Iz pobude, ki jo je na Varuha naslovila pobudnica, je izhajalo, da je Republika Slovenija kot udeleženka v zapuščinski zadevi Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. D 751/2025, v kateri je pobudnica nastopala kot zapustnikova vdova in dedinja, prijavila terjatev iz naslova izplačane denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka v skupnem znesku 14.960,30 EUR ter predlagala omejitev dedovanja v smislu 128. člena ZD. Pobudnica je v zapuščinskem postopku podala predlog za odpoved pravici do omejitve dedovanja, vendar ga je udeleženka zavrnila in se pri tem sklicevala na prvi odstavek 129. člena ZD.[3] Odločitev je obrazložila z navedbo, da je bilo v okviru opravljenih poizvedb ugotovljeno, da pobudnica ni prejemnica socialnovarstvenih transferjev, ki nakazujejo, da pri preživljanju potrebuje pomoč države, in da je vložila vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči, ki je bila zavrnjena na podlagi ugotovitve, da z lastnimi dohodki presega materialni cenzus. V pobudi je bilo navedeno, da je pobudnici od leta 1985 na podlagi ZDVDTP priznana pravica do nadomestila za invalidnost, ki je njen edini prejemek za preživljanje, višina navedenega prejemka pa je enaka znesku denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka.

Varuh je v svojem posredovanju pri Državnem odvetništvu Republike Slovenije, ki je zastopalo Republiko Slovenijo v navedeni zapuščinski zadevi, v zvezi z nadomestilom za invalidnost po ZDVDTP iz leta 1983 poudaril, da je navedeni zakon urejal položaj odraslih oseb z motnjami v duševnem in telesnem razvoju^[4] in da ta skupina oseb potrebuje za samostojno življenje posebno skrb. Zato jim je treba zagotoviti ustrezno varstvo že v okviru sistema socialnega varstva, zlasti minimalno stopnjo dohodkovne varnosti.^[5] Socialna transferja, ki ju je ZDVDTP zagotavljal obravnavani skupini invalidov, sta nadomestilo za invalidnost ter pravica do dodatka za tujo nego in pomoč (3. člen ZDVDTP).^[6] Varuh je opozoril še, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku ustavnosodne presoje v 22. točki odločbe št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 v zvezi z ZDVDTP poudarilo, da »[i]z zakonodajnega gradiva k ZDVDTP […] izhaja, da je bil ZDVDTP sprejet z namenom uresničiti ustavno določbo, po kateri so imeli občani, ki niso zmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za preživljanje, pravico do pomoči družbene skupnosti, in sicer v takem obsegu, da jim zagotavlja socialno varnost. […] Namen zakonodajalca je torej bil tem invalidom poleg varstva in vzdrževanja pridobljenih delovnih in socialnih navad zagotoviti tudi materialna sredstva za zagotovitev minimalne socialne varnosti. Temu naj bi bila namenjena prav pravica do nadomestila za invalidnost. […] Ureditev po ZDVDTP je odraz posebnega varstva invalidov. Vendar navedeno še ne pomeni, da socialni transferji, ki so invalidom zagotovljeni na njegovi podlagi, niso namenjeni prav zagotavljanju njihovega eksistencialnega minimuma. Socialni transferji po ZDVDTP so namreč predvideni prav za tiste primere, ko invalidom niso zagotovljeni ustrezni dohodki oziroma socialni transferji na nobeni drugi podlagi.« Iz sodne prakse izhaja še, da je »[n]e glede na premoženjsko stanje upravičenca […] višina nadomestila enaka seštevku denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, ki velja za edino odraslo osebo v družini«,^[7] in da gre pri nadomestilu za invalidnost po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI) za socialno pravico, ki rešuje socialno varnost upravičencev in je namenjena njihovemu enakovrednemu vključevanju v družbo.^[8]

Po Varuhovem razumevanju iz vloge udeleženke št. N-96/2026 z dne 16. 2. 2026, s katero je bil zavrnjen pobudničin predlog za odpoved pravici do omejitve dedovanja, ni bilo mogoče ugotoviti, ali in kako je bilo pri odločitvi upoštevano, da je pobudnica prejemnica nadomestila za invalidnost, priznanega po ZDVDTP, in ali in kako so bila pri odločitvi upoštevana navedena stališča. Varuh je zato Državno odvetništvo RS zaprosil za pojasnilo.

