Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

17.9.2004

Obisk zaporov 2004

17.9.2004
Obisk zavoda za prestajanje kazni zapora Koper

Varuh človekovih pravic je 15.9.2004 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora Koper (v nadaljnjem besedilu: zavod). Obisk, ki je bil najavljen dan prej, so opravili Aleš Butala, namestnik varuha, Ivan Šelih, svetovalec varuha I in Uroš Kovačič, višji svetovalec II. Sprejel nas je g. Igor Černetič, direktor zavoda, skupaj s sodelavci.

To je bil prvi obisk varuha zaradi podrobnejšega pregleda po izgradnji novega zapora in preselitvi na novo lokacijo ob Ankaranski cesti ob Kopru. Obisk, ki smo ga opravili dobrih šest mesecev po preselitvi zavoda v nove prostore, je bil namenjen predvsem spoznavanju in zbiranju prvih vtisov o funkcionalnosti same zgradbe in sploh prostorov zavoda. Posebej so nas zanimale razmere, ki jih zavod omogoča za življenje in delo zaprtim osebam ter osebju.

Slutiti je, da spoznavanje zavoda ter uvajanje v nove razmere tudi za same uporabnike še ni povsem zaključeno, saj vsi prostori še niso v polni uporabi v skladu z njihovim namenom. Tako je še v veljavi začasni dnevni in hišni red za pripornike, slednji pa še ne uporabljajo skupnih dnevnih prostorov. Obsojencem na odprtem oddelku je poleg njihovih celic pretežni del dneva znotraj oddelka na voljo le slabo prezračevan hodnik s skupnim dnevnim prostorom (s čajno kuhinjo in televizijo) z oknom iz peskanega (motnega) stekla, ki ga ni moč odpreti. Osebe, kaznovane za prekršek, svojega ločenega oddelka še nimajo in so v posledici zaklenjene v svojih celicah.

Zmogljivost zavoda je 112 postelj, od tega dve v bolniški sobi. V času našega obiska je bilo v zavodu 85 oseb: 47 obsojencev (eden še na sprejemnem oddelku) in 38 pripornikov. Na zaprtem oddelku je bilo 18, na polodprtem oddelku 18 ter na odprtem oddelku 6 obsojencev. Med štirimi osebami, kaznovanimi za prekršek, je bila ena ženska. V priporu pa je bilo 37 moških (vključno z dvema na zdravljenju) in ena ženska. Zavod je bil torej zaseden 76 odstotno.

Zavod se nahaja prav na obrobju naravnega rezervata Škocjanski zatok. Idiličnost takšne lokacije nekoliko zmoti okoliščina, da se hkrati nahaja v območju obsežnega nakupovalnega središča. Vprašanje, če je takšna lokacija res najustreznejša, je danes verjetno odveč. Utesnjenost prostora, ki je namenjen zavodu, pa smo zaslutili tudi sami, ko smo morali osebni avtomobil parkirati na še neurejeni travniški površini na drugi strani ceste. Šele takrat, ko nakupovalno središče odpre zapornice za svoje stranke, je morda moč najti parkirni prostor tudi za obiskovalce zavoda. Koliko pa zapor po svoji funkciji in funkcionalnosti spada ob rob vrveža nakupovalnega središča, pa bo pokazal tudi čas. Vsekakor želimo zavodu kar najboljše sobivanje z okolico, morda tudi kot opomin mimoidočim potrošnikom, da je le korak do življenja za rešetkami.

Celoten kompleks zavoda je na zemljišču v izmeri 5.000 m2. To je za 514 m2 manjša površina zemljišča, kot je bilo na lokaciji starega koprskega zapora. Hkrati pa je koristna površina zgradb zavoda za skoraj 63 % večja v primerjavi s starim zaporom, čeprav je zunanja površina zgradb hkrati za 739 m2 manjša. Stavba zavoda je zdaj v pritličju in dveh nadstropjih, upravni del zgradbe pa sega tudi v tretje nadstropje. Zmogljivost novega zavoda je večja za 47 % (od 76 na 112 zaprtih oseb), še večja pa je udobnost namestitve.

