Varuh je obravnaval pobudo prebivalke manjšega zaselka v Občini Ribnica (v nadaljevanju občina), ki si že 23 let prizadeva pridobiti dostop do čiste pitne vode, žal neuspešno. V zaselku je po njenih navedbah trenutno 11 hiš, v njih živi 25 oseb, starih od 6 do 80 let. Za gospodinjstva uporabljajo prebivalci lastne zbiralnike vode oziroma kapnice, kvaliteto vode pa dodatno zmanjšuje neurejena makadamska cesta, s katere se poleti dviga prah zaradi vožnje traktorjev, gradbenih strojev in drugih težjih vozil. Zaradi navedenega morajo krajani pridobivati pitno vodo iz različnih gozdnih izvirov, oddaljenih tudi do 15 km. Glede na navedeno smo na občino naslovili več poizvedb, na katere smo šele po več urgencah tudi prejeli odgovore.

Občina nam je sporočila, da je sredi gradnje Regionalnega vodovoda SORIKO, ki je partnerski projekt občin Kočevje, Sodražica ter Ribnica, po njegovem dokončanju pa bo pričela z manjšimi projekti za zagotovitev oskrbe s pitno vodo, kjer ta še ni zagotovljena. Večkrat je ponovila, da potekajo aktivnosti za pripravo Pravilnika o subvencioniranju stroškov prevoza pitne vode v Občini Ribnica (v nadaljevanju Pravilnik). Ta naj bi natančno določil financiranje prevoza pitne vode. Kot enega izmed ključnih argumentov, zakaj oskrba na območju, kjer prebiva pobudnica, še ni zagotovljena, pa je navedla, da se njena nepremičnina nahaja na območju, ki je v Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Ribnica (v nadaljevanju OPN Ribnica) opredeljeno kot območje s podrobnejšo namensko rabo SP - površine počitniških hiš, torej ni namenjeno stalni naselitvi.

Odgovori Občine nas niso prepričali. Občino smo opozorili, da ta v več kot letu in treh mesecih od zadnjega obvestila Varuhu (v okviru obravnave druge pobude) ni uspela sprejeti akta, ki bi problematiko ustrezno uredil. Občina se kljub vpisu pravice do pitne vode v Ustavo RS v novembru leta 2016 priprave Pravilnika ni lotila z zadostno skrbnostjo. Drži sicer, da konkretnejših zakonodajnih sprememb, ki jih omenjena sprememba Ustave RS zahteva, ni kmalu za pričakovati, to pa občin ne odvezuje ravnanja v skladu z Ustavo RS. Občina je s tem kršila načelo dobrega upravljanja.

Občina se v svojih odgovorih Varuhu vsebinsko ni opredeljevala do ugotovljenih nekonsistentnosti, ni podala opravičljivih razlogov za svoje ravnanje, ampak je zgolj ponavljala svoja stališča. Večkrat je odgovarjala z zamudo, in sicer so bile potrebne kar štiri urgence Varuha, kar je nesprejemljivo. Na podlagi navedenega smo ravnanje Občine šteli za oviranje našega dela. Povsem upravičeno se nam postavlja vprašanje, kako organi oblasti odgovarjajo državljanom ob videnem odnosu občine do Varuha? Sicer smo naknadno prejeli sporočilo, da naj bi se župan s pobudnico tudi že osebno pogovoril, kar pozdravljamo. Dvomimo pa, da bi do tega prišlo brez posredovanja Varuha. Pobuda je bila utemeljena. 18.1-3/2018