Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

28.4.2004

Obiski zaporov 2004

28.4.2004
Obisk Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje

22.4.2004 je varuh človekovih pravic obiskal Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (v nadaljevanju: Zavod). Obisk so opravili namestnik varuha g. Aleš Butala, svetovalec g. Ivan Šelih in strokovni sodelavec g. Uroš Kovačič. Ob obisku, ki je bil Zavodu najavljen dan pred obiskom, sta nas sprejela upravnica ga. Edita Mejač ter vodja oddelka za varnost in varovanje g. Franc Pečnik.

Uradna zmogljivost zavoda je 96 zaprtih oseb. Na dan našega obiska je bilo v zavodu zaprtih 80 oseb. Med njimi je bilo 42 obsojencev (5 na odprtem, 17 na polodprtem in 20 na zaprtem oddelku, vključno s štirimi obsojenci na prestajanju kazni mladoletniškega zapora, ki pa so vsi že polnoletni). V Zavodu so bile 3 osebe, kaznovane za prekršek. Pripornikov je bilo 35, med njimi dve ženski pripornici.

Ob zmogljivosti 96 oseb je bilo torej v Zavodu ob našem obisku 80 zaprtih oseb, kar bi kazalo, da Zavod ni prezaseden. Takšna ugotovitev lahko velja za oddelke obsojencev, nikakor pa ne za pripor. Uradna zmogljivost pripora zadostuje za 21 pripornikov (18 na moškem in 3 na ženskem oddelku), v času našega obiska pa je bilo 35 pripornikov (33 moških in 2 ženski). Pripornikov je bilo torej za približno 66 odstotkov več, kot pa je tozadevna zmogljivost Zavoda.

Priporniki so nastanjeni v 22 priporniških sobah. Med njimi je 20 manjših sob, katerih velikost je dobrih 10 m2, kar vključuje tudi stranišče z umivalnikom (topla in hladna voda), ki je sicer gradbeno ločen od ostalega, bivalnega dela sobe. V večini takšnih sob sta nastanjena dva pripornika, čeprav je, glede na velikost same sobe, upoštevaje tudi njeno opremljenost (2 postelji v obliki kovinskega pograda, majhna miza z dvema stoloma brez naslonjala ter nekaj polic na steni) dovolj prostora le za eno osebo. Dve večji priporniški sobi merita vsaka približno 16,4 m2 , posebej pa imata ločeni del za stranišče z umivalnikom v izmeri približno 2,30 m2. Ena od teh večjih sob je namenjena pripornicam, druga pa pripornikom. V sobi za pripornike je 6 postelj, v času našega obiska pa so bile v njej nameščene 4 osebe. V povprečju torej na oddelku moškega pripora odpade na posameznega pripornika le dobre 4 m2 sobne površine. To pa je premalo, če upoštevamo predpis, ki uveljavlja želeni standard, da mora na vsakega obsojenca v večposteljni sobi biti najmanj 7 m2 površine v enoposteljni sobi pa celo 9m2. Manjše sobe, v katerih so nameščeni priporniki, so torej ustrezne le za nastanitev ene osebe, večje pa za dve, največ tri osebe. Ob tem velja omeniti, da so manjše sobe sorazmerno ozke (širine največ 2,2 m), še posebej pri vhodu, kjer je slaba četrtina pregrajena s steno za straniščni del. Soba tako omogoča komaj kaj gibanja zaprti osebi, ki se mora pri tem izogibati posteljama in ostalemu pohištvu. Če sta v sobi dva pripornika, je možnost za gibanje še bolj omejena. Problem majhnega prostora je toliko hujši zaradi dejstva, da so priporniki v sobah zaklenjeni 22 ur dnevno, razen dveh ur, ko so lahko na dvorišču za sprehode. Povedano velja za vse, razen za 3 zapornike, katerim je omogočeno 8-urno delo v delavnici v kleti. To delo je sicer v sedečem položaju in monotono, vendarle vseeno pomeni spremembo, da vsaj 3 priporniki pridejo iz dolgočasja svojih sob.

