Pobudnica se je obrnila na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) zaradi dolgotrajnega in po njenem mnenju nepravilnega postopka uveljavljanja pravice do invalidnine za telesno okvaro pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ). Zahtevo je vložila 20. 3. 2024, pozneje pa jo je še dopolnjevala. Invalidska komisija je izvedensko mnenje podala šele 21. 7. 2025, na podlagi tega mnenja je bila izdana prvostopenjska odločba, s katero ji pravica do invalidnine ni bila priznana.

Pobudnica je zoper odločbo vložila pritožbo, v kateri je opozorila, da niso bila upoštevana vsa njena zdravstvena stanja. Drugostopenjski organ je pritožbi ugodil in 13. 11. 2025 odločbo odpravil in ji priznal pravico do invalidnine za nazaj, najprej za 60-odstotno telesno okvaro od 11. 1. 2024, nato pa za 70-odstotno telesno okvaro od 25. 7. 2024. Pobudnica je poudarila, da je bila zaradi dolgotrajnosti postopka v času intenzivnega onkološkega zdravljenja brez invalidnine.

Varuh je v postopku ugotavljal pravilnost odločanja, trajanje postopka, vpliv takega ravnanja na pobudnico in morebitno odgovornost ZPIZ. Ugotovil je, da je postopek na prvi stopnji trajal nesorazmerno dolgo, brez ustreznih objektivnih razlogov, kar pomeni kršitev pravice do odločanja v razumnem roku. Polet tega je ugotovil, da dejansko stanje v prvostopenjskem postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pomeni kršitev načela zakonitosti.

Ob tem navaja še, da je bila pobudnici kršena pravica do socialne varnosti, saj od januarja 2024 do novembra 2025 ni prejemala invalidnine, do katere je bila pozneje upravičena. Poleg tega je ugotovil poseg v pravico do enakega varstva pravic, saj v prvi fazi postopka ni bila zagotovljena ustrezna skrbnost pri obravnavi njene zadeve. Posebej je poudaril, da je zavrnitev pravice v času hude bolezni pomenila tudi poseg v pobudničino dostojanstvo.

Varuh je dodatno ugotovil tudi kršitev pravice do socialne zaščite in ustreznega življenjskega standarda iz 28. člena Konvencije o pravicah invalidov (KOPI), saj pobudnici v relevantnem obdobju ni bila zagotovljena ustrezna socialna podpora, ki bi ji glede na stanje in oviranost pripadala.

ZPIZ je v odgovoru pojasnil, da je postopek trajal dlje zaradi sočasnega uveljavljanja drugih pravic in pridobivanja izvedenskih mnenj, tudi od zunanjih institucij. Poudaril je, da sistem pravnih sredstev deluje, saj je bila napaka odpravljena v pritožbenem postopku. Navedel je še, da pobudničina socialna varnost ni bila ogrožena, ker je prejemala dohodke iz delovnega razmerja, in da invalidnina sama po sebi ni ključni vir socialne varnosti. Ob tem je zavrnil uporabo KOPI, saj pobudnici ni bil priznan status invalida.

Varuh pozdravlja, da je ZPIZ pobudnici priznal zamudne obresti za del obdobja in se opravičil ter da ji je bila pravica priznana za nazaj. Kljub temu je poudaril, da ti ukrepi pomenijo le delno odpravo posledic. Pobudnica je bila namreč v posebej ranljivem obdobju brez ustrezne podpore, kar je povzročilo dodatno stisko, ki je ni mogoče v celoti odpraviti z naknadnimi izplačili.

Na tej podlagi je sklenil, da so bile v postopku kršene številne pobudničine temeljne pravice, vključno s pravico do odločanja v razumnem roku, pravico do zakonitega postopka, pravico do socialne varnosti, pravico do enakega varstva pravic in pravico do socialne zaščite po KOPI. Ob tem je pozdravil zagotovilo ZPIZ, da se strokovni delavci zavoda pri svojem delu trudijo, da bi raznovrstne zahtevke reševali v čim krajšem oziroma zakonsko določenem roku ter da bi bile njihove odločitve pravilne oziroma zakonite. 9.2-3/2026