Zaprtim osebam je namenjenih 72 celic, od katerih je 32 enoposteljnih s površino 9 m2 in 40 dvoposteljnih s površino 14 m2. Tako gre za prvi zavod v Sloveniji, ki v celoti (za vse spalnice) izpolnjuje predpisani pogoj najmanj 9 m2 za enoposteljno in 7 m2 površine za večposteljno sobo. Takšno velikost enoposteljne celice smo potrdili tudi z lastno izmero 3,13 x 2,88 m, kar je 9 m2 neto površine. Poleg tega smo v enoposteljni sobi izmerili še pripadajočo kopalnico (tuš s kopalno kadjo in zaveso, umivalnik in pipa s hladno in mrzlo vodo ter stranišče v površini 2,90 m2. Površina celic s pripadajočim sanitarnim prostorom torej kaže že na pravo prostorsko razkošje. Pohvaliti velja tudi lično in lepo izdelano pohištvo iz lesa v vsaki celici (postelja, miza, dva stola, prostorna omara ter več funkcionalnih polic na stenah). V vsaki celici je domofon s klicnim zvoncem (njegov preizkus je pokazal takojšen odziv dežurnega paznika). Opreme celice, ki je prirejena za uporabo invalidne osebe in bolniške sobe z lesenimi bolniškimi posteljami, bi se razveselila verjetno vsaka bolnišnica. Korektna in zadostna je oprema "samice" (prav tako leseno pohištvo) ter "sobe za izolacijo", ki je z mehkejšimi oblogami tal in stene ter opremo (klicni zvonec, video nadzor) prirejena za kar največjo varnost kratkotrajne namestitve zaprte osebe.

Štiri enoposteljne celice v drugem nadstropju, ki delijo steno s telovadnico, imajo strešna okna. Ta omogočajo dovolj dnevne svetlobe, le njihovo odpiranje in zapiranje je nekoliko zahtevnejše. To je mogoče s pomočjo daljše kovinske palice, ki skozi kovinske rešetke na stropu doseže odpiralo na strešnem oknu. Okno se odpre (le) za približno 10 centimetrov (da je nebo komaj vidno), odprto pa je lahko le, kadar ni padavin. Odpiranje in zapiranje je pridržano zgolj paznikom in zaprta oseba mora (s pomočjo klicnega zvonca) prositi za odpiranje ali zapiranje strešnega okna. Vse to verjetno ni najbolj funkcionalno, vendar drugačna rešitev očitno ni bila mogoča, ker so te celice brez zunanjih sten (čeprav načrt zgradbe kaže, da ima ena teh celic tudi zunanjo steno). Poudariti pa velja, da se v teh celicah zaprte osebe niso pritoževale zaradi takšnega mehanizma rokovanja s strešnimi okni, pripomb pa tudi niso imele glede same zračnosti teh celic. Strešna okna so površine skoraj 2 m2, žal pa je steklo peskano (motno) in ne omogoča nikakršnega pogleda ven, razen razločevanja svetlobe in teme (dneva in noči).

Celica, namenjena izvajanju disciplinske kazni oddaje v samico, soba za izolacijo ter štiri celice v drugem nadstropju zgradbe na oddelku pripora pa imajo žal okna, ki jih ni mogoče odpirati. Ta okna (velikost cca 0,80 m2) imajo peskana (motna) stekla, kar vpliva tudi na dnevno svetlobo v prostoru. Tako smo opazili, da je pripornik v popoldanskem času imel v celici prižgano električno razsvetljavo, ko je bral knjigo, čeprav je bila zunaj še odlična dnevna svetloba. Okna z motnim steklim, ki jih ni moč odpirati in so z notranje strani obdana še s kovinskimi rešetkami, zbujajo vtis utesnjenosti (klavstrofobije).