Takšna namestitev pripornikov je, ob odsotnosti vsakršnih organiziranih aktivnosti in brez možnosti bivanja zunaj priporniških sob, neustrezna. Zavod bi moral zasledovati cilj, da bi bili priporniki več ur, na primer 8 ur dnevno zunaj priporniških sob, ko bi jim bile na voljo organizirane aktivnosti, vključno z delom za večje število pripornikov, rekreacija ter druge športne in družabne aktivnosti. Še posebej povedano velja za tri mladoletne pripornike, ki so bili v zavodu v času našega obiska in je za njih veljal povsem enak režim 22-urnega bivanja v priporniških sobah brez kakršnihkoli (vzgojnih in izobraževalnih) aktivnosti.

Naj ob tem omenimo, da so bili vsi trije mladoletni priporniki priprti v sobah skupaj z polnoletno osebo. Drugi odstavek 473. člena ZKP sicer izjemoma dovoljuje takšno možnost, vendar nas pogovor z odraslo osebo v sobi, v kateri je nastanjen eden od mladoletnih pripornikov, ni prepričal v utemeljenost ukrepa, da je namestitev z njim v interesu mladoletnika. Pri tem tudi ni moč odločitve o namestitvi sprejeti zgolj na podlagi želje mladoletnika, s kom želi biti skupaj v sobi. Če takšna namestitev ni v interesu mladoletnika in ni v njegovo korist, potem njihove želje, s kom želi biti v sobi, ni mogoče upoštevati. Vsekakor pa bi zavod moral napraviti oceno vseh relevantnih okoliščin pred odločitvijo za namestitev mladoletnika v sobo skupaj s polnoletnim pripornikom, kakor tudi glede izbire te osebe. Ob skrbni oceni vseh okoliščin in pravilni odločitvi, bi se ne smelo dogoditi, da je mladoletnik v sobi skupaj z odraslim uživalcem prepovedanih drog. Prav takšen pa je bil primer, ki smo ga ugotovili ob obisku v zavodu.

Zavod omogoča štirim obsojencem, ki prestajajo kazen mladoletniškega zapora (čeprav so vsi že polnoletni), da so tri ure dnevno na prostem. Hkrati pa so v zavodu trije priprti mladoletniki, torej osebe, mlajše od 18 let, ki pa so lahko na prostem le po dve uri dnevno. Mladoletni priporniki, čeprav v utesnjujočih bivalnih razmerah, imajo torej eno uro manj možnosti za gibanje na svežem zraku dnevno. Zavod se pri tem očitno sklicuje na 213.a člen ZKP, ki pa ureja bivanje na prostem za odrasle pripornike. Čeprav poglavje ZKP o postopku proti mladoletnikom ne določa daljšega trajanja gibanja na prostem za mladoletne pripornike, pa vendarle zato še ni mogoče sklepati, da tudi zanje velja zakonska določba o zgolj dveurnem dnevnem bivanju na prostem. Če gre pravica do najmanj triurnega bivanja na prostem celo (že) polnoletnim osebam, obsojenim na kazen mladoletniškega zapora, bi morala najmanj enaka pravica pripadati tudi mladoletnim pripornikom. Tudi zato, ker še niso obsojeni, in velja zanje domneva nedolžnosti. Čeprav je pripor za mladoletnika časovno bolj omejen, kot to velja za odrasle osebe, pa so vendarle primeri, da so mladoletniki v priporu dlje časa (več mesecev). Tako predlagamo, da se mladoletnim pripornikom zagotovi najmanj tri ure dnevno gibanja na prostem, kar je mogoče na podlagi zakonska analogije, glede na določbo 117. člena ZIKS-1, saj ta ureja dejanski stan, katerega bistvene lastnosti so lahko vrednostno merilo tudi pri določanju časovnega obsega gibanja na prostem za mladoletnega pripornika. Morda pa velja celo spremeniti določbe ZKP, da bo v posebnih določbah 473. člena, ki urejajo pripor mladoletnika, izrecno določena pravica najmanj treh ur gibanja na prostem dnevno.

