis dobili od Okrajnega sodišča v Črnomlju dne 9. 5. 2001. Spis je bil po pomoti odložen v mapo z drugimi dokumenti o gradnji obravnavanega stanovanjsko-poslovnega objekta. UE je zagotovila, da so sprejeli ustrezne preventivne in korektivne ukrepe, s katerimi bodo v prihodnje zagotovili zakonito in pravočasno reševanje zahtevkov strank. Predlagali smo, da se pobudniku za napako opraviči ter da v ponovnem postopku odločijo v zakonskem roku in nas z odločitvijo seznani. To je tudi storila, zoper izdano odločbo pa je ponovno vložena pritožba.

45 - Neustrezna uporaba 73. člena ZUN v inšpekcijskih postopkih – 5.7-66/2002

Na varuha se je obrnil pobudnik zaradi problemov v zvezi z nedovoljeno razširitvijo in asfaltiranjem ceste prek zemljišč, ki so v njegovi lasti. UE Trebnje je v postopku legalizacije investitorjema izdala odločbo o priglasitvi del, s katero se dovoljujejo obnova, utrditev in asfaltiranje dela javne poti. Zahtevek za izdajo dovoljenja za del poti, ki poteka po zemljiščih, ki so v lasti pobudnika, pa je z odločbo zavrnila, ker investitor ni predložil dokazila o pravici razpolaganja z zemljiščem, niti katastrskega načrta z vrisano javno potjo, ki poteka po navedenih parcelah. IRSOP nas je seznanil, da je pristojna urbanistična inšpekcija v zvezi z razširitvijo in asfaltiranjem ceste na podlagi 72. in 73. člena ZUN investitorjema izdala odločbo o sanaciji posega v prostor, naložena pa jima je bila tudi obveznost, da v enem mesecu po prejemu odločbe zaprosita na pristojni UE za ustrezno dovoljenje. Prav tako je v 4. točki izreka navedene odločbe določeno, da bo naloženo dejanje opravilo pooblaščeno podjetje, če investitorja tega ne bosta izvršila na način in v roku, kot je določeno v 1. točki izreka odločbe.

Inšpektorat smo opozorili, da se v zvezi z navedeno zadevo zastavlja načelno vprašanje, ali je 73. člen ZUN podlaga za legalizacijo črnih gradenj in ali je vsebina prejšnjega 74. člena prenešena vanj. Ob spremembah ZUN v letu 1993 je bil namen zakonodajalca drugačen. Tudi besedilo 73. člena govori o pridobitvi dovoljenja samo v zvezi z drugačno sanacijo posega v prostor, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna, ne pa o pridobitvi dovoljenja za sam poseg. Sanacija naj bi bila torej fizičen poseg - po potrebi na podlagi dovoljenja - ki naj bi popravil posledice črne gradnje, če jih ni mogoče odpraviti z vzpostavitvijo prejšnjega stanja. Zelo dvomljiva pa je uporaba 73. člena v tem smislu, da bi "sanacija" bila način oziroma podlaga za legalizacijo črnih gradenj. Če bi se pobudnik strinjal s posegom, bi dejansko prišlo do legalizacije črne gradnje. Ker pa soglasja lastnika zemljišča ni in ni videti, če in kdaj bo lahko prišlo do "sanacije" na podlagi ali z odločbo o priglasitvi, se zastavlja vprašanje učinkov izdane odločbe. Pridobitev upravnega dovoljenja brez soglasja lastnika ni mogoča, nadomestna izvršba po 4. točki izreka odločbe pa tudi ne pride v poštev; vloga za izdajo dovoljenja je bila dana, "saniranja posega" pa brez dovoljenja tudi pooblaščeno podjetje ne more opraviti. Inšpektorat smo opozorili, da odločba praktično ni izvršljiva.

Inšpektorat nam je glede naših pomislekov in ugotovitev pojasnil, da v danem primeru ni bilo mogoče ugotoviti prejšnjega stanja poti, zato je inšpektor na podlagi 73. člena ZUN investitorju odredil sanacijo posega v prostor. Presodil je, da je sanacija poseg v prostor po določilih ZUN, zato je investitorjema na podlagi drugega odstavka 73. člena ZUN naložil, da v enem mesecu zaprosita za izdajo lokacijskega dovoljenja. ZUN v 77. a členu določa, da če zavezanec ne ravna po drugem odstavku 73. člena, pridobi dovoljenje za poseg v prostor koncesionar v zavezančevem imenu in za njegov račun. Inšpektorat pojasnjuje, da jim od leta 1993 do danes ni uspelo urediti izvrševanja upravnih izvršb inšpekcijskih odločb tako, kot je določeno v 77. a členu ZLJN. Inšpektorat pritrjuje našim ugotovitvam in ker investitorja iz razlogov, ki smo jih ugotovili, dovoljenja za sanacijo nedovoljenega posega v prostor nista pridobila, obravnavane odločbe ni mogoče prisilno izvršiti.

Zagotovili so, da bo inšpektor ponovno proučil dejansko stanje zadeve, presodil pogoje za izrek ničnosti odločbe in odločil o inšpekcijskem ukrepu brez uporabe drugega odstavka 73. člena ZUN, ker prisilna izvršba inšpekcijskega ukrepa, izrečenega po tem odstavku, v praksi ni izvedljiva.

46 - Problemi izvrševanja inšpekcijskih odločb – 5.7-78/2002

Na varuha sta se obrnila pobudnika zaradi neučinkovitosti Inšpektorata RS za okolje in prostor. Ta je leta 1996 investitorju izdal odločbo o odstranitvi objekta, ki pa do danes ni bila izvršena. V obravnavani zadevi je UE Ljubljana, Izpostava Bežigrad, investitorju zavrnila zahtevek za izdajo odločbe o priglasitvi del. Odločitev je potrdilo MOP, prav tako tudi Upravno in Vrhovno sodišče RS. Inšpektorat nas je seznanil, da je bila inšpekcijska odločba v navedeni zadevi izdana dne 11. 1. 1996 in je postala izvršljiva dne 13. 2. 1996.

Stranka je zoper odločbo MOP z dne 16. 3. 1998, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper navedeno odločbo, sprožila upravni spor, ki pa še ni rešen. Postopek izvršbe se še ni začel, ker je inšpektor ugotovil, da bi z izvršbo še pred zaključkom upravnega spora stranki utegnila nastati nepopravljiva škoda. Akt o odlogu izvršbe ni bil izdan. Dokler je edini izvod spisa v postopku pri drugem organu, v zadevi ne morejo opravljati nadaljnjih uradnih dejanj, prav tako pa brez spisa ni mogoče ocenjevati, ali je v zadevi izkazan javni interes za prisilno izvršbo. Inšpektorat smo opozorili:

da ni sprejemljivo, da upravni organi v primerih, ko bi sicer morali voditi upravni postopek oziroma odločati, ne odločajo zato, ker spisi niso pri njih;
da prvi odstavek 30. člena ZUS določa, da tožba praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je bila vložena, pri čemer ne gre spregledati, da v postopkih po 73. členu ZUN niti pritožba ne odloži izvršbe;
da se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti v skladu z določbami 126. člena ZUP, ki določa, da pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Glede na to se javna korist ugotavlja ob uvedbi postopka in v postopku do izdaje odločbe, ne pa v fazi, ko je inšpekcijska odločba izvršljiva. Utemeljitev, da v zadevi brez spisa ni mogoče ocenjevati, ali je v zadevi izkazan javni interes za prisilno izvršbo, je tako popolnoma nesprejemljiva;
da je prisilno izvršbo, ko postane odločba izvršljiva, mogoče odložiti samo v primerih, ki jih določata drugi in tretji odstavek 293. člena ZUP. V tem primeru inšpektor ne more odlagati izvršbe po svoji presoji, pač pa mora nesporno ugotoviti, ali so za odlog izvršbe podani z zakonom določeni pogoji. Zgolj pojasnilo inšpektorja, da bi z izvršbo še pred zaključkom upravnega spora stranki utegnila nastati nepopravljiva škoda, brez utemeljitve in izdanega upravnega akta, je brezpredmetno, saj je zakon glede odloga izvršbe v zvezi z upravnim sporom jasen.
Inšpektorat je v odgovoru pritrdil našemu mnenju, da fizična odsotnost spisa zaradi obravnave pri drugem organu ne bi smela ovirati postopka pri organu, ki vodi osnovni postopek, vendar se je izjemoma v danem primeru to zgodilo. Pojasnjujejo, da mora biti javna korist za vodenje postopka po uradni dolžnosti izkazana ves čas postopka oziroma izkazana za vsako uradno dejanje po uradni dolžnosti. Investitor ne more pridobiti ustreznega dovoljenja za gradnjo oziroma legalizacijo le zaradi spornega lastniškega stanja, objekt sam pa ni v nasprotju s prostorskimi ureditvenimi akti. Izvršba je tako le v interesu pobudnikov, gradnja pa ne nasprotuje javni koristi. Glede na navedeno in ker objekt ne izpolnjuje nobenega od kriterijev za uvrstitev zadeve v prednostni red izvršb (nevarnost, ki jo objekt povzroča, pridobivanje protipravne premoženjske koristi, vpliv objekta na okolico, verjetna objektivna nezmožnost legalizacije), odstranitev objekta še ni bila uvrščena v prednostni red upravnih izvršb.

Inšpektorat smo opozorili, da bi veljalo upoštevati, da je bila odločba izvršljiva že leta 1996, torej je bil ob uvedbi postopka in izdaji odločbe izkazan javni interes. Izvršba se ustavi, če nastane takšna okoliščina, ki preprečuje nadaljevanje izvršilnega postopka. Utemeljevanje inšpektorata bi torej bilo razumljivo, če bi se razmere po izdaji odločbe tako spremenile, da bi razlog za izvršbo odpadel, česar pa iz odgovorov ni razbrati. Toda v takem primeru bi bilo treba odločiti, kaj je z izvršilnim naslovom.

47 - Prijava stalnega prebivališča na naslovu CSD – 5.7-90/2002

Pobudnica se je obrnila na varuha zaradi težav pri prijavi stalnega prebivališča in pridobitvi dokumentov. Do leta 1999 je stanovala pri mami in imela na njenem naslovu tudi prijavljeno stalno prebivališče. Po družinskem prepiru jo je mama spodila iz hiše in jo odjavila z njenega naslova. Od takrat nima prijavljenega stalnega prebivališča. Dne 9. 4. 2001 so ji bili ukradeni vsi dokumenti, ki jih brez stalnega prebivališča ne more nadomestiti.

Pobudnica je navedla, da se je obrnila na CSD Ljubljana Bežigrad, ker je želela pridobiti pisno soglasje za prijavo stalnega prebivališča na naslovu CSD na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča, ki omogoča posamezniku, ki nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah tega zakona pa ga tudi ni mogoče prijaviti, prijavo stalnega prebivališča na naslovu organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V letu 2000 je nazadnje od CSD Ljubljana Bežigrad prejela denarno pomoč. Socialna delavka naj bi ji rekla, da za možnost prijave stalnega prebivališča prvič sliši, potem pa naj bi njeno vlogo zavrnila po navodilu direktorice, češ da ima še živo mamo. Pisnega odgovora ji niso dali.

Dne 19. 7. 2002 smo opravili poizvedbo pri CSD Ljubljana Bežigrad. Njihov odgovor smo prejeli šele 23. 9. 2002, po dveh urgencah. Navedli so, da se je pobudnica pri njih oglasila dvakrat, ko je podala vlogo za prijavo stalnega prebivališča in izjavo na zapisnik glede trenutnih razmer. Strokovna delavka je dvakrat vabila na pogovor mater, ki se vabilom ni odzvala. Ker se mati vabilom očitno ne namerava odzvati, so se odločili, da bodo izdali soglasje k prijavi stalnega prebivališča na CSD. Ob tem so tudi opozorili na težave, ki nastajajo pri takšnih prijavah, saj strankam, ki se ne oglašajo na CSD, ne morejo vročiti sodnih pisanj ipd. Kontaktirali smo s pobudnico, ki je povedala, da je že prejela dopis CSD o izdaji soglasja.

