Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

26.6.2001

Obiski zaporov 2001

26.6.2001
Obisk Zavoda za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Ljubljana

Varuh človekovih pravic je dne 28. 5. in 29. 5. 2001 obiskal Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Ljubljana. Obisk so opravili Aleš Butala, namestnik varuha, mag. Bojana Cvahte, svetovalka varuha in Ivan Šelih, samostojni svetovalec.

Ob obisku smo se posebej pogovorili z 46 zaprtimi osebami: 15 obsojenci in 31 priporniki.

1.Z redkimi izjemami (npr. pripornik Gril Gašper je zatrjeval, da so pazniki zoper njega neupravičeno uporabili prisilna sredstva) so vse zaprte osebe, s katerimi smo se pogovorili, poudarile korekten in prijazen odnos zavodskega osebja do njih. Rdeča nit njihovega nezadovoljstva pa so bile slabe bivalne razmere in s tem povezane težave, ki so predvsem posledica prezasedenosti zavoda.

Na prvi dan našega obiska (28. 5. 2001) je bilo v zavodu 192 zaprtih oseb: 94 obsojencev, 86 pripornikov in 12 upravno kaznovanih. Uradna zmogljivost zavoda upoštevaje mednarodne standarde je 128 zaprtih oseb. Število zaprtih oseb je bilo večje od zmogljivosti zavoda. Uradna zmogljivost je bila na prvi dan obiska presežena za 50%. Po navedbah uprave se zavod srečuje tudi s 60 do 70% prezasedenostjo. Zadnje obdobje je izrazito obremenjen zlasti oddelek pripora.

Zavod v času našega obiska ni imel hišnega reda, ki bi bil usklajen z ZIKS-1, kar bi moralo biti storjeno do 10. 5. 2001 (264. člen ZIKS-1). Predlagamo, da zavod čimprej poskrbi za novelacijo hišnega reda glede na novo sprejete predpise s področja izvrševanja kazenskih sankcij ter poskrbi za njegov prevod v katerega od jezikov zaprtih oseb-tujcev.

Zgradba ZPKZ Ljubljana ima v kleti kuhinjo z jedilnico, pralnico in sobo 16 za izločitev; v pritličju zavoda priporniške sobe, sobe za obiske, sobo za izločitev (medicinko) in trgovino; v prvem nadstropju priporniške sobe; v drugem nadstropju poleg priporniških sob še prostor za upravno kaznovane in sobe za obsojence; slednje pa še v tretjem nadstropju zgradbe.

Adaptacija bivalnih prostorov ZPKZ Ljubljana je končana. Na prenovo čakajo le še kuhinja in nekaj skupnih prostorov (npr. stopnišče). Vse sobe namenjene obsojencem ali pripornikom imajo po prenovi od bivalnega dela s steno in vrati ločen sanitarni prostor s straniščno školjko ter umivalnikom s hladno in toplo tekočo vodo. Tu je še pripadajoče število stolov na število zaprtih oseb v sobi, miza in omare za shranjevanje stvari tako, da je komaj kaj prostora za gibanje po sobi.

Pri adaptaciji ni prišlo do povečanja sob, tudi ne priporniških, v katerih je nastanjenih več pripornikov. V večjih priporniških celicah v izmeri 18.25m2 je nastanjenih do šest pripornikov, v manjših v izmeri 7,25m2 pa dva pripornika, kar ne zagotavlja spoštovanja človekovega dostojanstva. Tako očitno ni upoštevano priporočilo Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) iz leta 1995 za zmanjšanje števila zaprtih oseb v celicah z 18 m2 na največ štiri zaprte osebe, v celicah z 8m2 pa naj bi bila nastanjena sama ena oseba.

Prezasedenost zavoda zbuja skrb. Varuh človekovih pravic je že večkrat poudaril, da prenatrpanost zavoda slabo vpliva na bivalne in sploh življenjske razmere zaprtih oseb, zlasti pa pripornikov, ki večino časa preživijo v svojih sobah. Pri tem ne gre spregledati, da za pripornike velja domneva nedolžnosti, pa vendar se pripor praviloma izvaja v prostorih in razmerah, slabših in manj ugodnih kot je zapor za obsojence na prestajanju zaporne kazni. Zaradi prostorske stiske je bil celo prostor za prostočasne aktivnosti za pripornike spremenjen v bivalni prostor.