V zavodu so kovinska, strojna in mizarska delavnica, pralni servis in kuhinja, kar vse omogoča delo zaprtim osebam. Upravnica je poudarila, da je delo zagotovljeno za vse obsojence, ki žele delati. V času našega obiska je imelo delo 36 od 42 obsojencev, kar velja pohvaliti. Hkrati pa ostaja grenak priokus, da je izmed 35 pripornikov zagotovljeno delo le za tri, ostali pa lahko v priporniških sobah predvsem poslušajo hrup, ki med 7. in 15. uro vsak delovni dan prihaja iz delavnic, ki so pod okni priporniških sob.

Veliko dvorišče za sprehode je (na novo) asfaltirano ter ima izrisano igrišče za košarko in odbojko. Na dvorišču sta po dva koša (za košarko) in dva gola (za mali nogomet). Pohvaliti velja (pred dobrim letom) narejen nadstrešek v velikosti približno 2 x 10 metrov, ki omogoča bivanje na prostem tudi v slabem vremenu. Tozadevno priporočilo varuha je tako bilo vendarle uresničeno. Na dvorišču je tudi več klopi za počitek, v poletnih mesecih pa je možna uporaba tuša (zgolj z mrzlo vodo) za osvežitev po športnih aktivnostih. Na dvorišče lahko pride hkrati do 10 oseb. V dopoldanskem času so tam priporniki, popoldne pa obsojenci. Na ločenem »muzejskem« dvorišču je sprehajanje zagotovljeno za zaprte osebe ženskega spola in za posamezne pripornike, ki se iz različnih (varnostnih, ipd.) razlogov sprehajajo sami.

Obsojencem (ne pa tudi pripornikom) je na voljo tudi »fitnes soba«. V dopoldanskem času je soba za fitnes na voljo zgolj obsojencem, ki ne delajo. Slednji imajo tako možnost, da so dopoldne v fitnes sobi, popoldne pa gredo na sprehod na dvorišče. Obsojenci, ki delajo v dopoldanskem času, pa imajo popoldne na izbiro, da gredo v fitnes sobo (od 16. do 17.30), ali pa na zunanje dvorišče (od 16. do 18. ure). Obsojenci, ki delajo v dopoldanskem času (takšnih je večina) so torej prikrajšani v primerjavi z obsojenci, ki delo odklanjajo in ne delajo. Izbirajo lahko med gibanjem na prostem in rekreacijo v fitnes sobi, saj se čas, namenjen eni in drugi dejavnosti skoraj povsem prikriva. Takšna možnost izbire je dejansko na škodo obsojencem, saj posega v njihovo pravico do bivanja na prostem. Možnost za uporabo fitnes sobe, bi imela pravo veljavo šele, če bi bila dana zunaj časa, ki je namenjen bivanju na prostem. Še bolj nesrečna pa je okoliščina, da pripornikom fitnes soba ni dostopna, čeprav je ta prostor znaten del dneva prazen in neizkoriščen. Kadrovske težave (pomanjkanje paznikov) so neprepričljiv izgovor. Ovira, ki jo morda predstavlja okoliščina, da je vhod v fitnes sobo iz odprtega oddelka, pa bo mogoče odpraviti ob najavljeni delni preureditvi zavoda. Pomen fitnes sobe je v razmerah, kot smo jih opazili ob našem obisku, znatno manjši, kot pa bi lahko bil ob večji uporabi tega prostora. Tudi ob našem ogledu je bila fitnes soba prazna.