48 - Poravnavanje glede zahtevkov, s katerimi stranke v upravnem postopku ne morejo prosto razpolagati – 5.7-92/2002

Pobudnika sta se na varuha obrnila v zvezi s postopkom pridobitve odločbe o dovolitvi priglašenih del za medsosedsko ograjo. Upravni postopek se zaradi vlaganja pritožb zdaj ene zdaj druge stranke vleče že od leta 1996. UE Maribor je v ponovnem postopku v prejšnjem letu izdala odločbo, s katero je zavrnila zahtevo za postavitev lesene vrtne ograje. Pobudnika sta se na izdano odločbo pritožila, vendar sta v pritožbi upravni organ seznanila, da se želita s sosedi dogovoriti o višini ograje ter z medsebojnim popuščanjem sporazumno rešiti zadevo. Upravni organ sta zaprosila, da povabi obe stranki, da bi tako dosegli medsebojni dogovor, torej da bi se stvar rešila drugače in bi se z novo odločbo, ki bi bila rezultat dogovora, nadomestila izpodbijana odločba.

Upravni organ je zaprosilu sledil in povabil obe stranki. Ti sta pred njim podpisali zapisnik ter tako sklenili poravnavo glede pogojev, pod katerimi ograja lahko stoji. Vendar pa si je soseda premislila ter na poravnavo podala ugovor. UE je zadevo v zvezi z vloženo pritožbo zoper izdano odločbo, s katero je zavrnila izdajo dovoljenja za postavitev medsosedske ograje, odstopila v pristojno odločanje MOP. Pobudnika vztrajata pri podpisanem zapisniku in s tem sklenjeni poravnavi.

V zvezi s sklenitvijo poravnave se zastavlja vprašanje, ali je bilo postopanje upravnega organa pravilno, ko je dopustil, da sta se strani poravnavali o zahtevkih, s katerimi ne moreta prosto razpolagati. V upravnem postopku se stranke med drugim ne morejo uspešno poravnati na škodo javne koristi. Upravni organ odloča o učinku sklenjene poravnave na nadaljnji postopek. Če vsebina sklenjene poravnave nasprotuje javni koristi, javni morali ali pravni koristi drugih oseb, organ izda poseben sklep, da se poravnava ne dovoli in da se postopek nadaljuje. Posegi v prostor se dovolijo, če ne nasprotujejo javni koristi, kot je opredeljena v državnih predpisih in občinskih prostorskih aktih. Zavrnilna odločba v obravnavanem primeru kaže, da ta pogoj ni bil izpolnjen. V konkretnem primeru lahko ugotovimo dve nepravilnosti:

• upravni organ je dopustil, da sta se stranki poravnali glede zahtevkov, s katerimi ne moreta prosto razpolagati, saj sta sklenili poravnavo o pogojih, pod katerimi medsosedska ograja, ki je postavljena, lahko ostane, čeprav je pred tem izdal odločbo, s katero je zavrnil zahtevek za izdajo odločbe o priglašenih delih;
• upravni organ ni izdal sklepa, da se poravnava ne dovoli in da se postopek ( v tem primeru pritožbeni) nadaljuje, temveč je spisno dokumentacijo v zvezi z vloženo pritožbo zoper odločbo, s katero je UE zavrnila izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, odstopil v pristojno odločanje MOP.

V konkretnem primeru je sicer mogoče razumeti prizadevanje upravnega organa, da bi stranki, ki sta v sporu zaradi ograje že od leta 1996, s poravnavo rešili spor, upravni organ pa končal postopek. Menimo pa, da odločanje o posegih v prostor, čeprav gre v konkretnem primeru »le« za odločbo o dovolitvi priglašenih del, ne more biti prepuščeno strankam, saj morajo biti za izdajo upravnega dovoljenja izpolnjeni zakonsko določeni pogoji.

49 - Narava odločbe o prometni ureditvi – 5.7-109/2002

Na varuha človekovih pravic se je obrnil pobudnik zaradi težav s prometno ureditvijo, ki ni taka kot jo je določala odločba, ki jo je izdala Občina Jesenice v letu 1995 in je reševala pobudnikov problem, temveč v skladu s Sklepom o prometni ureditvi obravnavanega območja na Jesenicah, ki ga je sprejel Občinski svet Občine Jesenice v letu 1999. Občina si je sicer prizadevala odločbo, izdano v letu 1995, »spraviti s sveta«, saj je župan v letu 1998 (med drugim tudi) navedeno odločbo izrekel za nično, kar pa je bilo v upravnem sporu odpravljeno. Odločba iz leta 1995 torej velja, župan pa je do danes ni izvršil. Pobudnik poudarja, da je bila odločba izdana na njegovo zahtevo in ne po uradni dolžnosti, izrecno v zvezi z zaščito njegovega premoženja. Glede na to gre po njegovem mnenju za tipičen posamični upravni akt, ki ga je mogoče spraviti s sveta samo po postopku, določenem v ZUP, ki se ga je občina tudi poslužila, vendar ni uspela. Opozarja, da se je prekvalifikacija tega območja izvajala ob nespremenjenem dejanskem stanju od prvotnega v območju omejene hitrosti brez vsake strokovne podlage. Iz priloženih listin izhaja, da je pobudnik na Ustavno sodišče vložil pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti prometnih predpisov občine Jesenice, med drugim tudi navedenega Sklepa. Ustavno sodišče je pobudo zavrnilo, zato je vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Postavili smo se na stališče, da odločba iz leta 1995, ki jo je izdala Občina Jesenice, nima narave posamičnega upravnega akta. Po določbi 85. člena Zakona o cestah, ki je veljal ob njeni izdaji, upravni organ, pristojen za promet, sam ali na predlog organizacije za redno vzdrževanje cest oziroma izvajalca rekonstrukcijskih ali obnovitvenih del na cesti odredi splošno prepoved prometa ali prepoved prometa za posamezne vrste vozil na vsej cesti, delu ceste ali na njenih posameznih odsekih. Sporna odločba določa prometno ureditev ulice na Jesenicah torej ne pomeni odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih na podlagi 1. člena ZUP. Pobudniku smo pojasnili, da menimo, da ima sporna odločba naravo splošnega akta, ki ga je Občina Jesenice v skladu s pooblastilom, ki ji ga daje Zakon o javnih cestah, razveljavila s kasnejšim splošnim aktom - Sklepom o prometni ureditvi obravnavanega območja na Jesenicah. Eno od načel pravne države temelji na predpostavki, da je pravni sistem notranje povezana celota in iz te predpostavke izhaja interpretacijski argument, na podlagi katerega novejši prepis razveljavi starejšega.

50 - Obsojencu vse ugodnosti v času prestajanja kazni zapora, čeprav še na račun povzročene škode ni nič plačal – 6.0-9/2002

Pobudnica je bila oškodovanka v kazenski zadevi zoper obtoženca, ki je bil obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Z uporabo strelnega orožja je ena oseba umrla, druga pa je bila hudo telesno poškodovana in ji je v posledici nastala invalidnost I. kategorije. Obsojenec na račun povzročene škode ni nič plačal. Nasprotno, večkrat je oškodovanki celo dejal, da nima tega namena, kar je ne nazadnje potrjeval tudi dolgotrajni izvršilni postopek. Po navedbah pobudnice je svoje nepremično premoženje večje vrednosti brezplačno odtujil z darilno pogodbo že v času, ko je tekel kazenski postopek. Kljub temu je kazen zapora prestajal na odprtem oddelku, in to s številnimi zunajzavodskimi ugodnostmi.

Varuh podeljevanje ugodnosti, s katerimi si obsojenec lahko pomembno olajša prestajanje zaporne kazni, tesno povezuje z varovanjem interesa žrtve kaznivega dejanja. Naša stališča so bila upoštevana ob sprejemanju ZIKS-1, ki v 77. členu pri podeljevanju ugodnosti upošteva tudi odziv okolja, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, zlasti oškodovancev.

Varovanje interesov žrtve kaznivega dejanja mora biti ena temeljnih nalog pravnega reda in še posebej kazenskega prava ter v tem okviru tudi prava izvajanja kazenskih sankcij. Tako med merili za dajanje ugodnosti posebej poudarjamo odnos obsojenega storilca kaznivega dejanja do oškodovanca. Prepričani smo, da šele pozitiven odnos do žrtve in škode, ki je nastala s kaznivim dejanjem, pomeni resnično obžalovanje storjenega in s tem prvi korak na poti socialne rehabilitacije.

Soglašali smo s pobudnico, ki kot oškodovanka težko razume, da je bil obsojencu dodeljen najsvobodnejši režim prestajanja kazni zapora, ko pa slednji še ni storil ničesar, da bi vsaj v obliki zadoščenja skušal odpraviti ali omiliti tragične posledice storjenega dejanja.

Na posredovanje varuha je UIKS potrdila, da je bil obsojenec po nastopu sedemletne kazni že po 16 mesecih premeščen v odprti oddelek za prestajanje kazni zapora, kjer je bil "deležen vseh mogočih zunajzavodskih ugodnosti." Ko je prestal malo manj kot štiri leta in 11 mesecev zaporne kazni, pa je bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni. Pri tem obsojenčev odnos do žrtve kaznivega dejanja očitno ni igral prav velike vloge, saj si oškodovanka že dolga leta zaman prizadeva, da bi prišla do poplačila nastale škode. UIKS je soglašala, da je treba v prihodnje nameniti več pozornosti žrtvi kaznivega dejanja. Zagotovila je, da bo poskrbela za doslednejše izvajanje določb predpisov, katerih namen je varovanje interesov žrtve kaznivega dejanja.

51 - Varnostniku tudi pooblastilo za odstranitev osebe z varovanega območja? – 6.1-27/2002

Varnostniki so zoper pobudnika, ki je legel na zemljišče, da bi oviral gradnjo, uporabili fizično silo in ga večkrat odstranili (odnesli) z varovanega območja. Tako so ravnali ob prisotnosti policistov, ki pa niso ukrepali. V podkrepitev svojih navedb je pobudnik priložil tudi fotografije dogodka. Z njih je bilo moč razbrati, da so varnostniki uporabili vsaj fizično silo in da so bili takrat prisotni tudi policisti. Kljub temu pa je policija zanikala, da bi bili policisti prisotni ob ukrepanju varnostnikov, ter pojasnila, da ni bilo podlage za njeno posredovanje, ker ni prišlo do kršitve javnega reda in miru.

Policiji smo predočili trditve pobudnika, ki so jih potrjevale fotografije in tudi priče dogodka. Predlagali smo, da primer pobudnika znova obravnava. Opozorili smo, da je policija ob intervencijah zavezana preverjati, ali je delovanje "varnostnih služb" znotraj njihovih pristojnosti in pooblastil. Če ni tako, je zavezana ukrepati, saj ne more s svojo prisotnostjo tolerirati očitno nepravilnega ravnanja varnostnikov in mu s tem dajati videz zakonitosti. Za trditvami o "fizičnem varovanju" se lahko kaj hitro skriva opravljanje nalog, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policijski ali pravosodni organi. Ne nazadnje tudi Pravilnik o nadzoru nad izvajanjem zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja policijo pooblašča za nadzor nad uporabo najmanjše potrebne sile.

PU Kranj je po opravljenih pogovorih s pričami in proučitvi fotografij potrdila, da so bili pri začetnem ukrepanju varnostnikov prisotni tudi policisti PP Kranj. Pojasnila je, da ti zaradi ravnanja varnostnikov niso ukrepali, ker so ocenili, da je uporaba sile zakonita. Ocenila je, da so bili (ne)ukrepi policistov zakoniti, vendar v danem primeru nezadostni. Prišlo je do kršitve javnega reda in miru, vendar policisti niso ukrepali. Poleg tega bi morali policisti že na kraju samem proučiti postopek varnostnikov. PU Kranj je hkrati ocenila, da je bila uporaba najmanjše sile »morda prekoračena v delu odstranitve« pobudnika z varovanega območja.

