Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

3. Nekaj pomanjkljivosti ureditve v slovenskem pravu

  • postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah določa zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 30/86-ZNP), ki v 70. členu določa materialno pravne pogoje za pridržanje. O napotitvi in sprejemu na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez privolitve bolnika govori tudi 49. člen zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/92, 37/95 in 8/96-ZZDej). Zakona žal nista v celoti usklajena pri določanju pogojev za dopustnost pridržanja. Tako ZZDej, čeprav gre za novejši predpis, le v manjši meri upošteva načelo sorazmernosti, saj kot pogoj za dopustnost hospitalizacije ne omenja, da mora biti omejitev svobode gibanja bolnika ali preprečitev njegovih stikov z zunanjim svetom (zaradi preprečitve nevarnosti oziroma povzročanja škode) nujno potrebna.

  • veljavna zakonodaja praktično ne ureja začetka postopka neprostovoljnega pridržanja. Razen pooblastila zdravniku, da pošlje bolnika (tudi ob pomoči policije) v psihiatrično bolnišnico, drugih določil o napotitvi in sprejemu posameznika v zdravstveni oziroma socialnovarstveni zavod veljavna zakonodaja nima. Ni določeno, kdo je upravičen zahtevati neprostovoljno ali celo prisilno hospitalizacijo duševnega bolnika. Tudi ni določeno, kako ravnati v primeru, ko bolnik noče v psihiatrično bolnišnico in se temu (tudi fizično) upira. Kakšna so v tej povezavi pooblastila zdravnika, pa tudi policije pri asistenci, ki npr. zahteva vstop v (bolnikovo) stanovanje, veljavna zakonodaja ne določa. Ustava pa v 36. členu zagotavlja nedotakljivost stanovanja ter zahteva zakonsko podlago za vstop v tuje stanovanje (brez odločbe sodišča), da se zavarujejo ljudje in premoženje.

  • sedanja pravna ureditev ne določa materialno pravnih pogojev in postopka, da bi bilo mogoče od sodišča zahtevati, naj odredi bodoče pridržanje. Do neprostovoljne hospitalizacije pride tako le na podlagi odločitve zdravnikov psihiatrov. Sodišče začne pridržalni postopek (po uradni dolžnosti) le v primeru, ko je posameznik proti svoji volji že pridržan v psihiatrični bolnišnici. ZNP ureja le tako imenovani “nujni” postopek, ko psihiatrična bolnišnica bolnika proti njegovi volji že hospitalizira in se sodni postopek o pridržanju izvede šele naknadno. Zakon ne določa tako imenovanega “rednega” postopka (postopka na predlog), kadar nevarnost, ki jo predstavlja bolnik, ne grozi neposredno in je zato mogoče, da oseba, o kateri se vodi postopek do končanja postopka ostane na prostosti.

  • povsem neurejen je položaj neprostovoljno pridržanih oseb. Tako zakon ne določa pravic bolnikov v psihiatričnih bolnišnicah oziroma varovancev v socialno-varstvenih zavodih. Poleg pravic bolnikov, ki jih sicer določa zlasti 47. člen ZZDej, gredo psihiatričnim bolnikom glede na njihov poseben položaj, še posebne pravice, kot so na primer: pravica do stikov z zunanjim svetom (obiski, dopisovanje, telefonski pogovori), pravica do neodvisnega in nepristranskega (sodnega) nadzora omejevanja prostosti in pravice do prostovoljnosti zdravljenja ter pravica do varstva telesne in duševne nedotakljivosti pridržane osebe.

  • varstvo osebnih podatkov v povezavi z zbirko podatkov za bolnike z duševno boleznijo ni ustrezno urejeno. ZZDej v 54. členu zahteva vodenje zdravstvene dokumentacije in druge evidence v skladu s posebnim zakonom. Takšen poseben zakon še ni bil sprejet. Do sprejetja navedenega zakona se uporablja zakon o evidencah na področju zdravstva (Ur. l. SFRJ, št. 22/78 in 18/88) s tem, da se vodi posebna zbirka tudi za bolnike z duševno boleznijo. Čimprej je treba na novo z zakonom urediti zbiranje zdravstvenih podatkov tudi v dejavnosti psihiatričnega zdravljenja.

  • zakonodaja ne ureja uporabe prisilnih sredstev in omejitev, do katerih prihaja v psihiatričnih bolnišnicah (na primer uporaba prisilnega jopiča, privezovanje na posteljo, izolacija in drugi ukrepi, ki omejujejo svobodo gibanja). Ker zakon ne določa pogojev za dopustnost izvajanja teh prisilnih ukrepov in omejitev, tudi ne določa (sodnega) nadzora pri njihovi uporabi.

  • slovenska zakonodaja ne ureja zdravljenja bolnika z duševno boleznijo proti njegovi volji. Po 51. členu ustave nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Na dopustnost zdravljenja proti volji duševnega bolnika moremo sklepati le na podlagi 49. člena ZZDej, ki dovoljuje napotitev in sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico tudi brez bolnikove privolitve ter na podlagi 79. člena ZNP, ki govori o “nadaljevanju zdravljenja” pridržane osebe. Res je tudi, da je pridržanje bolnika v bolnišnici že po logiki povezano z zdravljenjem. Vendar pa gre pri neprostovoljnem zdravljenju za omejitev pravice do prostovoljnega zdravljenja, vsako omejitev človekove pravice pa je treba razlagati restriktivno.


Ni mogoče sprejeti domneve, da je bolnik na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice že po definiciji nesposoben, da bi sam odločal o svojem zdravljenju. Četudi je hospitaliziran proti svoji volji, to (avtomatično) še ne sme pomeniti, da ni sposoben izraziti ali vsaj sooblikovati svoje volje za zdravniški poseg. Gre vendar za odločitev, ki najbolj prizadane prav njega osebno. In to še posebej zato, ker je psihiatrično zdravljenje lahko tudi nevarno in s številnimi škodljivimi stranskimi učinki. V psihiatriji se uporabljajo tudi različna pomirjevala, ki ne zdravijo, ampak le kratkoročno odpravijo krizo.

Neprostovoljna hospitalizacija ne pomeni pooblastila zdravnikov psihiatrov, da bi bolnika brez kakršnihkoli omejitev in zgolj po lastni presoji podvrgli kakršnimkoli ukrepom zdravljenja. V tej zvezi velja opozoriti na nekatera določila konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Ur. l. RS. št. 70/98 - Mednarodne pogodbe, št. 17/98), ki se kot ratificirana in objavljena mednarodna pogodba v Sloveniji neposredno uporablja. Ta Konvencija v 7. členu zagotavlja varstvo oseb z duševnimi motnjami in v tej zvezi omejuje dopustnost zdravstvenih posegov brez privolitve prizadete osebe. V postopku zdravljenja je treba v največji možni meri pritegniti prizadetega posameznika k sodelovanju zaradi pridobitve dovoljenja za zdravniški poseg. Zdravstveni ukrepi morajo biti sorazmerni njihovemu namenu. Med več možnimi ukrepi je treba izbrati tistega, ki najmanj posega v integriteto bolnika, ki najmanj omejuje njegovo osebno svobodo in ima najmanj stranskih učinkov.

  • naše pravo ne pozna zagovorništva. Pridržane osebe praviloma nimajo sposobnosti oziroma možnosti, da bi si zagotovile učinkovito varstvo svojih pravic ob neprostovoljnem odvzemu prostosti. Tako bi bilo nujno urediti tudi (obvezno) zastopanje v postopku prisilne hospitalizacije oziroma pridržanja oseb. Pomoč pravnokvalificiranega zastopnika bo omogočila vzpostavitev “enakosti orožij”, da bo pridržani osebi v skladu s pravico do enakosti dana možnost aktivnega sodelovanja pred sodiščem za obrambo svojih pravic in interesov.