Žal so takšna okna (ki jih ni moč odpirati, z motnim steklom in z rešetkami) v vseh prostorih, ki so namenjeni zaprtim osebam in katerih stena je hkrati zunanja stena zavoda. Takšna so okna v skupnih dnevnih prostorih, v prostorih za obiske, v obeh manjših sobah za rekreacijo (fitnes sobi), v prostoru za izobraževanje in druge prostočasne dejavnosti, v knjižnici, v prostoru za duhovno oskrbo in v prostorih za razgovore. Zdi se, da je največja škoda prav zato, ker teh oken ni mogoče odpirati, kar poleg svetlobe vpliva zlasti na zračnost prostora. V tej zvezi nam je direktor zavoda povedal, da je bilo sprva načrtovano prezračevanje zgolj z zaprtim sistemom brez odpiranja oken v celotni zgradbi. K sreči je kasneje prišlo do spremembe projekta in so celice sedaj opremljene z okni, ki imajo v zgornjem delu okensko krilo (površine približno 0,4 m2), ki se ga lahko odpre, poleg spodnjega dela okna v približni površini 0,7 m2, ki ga ni moč odpreti.

Prezračevanje s pomočjo zračnikov (forsirano prezračevanje, pri čemer so nam povedali, da ne gre za klimatsko napravo), očitno ni vedno in v vseh prostorih dovolj učinkovito. To je tudi ena od reklamacij, uveljavljenih v razmerju do graditelja in v zavodu še čakajo na popravilo oziroma ureditev prezračevanja. Tako smo lahko sami ugotovili zadušljiv zrak na stopniščih, v sobi za razgovore, na hodnikih, v skupnih dnevnih prostorih, kjer ni zunanjih vrat ali oken, ki omogočajo dostop svežega zraka po naravni poti. V fitnes sobi smo opazili na tleh celo namizni ventilator s pojasnilom, da je ob odprtih vratih te sobe tako moč zagotoviti vsaj skromno prezračevanje prostora. Med zaprtimi osebami smo slišali celo stališče, da v fitnes sobo ne gredo (še posebej pa je niso uporabljali v poletni vročini) prav zaradi majhnosti tega prostora in slabe zračnosti.

Kar nekaj prostorov v zavodu smo tako opazili (tudi tistih v uporabi paznikov), da delujejo po principu "odprtih vrat", ker je le tako malo boljše prezračevanje, ko v prostor prihaja zrak iz hodnika. V celicah so nam zaprte osebe povedale, da imajo stalno odprta vrata v stranišče, da je tako nekaj pretoka zraka, saj je en zračnik v celici in drugi v sanitarnem prostoru.

Ni dvoma, da mora biti v vseh prostorih zavoda zagotovljena ustrezna zračnost, še posebej pa to seveda velja za celice kot bivalne prostore zaprtih oseb. Te stvari je tako treba čimprej urediti ter varuh lahko le spodbuja vodstvo zavoda in upravo UIKS, da se te pomanjkljivosti čimprej in učinkovito odpravijo.

Očitno pa neučinkovito prezračevanje prostorov ni edina napaka izvajalca (graditelja). Kot smo razumeli, prihaja celo do zamakanja, ker pušča (ravna) streha. V sanitarnem prostoru ene od celic smo opazili, da je že odstopila talna ploščica. Le upati je, da bodo te reklamacije hitro in učinkovito odpravljene, da škoda ne bo še večja.

Rdeča nit pripomb je bila predvsem slaba zračnost prostorov, pa tudi vročina v poletnem času. Tudi v tistih celicah, v katerih je okna mogoče odpirati, so zaprte osebe potožile, da je bilo poleti zelo vroče, saj so stene, v katera so vgrajena ta okna, med seboj narazen le po nekaj (morda sedem metrov), kar očitno zmanjšuje cirkulacijo zraka.

Med posameznimi krili zgradbe so na treh mestih sprehajališča, ki so pravokotne oblike ter imajo nameščen koš za igranje košarke, ob straneh pa tudi nadstreške, ki omogočajo bivanje zunaj v deževnem vremenu. Ta sprehajališča so v celoti betonska, utesnjena z vseh strani z visokimi zidovi in stenami, kar verjetno vpliva tudi na zračnost zaradi omejenega dostopa do svežega zraka skozi okna v celice, še posebej v nižjih nadstropjih. Zaprte osebe, ki ta sprehajališča uporabljajo, so nam tudi zaupale, da iz višjih nadstropij druge zaprte osebe pogosto mečejo na sprehajališče razne predmete, tudi vodo, baje je prišlo tudi do uriniranja iz višjih nadstropij na sprehajališče. To kaže na ranljivost tega prostora in njegovih uporabnikov, ker okna celic in lokacija sprehajališč drugim zaprtim osebam takšno ravnanje pač omogočajo.