52 - Policista zapustila posameznika, ki je doživel epileptični napad, brez zagotovljene zdravniške pomoči – 6.1-41/2002

Pobudniku je bila zaradi vožnje pod vplivom alkohola prepovedana nadaljnja vožnja. Policista je seznanil, da ima njegov sopotnik zdravstvene težave zaradi prihajajočega epileptičnega napada. Zatrjeval je, da je policista prosil, naj pokličeta reševalno vozilo, da bi ga odpeljalo v bolnišnico. Njegovi prošnji sta se le nasmihala in se odpeljala. Sopotnik je padel v nezavest, zato je sam poklical reševalno vozilo. Reševalec je na kraj dogodka prišel s krajšo zamudo in oskrbel njegovega sopotnika.

PU Ljubljana nam je potrdila, da je med postopkom ugotavljanja cestnoprometnih prekrškov (vožnje s prekoračeno hitrostjo in pod vplivom alkohola) sopotnik pobudnika doživel epileptični napad. Policista PP Vrhnika sta mu nudila prvo pomoč. Po njegovem zagotovilu, da se je stanje izboljšalo, sta kraj zapustila, prisotnim pa naročila, da ga odpeljejo domov. PU Ljubljana je ocenila, da policista postopka v tem primeru nista pravilno zaključila. Ugotovljeno je bilo, da o izrednem dogodku nista pravočasno obvestila Operativno komunikacijskega centra, temveč sta informacijo o tem posredovala šele potem, ko sta kraj dogodka že zapustila. Glede na slabo zdravstveno stanje sopotnika pobudnika bi morala zaprositi tudi za zdravniško pomoč, saj sama nista strokovno usposobljena, da bi presojala zdravstveno stanja posameznika.

Med nalogami policije je tudi varovanje življenja. Zato smo lahko le soglašali z mnenjem PU Ljubljana, da policista nista izpolnila svoje dolžnosti, saj sta kraj zapustila brez zagotovila, da bo resnično poskrbljeno za sopotnika pobudnika. Zato je PU Ljubljana PP Vrhnika naročila, da primer obravnava na delovnem sestanku in zoper policista ustrezno ukrepa.

53 - Odprta vrata ne pomenijo povabila policije za vstop v objekt – 6.1-52/2002

Policisti so zaradi suma, da so v objektu osebe, ki izvršujejo kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, vstopili skozi odprta vhodna vrata. Na hodniku in v predprostoru objekta so ugotovili identiteto oseb, ki so se tam nahajale v času policijske intervencije. Policija je potrdila, da je zaradi zagotovitve lastne varnosti opravila tudi varnostne preglede oseb. Zanikala pa je opravo hišne preiskave in vstopanje policistov v preostale (zaprte) prostore zgradbe. Na podlagi teh dejanskih okoliščin je policija ocenila, da so policisti zakonito vstopili v odprt zapuščen objekt.

Da bi bil objekt "zapuščen", je zanikal že njegov lastnik, ki je zatrjeval, da poslopje ni bilo nikdar zapuščeno. Očitno pa so tudi sami policisti na podlagi ugotovljenih okoliščin ocenili, da objekt ni "zapuščen". Policija je namreč potrdila, da so policisti vstopili v objekt, kjer se je nahajalo več posameznikov, katerih identiteto so ugotovili. Ob tem je policijsko poročilo celo navajalo, da so v ravnanju posameznikov podani tudi razlogi za sum, da so storili kaznivo dejanje nezakonite vselitve po 228. členu KZ. Vselitev pa pomeni dejansko posest stanovanja ali drugega prostora z namenom storilca, da v njem prebiva. Na takšen namen lahko kažejo preureditev prostorov, bivanje, zadrževanje, spanje posameznika v stanovanju ali drugem prostoru in podobno.

Opisane okoliščine so potrjevale, da objekt v času policijske intervencije ni bil zapuščen. V njem so bili posamezniki, za katere je policija celo ocenjevala, da so tam z namenom vselitve. Zato smo policijo opozorili, da zgolj dejstvo, da so bila vrata objekta odprta, ne utemeljuje njenega vstopa v objekt. Odprta vrata sama po sebi še ne dokazujejo, da je objekt prazen, in ne upravičujejo, da nepovabljena oseba (četudi policist) vanj vstopi brez zakonske podlage, na primer po 218. členu ZKP. Hkrati smo tudi opozorili, da lahko policisti opravijo varnostni pregled le tedaj, ko obstaja verjetnost napada ali samopoškodovanja s strani določene osebe, torej predvsem zaradi lastne varnosti in varnosti drugih oseb. Varnostni pregled, ki je opravljen z drugačnim namenom, je tako nezakonit.

Policija je v naknadno opravljenem pritožbenem postopku ugotovila, da so v eno izmed sob objekta vstopili najmanj trije policisti. Ker za to niso imeli odredbe sodišča, povabila ali druge zakonske podlage, je policija pritožbo ocenila kot utemeljeno. Hkrati je potrdila, da so policisti ravnali nepravilno, ko pri opravljanju varnostnih pregledov oseb niso upoštevali določbe 38. člena ZPol, ki določa, da se sme varnostno pregledati le oseba, za katero obstaja verjetnost napada ali samopoškodovanja. Odločitev policista za varnostni pregled določene osebe mora temeljiti na ravnanju te osebe oziroma na določenih okoliščinah, ki opravičujejo uporabo tega pooblastila, in nikakor ne zgolj na videzu osebe. Policija je zagotovila, da bo z nepravilnostmi seznanila pristojne službe Generalne policijske uprave, ki bodo izvedle ustrezne ukrepe, da do njih ne bo več prihajalo.

54 - Nevljuden postopek policista – 6.1-53/2002

Pobudnik je podal pritožbo na postopek policista PP Tržič. Zatrjeval je, da policist pri postopku z njim ni bil vljuden. Ni ga pozdravil, nanj je vpil, na koncu pa se ni poslovil z odzdravom. Pobudnik je opozoril, da je policist nevljuden tudi do drugih, kar potrjujejo vložene pritožbe zoper njega.

PU Kranj je pobudniku v odgovoru na pritožbo zapisala, da navedb o nevljudnosti policista ni mogla "niti potrditi niti zanikati". Pobudniku je očitala, da v postopku ni navedel novih dokazov ali prič, ki bi potrdile njegove navedbe, čeprav jih je potrdila tudi njegova žena. Hkrati je pripomnila, da sta policista »postopek opisala drugače, njuni izjavi pa se nista izključevali«. Policija je odgovor končala z ugotovitvijo, da pobudniku "z dejanjem policista niso bile kršene pravice in svoboščine." Pobudnik se s takšnim odgovorom ni strinjal in je prosil za ukrepanje varuha.

PU Kranj očitno v postopku reševanja pritožbe ni mogla ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo. Glede na (ne)uspešnost dokaznega postopka smo Generalno policijsko upravo opozorili, da se odgovor na pritožbo ne bi smel končati z ugotovitvijo, da pobudniku niso bile kršene pravice in svoboščine. Če policiji ni uspelo ugotoviti odločilnih dejstev, pač ne more o teh dejstvih dajati vrednostnih ocen. Pobudo, ne glede na siceršnjo njeno (ne)utemeljenost, smo šteli tudi kot opozorilo na potrebo po stalnem usposabljanju policistov za pravilno komuniciranje s strankami. Predlagali smo, da vodstvo policije vedno znova opozarja policiste na dolžno korektnost v postopkih s posamezniki, zlasti tudi na verbalni ravni, da bi bilo podobnih pritožb čim manj.

Generalna policijska uprava je potrdila, da bi se moral odgovor na pritožbo končati z ugotovitvijo, da kršitve pravic pobudnika ni bilo mogoče ugotoviti. PU Kranj je v posledici naše intervencije opravila analizo pritožb, ki so bile v zadnjem času podane zoper policista PP Tržič. Ugotovila je, da so pritožbe večkrat poudarjale njegovo neprimerno vedenje (npr. aroganca, vzvišenost, osornost, neprimerno izražanje). Zato je vodstvo PP Tržič s policistom opravilo "temeljit" pogovor. Policist je zagotovil, da bo storil vse, da bo spremenil svoj odnos. PU Kranj pa je sklenila, da bo v nasprotnem primeru zoper policista ukrepala. Hkrati je Generalna policijska uprava zagotovila, da ves čas spremlja strokovnost, korektnost in zakonitost dela policistov ter v ta namen sprejema različne ukrepe.

55 - Opravičilo pobudniku za izdane plačilne naloge zaradi pomanjkljive identifikacije – 6.1-63/2002

Za pomoč je zaprosil pobudnik, ki je od DURS prejel dva sklepa o prisilni izterjavi dolga iz naslova neplačane denarne kazni. Ugotovil je, da se izterjava nanaša na plačilna naloga, ki sta ga izdali PP Ljubljana Moste Polje in PP Ljubljana Center. Zatrjeval je, da očitanih prekrškov ni storil, da ni lastnik avtomobila z navedeno registrsko oznako na plačilnih nalogih, da takšnega avtomobila ne uporablja in da tudi nista njegova podpisa na plačilnih nalogih, ki mu nista bila vročena.

Policija je potrdila, da so policisti več policijskih postaj PU Ljubljana v času od 14. 1. 2002 do 31. 3. 2002 na ime pobudnika izdali šest plačilnih nalogov za storjene cestnoprometne prekrške. Ko je bilo ugotovljeno, da se je v teh primerih za pobudnika predstavljala druga oseba, so bili predlogi za izterjavo neplačane denarne kazni preklicani.

PU Ljubljana je na pomanjkljivosti pri ugotavljanju identitete storilca cestnoprometnega prekrška opozorila komandirje policijskih postaj. Hkrati je Generalna policijska uprava s primerom pobudnika seznanila svojo strokovno službo, da je sprejela ukrepe, da do takih »neljubih« dogodkov v prihodnje ne bi več prihajalo.

Kljub sprejetim ukrepom pa nismo mogli spregledati, da je država pobudnika vpletla v pravni postopek, čeprav sam za takšno ravnanje ni dal povoda. V primeru ugotovljene nepravilnosti v postopanju državnega organa v razmerju do prizadetega posameznika je na mestu tudi opravičilo. Zato smo predlagali, da se PU Ljubljana pobudniku še pisno opraviči za izdane plačilne naloge na njegovo ime. PU je našemu predlogu sledila in se pobudniku pisno opravičila za napake policistov ter mu hkrati pojasnila ukrepe v zvezi z njegovo pritožbo.

56 - Zakasnela odločitev o ovadbi – 6.2-5/2002

Oškodovanka je 14. 6. 2000 po svojem pooblaščencu na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru podala ovadbo zoper policista PP Maribor I. Zatrjevala je, da o ovadbi po skoraj dveh letih ni bilo odločeno.

Okrožno državno tožilstvo je pojasnilo, da je oškodovanka podala dve kazenski ovadbi. Tako je 14. 6. 2000 podala ovadbo, ki se nanaša na postopek policista v hotelu Orel v Mariboru; 17. 7. 2000 pa je podala drugo kazensko ovadbo, zaradi postopka dveh drugih policistov v hotelu Piramida v Mariboru. Po preveritvi navedb oškodovanke je tožilstvo zavrglo njeno ovadbo z dne 17. 7. 2000, ne pa tudi prve ovadbe. To napako je opravičevalo s podobnostjo obeh ovadb oškodovanke.

Očitno je, da je napaka tožilca predvsem posledica njegovega ne dovolj skrbnega dela. Da je o ovadbi odločil, je bila potrebna urgenca oškodovanke, pa tudi posredovanje varuha. Ovadba je bila tako zavržena šele 11. 4. 2002. Takrat je bila oškodovanka tudi poučena, da lahko sama začne kazenski pregon z vložitvijo obtožnega predloga pri pristojnem sodišču. Velja pa poudariti, da bi oškodovanka lahko sama začela pregon z vložitvijo obtožnega predloga že po enem mesecu od takrat, ko je državni tožilec prejel njeno ovadbo. Državni tožilec do tega roka namreč ni vložil obtožnega predloga, niti ni obvestil oškodovanke, da je zavrgel ovadbo (433. člen ZKP).

