2.11. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje

Že statistika o številu prejetih in obravnavanih pobud s pokojninskega in invalidskega področja dopušča oceno, da so se razmere pri izvajanju v začetku 2000. leta uveljavljenega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uredile.V pretežni meri gre to na račun poenotenja pogledov na posamezna določila zakona, nekaj pa tudi na račun novelizacije zakona, saj je bil zakon od 1.1.2000 do31.12.2002 štirikrat noveliran.

V letu 2002 je bilo prejetih 95 pobud (leto prej 105) s področja pokojninskega zavarovanja, s področja invalidskega zavarovanja pa je bilo 57 pobud (predlani 74).

Pobude, ki jih najdemo v skupini pokojninskega in invalidskega zavarovanja, so raznovrstne. Razvrstimo jih lahko v dve skupini.

Najprej gre za pobude, katerih vsebina se nanaša na zatrjevanja, da zakonska ureditev posamezne pravice ni pravična ali je neskladna z ustavo, da je pomanjkljivo urejena oziroma, da določene pravice v zakonu sploh niso urejene, pa bi morale biti.

V drugo skupino lahko razvrstimo pobude, ki se nanašajo na zatrjevanje nepravilnega dela Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZS) pri obravnavanju konkretnih zahtevkov za uveljavitev posamične pravice, na zatrjevanje nepravilne presoje izpolnjevanja pogojev v postopku uveljavljanja pravic po zakonu in seveda na dolgotrajnost, zlasti pritožbenih postopkov.

Ob tem, da je bil čas za izvedbo kar štirih postopkov sprememb in dopolnitev zakona, pa je očitno zmanjkalo časa za izpolnitev sklepa Državnega zbora, sprejetega na 20. seji dne 28.11.2002 ob obravnavi Sedmega rednega letnega poročila Varuha človekovih pravic za leto 2001, ki se glasi:
15. Vlada naj pripravi nov, ažuriran seznam telesnih okvar, saj je ena izmed pravic iz invalidskega zavarovanja tudi pravica do invalidnine ali nadomestilo za telesno okvaro, ker neažuriran seznam ne omogoča korektne in enakopravne obravnave vseh telesnih okvar. Pristojni organi vlade naj čimprej pripravijo tudi nov seznam poklicnih bolezni.

Nekateri pobudniki tudi menijo, da sedanja zakonska ureditev ni pravična. Ko je govor o nepravični zakonski ureditvi oziroma zatrjevanju, da je zakonska ureditev v neskladju z ustavo, sta največkrat omenjeni dve pravici:

- pravica do vdovskega dodatka oziroma vdovska pokojnina nasploh v primerih, ko mora vdova oziroma vdovec izbrati med njegovo osebno pokojnino (starostno ali invalidsko) in vdovsko pokojnino in
- pravica do dodatka k tuji pokojnini.

ZPIZ na novo ureja pravico preživelega zakonca, ki je upravičen do dveh pokojnin, lastne in vdovske, da pridobi tudi pravico do izplačila dela vdovske pokojnine. Več upravičencem se zdi ta ureditev slaba zato, ker menijo, da so pogoji za uveljavitev te pravice in sam obseg nepravični v primerjavi s tistimi upravičenci, ki nikoli niso imeli izpolnjenih pogojev za uveljavitev osebne pokojnine. Ena izmed pobudnic je to utemeljila z naslednjimi podatki: oba z možem sta bila skupaj zaposlena 75 let in sta ves ta čas tudi vplačevala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Mož ji je umrl štiri leta po upokojitvi; ker sta prejemala približno enako pokojnino, pobudnica ni uveljavila vdovske pokojnine, pa tudi pogojev za uveljavitev pravice do dela vdovske pokojnine ni izpolnila zaradi višine osebne pokojnine. Soseda, ki ni bila nikoli zaposlena, pa prejema po umrlem možu vdovsko pokojnino, ki je le za nekaj tolarjev nižja, kot znaša starostna pokojnina pobudnice za polno pokojninsko dobo.

Še vedno se oglašajo pobudniki, ki so bili v preteklosti obravnavani po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV). Upravičencem do dodatka k tuji pokojnini, ki so tega uveljavili po septembru 1991, je bil ta odmerjen v višini glede na pokojninsko dobo, od najnižje pokojninske osnove po takrat veljavnem ZPIZ, kar pa v samem ZZSV ni bilo urejeno. Tudi potem, ko je Državni zbor v letu 2001 s sprejetjem ZZVS-A izvršil odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-l-101/97 z dne 20.5.1999, v kateri je bilo odločeno, da je ZZVS v neskladju z Ustavo, ker ne določa načina odmere dodatka k pokojnini za tiste upravičence, ki so se upokojili po septembru 1991, sta odmera in osnova za odmero ostali taki, kot ju je prej zavod uporabljal brez zakonske podlage. Poleg tega po navedenem zakonu upravičenci do dodatka k tuji pokojnini niso mogli uveljaviti drugih pravic, ki gredo upravičencem po ZPIZ (invalidnina, varstveni dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo).