Prezasedenost zavoda ne sme pomeniti bistvenega poslabšanja bivalnih in sploh življenjskih razmer za zaprte osebe. Problem prezasedenosti ZPKZ Ljubljana bo potrebno reševati predvsem z odpravo vzrokov, ki so sicer zunaj zavoda. Kljub temu pa je treba že sedaj, zlasti ob morebitnem nadaljevanju trenda naraščanja števila zaprtih oseb, zagotoviti izboljšanje in povečanje prostorskih zmogljivosti, tudi z dodatnimi, nadomestnimi prostori. Države je zavezana zagotavljati spoštovanje določenih minimalnih pravil in standardov, ki se nanašajo na odvzem prostosti tudi glede nastavitvenih možnosti.

Predlagamo, da zavod prisluhne željam pripornikov za daljše in pogostejše obiske, za več gibanja na svežem zraku, za možnost telefoniranja ob sobotah ter za več duševne in telesne sprostitve (rekreacija, igre z žogo). Pohvaliti velja, da so priporniki lahko na svežem zraku dvakrat dnevno po eno uro. Ob tem je treba pozdraviti tudi pozornost zavoda, ki jo namenja skrbi za zagotavljanje osebne higiene in čistoče zaprtih oseb. Zaprtim osebam, tudi pripornikom je namreč omogočeno vsakodnevno tuširanje, posteljnina pa se menja tedensko.

2.Z večjim številom zaprtih oseb se je povečala tudi obremenitev zaposlenih (skupno 111). Zlasti pazniki se soočajo s povečanim obsegom dela, ki se kaže tudi v številnih spremstvih pripornikov (na sodišče, v zdravstvene zavode in drugam). Tako je dnevno tudi 20 do 30 spremstev, kar zahteva temu ustrezno število paznikov.

3.Ob prezasedenosti je treba še posebej izpostaviti nezmožnost zavoda, da bi zaprtim osebam, zlasti pripornikom, omogočil delo, kar ocenjujemo za veliko pomanjkljivost. V času našega obiska je od skupno 94 obsojencev imelo delo le 30 obsojencev, od tega 10 na hišnih delih, nekaj obsojencev pa je bilo zaposlenih tudi po pogodbi o zaposlitvi zunaj zavoda. Od 86 pripornikov je bilo na dan obiska pet zaposlenih na hišnih delih, le štirje pa so opravljali montažna dela (sestavljanje distančnikov za talno ogrevanje). Delali so v posebnem prostoru, v katerem bi (po besedah pripornikov) lahko delo opravljalo hkrati pet oseb. Presenetilo nas je, da ti priporniki ne dobivajo malice. Po navedbah pripornikov jim delodajalec (zasebnik za katerega opravljalo delo) malice ne plača.

Priporniki, ki delajo bi morali na delovni dan dobiti dodatni obrok hrane. Prosimo za pojasnilo zakaj v tem primeru ni spoštovana določba 35. člena Pravilnika o izvrševanju pripora (v nadaljevanju: PIP) v povezavi s 33. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju: PIKZ). Predlagamo, da se vsem pripornikom, ki delajo zagotovi predpisane obroke hrane.

Zavod pomanjkanje dela za zaprte osebe opravičuje s trgom delovne sile v spremenjenih družbenih razmerah. Po določilu člena 213.a Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je priporniku sicer treba omogočiti delo (le) v skladu z možnostmi zavoda. Ob sprejemu te določbe ZKP smo že opozorili na bojazen, da bo za pripornike v prihodnje dela še manj, ker se bodo zavodi za prestajanje kazni zapora pač (prehitro) sklicevali na dejstvo, da ni tozadevnih možnosti. Zato si mora vsak zavod, tudi ZPKZ Ljubljana, ki ima sicer velike prostorske zmogljivosti za proizvodno delo, aktivno prizadevati, da bi zaprtim osebam ponudil več možnosti za delo. Delo lahko pripomore k socialnih rehabilitaciji, za pripornike pa je to lahko način sprostitve in krepitve oziroma ohranjanja delovnih navad. Zato je pri tem treba zasledovati cilj, da bi lahko delala vsaka zaprta oseba, ki to želi.