57 - Hišna preiskava brez navzočnosti pobudnika – 6.2-9/2002

Odredba Okrožnega sodišča v Mariboru je pooblaščala policiste, da opravijo preiskavo stanovanjske hiše s pritiklinami, ki jo je pobudnik uporabljal za bivanje pri svoji zunajzakonski partnerici. Pobudnik je zatrjeval, da mu policisti niso omogočili navzočnosti pri hišni preiskavi. Policija je potrdila, da pobudnik pri hišni preiskavi ni bil navzoč, ker »na tem naslovu ni prijavljen in ker na tem naslovu le biva z osebo, ki je hči lastnika stanovanjske hiše«.

Z Ustavo zagotovljena nedotakljivost stanovanja ima predvsem namen varovati posameznika, ki v določenem prostoru pričakuje zasebnost. Hoče preprečiti vsak poseg v prostor, kjer ima posameznik pravico do zasebnosti pred nezaželenimi posegi s strani drugih oseb. Stanovanje je tako vsak prostor, ki je namenjen bivanju in je zasebni življenjski prostor osebe. Ni torej bistveno, ali je posameznik, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, tudi njegov lastnik. Tudi ni odločilno, da na naslovu stanovanja ni prijavljen za bivanje. Pomembne so predvsem okoliščine, ki kažejo, da posameznik stanovanje oziroma prostor dejansko uporablja, šteje za svoje bivališče (dom) oziroma prostor, kjer pričakuje zasebnost.

Prvi odstavek 216. člena ZKP izrecno določa, da ima pri hišni preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik. Policija je potrdila, da je pobudnik dejansko bival na naslovu, kjer je bila opravljena hišna preiskava. Na tem naslovu ni bil prijavljen, kar pa je lahko le prekršek po Zakonu o prijavi prebivališča. Zato ne more biti dvoma, da so preiskani prostori bili stanovanje pobudnika, glede katerega je užival ustavno zajamčeno varstvo.

Ocenili smo, da so policisti pri opravljanju hišne preiskave, ko niso omogočili navzočnosti pobudnika, ravnali nezakonito. Policija je soglašala, da pravica biti navzoč pri hišni preiskavi po 216. člena ZKP pomeni njeno dolžnost, da na to pravico opozori osebo, katere stanovanje ali prostor se preiskuje. Zagotovila je, da bo izvedla vse potrebne ukrepe, da pri izvedbi hišnih preiskav v prihodnje ne bo prihajalo do nepravilnosti.

58 - Priporniku onemogočena navzočnost pri zaslišanju prič – 6.2-9/2002

Pripornik v ZPKZ Maribor je v pobudi navedel, da je 24. 4. 2002 ob 9.10 prejel obvestilo preiskovalnega sodnika, da je lahko navzoč pri zaslišanju oškodovancev in prič, ki se bo opravljalo istega dne ob 9. uri. Obvestilo o preiskovalnem dejanju je tako prejel prepozno, pa še takrat ga zavod zaradi pomanjkanja paznikov ni odpeljal na sodišče.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je pojasnil, da je o razpisanih zaslišanjih v postopku pod opr. št. 8 Kpr 121/2002 pravočasno obvestil po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Pobudnik je naknadno pisno zaprosil, da se mu dovoli, da je navzoč pri zaslišanjih. Zaradi tega mu je bilo takoj poslano obvestilo o tem, kdaj bodo zaslišanja opravljena. Ker pa ZPKZ Maribor zaradi pomanjkanja paznikov ni mogel zagotoviti prisotnosti pobudnika pri zaslišanjih, so bila ta opravljena brez njegove prisotnosti, upoštevajoč, da gre za nujno priporno zadevo.

Po določbi petega odstavka 178. člena ZKP mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti obdolženca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih je lahko navzoč. Tako se izenačuje procesni položaj strank v postopku. Pri tem zakon dopušča izjemo, vendar le, če bi bilo nevarno odlašati. Gre za eno izmed pravnih jamstev v kazenskem postopku, po katerem ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič.

Dolžnost sodišča je bila, da pobudnika na primeren način obvesti o zaslišanju prič in oškodovancev in mu s tem da možnost, da zaslišuje priče oziroma oškodovance v zvezi z izjavami, ki bi jih dali. ZKP sicer omogoča, da preiskovalni sodnik o preiskovalnem dejanju obvesti samo zagovornika, če ga obdolženec ima. Vendar je pri tem treba upoštevati situacijo, ko je obdolžencu, ki ima zagovornika, odvzeta prostost. V takšnem primeru zgolj obvestilo zagovorniku verjetno ne zadostuje, da bi bila s tem zagotovljena možnost tudi samemu obdolžencu biti navzoč na naroku, da bi tako lahko izpodbijal obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševal njihovega avtorja. Privedba pripornika se opravi le na podlagi pisnega naloga pristojnega sodišča (prvi odstavek 56. člena Pravilnika o izvrševanju pripora). Pripornik se tako brez vabila oziroma obvestila sodišča ne more udeležiti preiskovalnega dejanja, kljub morebitnemu obvestilu zagovorniku o naroku, če sodišče v ta namen ne izda tudi pisnega naloga za privedbo na sodišče. Ni verjeti, da bi zavod, v katerem se izvršuje pripor, omogočil obdolžencu prihod na sodišče zgolj na podlagi sporočila zagovornika in brez sodnega naloga.

Ocenili smo, da pobudnik na preiskovalno dejanje ni bil ustrezno in pravočasno vabljen, in to kljub njegovemu zatrjevanju, da je preiskovalnega sodnika ustno in pisno seznanil z željo, da je navzoč pri zaslišanju prič in oškodovancev. Pobudnik je bil obveščen o zaslišanjih šele po začetku preiskovalnega dejanja, torej prepozno. ZPKZ Maribor ga ni privedel na sodišče. V posledici je bil prikrajšan v svojih procesnih pravicah in izpostavljen nevarnosti, da zaslišanih prič ne bo mogel več zasliševati, če takšnega zaslišanja na glavni obravnavi ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zavezana z nesorazmernimi težavami (drugi odstavek 167. člena ZKP).

Kljub našemu posredovanju je sodišče vztrajalo, da je bil pobudnik o narokih obveščen na primeren in običajen način, saj je bil o zaslišanjih obveščen zagovornik. Tako bi bilo po oceni sodišča zadoščeno pravici pobudnika, če bi ZPKZ Maribor razpolagal z zadostnim številom paznikov, saj je zaradi bližine pripora mogoč takojšnji privod na sodišče. Če bi bila predvidena zaslišanja preložena, pa bi bilo treba podaljšati pripor, kar ne bi bilo v korist hitrosti postopka.

59 - Sodišče se je sklicevalo na zakon, ki ne velja več – 6.3-39/2002

Med dokumentacijo primera, ki nam jo je zaupal pobudnik, je bil tudi poziv Okrožnega sodišča v Celju za nastop kazni zapora. Pri navajanju pravne podlage se je poziv skliceval na določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ter na njegovo objavo v Uradnem listu SRS, št. 17/87. Glede na določbo 266. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/2000, v nadaljevanju ZIKS-1) pa je navedeni zakon prenehal veljati (razen izrecno določenih določb) z dnem, ko je začel veljati ZIKS-1, to je 9. 4. 2000.

Navajanje neveljavnega pravnega predpisa v sodni odločbi je nepravilno in lahko tudi zavajajoče. Pojasnilo o pravni podlagi poziva za nastop kazni zapora predstavlja pravno vsebino obrazložitve, ki obsojencu omogoča, da se seznani s predpisom, ki ga je sodišče uporabilo pri izdaji svoje odločitve. Tako lahko tudi preveri pravilnost in zakonitost izdanega poziva za nastop kazni zapora. Hkrati se lahko seznani s pomenom okoliščin, povezanih s pozivom in sprejemom obsojenca na prestajanje kazni zapora; ne nazadnje tudi z razlogi, ki utemeljujejo odložitev izvršitve kazni odvzema prostosti. Sklicevanje na pravno podlago mora biti pravilno, saj je sicer izjalovljen namen pojasnila pravnega vidika zadeve.

Okrožnemu sodišču v Celju smo predlagali, naj naše opozorilo upošteva kot priporočilo za spremembo obrazca pri pozivu za nastop kazni zapora s sklicevanjem na zakon, ki velja. Predsednik sodišča se je zahvalil za naše opozorilo in sporočil, da so obrazec za nastop kazni zapora že popravili v tistem delu, kjer se je skliceval na zakon, ki je prenehal veljati.

60 - Dolgotrajni kazenski postopek zaradi posilstva – 6.3-42/2002

Pobudnica je bila žrtev kaznivega dejanja posilstva, storjenega leta 1993. V letu 2000 je bila obtožencu izrečena oprostilna sodba. Po pritožbeni odločitvi je bila zadeva vrnjena v novo sojenje. Pobudnica je opozorila, da ji vsako novo obujanje dogodka prinese nove strese in bi zato rada, da se postopek čim prej konča. Kazenski postopek pa zoper storilca v letu 2002 še ni bil končan.

Okrožno sodišče v Ljubljani je potrdilo, da je razlog za dalj časa trajajoč postopek v tem, da je bila njena zadeva na pritožbenem sodišču že dvakrat razveljavljena. Hkrati je pojasnilo, da je v teku "že tretja obravnava obtoženca".

Hitrost in učinkovitost kazenskega postopka sta zlasti tudi v interesu oškodovanke kot žrtve kaznivega dejanja. Ne gre zanemariti telesnih, psihičnih in družbenih posledic, ki jih žrtev trpi zaradi kaznivega dejanja. Dolgotrajnega postopka, ko mora žrtev večkrat (znova) opisovati dogodek, ko prihaja do ponavljanja procesnih dejanj in postopka, ni mogoče ocenjevati kot žrtvi prijazno ravnanje. Glavna obravnava je bila že v teku, zato ni bilo potrebe za našo intervencijo v smeri pospešitve postopka. Kot utemeljena pa smo ocenili pričakovanja pobudnice, da bo sodišče v novem postopku v kar najkrajšem času dopolnilo dokazni postopek, znova ocenilo vse dokaze in odločilo o vloženi obtožbi. Hkrati smo ji pojasnili, da bi bilo temu nasprotno ravnanje lahko podlaga za ponovno posredovanje varuha.

61 - Neljuba zamuda pri predložitvi spisa Vrhovnemu sodišču – 6.3-68/2002

Okrožno sodišče v Kopru je v kazenskem postopku pod opr. št. K 58/99 obsodilo pobudnika in mu izreklo pogojno obsodbo. Zoper pravnomočno sodbo je pobudnik 23. 1. 2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vloženo izredno pravno sredstvo pa je sodišče prve stopnje skupaj s spisom poslalo vrhovnem sodišču šele 21. 10. 2002. Od vložitve zahteve za varstvo zakonitosti do njene predložitve vrhovnemu sodišču je torej minilo skoraj devet mesecev.

Sodišče mora dovoljeno in pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti takoj poslati vrhovnemu sodišču, ki o njej odloča. Glede na veliko zamudo smo zahtevali pojasnilo sodišča. Razlog za zamudo je sodišče iskalo v številnih procesnih opravilih v tej zadevi in zadevah, ki so z njo povezane. Pri tem je »neljubo zamudo« opravičevalo tudi z izjemno delovno obremenjenostjo sodnika, ki je zadevo obravnaval, saj je v tistem času reševal več obsežnih pripornih zadev.

Ocenili smo, da je obdobje devetih mesecev za predložitev zadeve v pristojno reševanje Vrhovnemu sodišču vendarle odločno predolgo. Obremenjenost sodnika z delom na drugih zadevah ne more biti opravičilo. Zamuda pri predložitvi spisa vpliva tudi na vrstni red odločanja o vloženem izrednem pravnem sredstvu. Ta je praviloma odvisen od časa, ko je bil spis z zahtevo za varstvo zakonitosti predložen vrhovnemu sodišču. Zaradi zamude v delu prvostopenjskega sodišča bi torej pobudnik moral čakati na odločitev vrhovnega sodišča več mesecev dlje kot pa pri pravočasnem postopanju z vloženim pravnim sredstvom. Zastoj v obravnavanju zadeve bi lahko imel za pobudnika celo škodljive posledice.

