2.10. OKOLJE IN PROSTOR

Pripad zadev na področju posegov v okolje in urejanja prostora se je v primerjavi s prejetimi pobudami v letu prej povečal za 17 odstotkov, pri čemer sta vsebina in struktura podobni tistim iz prejšnjih let.

Tako kot v prejšnjem letu je še vedno razmeroma veliko pobud, ki se nanašajo na opravljanje različnih gospodarskih dejavnosti in s tem povezane težave s hrupom in smradom, ki motijo prebivalce v stanovanjskih soseskah. Povečano je število pobud v zvezi z gradnjo, obnovo ali rekonstrukcijo državnih in občinskih cest. Pobudniki so se na nas obračali največkrat zato, ker niso bili seznanjeni s predvidenimi posegi, ali pa so bili seznanjeni s predvidenimi rešitvami, a se z njimi niso strinjali. Pogoste so bile tudi pritožbe zaradi neizpolnjenih obveznosti investitorjev pri postavitvi protihrupnih zaščit. Manjši delež zajemajo pobude, ki se nanašajo na delovanje obstoječih in sanacijo opuščenih kamnolomov, peskokopov in nelegalnih kopov mineralnih surovin. Še vedno pa so pogoste pobude, ki se nanašajo na gradnjo ali širitev stanovanjskih in drugih objektov brez ustreznih dovoljenj ali v nasprotju z njimi, ter na postopke sprejemanja občinskih prostorskih aktov. Na nas so se obračali predvsem sosedje investitorjev nedovoljenih posegov v prostor in posegov v prostor v nasprotju z izdanimi dovoljenji. V zvezi s temi pobudami niso bila redka pričakovanja prizadetih, da bo varuh lahko vplival na (ne)izdajo katerega izmed upravnih dovoljenj za graditev, na potek inšpekcijskih postopkov in odločitve pristojne inšpekcije, pa tudi, da se bo varuh aktivno vključil v postopke sprejemanja oziroma spreminjanja občinskih planskih aktov.

Pobude s tega področja se neposredno ali vsaj posredno nanašajo tudi na vprašanja delovanja, učinkovitosti in razmejitve pristojnosti inšpekcijskih služb, ne le inšpekcije za okolje in prostor, ampak tudi zdravstvene, kmetijske, tržne in rudarske inšpekcije. Pri tem ugotavljamo slabo sodelovanje in koordinacijo inšpekcijskih organov, še posebej kadar sodijo v različna ministrstva. Ministrstva, in še posebej Vlada, tem problemom ne posvečajo dovolj pozornosti. Neustrezen odnos se kaže tudi v tem, da Vlada ne obravnava poročil inšpekcij; to smo že v Lp 99 kritično ocenili za poročilo Inšpektorata RS za okolje in prostor. Poročila tega inšpektorata opozarjajo na številne primere pomanjkljivosti in neusklajenosti v predpisih, ki so ovira za učinkovitejše delo inšpekcijskih organov. Tudi sami ugotavljamo, da premalo natančno in določno opredeljene pristojnosti posameznih inšpekcij, zlasti v tistih primerih, ko se prepletajo pristojnosti inšpekcijskih organov, ki sodijo v različna ministrstva, vpliva na njihovo (ne)učinkovitost. Nekaj primerov, ki ilustrirajo ta problem, navajamo v nadaljevanju. Problemi so zlasti takrat, ko se noben inšpekcijski organ ne vidi ali ne želi videti pristojnega za rešitev problemov, ki jih imajo naši pobudniki in utemeljuje razloge, zaradi katerih naj ne bi bil pristojen. K temu pa, kot rečeno, pripomoreta tudi pomanjkljiva zakonodaja in odsotnost koordinacije teh služb v okviru Vlade RS.

Pobude kažejo, da pobudniki, posamično ali organizirano kljub večji ozaveščenosti in skrbi za zdravo okolje pogosto niso seznanjeni z vsemi s pravnimi možnostmi, ki jih imajo bodisi v posameznih postopkih ali pri uresničevanju pravice do zdravega življenjskega okolja na splošno, zato smo ob obravnavi pobud velik del pozornosti namenili tudi boljši obveščenosti pobudnikov o njihovih pravicah na tem področju.

