Jernej Rovšek, namestnik varuha človekovih pravic

Na vprašanje, ali imajo umetniški ustvarjalci kakšno odgovornost glede varstva človekovih pravic in svoboščin, je najbolj neposreden in stvaren odgovor: ne. Za varovanje človekovih pravic, preprečevanje neutemeljenih razlikovanj (diskriminacije) in reševanje konfliktov v družbi je odgovorna država, ki ima za ta namen številne mehanizme in institucije. Naloga ustvarjalcev pa med drugim je, da družbi in posameznikom postavljajo ogledalo. Ogledalo umetnikov je lahko izkrivljeno, zato je tudi slika, ki jo ustvarjajo, lahko popačena. Ustvarjalci za odmevnejši in neposrednejši prenos svojih sporočil lahko tudi pretiravajo. Takšne prijeme tudi sam dobro poznam iz časov, v drugi polovici sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem v objavljal politično satiro v karikaturah in stripih. In zato imel tudi nekaj težav . Če komu takšna izkrivljena in pretirana slika ni všeč, je to predvsem njegov problem.

Zato je pravo vprašanje, kako preprečiti posege oblasti v umetniško ustvarjanje. V Slovenije svobodo umetniškega ustvarjanja zagotavlja 59. člen Ustave RS. Ta določba  ne daje nobenih (zakonskih) pooblastil za omejitev te svoboščine . Omeji se lahko samo zaradi uveljavljanja drugih ustavnih pravic ali svoboščin. Na primer, pravice do zasebnosti in drugih osebnostnih pravic. Drugače določa Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki v prvem odstavku 10. člena zagotavlja pravico do svobodnega izražanja, ki vključuje tudi svobodo umetniškega izražanja; v drugem odstavku pa našteva primere, ko je mogoče to pravico omejiti. Svobodo izražanja je mogoče omejiti le z zakoni iz razlogov varnosti države, javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, zaradi zavarovanje zdravja ali morale, ugleda ali pravic drugih ljudi, preprečitve razkritja zaupnih informacij ali zavarovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva. Države lahko te omejitve predpišejo le v obsegu, ki je, kot pravi konvencija, "nujen v demokratični družbi".

Na podlagi 10. člena EKČP je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) oblikovalo bogato in poučno sodno prakso. Največkrat so bile na podlagi tega člena države obsojene, ker so dopustile obsodbe novinarjev zaradi obrekovanja ali razžalitev; v številnih primerih so bili tožniki politiki. ESČP daje izjemno pozornost svobodi medijev, ki jih šteje za temelj in »pse čuvaje« demokratičnih družb, zato je doslej praviloma zaščitilo svobodo izražanja v medijih. Šele v zadnjih letih se je nihalo v praksi tega sodišča obrnilo v smer večjega varstva zasebnosti . V sodbah in literaturi je največkrat citiran del obrazložitve iz sodbe v zadevi Handyside , ko je ESČP poudarilo, da mediji niso namenjeni le prenašanju vsebin, ki so sprejete z naklonjenostjo, so nesporne ali manj pomembne. Svoboda govora iz 10. člena EKČP varuje tudi informacije in ideje, ki "žalijo, šokirajo ali vznemirjajo državo ali del populacije. Takšne so zahteve pluralizma, tolerance in svobode duha, brez katerih ni demokratične družbe."

Zgodovina je polna primerov sporov med umetniškimi ustvarjalci in različnimi oblastniki, ki niso bili zadovoljni s sliko, ki so jim jo ti v svojih delih kazali. Marsikateri umetnik je bil zato tudi preganjan, vendar je na daljši rok praviloma izšel kot zmagovalec. Vsakdo ve, kdo je bil Michelangelo Buonarroti, malokdo pa danes ve, kdo so bili papeži, s katerimi je bil v sporu. Čeprav so bili ti takrat močni nosilci oblasti, umetnik pa je imel edino moč v svoji ustvarjalnosti. Vendar njegovih del in imena čas ni izbrisal; takratni mogočniki in njihova dela pa so večinoma pozabljeni.