Okrožnemu sodišču smo predlagali, naj s posebnim dopisom opozori vrhovno sodišče na datum vložitve pobudnikove zahteve za varstvo zakonitosti in na nastalo zamudo, da bi to časovno okoliščino upoštevalo pri vrstnem redu obravnavanja. Okrožno sodišče je predlogu sledilo ter vrhovno sodišče opozorilo na čas vložitve pobudnikove zahteve za varstvo zakonitosti in na zamudo pri predložitvi spisa.

62 - Dolgotrajno odločanje sodišča o nepristojnosti bo povzročilo nove sodne postopke – 6.4-44/2002

Na varuha se je obrnila družbenica, ki je 14. 12. 1994 začela sodni postopek za izstop iz gospodarske družbe. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. l P 939/94 z dne 13. 12. 2000 - torej šele šest let po vložitvi tožbe – odločilo, da ni pristojno za obravnavo zadeve. Okrožno sodišče v Ljubljani je zadevo prejelo potem, ko je bila družba na podlagi določil ZFPPod izbrisana iz sodnega registra, in je tožbo zavrglo. Če bi sodišče tožbi ugodilo pred prenehanjem družbe, upniki ne bi mogli po prenehanju družbe na podlagi 27. člena ZFPPod nadaljevati postopkov tudi proti (pasivni) družbenici.

Ob obravnavanju zadeve smo poudarili, da tako pozna odločitev o nepristojnosti ne utrjuje ugleda sodne veje oblasti in ne pripomore k utrjevanju Slovenije kot pravne države. Pobudnico smo posebej opozorili, da je višje sodišče, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe za izstop, v obrazložitvi pojasnilo, da ji ostaja odprta pot, da uveljavlja ustrezen odškodninski zahtevek zoper družbenika. Tudi ustavno sodišče je ob presoji ustavnosti izpodbijanih določb ZFPPod odločilo (odločba št. U-I-135/00-77 z 9. 10. 2002), da je druga točka odločbe (razveljavitev šestega odstavka 580. člena ZGD ter četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod, če se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve - pasivni družbeniki - niso odgovorni za obveznosti družbe) pravna podlaga za uveljavljanje regresnega zahtevka pasivnih družbenikov v razmerju do družbenikov, ki odgovarjajo za obveznosti družbe. Hitra odločitev okrajnega sodišča o nepristojnosti bi bistveno spremenila pravni položaj pobudnice tudi v razmerju do upnikov gospodarske družbe, iz katere je hotela izstopiti.

63 - Izvedenec ne dviguje sodnih pisanj – 6.4-89/2002

Pobudnica je varuha seznanila z dolgotrajnim postopkom na Okrajnem sodišču v Celju, opr. št. II P 601/94. Iz odgovora sodišča na nadzorstveno pritožbo pobudnice je razvidno, da je do zastoja v obravnavanju zadeve prišlo zaradi ravnanja izvedenca. Sodišče navaja težave, ki jih je imelo že z vročitvijo spisa izvedencu, saj ni sprejemal sodnih pisanj za prevzem spisa. Tega je prevzel 5. 9. 2000, tri mesece potem, ko je sodišče ugotovilo njegov novi naslov in mu pozive začelo pošiljati nanj. Izvedenec tudi po prekoračitvi roka za izdelavo izvedenskega mnenja ni sprejemal sodnih pisanj, s katerimi ga je sodišče pozvalo na izdelavo mnenja ali vračilo spisa. Sodišče ga je nato prek sodnega vročevalca dne 30. 5. 2001 pozvalo, da izdela izvedensko mnenje v 15 dneh oziroma takoj vrne spis.

Pri sodišču smo opravili poizvedbo o tem, ali je izvedenec že izdelal mnenje. Zanimalo nas je še, ali je sodišče morebiti uporabilo kakšno sankcijo za discipliniranje izvedenca.

Predsednik sodišča nam je sporočil, da izvedenec mnenja v postavljenem roku ni izdelal, niti ni vrnil spisa, zato ga je sodišče po urgencah z dne 9. 8. 2001 in 26. 9. 2001 pozvalo na takojšnje vračilo spisa. Izvedenec je 12. 10. 2001 sporočil, da je izvedensko mnenje že izdelano in ga bo posredoval v nekaj dneh, ker je v "čistopisu in tipkanju". Kljub obljubam izvedenec mnenja ni poslal. Sodnica, ki obravnava zadevo, je nato 25. 3. 2002 ministru za pravosodje predlagala razrešitev izvedenca, hkrati pa odredila sodnemu vročevalcu, da pri izvedencu prevzame spis.

64 - Čas, potreben za postavitev izvedenca – 6.4-325/2002

Pobudnik se je oktobra 2002 obrnil na varuha glede dolgotrajnosti postopka v odškodninski zadevi, vodeni pod opr. št. P 160/93 pri Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici. V svoji pobudi je navajal, da je sodišče na zadnji obravnavi 19.10.2000 določilo, da se pridobi še eno izvedensko mnenje, za katero je sam takoj naslednji dan plačal predujem in obvestilo o plačilu dostavil v sprejemno pisarno omenjenega sodišča. Po tem dnevu je večkrat poizvedoval pisno, po telefonu, osebno in prek svojega odvetnika, kdaj bo sodišče opravilo naslednje procesno dejanje oziroma izdalo sklep o postavitvi izvedenca. Ker odgovora ni prejel in ker je sam postopek tekel že od leta 1993, je pobudnik menil, da je vzrok za "zavlačevanje" zgolj v tem, da je v zadevi tožena stranka MNZ.

Pri sodišču smo opravili poizvedbo o razlogih za zastoj v postopku in zaprosili za informacijo, kdaj je mogoče pričakovati naslednje procesno dejanje. Sodišče nas je obvestilo, da je v zadevi izdalo sklep o postavitvi izvedenca, ki je zavezan v 45 dneh izdelati izvedensko mnenje. Po oceni sodnice, ki zadevo obravnava, bo po pribavi izvedenskega mnenja treba razpisati še največ dva naroka za glavno obravnavo, nato pa bo o zadevi razsodila.

Pobudnik se je kasneje zahvalil in pripisal izdajo sklepa o postavitvi izvedenca posredovanju varuha, saj je sodišče izdalo sklep v času med našo poizvedbo sodišču in odgovorom, ki smo ga prejeli od sodišča. Po več kot dveh letih je tako sodišče končno nadaljevalo postopek.

65 - Izvršitelja vznemirila občanko, ki ni bila ne kriva ne dolžna – 6.4-366/2002

Pobudnica je varuha seznanila, da je v poštni nabiralnik prejela kar dva poziva za prostovoljno izpolnitev dolgovanega zneska. Poziva sta 28. 10. 2002 in 8. 11. 2002 poslala v dveh izvršilnih postopkih različna izvršitelja. V pozivu sta navedla datum in uro, ob kateri se mora dolžnik zglasiti pri izvršitelju ter prostovoljno poravnati dolg. Hkrati sta zagrozila z rubežem, če dolg ne bo poravnan. Pobudnica je izvršitelja in sodišče obvestila, da dolžnika ne pozna, da v tem stanovanju ni nikoli prebival, da pa je v isti večstanovanjski hiši res pred časom prebival nekdo z imenom in priimkom dolžnika. Z dolžnikom pa ima po naključju res nekaj skupnega - isti priimek. Izvršitelja sta se torej zanesla na naslov, naveden v sklepu o izvršbi, in nista s potrebno skrbnostjo preverila, ali dolžnik res še prebiva na tem naslovu. Zadoščalo jima je, da je v tej večstanovanjski hiši nabiralnik z istim priimkom. Pobudnico sta poziva vznemirila, kar ji kot srčni bolnici nedvomno ni koristilo.

Poklicali smo oba izvršitelja ter ju opozorili na navedbe pobudnice. Pojasnila sta, da ju je na napako opozorila že pobudnica, da sta se ji za vznemirjanje opravičila in da bosta poskušala ugotoviti sedanje bivališče dolžnika. Hkrati sta opozorila, da bi se lahko tudi dolžnik ali predvsem njegovi svojci, znanci skušali rubežu izogniti s podobnim obvestilom, kot ga je (utemeljeno) podala pobudnica.

Če bi izvršitelja v obravnavani zadevi ravnala skrbno in bi pravočasno preverila naslov dolžnika, bi poziv vročila na pravi naslov in pobudnice ne bi vznemirila. Strinjamo se sicer z opozorilom izvršiteljev, da bi se s podobnim obvestilom lahko dolžniki skušali izogniti rubežu ali ga vsaj odložiti. Vendar pa to samo kaže na potrebo po večji skrbnosti izvršiteljev ob preverjanju dejanskega prebivanja dolžnika v enem izmed stanovanj večstanovanjske hiše.

66 - Uspešno posredovanje varuha med pobudnico in Mestno občino Ljubljana – 6.4-367/2002

Pobudnica nas je seznanila, da je MOL leta 2001 na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pričela izvršilni postopek za izpraznitev poslovnega prostora, v katerem opravlja svojo dejavnost. Pobudnica je navedla, da obstoji spor glede njenih vlaganj v poslovni prostor. Želela je poravnati svoja vlaganja z neplačevanjem najemnine. Zaradi neplačevanja najemnine je MOL odpovedala najemno pogodbo ter začela postopek za izpraznitev nepremičnine. Zoper pravnomočno sodno odločbo je pooblaščenka pobudnice vložila predlog za obnovo ter predlagala odlog izvršbe. Pobudnica se je na varuha obrnila v stiski, saj ji je grozila prisilna izselitev, o datumu in uri je bila že obveščena.

Varuh si, kadar je to le mogoče, prizadeva za sporazumno rešitev zadeve s poravnavo. Pobudnica je v svoji vlogi navajala stisko, v katero bi prišla ob deložaciji (eno leto pred upokojitvijo bi ostala brez edinega vira za preživljanje), skrbelo jo je tudi, da bo ob deložaciji izgubila svoja dolgoletna materialna vlaganja v poslovni prostor. Predvsem pa je varuha prosila, da posreduje pri upniku za odlog izvršbe, da bi MOL lahko predstavila svoje argumente glede dolgovanega zneska (dolžnica je uveljavljala vlaganja, ki jih je imela v lokalu). Zaradi stiske pobudnice in navedb, ki so kazale na pretrgan dialog med strankama, smo se obrnili na Oddelek za gospodarjenje z nepremičninami MOL, službo za oddajanje poslovnih prostorov, kjer so nam pojasnili, da pobudnica ne plačuje najemnine od leta 1999. Istega leta tudi ni podpisala nove najemne pogodbe. Menili so, da pobudnica skuša le pridobiti čas. Tako je januarja dvakrat prišlo do odloga izvršbe, vendar pobudnica svoje obveznosti ni izpolnila prostovoljno, vložila pa je v tem času pravna sredstva. Pojasnili so nam, da bi bil mogoč odlog za 10 dni, vendar le, če bo pobudnica svojo obveznost v tem času plačala, o tem pa se bodo dogovorili. O odgovoru MOL smo seznanili pobudnico in ji svetovali plačilo glede na dogovor.

S strani pobudnice smo bili seznanjeni, da je MOL po posredovanju varuha pristala na odlog izvršbe (za približno štirinajst dni) in sodišču posredovala ustrezen predlog. Pobudnico so seznanili, da bo morala v tem času poravnati svoj dolg. Posredovanje varuha je predvsem pripomoglo k vzpostavitvi dialoga med strankama.

67 - Po 25 letih delavec še vedno čaka na odločitev sodišča o pravilnosti prenehanja delovnega razmerja – 6.5-66/2002

Pobudniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa Sveta za medsebojna razmerja dne 30. 6. 1977. Tožnik je predlog za sodno varstvo vložil 26. 10. 1977 na takratno Sodišče združenega dela. Sodba sodišča je postala pravnomočna 13.2.1978. Pobudnik je vložil več predlogov za obnovo postopka, ki pa so bili vsi zavrnjeni. Tožnik je skladno s 73. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih vložil predlog za revizijo, kateremu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo 24. 9. 1996 vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je o zadevi znova odločilo 29. 5. 2002, torej je za novo odločitev potrebovalo skoraj šest let. Zoper tožbo se je nekdanji delodajalec – sedaj je v likvidaciji – pritožil. Pobudnik je na sodišče naslovil prošnjo za prednostno obravnavo.

Pobudniku smo pojasnili časovne okoliščine odločanja Višjega delovnega in socialnega sodišča, ga seznanili s pravnimi možnostmi v primeru zavlačevanja postopka ter mu svetovali, da se v takšnem primeru ponovno obrne na nas. Časa pa ne moremo zavrteti nazaj, čeprav bi to pri marsikaterem pobudniku še kako radi storili.

Še vedno ugotavljamo, da so postopki v delovnih in socialnih sporih dolgotrajni. Angleški rek “justice delayed is justice denied”, ki bi ga lahko prevedli tudi kot »pravica zamujena je pravica izgubljena«, še toliko bolj velja v tovrstnih sporih. V teh postopkih se odloča o vprašanjih, ki so za posameznika in njegovo družino velikokrat življenjskega pomena, katerih končanje mu pomeni človeka vredno življenje ali celo preživetje. Zato je za posameznika pomembno, da se o (ne)pravilnosti prenehanja delovnega razmerja ali socialni pravici odloči hitro, predvsem pa v okviru tega, kar še lahko označujemo kot sojenje v razumnem roku. Če se o pravici posameznika že na prvi stopnji odloča pet let, kar je po podatkih, s katerimi razpolagamo, čas, ki je potreben, da na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani zadeva pride v obravnavo, ne moremo več govoriti o razumnem roku. Še hujše pa je, če se zadeva posameznika, ki jo sodišče končno začne obravnavati, ne obravnava koncentrirano in brez nepotrebnega zavlačevanja.

68 - Odločba sodnika za prekrške tudi storilcu prekrška, ki ugovarja zoper plačilni nalog – 6.6-14/2002

Policija je pobudniku izdala plačilni nalog. Zoper plačilni nalog je ugovarjal. Njegov ugovor s plačilnim nalogom in z opisom dejanskega stanja (torej s predlogom za uvedbo postopka o prekršku) je policija poslala Sodniku za prekrške Trbovlje. Sodnik za prekrške očitno v več kot enem letu ni opravil preskusa, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka o prekršku. Kasneje je izdal odločbo o zavrnitvi predloga za uvedbo postopka zaradi zastaranja pregona. Odločba je bila vročena policiji, ne pa tudi pobudniku. Prejel jo je šele na posebno prošnjo, in to s pojasnilom, da se takšne odločbe »pošiljajo samo predlagateljem, ne pa tudi osebam, ki so predlagane v postopek«. Sodnik za prekrške je pojasnil, da postopek o prekršku ni bil uveden (deseti odstavek 105. člena ZP), zato pobudnik ni bil obveščen o zavrnitvi predloga, ki ga je zoper njega vložila policija.

Okoliščina, da postopek o prekršku morda še ni bil uveden, ne pomeni, da pobudniku kot storilcu prekrška ne gre pravica do vročitve odločbe sodnika za prekrške o zavrnitvi kaznovalnega predloga zaradi zastaranja pregona za prekršek. Odločba sodnika za prekrške ima podlago v izdanem plačilnem nalogu, s katerim je policija pobudniku očitala storitev prekrška. Z vročitvijo plačilnega naloga in vložitvijo ugovora je bil pobudnik ne samo seznanjen z očitkom storjenega prekrška, temveč je v postopku že tudi aktivno sodeloval (vsaj s tem, da je vložil ugovor zoper izdani plačilni nalog).

Ukrepanje države je torej že zahtevalo sodelovanje posameznika, ki mu je očitana storitev prekrška. S takšno pritegnitvijo v postopek (čeprav morda še ne gre za sam postopek o prekršku, katerega začetek je opredeljen v 105. členu ZP), pa že dotedanji posegi države za pobudnika pomenijo določeno vznemirjanje in neprijetnost. Hkrati ima pobudnik kot oseba, zoper katero je vložen kaznovalni predlog, utemeljeno pričakovanje, da bo sodnik za prekrške začel postopek ter (brez nepotrebnega odlašanja) odločil o očitku storjenega prekrška in s tem o usodi vloženega kaznovalnega predloga. Do sprejema odločitve in njene vročitve domnevnemu storilcu prekrška je slednji v pravni negotovosti. Spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva mora biti zagotovljeno tudi v postopku o prekršku, zato je prav, da je seznanjen ne samo z odločitvijo, ali je storil prekršek in ali je zanj odgovoren, pač pa tudi z odločitvijo o zavrnitvi kaznovalnega predloga zaradi zastaranja pregona za prekršek.

Izdana odločba sodnika za prekrške Trbovlje z dne 9. 7. 2001, opr. št. P 1520/00 pobudnika celo poimenuje z izrazom obdolženec. Po 79. členu ZP je obdolženec tisti, zoper katerega je uveden postopek. Država je pobudnika prisilila k sodelovanju v postopku, hkrati pa sama ni opravila svoje dolžnosti, da odloči o očitku storjenega prekrška, pa tudi, da ga seznani z odločitvijo o vloženem kaznovalnem predlogu zoper njega.

Če domnevni storilec prekrška ni seznanjen z odločitvijo sodnika za prekrške o vloženem kaznovalnem predlogu, tudi ne more vložiti pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper izdano odločbo. Nevročitev odločbe lahko pomeni tudi kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.

Senatu za prekrške RS smo posredovali mnenje, da je storilec prekrška, ki je podal ugovor zoper plačilni nalog, upravičen, da je seznanjen z odločitvijo sodnika za prekrške o predlogu za uvedbo postopka o prekršku, vključno z razlogi zanjo. Hkrati smo tudi menili, da ima posameznik pravico pritožiti se zoper odločbo o zavrnitvi predloga za uvedbo postopka o prekršku (deseti odstavek 105. člena ZP).

Na podlagi našega posredovanja je Senat za prekrške RS sprejel novo stališče, ki ga je posredoval vsem sodnikom za prekrške:

"Posameznik oziroma oseba, zoper katero je predlagana uvedba postopka o prekršku, ima pravico do seznanitve z odločitvijo sodnika za prekrške v primeru, kadar sodnik z odločbo zavrne predlog predlagatelja za uvedbo postopka o prekršku, in ker pravica do pritožbe ni izrecno izključena, ima ta pravico tudi do pritožbe zoper takšno zavrnilno odločbo sodnika za prekrške, zato se sodnike za prekrške obvesti, da se v bodoče v tovrstnih primerih odločbe o zavrnitvi predlogov za uvedbo postopka v primerih iz desetega odstavka 105. člena ZP vročajo tudi obdolžencem oziroma osebam, zoper katere je bila predlagana uvedba postopka o prekršku."

69 - Neukrepanje urbanistične inšpekcije – 7.1-43/2002

Na varuha človekovih pravic se je v letu 2002 ponovno obrnila pobudnica zaradi kanalizacije, zgrajene brez ustreznih dovoljenj, in neukrepanjem pristojne inšpekcije IRSOP v zvezi s tem. Čeprav smo primer podrobneje predstavili v LP 2000, nas je pobudnica seznanila, da pristojna inšpekcija še vedno ni ukrepala, čeprav je že na inšpekcijskem pregledu, opravljenem v letu 1999, ugotovila, da so bile cevi za sporno kanalizacijo vgrajene brez ustreznih upravnih dovoljenj. Pristojni urbanistični inšpektor je šele po enem letu, 3. 11. 2000, investitorju - občini Ajdovščina - izdal na podlagi 73. člena ZUNDP odločbo, s katero je investitorju naložil, da do 1. 3. 2001 odstrani kanalizacijo, ki poteka v trasi poti, ki je v lasti občine. IRSOP nas je seznanil, da je občina zaprosila tudi za izdajo ustreznega upravnega dovoljenja za legalizacijo kanalizacije. Ker o vlogi za izdajo dovoljenja za predmetno kanalizacijo UE Ajdovščina še ni določila in bi z odstranitvijo kanalizacije občini in krajanom nastala večja škoda, sam poseg pa z urbanističnega vidika ni moteč, odstranitev te kanalizacije ni bila uvrščena med objekte, ki naj bi jih v postopku upravne izvršbe odstranili v letošnjem letu.

UE Ajdovščina nas je v odgovoru seznanila, da je občina (šele) 28. 10. 2002 vložila vlogo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za sanacijo obstoječega jarka za odvodnjo padavinskih voda, ki jo je dopolnila tako, da gre dejansko za legalizacijo v letu 1999 izvedenih del. Ker je na podlagi dopolnjene vloge in inšpekcijske odločbe razvidno, da ne gre za dovolitev vzdrževalnih del, ki jih bo investitor šele izvajal na obstoječem legalno zgrajenem objektu, ampak za legalizacijo del pri gradnji kanalizacije, vloga investitorja za priglasitev del ni bila ustrezna.

Razen tega, da je občina Ajdovščina v skladu z zagotovili, danimi v letu 2000, sprejela odlok o odvajanju in čiščenju komunalnih odpadnih in padavinskih voda in tako v skladu z določbo 26. člena ZVO vzpostavila podlago za zagotovitev obvezne lokalne javne službe, smo ugotovili, da pristojna inšpekcija za neukrepanje ni imela nobene podlage, saj je z ureditveno odločbo, izdano sicer šele v novembru 2000, jasno odredila, katere ukrepe in v katerem roku je zavezan izvesti investitor. Čeprav je rok za prostovoljno izvršitev inšpekcijske odločbe neuspešno pretekel 1. 3. 2001, inšpekcija ni nadaljevala postopka izvršbe. Če sam poseg z urbanističnega vidika ni moteč, bi morala inšpekcija to upoštevati že v ureditveni odločbi in investitorju izreči temu primeren ukrep. V nasprotnem primeru pa je inšpekcija zavezana ukrepati in poskrbeti tudi za to, da se odločbe, ki jih izda, dejansko izvršijo. Nedovoljen poseg v prostor je nedovoljen poseg v prostor, pa četudi z urbanističnega vidika ni moteč.

70 - Opravljanje dejavnosti v prostorih, za katere ni bilo izdano uporabno dovoljenje – 7.2-16/2001

Pobudnica se je na varuha obrnila zaradi neaktivnosti IRSOP. Dne 21. 6. 2001 je podala prijavo na inšpektorat zaradi domnevne črne gradnje soseda, in prosila, da jo obvesti o svojem ukrepanju. Ker pobudnica ni prejela odgovora, smo 20. 12. 2001 opravili poizvedbo na inšpektoratu. Odgovor smo po urgencah prejeli šele 30. 5. 2002. Za razjasnitev okoliščin pri obravnavanju pobude smo opravili tudi vpogled v inšpekcijski spis in pridobili njegovo celotno kopijo.

Iz spisa je razvidno, da je inšpektorica za graditev 26. 1. 1999 v navedeni zadevi opravila ogled. Ugotovila je, da je polovica gospodarskega objekta, katerega namembnost je mehanična delavnica s prizidkom, zgrajena. V drugi polovici gospodarskega objekta pa se izvajajo rekonstrukcijska dela. Iz zapisnika inšpektorice z dne 27. 1. 2001 izhaja, da je vzhodna polovica objekta s prizidkom na južni strani zgrajena z vodovodno in električno napeljavo, priključkom za plin in telefon. Istega dne je inšpektorica za graditev izdala odločbo, s katero je investitorju odredila, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti rekonstrukcijska in adaptacijska dela na starem gospodarskem objektu in prizidku, ker za to nima gradbenega dovoljenja.