Izvajanje 78. člena Zakona o varstvu okolja

Še vedno ni sprejet podzakonski akt, ki bi moral v skladu z drugim odstavkom 78. člena ZVO urediti obveznost plačila odškodnine oz. t.i. "ekološke rente", ki bi jo plačal povzročitelj razvrednotenja okolja ali nevarnosti za okolje in s tem na zdravje ljudi. Zato smo pobudnike opozarjali tudi na možnosti civilnopravnega varstva v skladu z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakonom o obligacijskih razmerjih. Ob tem opozarjamo, da je Državni zbor že 17.3.1999, ob obravnavi poročila varuha za leto 1998 v 8. točki sklepov predlagal, naj se čimprej pripravi podzakonski akt v skladu z 78. členom ZVO.

Urejanje emisij smradu

Na varuha človekovih pravic so se obrnili krajani strnjenega naselja zaradi motečega smradu, ki nastaja pri polivanju gnojnice v neposredni bližini njihovih stanovanjskih hiš in zato, ker pristojna kmetijska inšpekcija v zvezi s tem ne ukrepa.

Na našo poizvedbo je celjska enota Inšpektorata RS za okolje in prostor ugotovila, da se gnojnica poliva na kmetijskih zemljiščih, ki ne sodijo v vodovarstvena območja. Ker je za nadzor nad izvajanjem gnojenja kmetijskih površin z gnojevko, gnojnico in drugimi gnojili (razen blata iz čistilnih naprav in komposta) v skladu z določbami Uredbe o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla (Ur. list RS, št. 68/96) pristojna kmetijska inšpekcija, je enota Inšpektorata RS za okolje in prostor zadevo odstopila v reševanje pristojni enoti kmetijske inšpekcije.

Kmetijska inšpekcija nas je seznanila, da je bilo pri lastnikih zemljišč, na katerih se je polivala gnojnica, opravljenih več inšpekcijskih pregledov, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da niso bile kršene določbe Uredbe o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla. V času prepovedi uporabe gnojevke, ki po določbi 8. člena Uredbe za kmetijska zemljišča brez zelene odeje velja od 15. novembra do 15. februarja, se gnojnica ni uporabljala, zato kmetijska inšpekcija ni imela podlage za ukrepanje proti tistim, ki so na kmetijskih površinah uporabili gnojnico. Zaradi navedenega je bil ustavljen tudi inšpekcijski postopek.

Pristojnim inšpekcijskim službam v tem konkretnem primeru ni bilo mogoče očitati kršitev ali drugih nepravilnosti, ki so sicer podlaga za ukrepanje varuha. Ugotavljamo pa, da veljavna zakonodaja ne daje podlage za učinkovitejše delo pristojnih državnih organov na tem področju. Pri tem mislimo zlasti na določbo 8. člena Uredbe o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla, ki se nanaša na določitev časovnega okvira prepovedi gnojenja. Ugotovili smo, da kljub opozorilu varuha, da je nujno čimprej sprejeti uredbo o omejevanju emisij smradu v Lp 99, tak predpis še vedno ni bil sprejet. Vprašanja, ki naj bi jih uredil tak predpis, terjajo tudi ustrezne strokovne podlage, ki bi bile osnova za določitev standardov, normativov in mehanizmov za ugotavljanje, učinkovit nadzor in omejevanje smradu. Za sprejem predpisov, ki določajo mejne emisijske vrednosti snovi, je na podlagi določbe 27. člena ZVO pristojna Vlada Republike Slovenije, ki lahko določi, kakšne koncentracije ali količine posameznih snovi in energije v tleh, vodi in zraku so še sprejemljive. Poleg Vlade tovrstne predpise lahko sprejmejo za svoje območje tudi mestne občine, vendar le tako, da določijo strožje norme.

Zagotavljanje lokalnih javnih služb za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda

Na varuha se je obrnila pobudnica, ki se ne strinja z napeljavo kanalizacije po robu meje njene parcele. Navedla je, da je bila cev za kanalizacijo v marcu 1999 napeljana brez njenega soglasja in da po cevi pritekajo odplake (meteorne vode, odplake iz gospodinjstev, hlevov), ki se zlivajo v "jezero kanalizacijskih odplak". Obseg slednjega se ob deževnem vremenu poveča ter izteka po robu njene parcele. Zaradi "jezera" se v okolico širi močan smrad.

V odgovoru na našo poizvedbo nas je glavni republiški inšpektor za okolje in prostor seznanil z rezultati inšpekcijskega pregleda na podlagi pobudničine prijave. Pristojna inšpekcija je ugotovila, da so krajani kanalizacijske cevi vgradili brez ustreznega dovoljenja pristojnega upravnega organa. Na dan inšpekcijskega pregleda je bila voda v potoku pod iztokom iz kanalizacijske cevi rjavo obarvana in je močno smrdela.

