Varuh človekovih pravic (Varuh) opozarja na problematično prakso (pre)hitrega spreminjanja zakonodaje zunaj rednega zakonodajnega postopka, pri čemer pogosto umanjka temeljita analiza predlaganih sprememb. Od novega sklica Državnega zbora varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek pričakuje, da bo delež po hitrem ali nujnem zakonodajnem postopku sprejetih zakonov, kot tudi t. i. omnibus zakonov, manjši kot v preteklem mandatu. Gre za slabo zakonodajno prakso, ki zahteva nato številne popravke in spremembe, ker premalo temelji na poglobljenem razmisleku in strokovnih analizah. Tak pristop slabi delovanje pravne države, hkrati pa tudi zmanjšuje demokratičnost zakonodajnega procesa, saj zmanjšuje možnosti za sodelovanje stroke in javnosti v postopku priprave predpisov.

Varuh opaža, da je v zakonodajnem postopku v Državnem zboru že tudi predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o parlamentarni preiskavi. Novela se obravnava po skrajšanem postopku. Ker predlog zakona med drugim posega v pristojnosti Varuha človekovih pravic in drugih neodvisnih institucij, pa tudi v pravice potencialno prizadetih fizičnih ali pravnih oseb, Varuh ocenjuje, da skrajšani postopek ni primeren, saj onemogoča širšo javno razpravo, ki je predpogoj sprejemanja kakovostnih predpisov po vključujočem demokratičnem postopku.

Predlagana sprememba 1.a člena Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre) oža sedanjo ureditev tako, da bi po novem ustavnosodno varstvo zoper akt o odreditvi parlamentarne preiskave lahko zahtevata le še Sodni svet in generalni državni tožilec, in sicer izključno glede neodvisnosti sodnikov in sodstva oziroma državnih tožilcev. Med upravičenimi predlagatelji tako ni več tretjine poslancev, Banke Slovenije, Varuha človekovih pravic, Računskega sodišča in samoupravnih lokalnih skupnosti, pa tudi ne samega preiskovanca ali drugih fizičnih in pravnih oseb zasebnega prava, ki so zajete v predmetu parlamentarne preiskave.

Predlog zakona torej možnost ustavnosodne presoje v 1.a členu ZPPre omejuje zgolj na Sodni svet in generalnega državnega tožilca, če akt o odreditvi parlamentarne preiskave po njuni oceni posega v neodvisnost sodstva oziroma državnega tožilstva. Glede omenjenih navedenih organov je Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-246/19 in U-I-214/19 resda že ugotovilo protiustavnost ureditve v ZPPre, saj zakonodaja ni predvidevala sodnega varstva, pravnega sredstva ali drugega učinkovitega postopka, s katerim bi bilo mogoče preprečiti protiustavno parlamentarno preiskavo. Vendar navedene ustavnosodne presoje ne gre razumeti v smislu, da imata lahko le sodstvo in tožilstvo dostop do ustavnosodnega pravnega sredstva zoper akt o odreditvi parlamentarne preiskave. Ustavno sodišče se je doslej neposredno opredelilo le do neodvisnosti sodnikov in državnih tožilcev, ker je bilo le to predmet konkretnih zahtev Sodnega sveta in generalnega državnega tožilca. Zato sklicevanje predlagateljev novele na dosedanjo ustavnosodno presojo ni prepričljivo, ko z njo utemeljujejo zožitev ustavnosodne kontrole v predlogu novega 1.a člena – tako glede kroga možnih vlagateljev kot glede dopustnih razlogov za izpodbijanje akta o odreditvi parlamentarne preiskave. Podobno kot sodstvo in tožilstvo imajo namreč ustavnopravno utemeljen interes za varovanje standardov svoje neodvisnosti tudi Varuh in druge neodvisne nadzorne institucije, ki jim predlog novele to varstvo odteguje v kontekstu parlamentarne preiskave.

Varuh meni, da predlagatelj z novelo, ki oža nabor možnih vlagateljev ustavnosodne presoje akta o odreditvi parlamentarne preiskave, znatno zmanjšuje možnost presoje, ali gre za zadevo javnega pomena, pred samim začetkom parlamentarne preiskave. Spomnimo, da 93. člen Ustave določa, da Državni zbor odredi preiskavo (le) o zadevah javnega pomena. Navedeno pomeni, da parlamentarna preiskava, ki ni v zadevi javnega pomena, ne more biti skladna z Ustavo. Vendar predlagana ureditev preverjanja navedenega ne omogoča.