Poudariti velja, da so prostori zavoda sicer lepo urejeni, čisti ter ustrezno vzdrževani. Ne preseneča, da so zaprte osebe v pogovorih pohvalile udobje celic in sploh prostorov zavoda, ki jih uporabljajo. To velja tudi za veliko in lepo opremljeno telovadnico, ki bi je bila vesela vsaka slovenska šola. Zunanje športno igrišče je dovolj veliko, asfaltirano ter omogoča igranje odbojke, košarke, rokometa in malega nogometa.

Kot pomanjkljivost zavoda že v njegovi zasnovi, ocenjujemo tudi dejstvo, da na njihovem območju praktično ni zelenih površin. Skromen prostor za zelenico je ob robu zunanjega igrišča. Nekaj zemlje s skromno poraščeno travo je vidnih še ne nekaj mestih, ki pa zaprtim osebam niso dostopna. Še te zelenice, ki v zavodu so, pa so zanemarjene, neurejene in zelenja praktično ni. Vsaj te skromne površine, ki so na voljo, bi veljalo čimprej zasaditi z drevjem, grmičevjem in negovati zelenico (travo) tako, da bi prostor dajal prijaznejši videz. To bi bila ob prevladujočem betonu in visokih stenah oziroma ograjah z bodečo žico vsaj delna popestritev in omilitev prevladujočega betona, asfalta in zgradb. Pogled skozi okna priporniških celic ne omogoča pogleda na zelenje, v naravo. V najboljšem primeru imajo zaprte osebe pogled v nebo, sicer pa je videti zgolj sosednje stene, beton in asfalt.

Na vratih celic so nameščene ključavnice s "trezorskimi" ključi. Kot nam je povedal direktor, so te ključavnice občutljive: če vanjo zaide tujek (na primer ga tja porine zaprta oseba) se kaj hitro zgodi, da ključavnice ni mogoče več odkleniti. To smo ob obisku videli tudi sami, ko ni bilo mogoče odkleniti ključavnice "samice" (celice za prestajanje disciplinske kazni). Takšno stanje predstavlja nerodnost, morda celo nevarnost, da v nujnem primeru (ob požaru) vrata celice sploh ne bo mogoče odpreti. Soglašamo z vodstvom zavoda, da velja to napako čimprej odpraviti, morda tudi z namestitvijo elektronskih ključavnic, kot smo razumeli iz pogovora z direktorjem.

Vrata celic (razen na odprtem oddelku) so takšna, da jih z notranje strani, torej iz celice, ni mogoče odpreti. To velja tudi, če vrata sploh niso zaklenjena, saj na notranji strani ni kljuke, ki bi omogočila odpiranje vrat. Vrata celice so čez dan praviloma odprta, kar seveda pozdravljamo, ker omogoča stike med zaprtimi osebami. Težava pa je v tem, da so zdaj vrata celic čez dan ves čas le priprta, sicer jih z notranje strani ni mogoče znova odpreti. Ves čas odprta vrata celice pa, po drugi strani, zmanjšujejo zasebnost zaprte osebe, ki morda želi (vsaj del dneva) biti sama v svoj sobi brez možnosti, da jo ostale zaprte osebe nadlegujejo. Stalno odprta vrata celice k temu gotovo ne prispevajo. Kot smo razumeli, so zaprte osebe "odkrile", da je z notranje strani vrata, ki so zaprta, ne pa tudi zaklenjena, moč odpreti s pomočjo telefonske kartice (s katero se poseže v odprtino med vrati in steno). Seveda takšen način odpiranja ne more biti trajen in gre očitno za napako, ki jo velja čimprej odpraviti, tudi iz varnostnih razlogov.