Za informacijo smo se obrnili tudi na občino Ajdovščina, ki nas je seznanila, da je kanalizacija, kot v večini primerov v Sloveniji, grajena parcialno za posamezne skupine hiš - zaselke in brez tehnične dokumentacije. Na določenih območjih kanalizacije sploh ni, kjer pa je zgrajena, zajema tako meteorne kot fekalne vode, zato ni primerna za priključitev na čistilno napravo.

Komunalna (ne)urejenost naselij je v Sloveniji splošen problem. Občine, ki so v skladu s 26. členom ZVO zavezane ustanoviti lokalne javne službe za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda, se temu izogibajo iz različnih razlogov; najpogosteje zaradi slabih finančnih možnosti, pa tudi zato, ker so bili prilagoditveni roki za izvedbo sanacijskih programov za odvajanje komunalnih odpadnih voda po kanalizaciji, določeni v Uredbi o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih voda iz komunalnih čistilnih naprav (Ur. list RS, št. 35/96) v letu 1998 (spremembe in dopolnitve Ur. list RS, št 90/98) podaljšani tudi do leta 2017.

Ob tem zakonodaja (36. člen ZVO, ki določa ukrepe inšpekcijskega nadzorstva) pristojni inšpekcijski službi ne daje neposredne podlage za odreditev ukrepa, s katerim bi se občini naložila ustanovitev lokalne javne službe za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda. Reševanje omenjene problematike terja celovit pristop in usklajeno (so)delovanje pristojnih organov tako na državni kot na lokalni ravni. Zato smo MOP, ki je pristojno za izvajanje vladnega odloka o operativnem programu odvodnje in čiščenja odpadnih voda s programom projektov vodooskrbe, opozorili na pomanjkljivosti na navedenem področju. MOP nas je seznanilo, da omenjeni vladni odlok na območju občine Ajdovščina predvideva dograditev centralne čistilne naprave do leta 2002 in vodooskrbnega sistema s sistemom odvodnje in čiščenja odpadnih voda.

Gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči

Pobudniki so se na varuha obrnili zaradi težav pri sklepanju zakupnih pogodb in pogodb o odkupu nekaterih zemljišč s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov (SKZG).

Na podlagi poizvedbe nas je SKZG seznanil, da vlog za odkup kmetijskih zemljišč v zakupu ni mogoče obravnavati zato, ker zemljiškoknjižno stanje ni urejeno. Republika Slovenija še ni vpisana kot zemljiškoknjižni lastnik, ker z upravljavci zemljišč niso sklenjene pogodbe o dejanskem prenosu kmetijskih zemljišč v last Republike Slovenije. Ker zakonodajalec ni predvidel sankcij za neizveden prenos, postopki prenosa zemljišč, razen v primeru lastninjenja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, še danes niso končani. Med razlogi, zaradi katerih pogodbe o prenosu še vedno niso sklenjene, je sklad navedel tudi zahtevnost preverjanja zemljiškoknjižnega stanja zaradi neusklajenosti zemljiškega katastra in zemljiške knjige ter zahtevnosti preverjanja opredelitve namembnosti zemljišč s prostorskimi sestavinami družbenih planov.

Ugotavljamo, da v praksi neurejeno vprašanje prenosov kmetijskih zemljišč odpira vprašanja ne le na področju gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, ampak tudi na drugih področjih, ki so z njim neposredno povezana (vpisi v zemljiško knjigo, zemljiški kataster). Čeprav drugi odstavek 26. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih med obveznimi sestavinami pogodbe o zakupu kmetijskega zemljišča določa tudi zemljiškoknjižne in zemljiškokatastrske podatke o zemljiščih, danih v zakup, in se po določbi 28. člena tega zakona zakupno razmerje vknjiži v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru, se v praksi omenjeni določbi ne izvajata dosledno, saj SKZG sklepa zakupne pogodbe tudi tedaj, ko zgoraj navedeni pogoji za sklenitev zakupne pogodbe niso izpolnjeni.

Ugotavljanje izpolnjevanja predpisanih minimalnih pogojev za opravljanje dejavnosti

Na varuha se je ponovno obrnila pobudnica, ker še vedno ni rešen problem obratovanja farme brez dokazil o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, kot jih določa Obrtni zakon (ObrZ). Problem smo predstavili že v Lp 97, zato vseh podrobnosti ne navajamo. Vendar najkrajše: pobudničin sosed ima perutninsko farmo, klavnico in odlagališče tudi v objektih, za katere je pristojni urbanistični inšpektor ugotovil, da so zgrajeni brez dovoljenj in da so brez uporabnega dovoljenja.