Državno odvetništvo RS je sprva sporočilo, da je Varuhovo zaprosilo poslalo Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je kot skrbnik terjatve pristojno za odločanje v postopkih odpovedi pravici do omejitve dedovanja. Zatem pa je Varuha seznanilo še, da je omenjeno ministrstvo na Varuhov predlog znova proučilo vlogo pobudnice in se je v njenem primeru odpovedalo pravici do omejitve dedovanja, ob tem je Državno odvetništvo RS Okrajnemu sodišču v Murski Soboti z vlogo št. N-96/2026 z dne 17. 4. 2026 že poslalo ustrezno vlogo o odpovedi pravici do omejitve dedovanja v pobudničinem primeru.

Varuh je štel pobudo za utemeljeno. V obravnavanem primeru je bilo namreč pri odločanju o utemeljenosti pobudničine vloge za odpoved pravici do omejitve dedovanja prenagljeno ugotovljeno dejansko stanje, poleg tega je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. To bi lahko vodilo v kršitev nekaterih z Ustavo Republike Slovenije^[9] in drugimi mednarodnimi akti zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot so:

• pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS zaradi neupoštevanja, da je namen ZDVDTP zagotavljanje materialnih sredstev za minimalno socialno varnost, zaradi česar bi moralo biti upoštevano, da oseba potrebuje pomoč države za enak namen, kot to velja za prejemnike denarne socialne pomoči;

• pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, ker nadomestilo po ZDVDTP (in pozneje ZSVI) pomeni uresničevanje ustavne pravice do socialne varnosti za osebe, ki niso zmožne za delo. Višina tega nadomestila je zakonsko izenačena z vsoto denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Če država v zapuščinskem postopku zanika, da ta prejemek odraža socialno stisko, neposredno posega v eksistenčni minimum dediča in s tem v njegovo socialno varnost;

• pravica do posebnega varstva invalidov iz 52. člena Ustave RS, saj ustava državi nalaga aktivno dolžnost varstva invalidov. Spregled dejstva, da je nadomestilo namenjeno enakovrednemu vključevanju v družbo,^[10] pomeni opustitev te dolžnosti. Namesto da bi država invalidni osebi olajšala vključevanje s priznanjem dedne pravice, ji s finančno obremenitvijo (omejitvijo dedovanja) povzroča dodatno socialno izključenost;

• pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave RS, saj je omejitev dedovanja po 128. členu ZD dopustna le, če je sorazmerna. V primeru dediča, ki je sam socialno ogrožen (kar dokazuje status po ZDVDTP/ZSVI), prevlada njegova pravica do dedovanja nad interesom države po povračilu sredstev. Zavrnitev odpovedi pravici do omejitve dedovanja na podlagi napačnih podatkov pomeni neupravičen poseg v lastninsko pravico;

• prepoved diskriminacije iz 14. člena Ustave RS in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj razlikovanje med prejemniki klasičnih socialnih transferjev, kot je npr. denarna socialna pomoč, in prejemniki nadomestila po ZDVDTP, pri čemer se zadnje navedenim odreče zaščita pred omejitvijo dedovanja, pomeni posredno diskriminacijo na podlagi invalidnosti;

• pravica do neodvisnega življenja in vključenosti v skupnost iz 19. člena Konvencije o pravicah invalidov^[11] (MKPI), ki države zavezuje, da invalidom omogočijo polno vključenost in sodelovanje v skupnosti. Če država v zapuščinskem postopku omeji dedovanje in s tem odvzame premoženje osebi, ki prejema nadomestilo po ZDVDTP, ne da bi upoštevala, da je to premoženje ključno za njeno socialno vključenost, s tem neposredno ogroža njen socialni položaj. Sredstva iz zapuščine bi tej osebi namreč morda omogočila dostojnejše življenje, prilagoditev bivališča ali plačilo storitev pomoči, kar nadomestilo po ZDVDTP samo po sebi ne pokriva v celoti;

