Melita Varga: EKONOMSKI MIGRANTI

Migracije so star družben pojav; gre za gibanje prebivalstva in razmeroma trajno spremembo bivališča. Ekonomske migracije se nanašajo na tiste vrste preseljevanje, ki se veže na iskanje možnosti za zaposlitve, ki bi omogočila dostojno preživetje delavcem in njihovi družini. Slovenci in Slovenke so se v zgodovini veliko preseljevali in odhajali iskat delo na tuje. Že pred prvo svetovno vojno so odhajali v Nemčijo, Ukrajino ali na Poljsko, kjer so delali v rudnikih. Ženske so iskale delo tudi kot dojilje v Egiptu ali so bile služkinje v Trstu. Po drugi svetovni vojni so ekonomski migranti hodili predvsem na delo v Nemčijo, kjer so delali v tovarnah, na gradbiščih ipd.

V istem času so se k nam priseljevali ekonomski migranti iz drugih jugoslovanskih republik, ki so najpogosteje delali v gradbeništvu. Tako kot so slovenski delavci videli zase in za svoje družine boljšo prihodnost v Nemčiji, so delavci iz jugoslovanskih republik videli boljše možnosti za delo in zaslužek v Sloveniji. Za 70. leta je bilo značilno, da je v Sloveniji primanjkovalo nekvalificirane delovne sile, zato so tovarne in podjetja iskali delavce tudi v tedanji Jugoslaviji. Delavce so vabili v Slovenijo in jim obljubljali dober zaslužek in dobre življenjske pogoje zanje in za njihove družine. Delali so predvsem v težki industriji in gradbeništvu. Predvsem v gradbeništvu delajo še danes, čeprav so za delo zelo slabo plačani. Za svoje delo prejemajo na primer 530 tolarjev na uro in nimajo zagotovljene socialne varnosti, zato se domači delavci redko odločajo, da bi se zaposlili v tej panogi. Migranti, zaposleni v gradbeništvu, pravijo: »Gradbeniki morajo iti za delom, ne delo za njimi. Tja moramo iti, kjer je delo. In delo je stran od doma …« (Nina Kokelj: Samski je samski: Zgodbe iz samskega doma, Mladina, maj 2006).

Poleg slabo plačanega dela je mogoče opaziti tudi druga izkoriščanja teh delavcev. Ponavadi delajo več kot deset ur na dan, plačujejo visoko stanarino in imajo slabe pogoje za bivanje. Za sobico, kjer so skupaj še z dvema sostanovalcema, plačujejo tudi 30 tisoč tolarjev na mesec. Ponavadi imajo po eno kuhinjo in kopalnico za ves hodnik, kjer je tudi do deset sob.

V intervjujih, ki sem jih opravila v Ljubljani z ekonomskimi migranti v enem izmed samskih domov, so vsi zatrjevali, da je Slovenija lepa dežela, kjer se dobro počutijo in razmišljajo o tem, da bi tukaj tudi ostali. Nekateri delajo tu že več kot 20 let, njihove družine pa živijo v krajih nekdanje Jugoslavije. Obiskujejo jih enkrat ali dvakrat na mesec in skoraj celoten zaslužek pošiljajo domov. Pravijo, da »če dobro opravljaš svoje delo, nimaš nikakršnih težav.« Menijo, da smo Slovenci prijazni ljudje, vendar se kljub temu migranti večinoma družijo med sabo, saj se tako počutijo bolj varne in sprejete, tako lahko ohranjajo svojo kulturo in negujejo jezik.

Njihove težave se pogosto vežejo ravno na možnosti za ohranjanje kulture in jezika. Slovenščino govorijo slabo predvsem zato, ker nimajo priložnosti za stik z večinskim prebivalstvom. Delajo trdo ves dan, zvečer pa se zadržujejo v svojih bivališčih. Tudi ko gredo ven, ne spoznajo nikogar, ki bi jim pomagal k boljšemu poznavanju jezika. Med Slovenci je pogost prezir do migrantov, predvsem do njihove glasbe, jezni so tudi, ko jih slišijo govoriti svoj jezik. Vendar se ne zavedajo, da so podobnega odnosa deležni tudi Slovenci na tujem, kjer jih ravno tako napadajo ali ponižujejo, ker ohranjajo slovensko kulturo in jezik.

Ljudje pogosto sovražijo tujce, ker so prepričani, da lahko skupaj živijo le podobni ljudje, pri tem pa spregledajo, da smo tudi Slovenci in Slovenke med sabo zelo različni. Nekateri imajo radi narodno glasbo, drugi jo sovražijo, nekateri sovražijo tujce, drugi se borijo za njihove pravice, eni odvržejo smeti kamorkoli, tudi v zaščiteno naravo, drugi se borijo za zaščito okolja itn. Skratka, Slovenci in Slovenke smo med sabo ravno tako različni, kot so med sabo različni tujci. Kadar rečemo mi, Slovenci, ponavadi mislimo na idealizirane podobe o tem, kakšni bi morali biti, vendar te podobe pogosto nimajo nič skupnega z realnostjo. Ponavadi so le izraz nacionalizma ali rasizma in ksenofobije, s čimer označujemo sovraštvo ali strah pred tujci in tujostjo. Včasih ljudje tudi mislijo, da bodo zaradi tujcev sami ostali brez dela, vendar je res tudi, da se domači delavci redko odločajo sprejeti slabo plačano delo.

Dobro bi bilo, da bi se začeli zavedati bogastva, ki ga ponujajo različne kulture in bi se bili bolj pripravljeni od njih učiti. S sodelovanjem med pripadniki različnih kultur bi lahko s skupnimi močmi vplivali na to, da bi se izboljšal položaj vseh, saj bi se lahko uprli izkoriščanjem in slabemu ravnanju delodajalcev, ki pogosto raje zaposlijo za nizek denar nekoga, ki nima možnosti, da bi se uprl, kot pa nekoga, ki se svojih pravic zaveda in jih hoče zaščititi.