ObrZ med minimalnimi pogoji za opravljanje dejavnosti določa tudi minimalne tehnične in druge pogoje, ki se nanašajo na poslovni prostor, funkcionalno zemljišče in druge zunanje površine, opremo in naprave. Pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih za opravljanje obrtnih in obrti podobnih dejavnosti med dokazili o izpolnjevanju teh pogojev za poslovni prostor šteje dokazilo o pravici uporabe in uporabno dovoljenje. V skladu z 8. alineo prvega odstavka 6. člena Pravilnika o postopku izdaje obrtnega dovoljenja in o obrtnem registru (Ur. list RS, št. 10/95) pa se izpolnjevanje (vseh) predpisanih minimalnih pogojev za opravljanje dejavnosti dokazuje z izvirnikom ali overjeno kopijo odločbe.

Obrtna dejavnost iz ObrZ se opravlja v eni izmed pravnoorganizacijskih oblik, predvidenih z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD), kar pomeni, da se tudi za samostojne podjetnike v skladu z 72. členom ZGD glede začetka opravljanja dejavnosti uporablja določba šestega odstavka 4. člena tega zakona. Po navedeni določbi družba ne sme začeti opravljati svoje dejavnosti, dokler ni vpisana v sodni register in preden ne izpolni z zakonom določenih pogojev ter tega ne ugotovi pristojni organ. Sam ZGD pa ne daje odgovora na vprašanje, kateri organ je pristojen za ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za opravljanje dejavnosti, pač pa napotuje na druge zakone, ki določajo splošne pogoje, veljavne za vse dejavnosti, in posebne pogoje, ki veljajo za nekatere posamezne dejavnosti.

Na podlagi obravnavanih pobud ugotavljamo, da pristojne inšpekcijske službe v nekaterih primerih štejejo, da izpolnjevanje minimalnih pogojev za opravljanje dejavnosti, določenih v tretjem odstavku 9. člena ObrZ, dokazuje že samo obrtno dovoljenje. Čeprav dejansko niso izpolnjeni (vsi) pogoji za opravljanje dejavnosti, pa se zato, ker je osebi, ki opravlja tako dejavnost, izdano obrtno dovoljenje, šteje, da so (vsi) pogoji že a priori izpolnjeni, čeprav je pristojni inšpekcijski organ (inšpekcija za graditev) z odločbo ugotovil, da za poslovni prostor, v katerem se opravlja dejavnost, ni izdano uporabno dovoljenje, ki je eden izmed minimalnih tehničnih pogojev. Menimo, da pomanjkljiva zakonodaja ne sme biti razlog za to, da inšpekcijska služba, ki ima po zakonu pooblastilo za ukrepanje (18. člen ObrZ), svojega dela ne opravi.

Opravljanje obrtne dejavnosti in izdaja obrtnega dovoljenja sta vezana na izpolnjevanje določenih posebnih izobrazbenih pogojev in hkrati z zakonom določenih minimalnih tehničnih in sanitarno-zdravstvenih pogojev, pogojev glede zunanjih površin in drugih. Medtem ko je ObrZ za vprašanje izobrazbenih pogojev določil prehodno obdobje, tega za izpolnjevanje drugih minimalnih pogojev ni določil. Razumljivo je, da predstavljajo izobrazbeni pogoji element stalnosti, saj so vezani na osebo, ki opravlja določeno dejavnost. To pa ne velja za izpolnjevanje minimalnih pogojev, določenih v tretjem odstavku 9. člena ObrZ, zato jih je treba nenehno preverjati, zlasti pa tedaj, ko se dejavnost ne opravlja v istih prostorih kot ob izdaji obrtnega dovoljenja.

V zvezi z obravnavano problematiko smo prejeli pojasnilo Ministrstva za malo gospodarstvo in turizem, da morajo subjekti ne glede na to, kdaj so pridobili obrtno dovoljenje, izpolnjevati pogoje, ki jih predpisuje 9. člen ObrZ in ki so podrobneje določeni s posameznimi pravilniki.