• pravica do ustreznega življenjskega standarda in socialne zaščite iz 28. člena MKPI. Konvencija izrecno določa, da države priznajo pravico invalidov do socialne zaščite in do uživanja te pravice brez diskriminacije. Stališče, da dedič ni prejemnik socialnih transferjev, ki nakazujejo potrebo po pomoči, je v neposrednem nasprotju z namenom ZDVDTP, ki ureja varstvo oseb, ki se zaradi invalidnosti ne morejo same preživljati. Neupoštevanje tega pomeni kršitev obveznosti države, da zagotovi ustrezen standard tistim, ki so zaradi osebnih okoliščin najbolj ranljivi.

Varuhovo posredovanje je bilo uspešno, saj je Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti kot skrbnik terjatve po proučitvi okoliščin, na katere je opozoril Varuh, pobudničino vlogo znova obravnavalo in na tej podlagi spremenilo stališče ter (pravilno) štelo, da je nadomestilo za invalidnost, ki ga pobudnica prejema na podlagi ZDVDTP, socialni transfer, ki izkazuje, da pri preživljanju potrebuje pomoč države, kar je podlaga za to, se država odreče pravici do omejitve dedovanja. S spremembo odločitve o pobudničini vlogi za odpoved pravici do omejitve dedovanja je bilo zaradi Varuhovega posredovanja (še) pravočasno poskrbljeno, da za pobudnico niso nastale škodljive posledice in ji tako pomoči, ki jo je prejemal njen pokojni mož, ni bilo treba vračati.

Pričakovati je, da bosta imela Varuhovo posredovanje v obravnavanem primeru in nova odločitev, ki pravilno upošteva naravo pravice do nadomestila po ZDVDTP, učinek tudi v drugih podobnih primerih in bosta tako na splošni ravni zagotovljena pravilno odločanje in upoštevanje sodne prakse tudi v drugih v postopkih, v katerih se odloča o odpovedi pravici do omejitve dedovanja, oboje pa bo prispevalo tudi k večji pravni varnosti v državi. 15.0-3/2026

[1] Uradni list SRS, št. 41/83, Uradni list RS, št. 114/06 – ZUTPG, 122/07 – odl. US, 61/10 – ZSVarPre, 40/11 – ZSVarPre-A in 30/18 – ZSVI.

[2] Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US, 63/16 in 102/24.

[3] Ta določa, da se Republika Slovenija lahko odpove pravici do povračila pomoči, če so zapustnikovi dediči, njegov zakonec ali njegovi otroci sami potrebni pomoči.

[4] Leta 2019 ga je nadomestil Zakon o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI; Uradni list RS, št. 30/18, 196/21 – ZDOsk, 206/21 – ZDUPŠOP, 84/23 – ZDOsk-1 in 60/24 – odl. US).

[5] Glej oziroma primerjaj Predlog zakona o izplačilu neizplačanega nadomestila za invalidnost (ZINNI), EVA 2021-2611-0043; https://imss.dz-rs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?OpenAgent&2&DZ-MSS-01/f5e8bffb08f5859bc5cbac23b511f32877b59f8785f50db192a1f70d4ba9ea43.

[6] Primerjaj 21. točko odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-11/07-45 s 13. 12. 2007.

[7] Glej sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 304/2022 z dne 1. 3. 2023.

[8] Primerjaj sklep Upravnega sodišča RS št. II U 212/2022-3 z dne 24. 8. 2022.

[9] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a, 92/21 – UZ62a in 98/25 – UZ74a.

[10] Glej sklep Upravnega sodišča RS št. II U 212/2022-3 z dne 24. 8. 2022.

[11] Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 10/08.