Prav težave s ključavnico so, kot nam je bilo pojasnjeno, tudi glavni razlog, da so priporniki ves čas zaklenjeni v svojih celicah in ne uporabljajo skupnih prostorov na oddelku pripora. Prav bi bilo in predlagamo, da se to čimprej uredi, da bodo priporniki lahko uporabljali vse prostore, ki so jim na oddelku namenjeni. Ti prostori so zdaj prazni in neuporabljani. Sicer pa velja režim za zapornike v zavodu pozdraviti. Poleg dveurnega sprehoda na prostem (na sprehajališču) imajo večkrat tedensko možnost tudi za rekreacijo v fitnes sobi ter v telovadnici. Tako so priporniki več ur dnevno že v sedanjih razmerah, ko ne uporabljajo vseh prostorov, zunaj priporniških celic. Po naših informacijah je to prvi primer v slovenskih priporih, da so priporniki zunaj svojih celic več kot dve urni dnevno. Gre za prvi korak v pravi smeri, ki v koprskem zavodu obeta še nadaljnje izboljšave. Naj bo tu znova poudarjeno, da bi moral biti cilj, da so priporniki najmanj osem ur dnevno zunaj svojih celic in udeleženi v koristnih aktivnostih (delo, izobraževanje, usposabljanje, itd).

V času obiska je delalo 6 od 38 pripornikov. Med 43 obsojenci na vseh treh oddelkih pa jih je 12 delalo v delavnicah in 5 na hišnih delih. Kot smo razumeli, nekatere zaprte osebe nočejo oziroma ne želijo delati (niso motivirani, pri čemer so nam zatrjevali, da predvsem zaradi nizkega zaslužka, ki ga prejmejo mesečno). Kot smo razumeli naše sogovornike, bi bilo moč vsaj občasno (ko je dovolj naročil) delo zagotoviti več osebam, saj delavnice prostorsko in z opremo to omogočajo. Ugotovili smo, da noben obsojenec z zaprtega oddelka ne dela. Ob dejstvu, da v zavodu ni organizirano izobraževanje ali usposabljanje in ni drugih organiziranih aktivnosti, je takšno stanje zaskrbljujoče. Pedagoginja sicer organizira občasne prostočasne dejavnosti, ki pa očitno niso prav množične in ne morejo nadomestiti rednega 8-urnega dela vsak dan, usposabljanja in izobraževanja. Tako ocenjujemo, da je na tem področju z ustrezno organizacijo in ponudbo, spodbujanjem in stimuliranjem zaprtih oseb še dovolj rezerve. Predlagamo, da zavod podvoji napore v tej smeri. Hkrati velja pohvaliti možnosti za rekreacijo, ki so na voljo obsojencem (količina je odvisna od posameznega oddelka ter od dejstva, ali obsojenec dela). Zunanje igrišče ter telovadnica nudijo lepe možnosti za takšno udejstvovanje. Želeti si je le, da bi morebitne kadrovske težave (premajhno število paznikov) ne onemogočale kar največje uporabe igrišč in prostorov, ki so v zavodu zaprtim osebam na voljo. Bila bi res škoda, če bi na primer telovadnica ostajala prazna zgolj zato, ker ni dovolj osebja za nadzor nad vsemi aktivnostmi, ki so sicer možne v zavodu. Naj povemo, da v času obiska nismo videli, da bi bile telovadnica ali fitnes sobe v uporabi.

Obsojenci na polodprtem oddelku (v dveh skupinah) imajo možnost celodnevnega dostopa na sprehajališče. Poleg skupnega dnevnega prostora lahko torej uporabljajo tudi zunanji prostor in so na svežem zraku. Ker so vrata, ki vodijo na sprehajališče, ves dan odprta, je boljša tudi zračnost skupnega dnevnega prostora ter hodnika, kjer so celice zaprtih oseb. Težave s sistemom prezračevanje so na tem oddelku manj opazne.

