Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Dolgotrajno pridobivanje mnenja etične komisije za operativni poseg v tujini


Na Varuha se je obrnila pobudnica v imenu svojega brata. Brat je potreboval transplantacijo ledvice. Zbolel je že kot otrok, posledica bolezni pa je bila odpoved ledvic. Imel je transplantacijo ledvice na Dunaju, darovalka je bila mati. Po 20 letih je znova pristal na dializi. Tokrat je bratu želel dati ledvico oče, vendar ni bil ustrezen darovalec, zato so zdravniki na Dunaju predlagali »navzkrižno presaditev ledvic«. Po navedbah pobudnice naj bi bila to utečena praksa v Avstriji. Darovalec bi bil stric. Tudi med bratom in stricem je bila ustreznost za neposredno transplantacijo prešibka, vendar pa bi se stric (potencialni donor) in brat (prejemnik) lahko vključila v navzkrižno presaditev ledvic. Težava se je pojavila pri odobritvi Etične komisije za presaditve (v nadaljevanju: Komisija), katere odgovor naj bi pobudnica in brat čakala že več mesecev. V Avstriji po njenih navedbah naj ne bi potrebovali odobritve Komisije, vendar pa so ji zdravniki v Ljubljani pojasnili, da se brez odobritve stric (potencialni donor) in brat (potencialni prejemnik) ne moreta uvrstiti na listo za navzkrižno transplantacijo.

Varuh je naslovil poizvedbo na Komisijo. Zanimalo nas je, kakšna je vloga Komisije, ko gre za transplantacije, izvedene v tujini. Natančneje, ko gre za navzkrižno transplantacijo, do katere imajo posamezne države EU zadržke.

Komisija je pojasila, da se je s tovrstno možnostjo presaditve srečala prvič, zato so želeli pridobiti dodatna mnenja in tudi pravila iz dunajske bolnišnice. Slovenska zakonodaja namreč ne daje podlage za tovrstne posege.

Slovenijo na področju presaditve organov zavezujeta dva mednarodnopravna dokumenta, to sta Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino (Oviedska konvencija) in njen Dodatni protokol o presaditvi človeških organov in tkiv. Potrebno pa je upoštevati tudi določbe Zakona o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZPPDČT). ZPPDČT v 4. členu določa, da mora biti postopek darovanja organa v celoti neodplačen oziroma altruističen. V konkretnem primeru je pridobitev organa za pacienta (s strani drugega darovalca) očitno pogojevana, in sicer s pridobitvijo organa s strani pacientovega strica. Komisija opozarja, da v takšnem primeru ije ne moremo več govoriti o le altruistični ali neodplačni presaditvi organov, saj je za pridobitev enega organa zahtevana zelo velika odmena, in sicer drug organ. Takšna pridobitev je v skladu s predpisi R Slovenije lahko označena kot zelo velika nepremoženjska korist in kot takšna nedopustna. Opredelili bi jo lahko kot nedovoljeno obliko »trgovanja z organi«. ZPPDČT ima v 7. členu tudi izrecno določbo, ki določa, da se lahko organ odvzame le zaradi presaditve osebi, s katero je darovalec genetično, družinsko ali čustveno povezan. In še to le v primeru, ko v razumnem času ni na voljo organa mrtvega darovalca oziroma le v primeru, ko se pričakuje, da bo prejem organa živega darovalca dal bistveno boljše rezultate zdravljenja. Komisija se je trudila vsa navedena dejstva upoštevati, pretehtati in preveriti. Pojasnila je, da čas, ki je bil za to potreben, pacientu ne krši pravice do zdravljenja. Ves čas ima namreč na razpolago ustrezno terapijo.

Komisija je odobrila presaditev po navzkrižni metodi. Argumenti s katerimi je Komisija utemeljila svojo odločitev so: (1) v konkretnem primeru je presaditev možna le pod pogojem, da mora biti prejemniku zaradi specifičnosti njegovega zdravstvenega stanja predhodno izveden dodaten medicinski postopek, (2) tega postopka v Sloveniji ni mogoče izvesti, (3) upanje na pridobitev organa mrtvega darovalca je zanemarljivo in (4) sorodnik bi pacientu vsekakor daroval organ.
Varuh očitkov pobude o dolgotrajnosti postopka ni ocenil kot utemeljene. Čeprav so postopki trajali dlje, kot je pobudnica pričakovala, je Komisija ustrezno utemeljila razloge za njihovo dolgotrajnost. Komisija je v konkretnem primeru tudi presodila, da navzkrižna presaditev ni dvomljiva. S tem primerom smo želeli poudariti dvoje. Prvič, da je potrebno vsekega pacienta obravnavati individualno in drugič, da postopki transplantacijske medicine kljub razvoju znanja niso rutinski. Prav v primerih, kot je opisani, vidimo utemeljenost njihove etične presoje. 3.4-56/2016

Natisni: