Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Konferenca pogodbenic Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom (WHO FCTC) sta ob podpori znanstvenih ugotovitev že opozorili, da so cigaretni ogorki najpogosteje odvržen odpadek na svetu. Po ocenah se vsako leto neustrezno odvrže približno 4,5 bilijona cigaretnih ogorkov.

Gre za posebej problematičen odpadek, ker cigaretni filtri praviloma vsebujejo plastiko, najpogosteje plastificiran acetat celuloze. Odvržen ogorek zato v okolju ne izgine hitro, temveč se lahko razkraja več let, pri tem pa se drobi v mikrovlakna oziroma mikroplastiko. Pokajen filter zadržuje ostanke nikotina, težkih kovin, policikličnih aromatskih ogljikovodikov oz. 7000 drugih strupenih kemikalij, ki se lahko izločajo v tla, kanalizacijo, vodotoke in morje, kar pomeni hkraten vir plastičnega in kemičnega onesnaženja.

WHO opozarja, da okoljska škoda zaradi tobaka ne nastaja le pri kajenju, temveč v celotnem življenjskem krogu tobačnih izdelkov – od pridelave in proizvodnje do uporabe in nastanka odpadkov. Tobačnih izdelkov zato ni mogoče razumeti zgolj kot javnozdravstveno grožnjo, temveč tudi kot okoljski in razvojni problem.

Odvrženi cigaretni ogorki tako niso zgolj vprašanje urejenosti javnih površin. Končajo lahko na cestah, pločnikih, zelenicah, v kanalizaciji, rekah in morju, kjer prispevajo k onesnaževanju voda, tal in življenjskih okolij organizmov. Težava je še posebej izrazita zato, ker gre za množičen, razpršen in težko sledljiv odpadek: posamezen ogorek je majhen, vendar njihova skupna količina pomeni pomembno okoljsko obremenitev, stroški čiščenja pa se v praksi pogosto prenašajo na občine, upravljavce javnih površin in splošno javnost.

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je zato obravnaval vprašanje, kako Republika Slovenija izvaja obveznosti iz Direktive (EU) 2019/904 o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje (Direktiva), in sicer v delu, ki se nanaša na tobačne izdelke s filtri, ki vsebujejo plastiko. Presoja se je nanašala predvsem na dva vidika: kritje stroškov ravnanja z odpadki iz cigaretnih ogorkov ter ozaveščanje potrošnikov o okoljskih posledicah njihovega odmetavanja.

Direktiva velja od 2. julija 2019, države članice pa so jo morale v nacionalno pravo prenesti do 3. julija 2021. Obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti za tobačne izdelke s filtri, ki vsebujejo plastiko, se uporabljajo od 5. januarja 2023.

Varuh ugotavlja, da je sistem za kritje stroškov ravnanja z odpadki iz cigaretnih ogorkov s plastičnimi filtri formalno vzpostavljen, vendar v praksi še ni dovolj podatkovno podprt, nadzorljiv in učinkovit. Posebej opozarja tudi na odprto vprašanje financiranja ozaveščanja potrošnikov o okoljskih posledicah odmetavanja cigaretnih ogorkov.

Direktiva državam članicam nalaga, da zagotovijo sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), ki je okoljski koncept in zakonodajni mehanizem, po katerem proizvajalci oziroma uvozniki določenih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo nosijo tudi predpisane stroške, ki nastanejo, ko ti proizvodi postanejo odpadek. Pri tobačnih izdelkih s plastičnimi filtri to vključuje zlasti stroške čiščenja smetenja, zbiranja podatkov, poročanja ter obveščanja in ozaveščanja potrošnikov. Ti stroški zato ne smejo ostati le na občinah, upravljavcih javnih površin oziroma javnih sredstvih, temveč jih morajo v skladu z načelom »onesnaževalec plača« v ustreznem delu nositi tudi proizvajalci.

Varuh je pridobil pojasnila Ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE), Ministrstva za zdravje (MZ) ter Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in energijo (IRSOE).

MOPE je pojasnilo, da je sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti za tobačne izdelke s filtri formalno vzpostavljen in da so bila prva izplačila stroškov čiščenja smetenja izvedena v letu 2025 za leto 2024. Za leto 2024 so bili ti stroški priznani in izplačani le trem občinam – Mestni občini Kranj, Občini Škofja Loka in Občini Črnomelj – ter DARS, d. d. Skupni priznani strošek je znašal 2.786,84 evra.

Po oceni Varuha tako nizek znesek sam po sebi ne pomeni, da stroški čiščenja v praksi ne nastajajo ali da so zanemarljivi. Lahko kaže tudi na to, da občine, upravljavci cest ali izvajalci čiščenja javnih površin nimajo dovolj jasnih navodil, ustreznih evidenc, dokazil ali administrativnih možnosti za učinkovito uveljavljanje teh stroškov.