Na podlagi navedenega smo glavnemu tržnemu inšpektorju posredovali mnenje, da je obrtno dovoljenje le dokazilo o izpolnjevanju pogojev iz prvega in drugega odstavka 9. člena ObrZ (izobrazbeni pogoji), minimalni pogoji za opravljanje dejavnosti iz tretjega odstavka istega člena pa se dokazujejo z ustrezno odločbo upravnega organa. To velja posebej za tista obrtna dovoljenja, ki so bila izdana po uradni dolžnosti na podlagi 46. člena ObrZ. Ne glede na izdano obrtno dovoljenje mora nosilec obrtne dejavnosti izpolnjevati tehnične in druge pogoje, ki se nanašajo na poslovni prostor, zemljišče, opremo in naprave in ki jih določa pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih za opravljanje obrtnih in obrti podobnih dejavnosti. Pristojna inšpekcija ima v 18. členu podlago za ukrepanje tudi ne glede na izdano obrtno dovoljenje, če fizična ali pravna oseba ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti. Res je sicer, da ObrZ v spredaj navedenem členu ne določa izrecno, kateri inšpekcijski organ je pristojen za nadzor nad opravljanjem obrtne dejavnosti, kar pomeni, da lahko nadzor opravlja več inšpekcijskih organov skladno s posebnimi predpisi. Kljub temu je po našem mnenju v obravnavanem in podobnih primerih Zakon o tržni inšpekciji (Ur. list RS, št. 80/97) tisti posebni predpis, ki v 1. členu tržni inšpekciji daje podlago za ukrepanje. Če drugi posebni predpisi določajo pristojnosti katerega drugega inšpekcijskega organa ali se pristojnosti pokrivajo, je skrb za uskladitev dela teh organov najmanj, kar lahko posamezno resorno ministrstvo v sodelovanju z drugimi ministrstvi stori za učinkovitejše in preglednejše delovanje inšpekcijskih služb.

Glede na spremembe Zakona o Vladi pričakujemo, da med pristojnim ministrstvom in Tržnim inšpektoratom RS ne bo več prihajalo do razhajanj glede obravnavanih vprašanj, predvsem glede pravne podlage za (ne)ukrepanje tržne inšpekcije, saj to prav gotovo vpliva na kakovost in učinkovitost dela obeh.

Razmejitev inšpekcijskih pristojnosti pri sanaciji opuščenega peskokopa

Pobudnica si prizadeva za sanacijo opuščenega peskokopa v Bistrici pri Tržiču, ker ogroža stanovanjske hiše v njegovi neposredni bližini, cesto in vodovod. Problem še vedno ni rešen, čeprav je rudarska inšpekcija v letu 1993 z odločbo odredila sanacijo peskokopa, ki je bil tedaj v lasti Komunalnega podjetja Tržič, sedaj pa je lastnik zemljišča, kjer se nahaja opuščeni peskokop, SKZG. Republiški rudarski inšpektorat je po izdaji odločbe v letu 1993 ugotovil, da v obravnavani zadevi ni pristojen, ker za peskokop Bistrica pri Tržiču ni bilo nikoli izdano dovoljenje za izkoriščanje. Na tej podlagi je o svoji stvarni nepristojnosti obvestil krajevno pristojno enoto Inšpektorata RS za okolje in prostor (IRSOP). Dokler ne bo najprej pridobljeno dovoljenje poseg v prostor (oz. lokacijsko dovoljenje), ki je potrebno za izdajo dovoljenja za izkoriščanje peskokopa, po navedbah RRI le-ta ni pristojen za nadzor nad opuščenim peskokopom.

Na podlagi odgovorov, ki smo jih prejeli na naše poizvedbe, smo ugotovili, da pristojnosti med IRSOP in RRI niso dovolj natančno določene in razmejene, zato veljavna zakonodaja ne daje podlage za učinkovitejše delo pristojnih državnih organov na tem področju.

Zakon o rudarstvu (ZRud) kot lex specialis v 14. točki prvega odstavka 4. člena izrecno določa, da sodi med rudarska dela tudi sanacija opuščenih površinskih kopov in rudnikov z rudarskimi metodami dela. Za trajno opustitev rudarskih del je po ZRud res treba dobiti dovoljenje za opustitev izkoriščanja. Po pridobitvi le-tega je nosilec rudarske pravice zavezan izvesti sanacijo okolja in odpraviti posledice, ki so nastale pri izvajanju rudarskih del. Če gre za rudarska dela, ki jih določa 4. člen ZRud, je rudarski projekt ustrezen in edini dokument za sanacijo okolja. Na območjih, kjer posledic ni mogoče v celoti sanirati, ZRud predvideva izvedbo ukrepov zavarovanja, da se izključi nevarnost za zdravje in življenje ljudi in živali ter škode na objektih in okolju.