Lepe možnosti za dodatno zaposlitev in sprostitev zaprtih oseb daje tudi sorazmerno velik zunanji vrt, ki je neizkoriščen in zapuščen. Prav bi zato bilo, da zavod izkoristi vse možnosti, da bi ta prostor (znova) dobil koristno uporabno vsebino.

4.Kljub izvedeni prenovi so se zlasti priporniki pritoževali zaradi slabega prezračevanja in pomanjkanja naravne svetlobe v sobah. Sobe imajo na oknih zasenčeno steklo, ki zmanjšuje naravno osvetlitev bivalnega prostora. Ob zaprtem oknu je za branje tudi čez dan potrebna luč, ki je neonska. Ta umetna razsvetljava je po navedbah pripornikov neprijetna, saj je neprijazna za oči.

Prezračevanje je omogočeno s pomočjo oken. Priporniki so navajali neznosne razmere zlasti v popoldanskem času, ko se sonce upre v okna in je zunaj vročina. Za vroče dni priporniki vidijo rešitev v dodatnem prezračevanju z odpiranjem vrat na hodnik, ki je sicer zaprt.

5.Tudi ZPKZ Ljubljana se srečuje s problemom drog v zavodu. Uprava zavoda ocenjuje, da je z drogami povezana 1/3 zaprtih oseb. Odvisnost onemogoča socialno rehabilitacijo in je lahko vzrok za konflite med zaprtimi osebami. V zvezi s tem opozarjamo na določilo drugega odstavka 53. člena PIKZ, ki določa, da je treba obsojencem, ki niso odvisni od drog in ne želijo priti v stik z drogo, omogočiti bivanje v oddelkih brez drog. Navedeno določilo pravilnika je v ZPKZ Ljubljana očitno ostalo brez ustreznega odmeva.

6.Številne zaprte osebe so v osebnih pogovorih zatrjevale pomanjkljivo in ne dovolj skrbno zdravniško oskrbo. Po podatku zavoda je zdravnik splošne prakse na dan našega obiska v času od 7.30 ure do 14 ure sprejel 51 pacientov. V povprečju je za posamezno osebo torej porabil nekaj več kot 7 minut. Pri tem poudarjamo, da standard zdravstvene oskrbe zaprtih oseb ne sme biti nižji od tistega, ki velja za druge bolnike.

Ker gre za zaupno razmerje zdravnik – bolnik in predvsem tudi za spoštovanje pravil stroke, je tovrstne očitke težko preveriti. Število pritožb pa kljub temu daje slutiti, da raven zdravstvene oskrbe ni vedno zadovoljiva. Zdravstvena dejavnost se v zavodu izvaja po splošnih predpisih o zdravstvenem varstvu. Zato bi moralo biti opravljanje zdravstvene dejavnosti pod stalnim nadzorom pristojnih organov Ministrstva za zdravje in Zdravniške zbornice Slovenije. Besede naših sogovornikov pa omogočajo zaključek, da tovrstnega nadzora ni tudi v ZPKZ Ljubljana.

7.Redke so bile sicer pritožbe, ki so se nanašale na slabo in neokusno pripravljeno hrano. Vendar kljub temu predlagamo, da zavod omogoči, da bo knjiga pritožb, v katero zaprte osebe lahko napišejo svoje pripombe na hrano, dostopna na vidnem mestu v jedilnici.