Glede na ugotovitve gradbene inšpektorice se zastavlja vprašanje, ali je v navedenem primeru podana pristojnost inšpektorja za graditev ali urbanističnega inšpektorja. Iz izdane odločbe namreč ni razvidno, ali je inšpektorica ugotavljala ali investitor gradi v skladu z izdanim lokacijskim dovoljenjem ali ne, na kar je vezana pristojnost inšpektorja za graditev oziroma urbanističnega inšpektorja. Inšpektorat smo opozorili, da bi bilo treba natančno ugotoviti, ali sporni poseg v prostor odstopa od del, opredeljenih z izdanim lokacijskim dovoljenjem. V tem primeru bi bilo treba prepustiti pristojnost vodenja postopka ter izdajo odločbe urbanističnemu inšpektorju. Če pa investitor sporni objekt gradi v skladu z lokacijskim dovoljenjem in brez gradbenega dovoljenja, je ustrezen ukrep po določbah 91. člena ZGO. Ugotovili smo tudi, da investitorstvo v navedeni zadevi ni bilo natančno ugotovljeno, zato smo inšpektorat opozorili, da bi bilo treba nesporno ugotoviti investitorstvo in inšpekcijske odločbe izdati investitorjem.

V zvezi z obravnavano pobudo smo opravili poizvedbe tudi na TIRS. Ta ugotavlja, da se objekt uporablja brez uporabnega dovoljenja, zato naj bi bil za vodenje postopka in ukrepanje v takšnih primerih pristojen IRSOP, kateremu je TIRS zadevo odstopil.

IRSOP smo zastavili vprašanje glede pristojnosti v primerih, ko se dejavnost opravlja v objektih, ki nimajo uporabnega dovoljenja; tako v primerih, ko objekt nima dovoljenja za gradnjo, v primerih, ko ima le lokacijsko dovoljenje, in v primerih, ko ima gradbeno dovoljenje oziroma enotno dovoljenje za gradnjo, glede na stališče TIRS. Prav tako smo želeli njihovo stališče v zvezi z ukrepanjem, če se opravlja dejavnost v objektu brez uporabnega dovoljenja v posameznih zgoraj navedenih primerih. Ali lahko gradbeni inšpektor prepove uporabo prostora le tedaj, ko investitor gradi v skladu z veljavnimi dovoljenji in še nima pridobljenega uporabnega dovoljenja? Žal nam kljub večkratnim urgencam IRSOP do priprave tega poročila ni odgovoril.

71 - Prepočasno ter neučinkovito ukrepanje inšpekcije za prostor – 7.2-19/2002

Pobudnika sta varuha seznanila, da pristojna urbanistična inšpekcija še vedno ni uresničila izvršbe pravnomočne inšpekcijske odločbe, izdane v zadevi nedovoljenega posega v prostor, čeprav je trboveljska izpostava IRSOP investitorjema že v letu 1995 izdala odločbo, s katero jima je naložila, da v določenem roku sanirata zemljišče pod pogoji lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ki ju je izdala UE Trbovlje, in sicer v 30 dneh po pridobitvi dovoljenja. Zahteva investitorjev za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor je bila z odločbo UE Trbovlje z dne 11. 11. 1998 zavrnjena, pritožba zoper navedeno odločbo pa zavrnjena z odločbo MOP z dne 11. 4. 2000. Upravnega spora investitorja nista sprožila.

IRSOP nas je seznanil, da je bila prisilna izvršba inšpekcijske odločbe zadržana do pravnomočne odločitve UE o vlogi investitorjev za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor. Odločba UE o zavrnitvi navedene vloge investitorjev je postala pravnomočna 16. 5. 2000, UE pa je zavrnilno odločbo, opremljeno s potrdilom o izvršljivosti, posredovala urbanistični inšpekciji šele v septembru 2002. Tako ravnanje UE je v nasprotju z njenim pojasnilom, da sproti pošilja vsa lokacijska dovoljenja oziroma odločbe, s katerimi je izdaja takega dovoljenja zavrnjena po njihovi pravnomočnosti, v vednost tudi pristojni urbanistični inšpekciji.

Glede na ugotovitev, da se je postopek legalizacije za investitorja oziroma zavezanca po inšpekcijski odločbi končal neugodno in da zavezanca sama nista pristopila k izvršitvi inšpekcijske odločbe, smo dobili zagotovilo IRSOP, da se bo inšpekcijski postopek, končan z izvršljivo odločbo, nadaljeval v postopku izvršbe s prisilitvijo, katerega namen je, da se investitorja nedovoljenega posega v prostor z denarnimi kaznimi prisili, da v danem roku izpolni svojo obveznost.

V inšpekcijskem postopku, ki ga je vodila urbanistična inšpekcija v zadevi nedovoljenega posega v prostor je prišlo do zastoja v postopku, saj se pristojna inšpekcija po pravnomočnosti odločbe UE, s katero je bila zavrnjena vloga investitorjev za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor, ni odzvala in ustrezno ukrepala oziroma nadaljevala inšpekcijski postopek. Razlog je tudi v ravnanju UE Trbovlje, ki je odločbo, na podlagi katere bi se lahko nadaljeval inšpekcijski postopek, pristojni inšpekciji posredovala šele po več kot dveh letih od njene pravnomočnosti. Takšno ravnanje, tako UE kot urbanistične inšpekcije, pa je, ne glede na razlog zanj, najmanj v nasprotju z enim temeljnih načel splošnega upravnega postopka - z načelom ekonomičnosti postopka.

72 - Zamolčano nepravilno vročanje inšpektorata – 7.2-20/2002

Na varuha se je obrnil pobudnik, ki se je pritoževal, da gradbena inšpekcija ne ukrepa v zadevi domnevne neusklajene gradnje njegove sosede. Soseda naj bi oddušnik plinske centralne kurjave speljala skozi prebito fasado bloka, namesto v zračnik, kakor je bilo določeno v lokacijskem in gradbenem dovoljenju. Ker odgovora inšpektorata kljub zaprosilu in urgenci ni prejel, se je obrnil na varuha. Inšpektorat nam je 26. 7. 2002 sporočil, da je bila že 9. 10. 2000 izdana inšpekcijska odločba za uskladitev gradnje centralnega ogrevanja s projekti gradbene dokumentacije. Inšpektorat smo zaprosili, da nam posreduje kopijo inšpekcijske odločbe, iz katere izhaja, da je bila investitorki odrejena uskladitev gradnje centralnega ogrevanja z izdanim gradbenim dovoljenjem v 30 dneh po prejemu odločbe. Pobudnik se je 19. 3. 2001 v navedeni zadevi ponovno obrnil na inšpektorat, ker je bilo stanje nespremenjeno, zato smo inšpektorat prosili za dodatna pojasnila o ukrepanju na podlagi te odločbe. Dne 2. 12. 2002 smo prejeli odgovor inšpektorata, v katerem nas seznanja, da vročanje navedene odločbe investitorki ni bilo pravilno izvedeno. Pojasnjuje, da je do napake prišlo zaradi nevestnosti inšpektorja pri urejanju spisa. Inšpektorat smo opozorili, da je nesprejemljivo, da inšpekcijska odločba v dveh letih ni bila vročena. Sicer nas inšpektorat ni seznanil z načinom vročanja, prav tako iz njihovih odgovorov ni bilo razvidno, kdaj je bila nepravilnost ugotovljena. Zato se nam je zastavilo vprašanje, ali je bilo to ugotovljeno že ob naši prvi poizvedbi, pa nas inšpektorat s tem ni seznanil, ali šele ob pregledu spisa, na podlagi naše tretje poizvedbe. Zato smo predstojniku IRSOP predlagali, da s pristojno izpostavo navedene nejasnosti razjasni, nas seznani z ugotovitvami in nadaljnjim potekom inšpekcijskega postopka.

73 - Ugotavljanje upravičenca do denacionalizacije po devetih letih – 0.5-259/2001

Pobudnica je vložila denacionalizacijski zahtevek za podržavljeno premoženje dne 29. 11. 1993 na Občini Ljubljana Center in na UE Jesenice. Občina oz. poznejša UE Ljubljana - Izpostava Center je dne 23. 8. 1994 del zahtevka odstopila v pristojno odločanje UE Jesenice, dne 3. 2. 1998 del zahtevka UE Radovljica in dne 29. 1. 1998 UE Celje. Opravili smo več poizvedb na posameznih UE. Odgovori so bili presenetljivi. Na podlagi naših intervencij je dne 20. 6. 2002 UE Celje zahtevo za denacionalizacijo zavrgla, ker vlagatelji niso predložili listin, ki bi dokazovale pravno nasledstvo z upravičencem. UE Jesenice je o delu zahtevka, ki je bil vložen neposredno pri njih, pravnomočno odločila v letu 1995. Glede preostalega dela zahtevka pa je izdala sklep o prekinitvi postopka, dokler se ne ugotovijo napake UE Ljubljana, ki ni izdala začasne odredbe pred lastninjenjem Leka, d. d., Ljubljana, in do zaključitve postopkov v zvezi z vloženimi tožbami. UE Radovljica se je po izdaji odločbe MG dne 18. 4. 2002 obrnila na UE Ljubljana, Izpostava Center, in jih zaprosila za dodatno dokumentacijo v tej zadevi. Upravičenec je namreč umrl leta 1942, zato - kot sedaj ugotavljajo - je treba ugotoviti pravne naslednike, ki so upravičenci v postopku. Ker tudi UE Ljubljana še ni ugotovila, kdo so upravičenci, so se dogovorili, da bo te podatke po uradni dolžnosti pridobila UE Ljubljana in jih posredovala UE Radovljica. UE Radovljica pa jih ni prejela, zato je dne 18. 9. 2002 pozvala pooblaščenca vlagateljice, naj predloži dokazila o tem. Pooblaščenec je dne 3. 10. 2002 UE Radovljica sporočil, da je bil s strani UE Ljubljana, Izpostava Center, obveščen, da bo le-ta vodila ves postopek denacionalizacije, zato ji bo UE Radovljica navedeno zadevo odstopila v pristojno reševanje. UE Ljubljana, Izpostava Center, vodi štiri denacionalizacijske postopke, ki se nanašajo na podržavljeno premoženje, za katere je vložila zahtevke pobudnica. Glede vseh zadev je kot predhodno vprašanje najprej treba ugotoviti pravno nasledstvo z upravičencem, zato bodo vlagateljico pozvali k dopolnitvi zahtevka in ji predočili tudi ugotovitve ob pregledu zapuščinskega spisa po upravičencu. Glede enega od denacionalizacijskih spisov upravni organ do danes ni opravil nobenega dejanja.

Ugotavljanje upravičenca po devetih letih, odstopanje zahtevkov po več letih, sklicevanje na nepopolne vloge in zahtevki, ki sploh še niso bili obravnavani, so le najhujše nepravilnosti glede vodenja obravnavanih postopkov, ki se nikakor ne bi smele dogajati in zbujajo dvom, da bodo res vsi denacionalizacijski postopki rešeni v doglednem času.

Na zadevo smo opozorili tudi Urad za organizacijo in razvoj uprave v MNZ in mu predlagali, naj naše ugotovitve prouči, po potrebi zadeve ponovno preveri in jih spremlja ter ukrepa v skladu s svojimi pristojnostmi, vendar nas je le seznanil s potekom posameznih postopkov.

74 - Pomoč bolnemu sinu – 0.3-3/2002

Pobudnica je zaprosila za pomoč varuha njenemu 28-letnemu sinu, za katerega meni, da nujno potrebuje zdravljenje. Pove, da sin postaja drugačen, ima težave v medosebnih odnosih, trenutke zmedenosti, občutek preganjavice. Postaja agresiven. Čedalje bolj čudno se vede, se reže po telesu, hodi gol tudi zunaj, ure in ure gleda v steno in se ne premakne. Odide od doma in ga nekaj dni ni. Vmes ima obdobja, ko se resno pogovarja o službi, vendar ne izpelje ničesar, nima urejenega statusa, niti ne zaprosi za denarno pomoč.

Večkrat ga je že poskušala na različne načine pripraviti, da bi poiskal zdravniško pomoč, vendar to odločno odklanja. Je prestrašena, želi mu pomagati, pa ne ve, kako. S težavo so seznanjeni tudi na centru za socialno delo in se strinjajo, da nujno potrebuje zdravniško pomoč. Vabijo ga na pogovor na center, vabilu se ne odzove. Ob obisku na domu se umakne v svojo sobo. Za pomoč je že večkrat zaprosila zdravnika, vendar vedno dobi odgovor, da ga proti njegovi volji ne morejo hospitalizirati.