Kadrovske težave (zlasti premajhno število paznikov) so bile ob obisku pogosto pojasnilo, ko smo opozarjali na nekatere pomanjkljivosti oziroma na možne izboljšave (na primer tuširanje za pripornike le dvakrat tedensko, omejena uporaba fitnes sobe, bivanje na prostem zgolj v enkratnem trajanju in ne v dveh delih itd.). Vodja paznikov meni, da bi rabili še 6 paznikov. Ob spremembah na meji zaradi vstopa Slovenije v EU, bodo v zavod prišli na delo trije (bivši) cariniki. To naj bi zmanjšalo število nadur in omililo prevelike obremenitve, zlasti pri delu paznikov. Upravnica je opozorila na negativne posledice prepovedi novih zaposlitev v državni upravi. Pri tem zlasti zbuja skrb, da je vzgojna služba zavoda že skoraj dve leti (od septembra 2002) brez psihologa. Decembra 2003 in januarja 2004 sta se upokojila ena od dveh socialnih delavk in eden izmed štirih pedagogov. Ob soglasju za eno (nadomestno) zaposlitev so se v zavodu odločili za pedagoga, v maju 2004 pa bo pogodbeno začela delati dvakrat tedensko po štiri ure tudi psihologinja. Če naj bo izvrševanje kazni zapora in (zlasti) mladoletniškega zapora organizirano tako, da omogoča usposabljanje obsojenca in mladoletnika za življenje na prostosti, da bo živel v skladu z veljavnimi pravnimi in moralnimi normami (resocializacija), potem je treba zagotoviti ustrezno in dovolj številčno kadrovsko zasedbo. Velike besede v ZIKS-1 o prevzgoji bodo sicer ostale mrtve črke na papirju.

Posebno pozornost zahteva tudi obveznost države, da zagotovi psihiatrično-psihološko oskrbo in pomoč v zavodu. Zdravnik – specialist psihiater prihaja zadnja dva meseca v zavod dvakrat mesečno po štiri ure, pred tem pa je prihajal zgolj dvakrat mesečno po dve uri. To vsekakor ne more biti dovolj za število zaprtih oseb, upoštevaje psihiatrične in psihološke probleme, s katerimi se ta populacija srečuje. Ob tem velja omeniti, da višja medicinska sestra, ki je sicer redno zaposlena in je v zavodu prisotna vse delovne dni po osem ur, nima psihiatrične izobrazbe za sestre.

S pravočasnim in strokovnim opazovanjem ter obravnavanjem zaprtih oseb, ki kažejo samomorilska nagnjena ali agresivnost v razmerju do drugih, bi bilo moč preprečiti marsikatero tozadevno dejanje ali incident. Pri prepoznavanju, odkrivanju in odstranjevanju tozadevnih okoliščin je še posebej pomembna redna in učinkovita psihiatrična – psihološka pomoč v zavodu. Tako pa smo slišali primer pripornika, ki je očitno nevaren in nepredvidljiv. Šele ko je napadel in telesno poškodoval že drugega sopripornika v sobi, se je (očitno) zgrnila vzgojna služba zavoda, da je ta pripornik sedaj nameščen v sobi sam. Čeprav je zavod zavezan z vsemi razumnimi ukrepi preprečevati nasilje zoper (druge) zaprte osebe, pa je v primeru agresivnega pripornika očitno prišlo do prepoznega ukrepanja tako, da varnost zaprtim osebam ni bila zagotovljena.

Skromna je tudi prisotnost splošnega zdravnika, ki v zavod prihaja dvakrat tedensko po dve uri, kar je štiri ure na teden. Po pogodbi z Zdravstvenim domom Celje prihaja v Zavod tudi zobozdravnik in sicer po dve uri na teden. Zunaj delovnega časa, ko je prisotna višja medicinska sestra, v Zavodu od 15. ure do 7. ure  naslednjega dne ter ob vikendih in drugih dela prostih dnevih, ni nobenega zdravstvenega delavca. V nujnih primerih takrat vodja izmene (paznik) pokliče dežurnega zdravnika v zdravstvenem domu.

Pohvaliti velja prenovljeno »skupno« kopalnico, ki je namenjena pripornikom, kaznovanim za prekršek in obsojencem, ki so nastanjeni v samskih sobah. Osem tušev v prostoru, ki posamezniku omogoča zasebnost, kar kliče po pogostejši uporabi. V času obiska je bila kopalnica čista in urejena. Priporniki imajo toplo vodo tudi v sanitarnem prostoru v njihovih sobah, vendar zgolj voda iz pipe nad umivalnikom ne more nadomestiti možnosti tuširanja pri zagotavljanju osebne čistoče in higiene.