8.Soba 16 v kleti je namenjena za izločitev zaprte osebe po 236. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Po zatrjevanju uprave se uporablja predvsem za pomiritev razdražene (nasilne) osebe. Letos je bilo vanjo nameščenih sedem oseb. Opremljena je z lesenim ležiščem za dve osebi, straniščem (počepnikom) s splakovalnikom, ki je od ostalega prostora ločen s steno. V sobi je tudi klicni zvonec, vendar se nanj oglasi policist, ki nadzira prostore za pridržanje policije v istem hodniku. Ta rešitev je neustrezna, saj nadzor nad zaprtimi osebami zagotavlja sam zavod za prestajanje kazni zapora in ne policija. Slabo naravno osvetlitev omogoča 11 svetlobnih kock, ena od njih pa se uporablja za umetno prezračevanje ob dodatnem zračniku na vhodu. Na voljo je še umetna razsvetljava s pomočjo žarnice, ki se prižge zunaj. Očitno prezračevanje sobe ni zagotovljeno na ustrezen način, saj smo ob ogledu sobe zaznali volj po vlagi in fekalijah. Zadnji pripornik se je v sobi nahajal 13. 5. 2001, pa vendar soba ob našem obisku še ni bila pospravljena.

9.Za pomiritev sicer avtoagresivne osebe (oseba za katero obstaja nevarnost samopoškodovanja) pa zavod uporablja sobo za izločitev (t.i. medicinko) v pritličju. V to sobo je bilo letos nameščenih šest oseb. Soba, ki je tapecirana mora omogočiti čim bolj varne razmere za zaprto osebo. Zato ni primerno, da ob vhodu vidni in nezaščiteni vijaki, s katerimi je nameščena tapecirana obloga sobe. S stropa odpada omet, kar je očitna posledica zamakanja iz zgornjega nadstropja.

10.Zaprte osebe niso imele pripomb na založenost zavodske trgovine. Zatrjevali pa so nekoliko višje cene v primerjavi s cenami zunaj zavoda. Pri tem je bila izpostavljena cena kave, banan in sladoleda.

11.V pritličju zavoda se nahajajo tri sobe za obiske. Prva je t.i. “sodniška soba”, druga se uporablja za proste obiske (omogoča obisk dveh zaprtih oseb na enkrat), tretja pa je pregrajena s stekleno pregrado. Pregrada onemogoča izmenjavo predmetov in stikov med zaprto osebo in obiskovalcem. Istočasno ta prostor omogoča štiri obiske z največ tremi obiskovalci na eno zaprto osebo.

ZKP v 213.b členu določa, da lahko z dovoljenjem in pod nadzorstvom sodnika obiskujejo pripornika v mejah hišnega reda zavoda bližnji sorodniki, na njegovo zahtevo pa tudi zdravniki in drugi. Posamezni obiski se smejo prepovedati, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek.
Prepoved ali omejevanje obiskov se lahko izreče tudi kot disciplinska kazen za disciplinske prestopke po tretjem odstavku 213.c člena ZKP.

Na takšni zakonski podlagi PIP v 47. členu določa, da se obiski pripornika opravijo v posebnem prostoru zavoda. Prostor za obiske je praviloma pregrajen s stekleno pregrado, ki onemogoča izmenjavo predmetov med pripornikom in obiskovalcem. Z dovoljenjem upravnika zavoda se lahko opravijo obiski tudi brez steklene pregrade.

ZKP dopušča obiske pripornika (v mejah hišnega reda zavoda) z dovoljenjem in pod nadzorstvom sodnika ali nekoga, ki ga on določi. Nadzor nad obiskom pripornika pravilnik očitno razrešuje tako, da določa obisk v prostoru, pregrajenim s stekleno pregrado. Obisk se opravi za stekleno pregrado, torej s fizično ločitvijo, ki onemogoča osebni stik pripornika z obiskovalcem (da se onemogoči izmenjavo predmetov).

Drugi odstavek 209. člena ZKP določa, da se smejo zoper pripornika uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbo postopka. Pripor pomeni poseg države v človekove pravice in svoboščine. Vsako omejevanje pravic in svoboščin pa je treba ozko, restriktivno razlagati. Tako je vprašljiva že sama ureditev pravilnika, ki določa obiske pripornika za stekleno pregrado kot pravilo. V tej zvezi ne gre spregledati zakonskega pooblastila, da sodnik prepove posamezni obisk, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. To po načelu nasprotnega razlogovanja pomeni, da sodnik dovoljuje le tiste obiske, za katere sklepa, da niso škodljivi za postopek. Kljub takšni selekciji pri dovoljevanju obiskov pa pravilnik kot pravilo določa obiske pripornika za stekleno pregrado.