Žal pa je drugače na odprtem oddelku, glede katerega bi pričakovali še boljše razmere za zaprte osebe, kot na polodprtem oddelku. Žal temu ni tako, saj so obsojenci na tem oddelku omejeni zgolj na uporabo svojih celic ter hodnika s skupnim dnevnim prostorom. Vse do poznega popoldneva (do 16 oz. 17. ure ali celo kasneje) so brez dostopa na sprehajališče (slednje je do takrat namenjeno pripornikom). Hodnik in skupni dnevni prostor na odprtem oddelku imata zgolj eno samo okno z motnim steklom, ki ga ni moč odpreti. Ker sistem prezračevanja ne deluje oziroma le slabo, smo tudi sami ob obisku na tem oddelku ugotovili slab, zadušljiv zrak, ki ga kajenje obsojencev še poslabšuje.

Zanimivo je, da so na odprtem oddelku tudi prostor za pogovore, knjižnica in prostor za učenje, vendar ti prostori obsojencem niso dostopni. Zlasti prostor za pogovore, ki je sicer opremljen, a neuporabljan, bi bilo moč koristno izrabiti za obsojence na odprtem oddelku tudi brez dodatnega nadzora. Tako pa so nam obsojenci povedali, da le takrat, ko pride v zavod na obisk delegacija, začnejo s čiščenjem in pripravo tega prostora, ki je sicer zaklenjen in nedostopen. Predlagamo, da se obsojencem na odprtem oddelku zagotovi razmere primerljive vsaj s polodprtim oddelkom, tudi glede uporabe prostorov, večje dostopnosti do sprehajališča in boljše zračnosti skupnih prostorov.

Oddelek za osebe, kaznovane za prekršek, ni ločen od oddelka, ki je namenjen obsojencem. Ker je zakonska zahteva, da so osebe, kaznovane za prekršek, na prestajanju zaporne kazni ločene od obsojencev, so v posledici njihove celice čez dan zaklenjene. Osebe, kaznovane za prekršek imajo tako najstrožji režim v zavodu, saj so ves čas, ko so na oddelku, zaklenjeni v svojih celicah. To pa je večji del dneva (z izjemo dveurnega sprehoda na prostem ter uporabe telovadnice ali fitnes sobe). Osebe, kaznovane za prekršek, so tako žrtve dejstva, da njihov oddelek ni fizično ločen od oddelka za obsojence. Že ob obisku smo predlagali, da se napravi pregrada z vrati, kot je to na drugih oddelkih in kar je tudi mogoče, saj je okvir s panti za namestitev vrat že pripravljen. Ni prav, da so osebe, kaznovane za prekršek, v najstrožjem režimu v zavodu, brez človeškega kontakta z ostalimi osebami, ko so na oddelku.

Rdeča nit prizadevanj varuha je, da se zaprtim osebam omogoči čimveč stikov z zunanjim svetom. Tudi tu je v zavodu še prostor za izboljšave. Priporniki imajo obiske v trajanju po 30 minut tedensko, kar je enako zakonskemu minimumu. Priporniku gre pravica do najmanj 30 minut obiska tedensko, to pa je v zavodu očitno tudi največ. Obiski obsojencev so prav tako omejeni na čas ene ure, čeprav je tudi to zgolj zakonski minimum.

V zavodu je pet prostorov s pregrado za zaprte obiske, z možnima dvema ali tremi obiskovalci, ter osem miz s stoli za enako število odprtih obiskov. Ob našem obisku ni bil dan, ko so obiski dovoljeni, zato ni možna ocena, koliko je ob obisku zagotovljena zasebnost pogovorov med zaprtimi osebami in obiskovalci. V večjem prostoru so odprti in zaprti obiski. V manjšem prostoru je pregradna stena za dva ločena zaprta obiska, še dva prostora pa omogočata nekoliko večjo zasebnost pri odprtih obiskih. Možnosti za intimnejše stike, tudi za obiske preko noči, pa v zavodu ni.