Tako ureditev te vrste pobudniki dojemajo kot neskladno z ustavo in tudi kot nepravično. Najprej zato, tako utemeljujejo, ker spremenjeni zakon slovenske državljane, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, loči na tiste, ki so pokojnino uveljavili do konca septembra 1991, in na tiste, ki so pokojnino v nekdanji SFRJ uveljavljali po tem datumu.Tako je višina dajatve po zakonu, ki naj bi vsem slovenskim državljanom, upravičenim do pokojnin v nekdanji SFRJ, zagotavljala socialno varnost, odvisna zgolj od tega, kdaj je slovenski državljan uveljavil pokojnino v kateri izmed republik nekdanje skupne države. Kot slovenski državljani, ki v svoji državi tudi živijo, pa še naprej ne razumejo, zakaj se z zakonom ne zagotovi možnost uveljavitve vsaj tistih pravic iz pokojninskega sistema, ki bi jim olajšale življenje zaradi posebnih okoliščin (dodatek za pomoč in postrežbo, invalidnina).

V navedenih in tem podobnih primerih pobud varuh prizadetim pobudnikom predvsem pojasnjuje pristojnosti, ki jih ima do državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, kadar le-ta izvaja veljavni zakon. Posebej še pobudnikom pojasnjujemo subsidiarno naravo ukrepanja varuha takrat, ko je posameznik prepričan, da je neko določilo veljavnega zakona ali zakon neustaven; primerno je, da pobudnik sam začne postopek pred Ustavnim sodiščem, ker je to v njegovem interesu, in tudi zato, ker bi bilo zelo težko izbrati pravična merila za odločitev, v katerih primerih naj varuh ustreže pobudniku in kdaj ne. V prej opisanem primeru pobudnice, ki zatrjuje neustavnost določbe 4.a člena ZZVS, je ta v letu 2002 vložila pobudo na Ustavno sodišče, o kateri pa še ni bilo odločeno.

Kot je bilo že omenjeno, so druga skupina pobude, ki se nanašajo na zatrjevanje nepravilne presoje izpolnjevanja pogojev v postopku uveljavljanja pravic po zakonu in nepravilnosti v postopkih, zlasti dolgotrajnosti le-teh. Gre za postopke, ki tečejo pri prvostopenjskih in drugostopenjskih organih ZPIZS.

Uveljavljanje državne pokojnine

ZPIZ v 59. členu ureja pogoje za uveljavitev države pokojnine. Gre za pravico, ki ne izhaja iz zavarovanja, po vsebini pa je prejemek, ki se ob izpolnitvi določene starosti zagotavlja osebam, ki izpolnijo z zakonom določene pogoje. V letu 2002 je to pravico lahko pridobila oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki ni imela pravice do pokojnine po splošnih predpisih iz pokojninskega zavarovanja v Sloveniji ali tujini in ni imela lastnih dohodkov, večjih od tistih, ki še zagotavljajo možnost uveljavitve varstvenega dodatka, če je dopolnila 69 let starosti in imela med 15. in 65. letom starosti najmanj 30 let prijavljeno stalno prebivališče na območju RS. Prav pri presoji zadnjega pogoja naj bi ZPIZS po zatrjevanju ene izmed pobudnic napačno sklepal, da ne izpolnjuje tega pogoja, saj v RS prebiva že 34 let. Ta navedba pobudnice je bila sicer resnična, vendar teh 34 let v Sloveniji ni prebivala v starostnem obdobju od 15. do 65. leta starosti, ampak se je preselila v Slovenijo, ko je bila stara 36 let. Druga pobudnica, ki je tudi zatrjevala nepravilno presojo izpolnjevanja navedenega pogoja, pa je bila v tujini od 21. leta do 47. leta starosti, ko se je leta 1997 vrnila v domovino.

V takih primerih varuh pobudnikom pojasni, da ne more zavoda nagovarjati, da bi odločil drugače, kot mora po zakonu, torej da spregleda neizpolnjevanje enega izmed pogojev, ki jih zakon določa za uveljavitev pravice do državne pokojnine.

Vračilo preplačil

ZPIZ določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun ZPIZS izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami obligacijskega zakona. Posebej zakon določa tudi postopek, po katerem zavod izda ugotovitveno odločbo o znesku preplačila in načinu njegove vrnitve. Posebej zakon ureja način povrnitve preplačila za tisto osebo, zavezano k vrnitvi preplačila, ki prejema dajatev iz pokojninskega in invalidskega sistema; ta lahko povrne preplačilo v obrokih, ki se odtegujejo od navedenega zneska.

Obravnavali smo več pobud, v katerih so pobudniki zatrjevali, da ni prav, da morajo povrniti prejemek, ki jim je bil izplačan, pa jim ni pripadal, ker za to pač niso sami krivi. Če je zavod nakazal več, kot jim pripada, potem naj tudi sam nosi posledice napak pri izplačilu dajatve, so večinska mnenja tistih, ki so zavod pravočasno opozorili o okoliščini, ki je vplivala na spremembo višine dajatve (na primer pri družinski pokojnini – izguba statusa študenta).

V navedenih primerih je bilo treba kar nekaj napora, da se pobudnikom pojasni, da mora vsak, ki dobi več, kot mu pripada, ali nekaj, kar mu ne, povrniti.

Uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja

V postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja je za ugotovitev izpolnjevanja pogojev potrebno izvedensko mnenje. Izvedenska mnenja o invalidnosti, telesni okvari, potrebi po stalni pomoči in postrežbi ter še o nekaterih drugih okoliščinah (pri uveljavljanju vdovske ali družinske pokojnine) dajejo izvedenski organi zavoda. Izvedenski organi zavoda so invalidske komisije, zdravniki posamezniki in druge strokovne institucije, ki jih imenuje pristojni organ zavoda. Dovolj jasna določila ZPIZ o vrsti izvedenskih organov, njihovih pristojnosti in njihovi sestavi in še podzakonska ureditev organizacije in načina delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov zavoda (Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Ur. list RS, št. 113/2002) bi upravičevala pričakovanja, da v teh postopkih ne more biti večjih nepravilnosti.

Iz pobud, ki jih obravnava varuh, je razvidno drugače.

Večina pobud se nanaša na zatrjevanje nepravilnega ravnanja invalidske komisije. Nekorektno ravnanje članov invalidske komisije pri osebnem pregledu zavarovanca je pogosta vsebina pobud. Ti navajajo, da sploh ni šlo za osebni pregled, saj so ga člani invalidske komisije vsega skupaj le nekaj minut pregledovali oziroma je ta pregled vseboval le nekaj vprašanj o tem, kakšno je njegovo počutje. Nekateri celo zatrjujejo, da so se člani ali posamezni člani invalidske komisije iz zavarovanca (pobudnika) norčevali oziroma so v komunikaciji z njim uporabljali nesramna namigovanja, da mu ni za delo, da je lenuh, in podobno.

Po opravljenih poizvedbah zavod, tako vsaj zagotavlja v odgovorih nanje, zelo natančno preveri vse navedbe zavarovanca; doslej niso pritrdili še nobenemu izmed obravnavanih zatrjevanj pobudnikov o nekorektnem ali celo nesramnem odnosu članov invalidske komisije do zavarovanca. Posebej zavod tudi zagotavlja, da na srečanjih s predsedniki invalidskih komisij posvetijo veliko pozornosti izraženemu nezadovoljstvu zavarovancev, kjer koli ga ti že izrazijo (s pobudo varuhu, v medijih ali neposredno zavodu).

Pobudniki, ki se obrnejo na varuha, pogosto ne morejo razumeti, da zdravniki specialisti v predhodnih zdravniških pregledih (pred predstavitvijo na invalidski komisiji) ugotavljajo, da niso več sposobni delati, in to tudi napišejo v izvid, ki se priloži kot zdravstvena dokumentacija v invalidskem postopku; člani invalidske komisije pa odločijo povsem drugače in ne upoštevajo mnenja zdravnika specialista. Pobudniki to razumejo tako, da je invalidska komisija ugotovila, v nasprotju z mnenjem zdravnika specialista, da so zdravi. Pri tovrstnih navajanjih varuh skuša pobudnikom predvsem pojasniti, da invalidska komisija ne odloča o tem, ali je zavarovanec zdrav ali ne. Komisija tudi ne spreminja diagnoz zavarovanca, pač pa presoja preostale delovne zmožnosti (v odvisnosti od bolezni ali poškodb, ki so razvidne iz specialističnih in drugih izvidov, ki so sestavni del medicinske dokumentacije) zavarovanca, upoštevaje delo, ki ga opravlja. Tudi glede navajanj o površnem osebnem pregledu zavarovanca pobudnikom pojasnjujemo, da invalidska komisija obravnava zahtevek za priznanje pravic le na podlagi popolne medicinske in delovne dokumentacije. Šele ta omogoča, da predsednik invalidske komisije določi sestavo senata, ki je odvisna tudi od zdravstvene prizadetosti zavarovanca (vrste obolenj ali poškodb). Osebni pregled zavarovanca je zgolj eden izmed elementov, na podlagi katerih invalidska komisija pripravi izvedensko mnenje.

Glede na pogostnost tovrstnih pobud in na dokaj skromno določilo o osebnem pregledu zavarovanca v pravilniku bo varuh presodil, ali je na mestu predlog zavodu, da v pravilniku natančneje opredeli minimalna merila za osebni pregled zavarovanca na seji invalidske komisije.

Kako pravice uveljaviti

Posebej pa je treba omeniti, da je ZPIZS veliko pripomogel k seznanjanju zavarovancev in upravičencev v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je izdal vrsto zloženk, ki na pregleden in jasen način pojasnjujejo posamezno pravico iz zavarovanja, pogoje, ki jih mora zavarovanec ali upravičenec izpolnjevati, in postopek za uveljavitev posamezne pravice. Medtem ko je bilo v preteklosti iz več obravnavanih pobud razvidno, da so zatrjevanja pobudnikov temeljila na nepoznavanju pogojev in postopkov za uveljavljanje katere izmed pravic, in da je bilo to nepoznavanje povezano tudi s tem, da ni bila zagotovljena pomoč neuki stranki s strani uslužbencev zavoda, sedaj ni več tako.