Interesi reda in varnosti v zavodu seveda lahko utemeljujejo obisk pripornika brez možnosti osebnega stika z obiskovalcem, vendar bi bilo bolj v skladu z načelom ozke razlage omejitev človekovih pravic in svoboščin, če bi bil obisk za stekleno pregrado izjema in ne pravilo. Pravilnik postavlja prav nasprotno ureditev, da se obiski brez steklene pregrade lahko opravijo le z (posebnim) dovoljenjem upravnika zavoda. Tako ne preseneča, da je ogromna večina obiskov pripornikov brez osebnega stika za stekleno pregrado. Kljub domnevi nedolžnosti so z obiski povezani ukrepi zoper pripornika strožji in manj prijazni, kot pa to velja za obsojence na prestajanju zaporne kazni. Ob tem je odločitev za obisk brez steklene pregrade po pravilniku v pristojnosti upravnika zavoda in ne sodnika, ki ima sicer zakonsko pooblastilo nadzora nad obiskom pripornika. Nadzor nad obiskom pripornika je tako predvsem zaradi zagotavljanja reda in varnosti v zavodu.

Ob opisani zakonski in podzakonski podlagi velja pohvaliti napore upravnice zavoda, ki uveljavlja diferenciran pristop na področju dovoljevanja obiskov brez steklene pregrade. S tem zagotavlja sorazmernost, da je v praksi pri obisku pripornika le toliko omejitev, kolikor je v danih okoliščinah nujno in neizogibno. Žal smo v nekaterih drugih zavodih zaznali nasprotno prakso s težnjo, da se prav vse obiske pripornikov opravi za stekleno pregrado.

Po 45. členu pravilnika smejo bližnji sorodniki obiskati pripornika praviloma enkrat tedensko. H hišnim redom pa se lahko določi, da smejo bližnji sorodniki pripornika obiskati tudi pogosteje, največ trikrat na teden. Število pripornikov, pa tudi obsojencev, ki imajo obiske, je v zavodu takšno, da več kot en obisk na teden že zaradi prostorske stiske verjetno ni mogoč. Ker je večina pripornikov "obsojena" na obiske za stekleno pregrado, je prostorska stiska še večja. Soba, ki je pregrajena s stekleno pregrado omogoča štiri istočasne obiske, saj so v sobi le štiri prostorske pregade za pogovore pripornikov. Zato pozdravljamo prizadevanja zavoda, da se z preureditvijo zagotovi še drugo sobo (s tremi pregradami) za pogovore pripornikov za stekleno pregrado. Več prostora za obiske bo lahko pomenilo tudi daljše obiske pripornikov, ki na podlagi 46. člena pravilnika ne smejo biti krajši od 30 minut, prav pa bi bilo, da bi bili daljši.

Velika pomanjkljivost steklene pregrade v sobi za obiskovalce pa je v tem, da pregrada ni opremljena s telefoni ali podobno napravo, ki bi omogočala pogovor pripornika z obiskovalcem na drugi strani steklene pregrade v neponižujočih razmerah. Zdaj je namreč stanje takšno, da se pripornik in obiskovalec, če sedita na stolih, ne slišita, ker je med njima steklo kot zvočna izolacija. Če pa vstaneta, da bi se pogovarjala skozi kovinsko pregrado, opremljeno z več luknjicami, pa je slušnost pogovora boljša, morda celo dobra, vendar se sogovornika v takšnem primeru ne vidita. Pripornik in obiskovalec se sede torej ne slišita, stoje pa ne vidita, ker to onemogoča spodnji stekleni ali zgornji kovinski del pregrade. Pravica do osebnega dostojanstva pripornikov (pa tudi obiskovalcev) terja, da se ta pomanjkljivost takoj odpravi.