Stališče RRI, da ni pristojno za odreditev sanacije opuščenega peskokopa zato, ker ni bilo pridobljeno lokacijsko dovoljenje in ker gre za poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja, z zaključkom, da je za obravnavo zadeve zato pristojen IRSOP, je po našem mnenju sporno. Po naših informacijah je peskokop v Bistrici pri Tržiču opuščen že od leta 1970, zato je popolnoma nerealna zahteva po pridobitvi lokacijskega dovoljenja od tedanjega izvajalca ali celo od sedanjega lastnika zemljišča, na katerem se nahaja opuščeni peskokop - SKZG.

RRI smo posredovali mnenje, da ZRud določa vrste rudarskih del in organ, ki je pristojen za njihov nadzor, to je rudarski inšpektorat. Zakon daje le-temu v primerjavi s pooblastili, ki jih daje Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor IRSOP, specialnejša pooblastila za ukrepanje, tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ter tudi tedaj, kadar izvajalec pri izvajanju del posega zunaj prostora, določenega z dovoljenjem za raziskovanje oziroma izkoriščanje (torej v primeru nedovoljenega posega v prostor). Formalistično vztrajanje pri pridobitvi lokacijskega dovoljenja in s tem delegiranje pristojnosti rudarskega inšpektorata na IRSOP iz že opisanih razlogov ni utemeljeno, ker gre za področje, ki je urejeno s posebnim predpisom, s katerim pa zakonodajalec očitno ni predvidel primerov, kot je obravnavani. Zato je tak predpis po našem mnenju treba dopolniti ter tako omogočiti pristojni (rudarski) inšpekciji učinkovito ukrepanje. Čeprav gre v obravnavanem primeru (tudi) za poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja, je treba izhajati iz prvotnega namena, ki ga je imel izvajalec rudarskih del, to je pridobivanje peska (izkoriščanje mineralnih surovin) in slediti ureditvi ZRud. Poleg tega IRSOP nima na voljo vseh posebnih ukrepov na tem področju, ki je urejeno z ZRud kot posebnim predpisom. Kakšen je smisel in namen posameznega posebnega predpisa, kakršen je tudi ZRud, če naj se ukrepa le na podlagi splošnega (v konkretnem primeru Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor)?

RRI se je v odgovoru postavil na stališče, da je v primeru nelegalnih posegov v prostor brez izdanega lokacijskega dovoljenja v skladu z določbo 50. člena ZUN ter dovoljenj za izvajanje del v skladu z 48., 49. in 50. členom ZRud, v skladu z mnenjem Državnega pravobranilstva ter mnenjem vladne Službe za zakonodajo pristojen IRSOP. Ni pa izključena možnost dogovora med obema inšpekcijskima službama. Po mnenju RRI le-ta opravlja nadzorstvo nad izvajanjem tehničnih predpisov ter predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu ter drugih predpisov pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin ter izvajanju rudarskih del. S predlogom za ureditev vprašanja razmejitve pristojnosti med RRI in IRSOP se je RRI z dopisom z dne 21.8.2000 obrnil na Ministrstvo za gospodarske dejavnosti (MGD) in vladno Službo za zakonodajo. Glede na navedeno smo Vlado RS pozvali k čimprejšnji razrešitvi vprašanja razmejitve pristojnosti med IRSOP in RRI.

Odmera komunalnega prispevka

Pobudnika sta septembra 1999 pri UE Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za stanovanjski objekt, pred tem pa sta pri občini Ig zaprosila za odmero komunalnega prispevka. Kljub njuni izrecni zahtevi odločbe o odmeri komunalnega prispevka še vedno nista prejela. Župan občine Ig jima je odgovoril, da občina odločbe o odmeri komunalnega prispevka ne more izdati, ker občinski svet občine Ig še ni potrdil programa opremljanja stavbnih zemljišč, in jima predlagal, naj poravnata znesek akontacije komunalnega prispevka po izračunu sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča. Pobudnika se, glede na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. list RS, št. 44/97) in Navodila za izračun komunalnega prispevka (Ur. list RS, št. 4/99, v nadaljevanju: Navodilo) s takim pojasnilom nista strinjala. Ker nimata odločbe o odmeri komunalnega prispevka (in seveda tudi ne potrdila o plačilu), je bil s sklepom UE postopek za izdajo gradbenega dovoljenja prekinjen do izdaje odločbe o odmeri komunalnega prispevka. Odmerjanje akontacije komunalnega prispevka s pogodbami smo zasledili še v nekaj primerih.

