Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

b) Pri delu okrajnih sodišč v zvezi z obravnavanjem in odločanjem v pridržanih postopkih

Problematika obravnavanja oseb z duševnimi motnjami

  • nespoštovanje zakonskih rokov, zlasti 3-dnevnega roka po prejemu obvestila o pridržanju, v katerem mora sodnik obiskati pridržano osebo in jo zaslišati. Prav tako ni vedno spoštovano zakonsko določilo, da je treba o podaljšanju pridržanja odločiti do poteka roka za pridržanje, kot je določen v prejšnjem sklepu o pridržanju.

  • še posebej pa so skrb zbujajoče pomanjkljivosti v samem vsebinskem obravnavanju in odločanju.


Tudi za pridržalni postopek velja, da mora sodišče vestno in skrbno presoditi vse izvedene dokaze. Nobenih dokaznih pravil ni v postopku, zato je treba tudi dokaz z izvedencem presojati ob upoštevanju načela proste presoje dokazov. Ugotavljamo, da v praksi sodišče na kratko sicer zasliši pridržano osebo, vendar praviloma upošteva pri odločitvi le mnenje izvedenca. Obrazložitev sklepa o pridržanju je pogosto vse preveč skopa in ne vsebuje dejstev, ki jih za dopustno pridržanje zahteva zakon. Okrajno sodišče v Celju se pri tem poslužuje celo kar formularja (obrazca) z vnaprej natiskano vsebino obrazložitve. Praktično enako pomanjkljivo obrazložitev smo ugotovili tudi pri sklepih o pridržanju, ki jih izdajata Okrajno sodišče v Lenartu in Okrajno sodišče v Radovljici:

Na podlagi mnenja sodnega izvedenca v zvezi s podatki poizvedb in osebnega zaslišanja pridržanega se šteje njegova bolezen za dokazano in je zato sklep utemeljen.

Takšna obrazložitev ne pove ničesar o obstoju razlogov, ki utemeljujejo prisilno pridržanje v zavodu. Bolezen oziroma dejstvo, da je morda ta dokazana, nikakor ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prisilno hospitalizacijo oziroma pridržanje. Pridržanje je namreč dopustno le v primeru, če je zaradi duševne bolezni ali duševnega stanja posameznika nujno potrebno, da se mu omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča hudo škodo sebi in drugim.

Sklep o pridržanju z navedeno tipsko obrazložitvijo je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in ga tako ni moč preiskusiti. Še več: zanika pravico do poštenega sojenja in pravične sodne odločitve. Pomanjkljiva obrazložitev sodne odločbe, s katero se odloča o tako pomembnih temeljnih človekovnih pravicah, kot sta pravici do osebne svobode in do prostovoljnega zdravljenja, pa pomeni tudi kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva. Če pritožnik iz sodne odločbe ne izve razlogov za odločitev, se zoper njo vsebinsko in argumentirano niti ne more pritožiti. Takšno sojenje predstavlja očiten odstop od jasne in povsem določne vsebine 70. člena ZNP. Dejansko pomeni neupoštevanje veljavne zakonske norme in s tem kršitev ustavne določbe, ki sodnike pri opravljanju sodniške funkcije veže na ustavo in zakon. Tako pomanjkljivo odločanje v pridržalnih postopkih ne služi varovanju bolnikov. S tem pa je izjalovljen namen sodnega nadzora zaradi katerega je zakonodajalec sploh predpisal pridržalni postopek.