Priporniki imajo dostop v zavodsko kopalnico dvakrat tedensko (ob torkih in četrtkih). Tuširajo se torej lahko samo takrat. Mnogi so v tej zvezi opozorili, da se pri rekreaciji na zunanjem dvorišču prepotijo in umažejo, pa vendar se ne morejo stuširati. Priporniki zatrjujejo, da jim to ni omogočeno celo pred odhodom na sodišče, k zdravniku ipd., ko jih odvedejo ven iz Zavoda. Upravnica in vodja paznikov sta nam sicer zatrdila, da takšna možnost obstaja, če pripornik zahteva tuširanje pred obiskom zdravnika ali odhodom na sodišče. Predlagali smo, da se pripornike (ponovno) pisno opozori na takšno možnost. Čistoča ter osebna higiena pripornikov morata biti vendar tudi v interesu samega zavoda. Utemeljitev, da je tuširanje zgolj dvakrat tedensko zaradi varčevanja (poraba energije – zemeljskega plina) in zaradi kadrovskih težav, ni posebej prepričljiva. Vsekakor predlagamo, da se tudi pripornikom zagotovi pogostejše tuširanje, kot to sicer velja za obsojence. Varčevati je pač treba na pravem koncu. Tuširanje vsak dan je pripornikom omogočeno le v poletnih mesecih (junij, julij in avgust). To kaže, da je enako moč zagotoviti tudi v ostalih mesecih.

V kar nekaj priporniških sobah smo opazili, da so stene zamazane, tudi poškodovane in kličejo po beljenju. V sobi 314 se stena celo kruši tako, da drobci padajo na posteljo. Pripornik nam je zatrdil, da so njegove prošnje za popravilo zidu doslej ostale brez odziva. Več pripornikov nam je pokazalo žimnice, na katerih morajo ležati, čeprav so na več mestih poškodovane (raztrgana zgornja površina, da se vidi polnilo žimnice). Predlagamo, da zavod poškodovane žimnice popravi ali nadomesti z nepoškodovanimi, ter nameni večjo skrb rednemu vzdrževanju objekta in opreme.

Za stike z osebami zunaj zavoda lahko pripornik na svoje stroške uporablja zavodski telefon. Hišni red o izvrševanju pripora v 42. členu določa, da lahko pripornik na svoje stroške najmanj enkrat tedensko telefonira osebam zunaj zavoda. Priporniki so poudarili, da v praksi ta določba hišnega reda pomeni možnost zgolj enkratnega telefoniranja tedensko za največ 10 minut. Hišni red o izvrševanju pripora namreč določa, da traja telefonski pogovor praviloma do 10 minut. Presenetilo pa nas je stališče Zavoda, da se v kvoto telefoniranja enkrat tedensko všteva tudi telefonski klic pripornika svojemu zagovorniku. To tudi pomeni, da lahko pripornik pokliče zagovornika le enkrat tedensko, s čimer je za tisti teden izčrpal tudi svojo pravico do telefoniranja. V tistem tednu torej ne more poklicati svojih bližnjih, saj je s telefoniranjem zagovorniku izrabil tedensko kvoto za telefoniranje. Takšno stališče štejemo kot skrajno, če ne pretirano omejevalno. To po eni strani pomeni omejevanje (telefonskih) stikov pripornika z zagovornikom, po drugi strani pa nesorazmerno omejuje telefonski stik z družino, sorodniki in drugimi priporniku bližnjimi osebami. Predlagamo, da zavod to svoje stališče ponovno prouči v korist večje možnosti telefonskih stikov pripornika z zunanjim svetom. Naj ob tem ponovimo temeljno načelo pri izvrševanju pripora, da se smejo zoper pripornika uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka. Če je praksa telefonskih stikov pripornika različna po slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora, pa tudi predlagamo, da se praksa o tem uskladi, če je treba tudi s spremembo hišnih redov o izvrševanju pripora. Vodilo bi moralo biti, da gre priporniku omogočiti (več telefonskih) stikov z zunanjim svetom.

Če smo prav razumeli, Zavod omogoča priporniku obiske svojcev trikrat tedensko in sicer ob ponedeljkih, sredah in četrtkih. Možnost treh obiskov tedensko velja pohvaliti. Žal pa še vedno ostaja nespremenjeno določilo 47. člena Pravilnika o izvrševanju pripora, ki kot pravilo določa zaprt obisk, torej za stekleno pregrado, kar onemogoča oseben stik pripornika z obiskovalcem. Z dovoljenjem upravnice ima pripornik lahko tudi odprt obisk brez steklene pregrade. V času našega obiska je bilo 9 pripornikov (od 35), ki imajo obiske v prostoru brez steklene pregrade. Prav bi bilo, da bi še več pripornikov imelo možnost odprtih obiskov, če ni za drugačno odločitev res izjemnih okoliščin.