Župan občine Ig je v odgovoru na našo poizvedbo pojasnil, da je bil komunalni prispevek pobudnikoma izračunan na podlagi prvega odstavka 8. člena Navodila, po katerem se do uveljavitve programov opremljanja po predpisu o vsebini programa opremljanja, za ta program šteje občinski investicijski program urejanja stavbnih zemljišč, sprejet po dosedanjih predpisih. V konkretnem primeru je bil komunalni prispevek izračunan v skladu z Odlokom o povprečni gradbeni ceni za m2 koristne stanovanjske površine, vrednosti stavbnih zemljišč in stroških komunalnega opremljanja stavbnih zemljišč na območju občine Ig (v nadaljevanju: Odlok).

Župan je med razlogi, zaradi katerih se je občina odločila sklepati pogodbe o plačilu akontacije komunalnega prispevka, navedel, da je bil Odlok sprejet na podlagi Navodila za podrobnejši izračun sorazmernega dela stroškov priprave in opremljanja stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami sekundarnega omrežja (Ur. list RS, št. 22/90), ki je bilo izdano še na podlagi 44.a člena prejšnjega Zakona o stavbnih zemljiščih. Občina Ig investicijskih programov urejanja stavbnih zemljišč ni imela, ker jih ni potrebovala, saj se vsa območja v občini urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, zaradi česar je sprejela le Odlok. Po njem se je komunalni prispevek izračunal kot povprečnina plačila komunalnega prispevka za že zgrajeno komunalno omrežje, korigirana z dejansko stopnjo komunalne opremljenosti na območju, na katerem gradijo investitorji, in torej ne po dejanskih stroških gradnje. Kot drugi razlog za izračun in odmero komunalnega prispevka s pogodbo pa je župan navedel, da občini, tako kot številnim drugim slovenskim občinam, zaradi hitrega začetka veljavnosti Navodila, zahtevnosti izdelave in stroškov, ki jih terja program opremljanja, tega še ni uspelo sprejeti. Pri občinskem svetu je v postopku sprejemanja odlok o plačilu komunalnega prispevka, na podlagi katerega bo občina lahko izdala odločbo o odmeri komunalnega prispevka. Odlok naj bi bil predvidoma sprejet v začetku leta 2001.

Problem odmere komunalnega prispevka s pogodbo smo obravnavali že v Lp 99. Že tedaj smo poudarili in to velja tudi za zgoraj obravnavani primer, da Zakon o stavbnih zemljiščih jasno določa (44. člen), da se zavezancu komunalni prispevek odmeri z odločbo, ki jo izda občinska uprava. V konkretnem primeru sta pobudnika odločbo tudi zahtevala. Ker jima ni bila izdana, miruje tudi postopek za izdajo gradbenega dovoljenja pri UE. Navodilo jasno določa, da se do sprejetja programa opremljanja, ki je podlaga za izračun komunalnega prispevka, za program opremljanja šteje občinski investicijski program urejanja stavbnih zemljišč, sprejet po dosedanjih predpisih.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Navodila o enotni metodologiji za pripravo investicijskega programa urejanja stavbnih zemljišč (Ur. list SRS, št. 33/85, Ur. list RS, št. 22/90 in 24/90 – popr.), ki je prenehalo veljati z uveljavitvijo Navodila o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Ur. list RS, št. 4/99), se je investicijski program izdelal za območje, ki zajema prostorski izvedbeni načrt. Za območja, urejena s prostorskimi ureditvenimi pogoji, pa so občine sprejele ustrezen akt. Pri občini Ig je bil to Odlok. Če se je v preteklosti, ko ni bilo investicijskega programa opremljanja stavbnih zemljišč, komunalni prispevek lahko odmerjal z odločbo, ni videti razloga, da se do sprejetja ustreznih programov opremljanja ne bi tako odmerjal še naprej, saj je ostalo dejansko stanje nespremenjeno: v občini Ig se vsa območja še vedno urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji. Menimo, da je nesprejemljivo, da se tovrstne obveznosti določajo s pogodbo, saj v tem primeru ni zagotovljena možnost presoje o pravilni odmeri in višini komunalnega prispevka.