Varuh je posebej proučil tudi pojasnila IRSOE. Iz njih izhaja, da je bil dosedanji nadzor usmerjen predvsem v preverjanje vpisa v evidenco proizvajalcev, medtem ko posebnih usmerjenih nadzornih aktivnosti na področju odpadnih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, zlasti tobačnih izdelkov s filtri, do zdaj ni bilo. Zato ugotovitev, da pri opravljenih nadzorih niso bile zaznane nepravilnosti, še ne pomeni, da sistem v celoti deluje učinkovito.

Pomemben del obveznosti iz Direktive je tudi ozaveščanje potrošnikov. Ti morajo biti jasno obveščeni o tem, da cigaretni filtri lahko vsebujejo plastiko, da odmetavanje ogorkov škoduje okolju, da ti odpadki ne sodijo v naravo ali kanalizacijo ter da je z njimi treba ustrezno ravnati.

MZ je pojasnilo, da proizvajalci tobačnih izdelkov v Sloveniji niso določeni kot neposredni izvajalci ozaveščevalnih aktivnosti. To je utemeljilo z obveznostmi Republike Slovenije po Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom ter z določbami Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, ki omejujejo oziroma prepovedujejo oglaševanje in promocijo tobačnih izdelkov.

Varuh sprejema stališče MZ, da tobačna industrija ne sme oblikovati, izvajati ali predstavljati javnozdravstvenih oziroma ozaveščevalnih aktivnosti. Vendar pa to ne pomeni, da proizvajalci ne bi smeli nositi stroškov teh aktivnosti. Varuh poudarja, da je treba razlikovati med izvajanjem ozaveščanja in njegovim financiranjem. Proizvajalci morajo nositi ustrezen del stroškov ozaveščanja, pri čemer pa tobačna industrija ne sme imeti vpliva na vsebino, izvedbo ali javno predstavitev teh aktivnosti.

Iz pojasnil MZ izhaja, da stroški ozaveščanja trenutno niso neposredno kriti v okviru sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti, temveč se sredstva zagotavljajo iz državnega proračuna. Varuh zato ocenjuje, da ostaja odprto pomembno sistemsko vprašanje, kako zagotoviti neodvisno in pregledno financiranje ozaveščanja v skladu z obveznostmi iz Direktive.

Varuh opozarja tudi, da splošne kampanje o škodljivosti kajenja same po sebi ne zadoščajo nujno za izpolnitev obveznosti iz Direktive. Okoljska sporočila o škodljivosti odmetavanja cigaretnih ogorkov s plastičnimi filtri morajo biti dovolj konkretna, prepoznavna in preverljiva, da se ne izgubijo v splošni javnozdravstveni komunikaciji o škodljivosti kajenja.

Varuh ocenjuje, da je sistem ravnanja z odpadki iz tobačnih izdelkov s plastičnimi filtri za zdaj vzpostavljen predvsem formalno, njegovo učinkovito delovanje v praksi pa še ni izkazano. Prva izplačila stroškov čiščenja so bila zelo omejena, dosedanji nadzor ni celovito preverjal delovanja sistema, financiranje ozaveščanja potrošnikov pa še ni ustrezno urejeno v okviru proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Zato po oceni Varuha še ni mogoče zaključiti, da Republika Slovenija obveznosti po Direktivi in Uredbi o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje (SUP uredba) na tem področju že učinkovito izvaja.

Varuh je zato na pristojni ministrstvi naslovil več priporočil, med drugim je:

Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo priporočil, naj po obdelavi podatkov za leto 2025 preveri učinkovitost sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti za odpadke iz tobačnih izdelkov s plastičnimi filtri ter ga po potrebi prilagodi tako, da bodo uveljavljanje stroškov čiščenja, podatki o zavezancih, poročanje in nadzor jasni, izvedljivi, pregledni in učinkoviti;

Ministrstvu za zdravje priporočil, naj v sodelovanju z MOPE in po potrebi Ministrstvom za finance sodeluje pri ureditvi neodvisnega, javnopravno urejenega in preglednega financiranja ozaveščanja o okoljskih vplivih cigaretnih ogorkov s plastičnimi filtri, pri čemer morajo proizvajalci nositi ustrezen del stroškov, tobačna industrija pa ne sme imeti vpliva na vsebino, izvedbo ali javno predstavitev teh aktivnosti.

Varuh bo v okviru svojih pristojnosti še naprej spremljal izvajanje obveznosti Republike Slovenije na tem področju.