Očitno v zavodu vlada strog režim glede podeljevanja zunajzavodskih ugodnosti. Na zaprtem oddelku tako nihče nima prostih izhodov iz zavoda, na polodprtem oddelu ima takšno ugodnost le en obsojenec, na odprtem pa štirje od šestih. Kot smo razumeli na zaprtem oddelku obsojenci že po definiciji nimajo možnosti za proste izhode. Te lahko pridobe šele na polodprtem oddelku. Takšno razumevanje zakona štejemo kot preozko in prestrogo, saj v ZIKS-1 ni ovire, da obsojenec na zaprtem oddelku pridobi zunajzavodske ugodnosti. Takšna je tudi praksa v drugih zavodih za prestajanje zaporne kazni. Predlagamo torej, da zavod ponovno oceni in pregleda tako politiko podeljevanja zunajzavodskih ugodnosti, kot tudi, da v individualnih primerih, še posebej na zaprtem in polodprtem oddelku pregleda, če je vendarle moč zunajzavodske ugodnosti podeliti večjemu številu obsojencev.

Varuh predlaga, da se pripornikom, pa tudi obsojencem omogoči daljše obiske. Obisk za pregrado naj bo izjema, ki jo je treba ozko tolmačiti, sicer pa naj se da prednost odprtim obiskom. Razumemo, da v izjemnih primerih, ko je na primer potrebno preprečiti vnos droge, na mestu tudi obisk brez osebnega stika. Hkrati pa je pri tem treba izhajati iz načela sorazmernosti, saj je nenazadnje mimoidočemu prav enostavno vreči prepovedane stvari preko zavodskega zidu na dvorišče ali na športno igrišče. Droga prihaja v zavod na različne načine, kar nam je potrdil tudi direktor. Strog režim obiskov s prevladujočimi zaprtimi obiski torej ne preprečuje vnosa droge.

Novi koprski zavod je večji ter ima večjo zmogljivost kot je bilo to na prejšnji lokaciji. Tako so dodatno zaposlili šest paznikov (iz vrst carinikov), ki jih je skupaj sedaj 41 (ob šestih vodjih izmene, poveljniku in pomočniku poveljnika). Kmalu bodo dobili še dva paznika, po planu pa naj bi jih bilo 50. Kot že navedeno, bi bilo prav zagotoviti tolikšno število osebja, da bi lahko obsojenci polno uporabljali vse prostore in se udejstvovali v dejavnostih, ki so ali pa še bodo omogočene (izobraževanje, usposabljanje, itd).

V nočnem času (od 22. do 6. ure) so v celem zavodu zgolj trije pazniki in nobenega drugega osebja. Res, da so celice ponoči zaklenjene (razen na odprtem oddelku), pa je tako manj možnosti za nasilje med samimi obsojenci, ki sicer lahko hitro zacveti, če ni ustreznega nadzora. Vprašanje pa ostaja, kako lahko trije pazniki v primeru urgentnega položaja (na primer požara), zagotovijo hitro izpraznitev celic in sploh zgradbe zavoda, da bi se izognili tragediji. Glede na sedanje stanje, ko pokvarjena ključavnica onemogoča vstop v celico, je varnost vprašljiva tudi s stališča, da se kaj zgodi zaprti osebi v zaklenjeni celici, ko gre za samopoškodovanje ali celo samomor. Zavod mora zagotavljati varnost zaprtim osebam vključno z možnostjo učinkovite intervencije osebja, kadar je to potrebno. Predlagamo, da se takšne razmere v zavodu čimprej zagotovijo.

Ob koncu velja ponoviti sicer dober vtis, da novi prostori zavoda zagotavljajo mnogo boljše materialne pogoje bivanja z možnostjo različnih dejavnosti, vključno na športnem področju in to v lepo opremljenih prostorih in svetlih delavnicah. Moderna kuhinja z jedilnicama, pa tudi ostali pomožni prostori (pralnica, itd.) omogočajo sorazmerno visok standard zaprtim osebam, pa tudi osebju, zaposlenemu v zavodu. Prav tako bi ne bilo prav, če ne bi poudarili enoglasnega stališča zaprtih oseb o pohvalah na račun osebja v zavodu. Medčloveški odnosi tudi v razmerju zaprte osebe – pazniki, vzgojna služba in vodstvo zavoda, so očitno takšni, da to prispeva k dobremu vzdušju, kar je izrednega pomena tudi za varnostne razmere in red v zavodu. 2.2 - 50 / 2004