Predlagamo, da center za socialno delo na zdravnika naslovi poročilo o njihovem opažanju in pošlje v vednost na naš naslov. Iz navedb matere in omenjenega poročila razberemo, da gre za resne osebne težave. Zato predlagamo pobudnici, naj na podlagi poročila zdravnika ponovno zaprosi, da se z njim pogovori, če ne drugače, za obisk na domu.

Pobudnica sporoči, da je sinovo obnašanje še bolj zmedeno, kar utemelji tudi z opisom situacij, vendar zdravnik ne vidi razlogov za posredovanje proti njegovi volji.

Zato smo na hudo stisko pobudnice in njenega sina opozorili direktorja zdravstvenega doma in predlagali, naj proučijo možnosti za pomoč.

V odgovoru zdravstvenega doma zdravnik pojasnjuje, da je pacienta dvakrat obiskal. Ocenil je, da gre najverjetneje za psihozo. Prvič pred šestimi meseci, ko ga je prepričal, da je šel k psihiatru. Ob zadnjem obisku, po prejemu našega dopisa, v enournem pogovoru z njim, ni zaznal očitnih znakov avto- in heteroagresije. Pacient je pogovor pri psihiatru odločno odklanjal.

Postavil je še vprašanja glede možnosti prisilne hospitalizacije, še zlasti na podlagi podpisane izjave matere glede na to, da so na njeni izjavi napisana dejstva, ki bi lahko zadostovala za ocenitev, da gre za avtoagresijo. Pojasnili smo, da o tem, kdaj je bolnika mogoče napotiti na zdravljenje proti njegovi volji, odloča zdravnik na podlagi 49. člena zakona o zdravstveni dejavnosti in ob presoji, ali je ukrep v korist pacienta. Izrazili smo mnenje, da k odločitvi lahko pripomore tudi mnenje matere, ki s sinom živi, ga dobro pozna in zato njena opozorila, da ogroža svoje življenje in posredno tudi njeno, lahko jemljemo resno.

Zdravnik se je končno odločil in pomagal, da je bil njen sin hospitaliziran. Hospitalizacija je bila nujna, saj je na zdravljenju ostal kar nekaj mesecev.

Pobudnica se je zahvalila za naše posredovanje, saj je bila prepričana, da je le to rešilo njenega sina. Kasneje je še večkrat poklicala in poročala o sinovem stanju, ki se je počasi, vendar uspešno izboljševalo.

75 - Nasilje nad dijakom – nestrpen odnos do drugačnih – 0.6 -8/2002

Pobudnica je tik pred božično novoletnimi prazniki leta 2001 poklicala po telefonu. Želela je ostati anonimna, ker se je bala maščevanja nad hčerjo.

Povedala je, da ima njena hči, ki obiskuje 3. letnik srednje gostinske šole, sošolca, ki ga sošolci maltretirajo, pa tudi nekateri učitelji so zaradi njegove drugačnosti postali zelo nestrpni do njega. Povedala je, da mu sošolci vzamejo učbenike in delovne zvezke in jih ne vrnejo, ga ponižujejo, se norčujejo, pljuvajo na stol, frcajo po glavi, lasajo, močijo obleko, zažgali so mu jopič, enkrat so ga celo obesili na šolsko tablo…

Trdila je, da ga učenci pri nekaterih predmetih skupaj ocenjujejo, se norčujejo, če pri angleščini ni izgovori pravilno besede. Najhuje je pri uri angleščine, kjer zaradi strahu pred norčevanjem ne upa več odpreti ust. Profesorica naj bi že v decembru povedala, da bo imel negativno oceno. Postaja čedalje bolj čuden (depresiven) in zelo osamljen.

Najprej smo z navedbami seznanili starše omenjenega dijaka. Mati je povedala, da je z nekaterimi dogodki seznanjena, vendar ni slutila, da je tako hudo. Opazila je velike spremembe pri sinu in je resno zaskrbljena. Na problem je že večkrat opozorila razredničarko, profesorico angleščine in tudi svetovalno službo. Vedno je dobila odgovor, da njen sin zaradi svoje socialne nezrelosti in nekoliko drugačnega vedenja pri sošolcih povzroča čudne reakcije. Zato so ji predlagali, naj ukrepa, da se bo drugače obnašal. Na pojasnilo, da je že od rojstva nekoliko drugačen, vendar je z vztrajnim delom in pomočjo staršev obiskoval redno osnovno šolo in tudi uspešno končal prva dva letnika na njihovi šoli, ni bilo ustreznega odziva. Pojasnjeno ji je bilo, da ga glede na to, da ni bil razvrščen in zato ni v razredu z manj učenci, ne morejo drugače obravnavati.

Povedala je, da se boji, da bi se v primeru našega posredovanja situacija še poslabšala. Prosila je, naj najprej posredujemo na čim blažji način. Šolo smo na anonimno pobudo opozorili le po telefonu.

Poklicali smo ravnateljico šole in jo seznanili s trditvami anonimne pobudnice in z dogovorom z mamo dijaka. Iz pogovora z ravnateljico razberemo, da je s stanjem v šoli seznanjena, vendar ne v celoti. Povedala je, da je seznanjena le s tem, da so se starši fantovih sošolcev pritožili, da ima protekcijo. Niso organizirali skupnega sestanka za razjasnitev nejasnosti in za seznanitev staršev, kaj počnejo njihovi otroci. Razumeti je bilo, da nasilje na šoli tolerirajo, ker je nekaj vedenjsko problematičnih dijakov in je najlaže “ne videti”.

Po 14 dneh je dijakova mati sporočila, da so na šoli velike spremembe. Po pogovoru z dijakom, skupnem pogovoru s staršema (prisotna ravnateljica, šolska svetovalka, razredničarka) so problem obravnavali na ožjem pedagoškem zboru, organizirali sestanek s starši, z učenci razreda in na podlagi tega pripravili načrt dela. Ker pri angleščini ni več spregovoril pred sošolci, je bilo ustno preverjanje njegovega znanja pred komisijo, kjer je dobil oceno dobro.

Konec januarja je mati dijaka sporočila, da se je odnos do njega zelo spremenil, najprej s strani profesorjev, kasneje tudi s strani sošolcev. Se še občasno pojavijo konfliktne situacije, vendar jih drugače prenaša. Pouk redno obiskuje, popravil je negativne ocene, ponovno dobil veselje do dela in nekoliko spremenil tudi svoje vedenje. Šolanje je končal uspešno.

76 - Neutemeljena zavrnitev vpogleda v spis – 0.5-90/2002

Na varuha se je pobudnica obrnila zaradi težav, ki jih povzroča postavljena bazna postaja mobilne telefonije na stanovanjsko-poslovnem objektu. Med drugim je varuha seznanila s sklepom MOP, s katerim je le-to zavrglo njeno zahtevo za vpogled v spise o postopku izdaje lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja za to postajo. V obrazložitvi navedenega sklepa ministrstvo pojasnjuje, da so zahtevo pooblaščenke smiselno obravnavali kot predlog za obnovo postopka. V odločbi prav tako pojasnjujejo, da »če so zastopanci menili, da bi morali kot stranski udeleženci sodelovati v navedenem postopku in bi jim moral upravni organ dovoliti vpogled v spis, zahtevo za uveljavitev statusa stranke v postopku podati najpozneje tedaj, ko se je gradnja začela«. Ministrstvo smo v zvezi z izdanim sklepom zaprosili za podlago, da je zahtevo vlagateljev obravnavalo kot predlog za obnovo postopka. Prav tako smo jih opozorili, da 142. člen zakona o splošnem upravnem postopku vsebuje določila glede zahteve stranke za vstop v postopek in odločanje upravnega organa v zvezi z zahtevo vlagatelja, medtem ko se določbe 82. člena ZUP v povezavi s 43. členom tega zakona nanašajo na pregled spisov in obvestila o poteku postopka, pravice strank in drugih do pregledovanja spisa, ob tem, da verjetno izkažejo, da imajo od tega pravno korist. Ministrstvo nam je odgovorilo, da je po opravljenem pregledu spisov in ponovni proučitvi zahteve pobudnice ugotovilo, da njihova odločitev ni bila pravilna, zato je vlagateljico zahteve z vabilom ponovno pozvalo, da lahko opravi pregled spisov, ki se nanašajo na obravnavano zadevo.

77 - Nasilna izselitev iz stavbe podružnične šole – 0.6-30/2002, 3.5-78/2002

Pretresljive dogodke ob javnem obračunu s krajanom, ki so se zgodili v neki slovenski vasi, so varuhu opisali vaščani, starši šoloobveznih otrok, v svoji pobudi pa tudi prizadeti državljan. Spor med dolgoletnim stanovalcem v stavbi podružnične šole in občino se je zaostril do to mere, da je razjarjena množica, v kateri so bili tudi odgovorni predstavniki občine, zaposleni v šoli ter učenci, skušala z nasilnimi dejanji in sredstvi prisiliti svojega sovaščana, da bi se takoj izselil iz šolske stavbe. Stavbo podružnične šole je bilo treba obnoviti, saj so v nasprotnem primeru inšpekcijske službe prepovedale nadaljnje izvajanje pouka v njej. Ker se o izselitvi predstavniki občine in prizadeti državljan niso mogli pravočasno in po mirni poti sporazumeti, so krajani prejeli vabila za javni shod, na katerem naj bi s silo izselili upornega stanovalca. Pred pretresljivimi dogodki so učenci v šoli pisali doživete spise in izdelovali plakate o tem, kako jim bo življenje oteženo, saj se ne bodo mogli več šolati v domači podružnični šoli, ker je ne morejo obnoviti. Izdelki otrok so bili objavljeni v občinskem glasilu. Starši se ne strinjajo s tem, da so učitelji s pomočjo občinskih funkcionarjev izrabili njihove otroke za izvajanje pritiska nad posameznikom, še najbolj pa so bili ogorčeni, ker so bili otroci udeleženi tudi pri kamenjanju in uničevanju šolskega imetja v času javnega zbora krajanov. Ko so zadeve dobile zares nevarne razsežnosti, so vendarle posredovali odgovorni predstavniki občine, nosilci javnih pooblastil in policija ter preprečili najhujše.

Naša poizvedovanja so nam navedbe v pismih potrdila. Ker so bili dogodki tudi precej medijsko odmevni, se je nazadnje spor le začel reševati po mirni in strpni poti, kar pa bi se moralo zgoditi že veliko prej.

78 - Pomoč varuha prek dežurnega telefona – 0.83-6/96

V maju 2002 ob 10. uri so poklicali sosedje hudo bolnega starejšega gospoda, ki ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja. Povedali so, da živi sam, že nekaj časa odklanja vsakogar, ne je in je čedalje bolj odsoten. Menili so, da je nujna takojšnja hospitalizacija, vendar se za njihova opozorila ne zmenijo niti v Zdravstvenem domu Šiška niti na pristojnem centru za socialno delo. Že pred dvema dnevoma je strokovna delavka centra obljubila hitro pomoč, vendar ni bilo nikogar. Naslednji dan se na CSD na njihovo klicanje ni nihče oglasil, patronažna sestra pa je izjavila, da ne more ničesar narediti. Na dan klica so zgodaj zjutraj zahtevali rešilni avto, pa ga ni bilo.

Obljubili smo takojšnje posredovanje. Poklicali smo CSD. Predlagali smo, da nemudoma ukrepajo in nas kasneje pokličejo.

Ob 12.10 je strokovna delavka CSD poklicala. Povedala je, da je bil gospod že odpeljan na pregled in bo hospitaliziran. Ukrepanje je bilo resnično urgentno. Pojasnila je, da je pred dvema dnevoma o klicu sosedov obvestila patronažno službo, vendar kasneje ni preverjala, kaj je bilo storjeno. Pred enim dnevom so bili, ko so klicali sosedje, vsi zaposleni v dvorani, kjer so praznovali obletnico centra.

Nekaj minut kasneje so poklicali tudi sosedje in se zahvalili za uspešno intervencijo.