Čeprav Pravilnik o izvrševanju pripora določa, da obisk ne sme biti krajši od 30 minut, pa je v 40. členu hišnega reda o izvrševanju pripora določeno, da traja obisk (brez steklene pregrade) 30 minut, »v izjemnih primerih eno uro«. To pomeni, da je praviloma obisk še vedno omejen na 30 minut razen v izjemnih primerih. Izjemni primeri, pa se, kot kaže praksa, praviloma tolmačijo ozko. Tudi tu varuh predlaga omogočanje daljših obiskov (odprtih in zaprtih), zlasti v tistih primerih, ko ima pripornik obisk zgolj enkrat na teden, ali še bolj poredko.

Očitno veliko nejevolje med priporniki je povzročilo obvestilo upravnice z dne 24.2.2004, št. 794-01-1-2/04-237, ki po 8.3.2004 prepoveduje pošiljke s hrano. To obvestilo namreč določa, da lahko priporniki kupujejo oziroma nabavljajo »artikle s hrano« le v zavodski prodajalni. Obvestilo upravnice se pri tem sklicuje na tretji odstavke 16. člena Hišnega reda o izvrševanju pripora, po katerem lahko priporniki v pošiljkah sprejemajo artikle (tudi hrano), če jih ne morejo kupiti oziroma nabaviti v zavodski prodajalni. Ob nespremenjenem besedilu navedene določbe hišnega reda je upravnica z obvestilom spremenila prejšnjo prakso, ki je dopuščala pripornikom tudi pošiljke s hrano. Naj ob tem omenimo, da prvi odstavek 52. člena Pravilnika o izvrševanju pripora določa, da pripornik lahko enkrat tedensko sprejme pošiljke z obleko, hrano in drugimi predmeti, ki jih sme po ZKP in po tem pravilniku imeti pri sebi. Pravilnik torej izrecno določa, da pripornik lahko sprejema pošiljke tudi s hrano in to kljub določbi 12. člena, ki med predmeti, ki jih ima pripornik lahko pri sebi, ne našteva hrane. Prav tako je vprašljivo, če je mogoče določbi četrtega odstavka 12. člena in drugega odstavka 37. člena Pravilnika o izvrševanju pripora razumeti tako, da tudi hrano lahko pripornik kupuje samo v zavodski prodajalni, ne sme pa je dobiti s pošiljko. Če bi veljala takšna razlaga, potem bi bila odveč določba prvega odstavka 52. člena istega pravilnika, ki priporniku dovoljuje pošiljke s hrano. Tisto, kar dovoljuje pravilnik, pa ne more prepovedati hišni red. Ob napotitvi zgolj na nabavljanje hrane (in ostalih predmetov) v zavodski prodajalni, pa priporniki omenjajo višje cene v tej prodajalni, kot pa so v trgovinah zunaj.

Varuh sicer priznava, da so lahko okoliščine, ki utemeljujejo omejevanje vnašanja hrane s strani samih obiskovalcev in v poštnih pošiljkah, vendar hkrati meni, da morajo biti tozadevna pravila jasna in med slovenskimi zavodi za prestajanje kazni zapora usklajena. Priporniki so omenjali, da so tozadevna pravila v ljubljanskem zavodu drugačna. Za prepoved sprejemanja pošiljk s hrano morajo obstajati razumni razlogi, ki upravičujejo tozadevne nakupe zgolj v zavodski prodajalni. Prosimo torej za pojasnilo o spremenjeni praksi na podlagi obvestila z dne 24.2.2004 ter hkrati za pojasnilo o razumevanju (tolmačenju) zgoraj omenjenih določb Pravilnika o izvrševanju pripora, iz katerih bi bilo moč sklepati, da so pošiljke s hrano vendarle dovoljene. Tudi obsojenec lahko sprejema pošiljke s hrano (76. člen ZIKS-1). V ilustracijo: hišni red zavoda v  58. členu dovoljuje obsojencem pošiljke s hrano (enkrat mesečno) v količini za enkratno uporabo (en obrok). Prosimo za pojasnilo, da so priporniki bolj omejeni glede pošiljk s hrano, kot pa to velja za obsojence – takšni razlogi govorijo za takšno različnost. Hkrati predlagamo, da zavod (ponovno) pisno pojasni pripornikom, kako je s sprejemanjem pošiljk s hrano ter kakšni so (pravni in dejanski) razlogi za takšno odločitev.