S predlogom odvzema pravnega sredstva zoper akt o parlamentarni preiskavi preiskovancu in drugim osebam, ki jih akt o parlamentarni preiskavi zadeva, se nadalje odpira resno vprašanje skladnosti predlagane novele s 25. členom Ustave. Omenjeni akterji namreč ne bi več imeli na voljo učinkovitega pravnega sredstva zoper akt Državnega zbora, ki bi bilo predhodno (pred začetkom izvajanja parlamentarne preiskave) in bi imelo suspenzivni učinek. Predlagana ureditev namreč odpravlja tudi omejitev, po kateri Državni zbor pred odločitvijo Ustavnega sodišča o vloženi zahtevi ne more imenovati preiskovalne komisije (sedanji četrti odstavek 1.a člena ZPPre), ter ukinja pooblastilo Ustavnemu sodišču za razveljavitev takšnega akta (sedanji peti odstavek 1.a člena ZPPre).

Namesto tega predlog novele uvaja pravico preiskovanca do vložitve tožbe v upravnem sporu zaradi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, storjenih med izvajanjem parlamentarne preiskave (predlagani 15.a člen). Tožbo bi bilo mogoče vložiti v osmih dneh od vročitve končnega poročila parlamentarne preiskovalne komisije. Varuh opozarja, da morajo imeti posamezniki skladno s 25. členom Ustave pravico do pravnega sredstva proti odločbam državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavnopravno priznana pravica do pravnega sredstva tako ne zajema samo kršitve človekovih pravic, temveč širše področje pravic, dolžnosti in pravnih interesov. Varuh se tudi strinja z Zakonodajno-pravno službo Državnega zbora, da predlagana ureditev sodnega varstva za preiskovanca pomeni znižanje dosedanjega standarda njegovega pravnega varstva, hkrati pa je po novem predvideno sodno varstvo neučinkovita in nejasna. O učinkovitosti ne moremo govoriti, ker preiskovanec ne bi imel pravnega sredstva ob uvedbi ali med samim potekom parlamentarne preiskave, temveč šele po njenem zaključku. To praviloma pomeni šele ob koncu mandata Državnega zbora, po vročitvi končnega poročila, in še to le pod pogojem, da bo Državni zbor končno poročilo sploh sprejel. Izkušnje pa kažejo, da končna poročila pogosto niso sprejeta. Če Državni zbor poročila ne bi sprejel, bi preiskovanec ostal brez sodnega varstva po predlogu 15.a člena. Poleg tega ni jasno, kakšna so sploh pooblastila upravnega sodišča v tem postopku in kaj sploh lahko preiskovanec s takšnim sodnim varstvom doseže (predvidoma zgolj ugotovitev, da so mu bile kršene določene človekove pravice).

Varuh še dodaja, da bi imel po predlogu 15.a člena novele sodno varstvo le preiskovanec, pri čemer je podelitev statusa preiskovanca v domeni komisije Državnega zbora (7. člen). Zoper to odločitev komisije pa prizadeti nima na voljo pritožbe oziroma pravnega sredstva. Posledično bi lahko preiskovalna komisija z odločitvijo, da določeni osebi ne prizna položaja preiskovanca, tej osebi omejila dostop do sodnega varstva pred upravnim sodiščem. Tudi Evropska komisija je v svojih letnih poročilih o stanju pravne države v Sloveniji redno opozarjala na pomen upoštevanja vladavine prava pri ureditvi in izvajanju parlamentarne preiskave. Glede na resne pomisleke v zvezi s predlogom novele Zakona o parlamentarni preiskavi, zlasti glede predloga novega 1.a in 15.a člena, Varuh svetuje previdnost in poziva Državni zbor, naj zakonski predlog obravnava po rednem zakonodajnem postopku in omogoči demokratično razpravo, ki vključuje tudi različne stroke in zainteresirane javnosti, saj vsaj navedeni določbi vzbujata resne pomisleke o njuni skladnosti z Ustavo Republike Slovenije.