Nerazumevanje slike, ki jo ponujajo ustvarjalci, velja tudi za nekatera druga področja. Letos je imela velik odmev akcija oglaševalske agencije, ki je na velikih plakatih prikazovala podobo dečka,  pod njim pa napis: "Če ne boš priden, te bomo dali Slovencem". Akcija, s katero so očitno želeli opozoriti na stereotipe o posameznih družbenih skupinah, je tako razhudila eno od nacionalno usmerjenih zunajparlamentarnih strank, da je zoper avtorje vložila ovadbo zaradi kaznivega dejanja spodbujana in razpihovanja narodnega sovraštva in nestrpnosti. Avtorji so s svojo akcijo očitno dosegli svoj namen, reakcije pa so bile očitno pretirane s strani tistih, ki v poudarjeni sliki v ogledalu niso prepoznali prave sporočilnosti akcije.

Primera literatov, ki sta bila pred rednimi sodišči obsojena zaradi obrekovanja, njune knjige pa umaknjene iz prodaje, kažeta, da je svoboda umetniškega ustvarjanja ogrožena tudi v Sloveniji. V prvem primeru je šele Ustavno sodišče RS postavilo stvari na pravo mesto, ko je pisatelja oprostilo obtožb posameznika, ki se je prepoznal kot lik v romanu. V drugem primeru pa pisateljici kaže slabše, saj je pravnomočno obsojena tudi na visoko kazen, ker ji ni uspelo iz prodajaln umakniti vseh izvodov sporne knjige, kot je zaukazalo sodišče. Zaradi izjemno visokih kazni ji grozi izguba premoženja. V romanu so namreč tožniki prepoznali pokojne starše, najbolj pa jih je motil opis njihovega spolnega življenja. Ob zgornjem prikazu ureditve svobode izražanja in sodne prakse na tej podlagi je res težko sprejeti takšno sodno odločitev. Pisateljici pa ne kaže dobro, ker je očitno zamudila nekatera pravna sredstva, ki bi primer lahko pripeljala do ustavnega sodišča in kasneje morda pred ESČP. Ob tem, da ni imela srečne roke pri izbiri odvetnikov, pa je naletela tudi na očitno nerazgledane sodnike, ki ne razumejo vseh razsežnosti in pomena svobode umetniškega ustvarjanja. Da ni pisateljeva dolžnost v romanu, tudi prepoznavne osebe in dogodke, opisovati »po resnici«.

Pravo vprašanje torej ni, ali imajo ustvarjalci kakšne pravne ali etične odgovornosti za spoštovanje pravic, sožitje in razumevanje v družbi, temveč kako preprečiti, da bi prek državnih organov posamezniki ali skupine omejevali pravice ustvarjalcev do svobodnega izražanja. Pri tem je treba ločevati umetniško ustvarjanje od drugih medijskih sporočil. Če za prvo velja, da morajo avtorji uživati skoraj popolno svobodo, pa snovalci medijskih sporočil niso brez širše odgovornosti. Vpliv njihovih sporočil je veliko večji od vpliva umetniških, zato je mogoče od njih zahtevati tudi večjo odgovornost. Mediji lahko spodbudijo celo nemire, revolucije ali vojne; še posebej če jih v to usmerja politika. Mediji tudi veliko močneje posegajo v pravice posameznikov, še zlasti v pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena. V že citirani knjigi o javnem in zasebnem v medijih sem utemeljil tezo, da je posameznik mnogo slabše zaščiten, kadar v njegove pravice posegajo mediji, kot takrat, kadar vanje posega država. Človekove pravice in mehanizmi njihovega varstva so se v dolgih desetletjih razvili in uveljavili; takšnih mehanizmov, vsaj učinkovitih, pa še nismo razvili, ko gre za poseganje medijev v pravice posameznikov. Na tem področju bo treba poleg formalnih sodnih poti, ki v številnih primerih zaradi dolgotrajnosti in formalnosti niso učinkovite, razviti vzporedne modele varstva pravic, predvsem mehanizme samo- in so - regulacije. Če tega ne bodo storili sami medijski akterji, jih bo k temu morala prisiliti država ali zadeve urediti sama.