Dan žena je praznik, ko pod drobnogled vzamemo vse dosežke ali ovire na področju uveljavljanja pravic žensk. Pri Varuhu sicer zaznavamo nekatere pozitivne zakonodajne ukrepe v Sloveniji, vendar ostaja še kar nekaj področij, ki zahtevajo nadaljnjo pozornost za izboljšanje položaja žensk in doseganje enakosti spolov.

Formalnopravna enakost žensk in moških ne pomeni tudi dejanske enakosti v družbi. Posebej me skrbijo femicidi in nasilje nad ženskami. Plačna nesorazmerja med ženskami in moškimi za enako delo so še vedno aktualna, tudi trg dela je za ženske, ki želijo poseči na vodilna delovna mesta, bolj neprizanesljiv kot do moških. Ni dopustno, da so ženske, posebej starejše od 59 let, izpostavljene tveganju revščine. Poleg vsega naštetega nosijo še nesorazmerni delež bremen pri skrbi za družinske člane, tudi širše družine, za povrh pa se pojavljajo celo ideje o ukinjanju nekaterih njihovih pravic, kot je odločanje o rojstvu otrok. Številne generacije žensk so se borile za svoje pravice, zato je vanje nedopustno posegati. Praznik žena bo zato potreben, vse dokler se bodo pojavljale ideje o omejevanju pravic žensk in dokler ne bodo ženske dejansko v celoti uživale svojih pravic.

Ženskam ob njihovem prazniku želim, da bi pri prizadevanjih za uveljavljanje svojih pravic naletele na odprta ušesa in glave tistih, ki morajo graditi tudi njihov svet. Odločevalce pa spominjam, da če je poskrbljeno za ženske, tudi družba postane družba blaginje za vse in ima nedvoumen predznak 'vključujoča'.