(Ne)učinkovitost inšpekcije za okolje in prostor

Pri obravnavanju pobud v zvezi z nedovoljenimi posegi v prostor smo lahko ugotovili različen pristop inšpekcije za prostor, kar ilustriramo z dvema primeroma.

V prvem je urbanistična inšpekcija investitorjema stanovanjskega objekta 16.3.2000 izrekla inšpekcijski ukrep po prvem odstavku 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) - odstranitev objekta. Zoper odločbo sta se pobudnika pritožila in hkrati s pritožbo vložila tudi predlog za odlog izvršbe izpodbijane odločbe. O pritožbi je MOP že odločilo in sicer tako, da jo je z odločbo z dne 12.5.2000 zavrnilo kot neutemeljeno, medtem ko o samem predlogu za odlog izvršbe še ni bilo odločeno.

Tako iz obrazložitve odločbe urbanistične inšpekcije kot odločbe ministrstva, s katero je bilo odločeno o pritožbi, je razvidno, da je bilo pobudnikoma z odločbo UE Ljubljana, Izpostava Moste-Polje z dne 24.12.1998 izdano enotno dovoljenje za gradnjo - legalizacijo stanovanjskega objekta, ki pa še ni pravnomočno. Sklepali smo lahko, da je inšpekcija črno gradnjo odkrila zelo pozno, saj se je postopek legalizacije pri UE začel že oktobra leta 1997. Zadržkov za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor z vidika varovanja javne koristi ni bilo videti, saj v nasprotnem primeru legalizacija črne gradnje ne bi bila dovoljena. Iz inšpekcijske odločbe tudi ni bilo mogoče razbrati, kako je potekal inšpekcijski ogled, ki je bil v zadevi opravljen. Presenetljivo hitro pa je bilo nadaljevanje postopka po opravljenem inšpekcijskem ogledu, saj je bila čez 16 dni že izdana zgoraj navedena odločba; to pa očitno ne velja za odločanje o predlogu pobudnika za odlog izvršbe. Tudi ekspeditivnost organa druge stopnje, ki je odločal o pritožbi, ni zanemarljiva.

Inšpekcijski postopek v obravnavani zadevi zelo odstopa od siceršnje prakse inšpekcijskih služb. Neredko se izvršba odlaga celo samo na podlagi začetega postopka za legalizacijo zgrajenega objekta in v primerih vložene pritožbe zoper odločbo urbanistične inšpekcije. V nasprotju s primeri, s kakršnimi smo se največkrat srečali, je v obravnavanem primeru pristojni urbanistični inšpektor zelo hitro izdal odločbo po 73. členu ZUN, pri čemer ne oporekamo, da za to ni imel ustrezne podlage. Ker je investitorju uspelo pridobiti enotno dovoljenje za gradnjo, ki sicer še ni niti dokončno, ker pristojni organ o pritožbi še vedno ni odločil, je dvomljiva takojšnja izvršba izrečenega inšpekcijskega ukrepa glede na možnost oz. verjetnost, da bi investitor dosegel legalizacijo zgrajenega objekta.

Po posredovanju pri glavnem republiškem inšpektorju je območni inšpektor izdal odločbo, s katero je ugodil predlogu pobudnikov za odložitev upravne izvršbe inšpekcijske odločbe do pravnomočnosti enotnega dovoljenja za gradnjo.

Povsem drugačno pa je bilo ravnanje inšpekcije v primeru, v katerem je urbanistični inšpektor izdal odločbo z dne 28.8.1997, s katero je bila investitorjema odrejena odstranitev stopnic in nadstreška, zgrajenih brez ustreznih dovoljenj. Investitorja inšpekcijske odločbe nista izvršila. Inšpekcija je z dopisom z dne 4.10.1999 pobudnika seznanila, da je v teku postopek prisilne izvršbe omenjene inšpekcijske odločbe. Kljub več urgencam pa do izvršbe še vedno ni prišlo.

V zadevi smo opravili poizvedbo pri glavnem republiškem inšpektorju, ki nam je v odgovoru pojasnil, da inšpekcijska odločba še vedno ni izvršena zaradi številnih objektivnih razlogov, med katerimi so tudi kadrovske težave, s katerimi se je srečevala pristojna enota tega inšpektorata, in na splošno neustrezni pogoji za učinkovito in stalno opravljanje upravnih izvršb na ravni celotnega inšpektorata. Za minulo jesen je bilo načrtovanih več upravnih izvršb po vsej državi, v okviru tega načrta pa naj bi bila realizirana tudi izvršba v obravnavani zadevi.