Zavod ima sobo za izolacijo (za izločitev), v katero je moč namestiti zaprto osebi, ki se jo odstrani iz skupnih bivalnih in drugih prostorov po 236. členu ZIKS-1 za največ 12 ur. Soba je bila obnovljena po tragičnem primeru izpred nekaj let, ko je v prejšnji tapecirani sobi (»medicinki«) zaprta oseba umrla zaradi požara. Prenovljena soba je oblazinjena, brez klicnega zvonca, vendar v celoti pokrita z videokamero, kar omogoča (stalni) nadzor iz operativnega centra (sobe dežurnega paznika). Brez klicnega zvonca lahko zaprta oseba pokliče paznika le s trkanjem (udarjanjem) na vrata, če njegovih gibov ne opazi paznik preko videonadzora. Upravnica je zagotovila, da je nadzor nad zaprto osebo v sobi za izolacijo na 5 minut, pri čemer nam misli uhajajo na že omenjeni tragični dogodek v letu 2001, ko so (časovne) okoliščine dale slutiti, da bi bilo s pravočasno intervencijo zavodskega osebja mogoče preprečiti najhujše.

Soba za izolacijo je brez stranišča in sploh brez kakršnekoli opreme. Tekoče vode ali pipe z umivalnikov v sobi ni. Za uporabo stranišča in za dostop do pijače mora zaprta oseba poklicati paznika. Veliko okno (ki ga ni mogoče odpreti) omogoča dovolj naravne svetlobe. Prezračevanje prostora (ventilacija) se zdi zagotovljiva.

Soba za izolacijo je bila v letu 2004 doslej uporabljena dvakrat, v letu 2003 sedemkrat in v letu 2002 štirikrat. Kot je to razvidno iz knjige »Izločitev zaprtih oseb v posebno sobo na podlagi 236. člena ZIKS-1«. Večinoma gre za krajšo namestitev do dveh ur, le redko za daljši čas več ur. Ob namestitvi v sobo za izolacijo, pa zaprte osebe nikoli ne pregleda zavodski zdravnik ali dežurni zdravnik iz zdravstvenega zavoda. Odločitev za namestitev je zgolj na strani paznika oziroma vodje izmene. Takšna praksa zbuja skrb in očitno tudi ni enotna med slovenskimi zavodi za prestajanje zaporne kazni. Tako smo ob obisku v Zavodu Dob na primer ugotovili, da ob vsaki namestitvi v sobo za izolacijo, obsojenca pregleda zdravnik. Kadarkoli je namestitev v sobo za izolacijo zaradi razburjenosti (vznemirjenosti in posledične agresivnosti) zaprte osebe, bi bilo prav, da zavod pokliče zdravnika in ravna v skladu z njegovim mnenjem.

Disciplinska kazen oddaje v samico v letu 2004 še ni bila izrečena in izvršena, to pa je bilo šestkrat v letu 2003 in štirinajstkrat v letu 2002, kot je razvidno iz knjige »Evidenca o prestajanju disciplinske kazni in oddaje v samico«. Samica je ustrezno opremljena (straniščna školjka ločena z zaveso od ostalega prostora, umivalnik ter pipa z mrzlo in toplo vodo, miza, stol, omara, postelja z žimnico in posteljnino). Okno omogoča zadostno naravno svetlobo in prezračevanje prostora. Samica je bila vzdrževana in čista in po udobnosti ne zaostaja za ostalimi (samskimi) sobami v Zavodu. 2.1-9/2004