12.Pripornik ima pravico tudi telefonskega pogovora s svojim zagovornikom. Prošnjo za telefonski pogovor z zagovornikom prenese odvetniku praviloma vodja oddelka pripora, v njegovi odsotnosti pa vodja izjeme. Pripornik dobi o tem ustno povratno informacijo. V ta namen v zavodu ni bilo nobene pisne evidence. V izogib pritožbam, da odvetniki niso bili obveščeni s prošnjo pripornika za pogovor, smo predlagali, da zavod o tem vzpostavi posebno evidenco. Zavod je našemu predlogu sledil že prvi dan po našem obisku.

13.Pregled nekaterih naključno izbranih sob, v katerih so nastanjene zaprte osebe je pokazal, da ni vedno ustrezno poskrbljeno za urejenost in čistočo. V več sobah so umazane, popisane stene, kar kliče po takojšnjem beljenju.

Zaprte osebe so opozorile na slabo vzdrževanje objektov in opreme v zavodu. Ob ogledu zavoda smo tako lahko v sobi 87 v prvem nadstropju opazili, da teče voda izpod WC školjke, v sobi 46 strgano žimnico, v sobi 67 istega oddelka priporniki prosijo za novo ogledalo že dva meseca, v sobi 117 v drugem nadstropju pa je ogledalo razbito in poškodovana so vrata. V času našega obiska so bili v kopalnici prvega nadstropja od petih tušev v uporabi le trije (ostali v neuporabnem stanju) ter le dva obešalnika za odlaganje osebnih stvari zaprtih oseb.

Uprava zavoda je pojasnila, da do okvar na objektih in opremi prihaja predvsem tudi zaradi ravnanja samih zaprtih oseb. Za popravila skušajo kar najhitreje poskrbeti. V ta namen je v zavodu zaposlen en vzdrževalec, popravila pa izvajajo tudi s pogodbami z zunanjimi izvajalci.

Predlagamo, da zavod vzpostavi posebno pisno evidenco, v kateri bo navedeno, kdo in kdaj je prijavil okvaro ter kdo in kdaj je okvaro odpravil. Tako bo moč preverjati, če so popravila, vsaj najnujnejša, izvršena v razumnem roku. Sicer pa že samo načelo skrbnega gospodarjenja terja, da se okvare na objektih in opremi odpravi čimprej. Čakanje in odlašanje zgolj povzroča nepotrebne neprijetnosti zaprtim osebam in nastanek še večje škode.

14.Po 49. členu PIP je treba zagovorniku omogočiti, da govori s pripornikom v posebnem in za to primernem prostoru, prosto in brez nadzorstva. Zagovornik lahko govori s pripornikom kadarkoli, razen v času obrokov hrane, ko pripornik biva na prostem in v času nočnega počitka. Zavod posebnega prostora (samo v ta namen) za pogovore zagovornika s pripornikom nima. Pogovorita se lahko le v prostoru, ki je sicer namenjen za obiske zaprtih oseb. Ob tem pa je očitno zaupnost pogovora možna le takrat, ko ni obiskovalcev, torej izven časa, ki je določen za obiske obsojencev in pripornikov. To pomeni nedopustno omejitev, saj očitno zagovornik ne more kadarkoli govoriti s pripornikom, pač pa le takrat, ko je soba za obiske prosta. Dejstvo, da mora odvetnik čakati, da je prostor za obiske prazen in na voljo za pogovor z njegovo stranko - pripornikom, verjetno povzroča tudi dodatne in nepotrebne stroške, saj gre odvetniku nagrada tudi za čas čakanja.

15.Sprehajanju pripornikov je namenjeno dvorišče, ki pa nima prostora, ki bi varoval pred slabim vremenom. Neprijazno je tudi v vročem sončnem vremenu, ker ni nobene sence. Na dvorišču lahko priporniki posedajo po klopcah, se sprehajajo, tečejo in igrajo namizni tenis. Morda bi veljalo prisluhniti zlasti željam pripornikov za namestitev koša za igranje košarke, na kar smo že opozorili v poročilu o našem zadnjem obisku.

Zavod ima tudi športno igrišče, kamor pa pripornikom iz varnostnih razlogov, zlasti pa zaradi premajhnega števila paznikov ni dovoljen. To igrišče, ki dopoldan ni v uporabi in sameva, bi priporniki lahko uporabljali, če bi bilo primerno zavarovano, kar pa po navedbah uprave ni možno zagotoviti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev.

16.V sobi številka 117 v drugem nadstropju, ki se uporablja za nastanitev upravno kaznovanih je šest postelj, kljub temu pa sta v njej le dve omari za shranjevanje osebnih stvari. Predlagamo, da zavod vsaki zaprti osebi zagotovi primeren prostor za shranjevanje osebnih stvari.

17.Pohvaliti velja odločitev upravnice zavoda, da veliko časa (vsak ponedeljek od 14. do 16. ure) namenja pogovorom z zaprtimi osebami (v letošnjem letu do našega obiska jih je opravila 90). Zaprte osebe pa pogrešajo več pogovorov z vzgojno službo (zlasti socialnimi delavci, pedagogi in psihologom). Nekaj zaprtih oseb se je tako pritožilo, da na pogovor s socialno delavko čakajo tudi 20 dni. Nedvomno se je s povečanjem števila zaprtih oseb povečala tudi obremenjenost zavodskega osebja. Kljub temu menimo, da je potrebno prisluhniti klicu zaprtih oseb in pogovore opraviti v čim krajšem možnem času.

18.Razen prostora za fitnes v drugem nadstropju, ki je skromno opremljen in skupne t.i. TV sobe v tretjem nadstropju, zavod nima posebnega prostora za druženje obsojencev.
V ta namen bi se lahko uporabljala tudi sicer zgledno urejena čitalnica (ta je manjša) v drugem nadstropju, vendar so okoliščine dale slutiti, da jo zaprte osebe ne uporabljajo prav veliko. Zato smo predlagali, da uprava zavoda zaprte osebe (znova) opozorili pod katerimi pogoji in kdaj jo lahko uporabljajo.

19.Priporniki so se pritoževali, da jih pazniki vedno privedejo na sodišče vklenjene. Uprava zavoda je potrdila, da je vsak pripornik brez izjeme vklenjen (z uporabo lisic) ob vsaki privedbi na pristojno sodišče, k drugemu organu ali v drug zavod (tudi na primer v zdravstveni zavod). Sredstva za vklepanje so uporabljena tako, da ima pripornik roke vklenjene spredaj ali pa zadaj, odvisno od varnostne ocene. Pripornik je vklenjen tudi v času prevoza (kar lahko otežuje vzdrževanje ravnotežja, kadar je pripornik nameščen v zadnji del vozila ("v kiblo"), v času prihoda na sodišče (po izstopu iz službenega vozila v sodno zgradbo), pa tudi na hodnikih sodišča. Pazniki odstranijo priporniku lisice le v razpravni dvorani, torej med glavno obravnavo. Tudi v času odmora, ko čakajo na hodniku, pazniki znova pripornika vklenejo z lisicami.

Po drugem odstavku 209. člena ZKP se smejo zoper pripornika uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi kazenskega postopka. Po 213.č členu ZKP se glede uporabe prisilnih sredstev zoper pripornike smiselno uporabljajo določbe ZIKS -1 in na njegovi izdanih predpisov. ZIKS-1 v 239. členu določa, da imajo pazniki pravico uporabiti prisilna sredstva zoper obsojence, če drugače ne morejo preprečiti bega, napada, samopoškodbe ali večje materialne škode. Iz te in določbe četrtega odstavka istega člena izhaja, da je treba pri vsaki uporabi prisilnih sredstev spoštovati sorazmernost kot temeljno načelo.

Natančnejše določbe o uporabi prisilnih sredstev je v času veljavnosti ZIKS urejal Pravilnik o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov. Na podlagi 263. člena ZIKS-1 je ta podzakonski akt prenehal veljati 9.5.2001. Najkasneje do tega datuma bi moral minister za pravosodje s podzakonskim aktom podrobneje urediti izvrševanje nalog paznikov, kot to določa 242. člen ZIKS-1. Dejstvo, da pravilnika o izvrševanju nalog paznikov še danes ni, zbuja skrb, saj pravna praznina na tako pomembnem področju, kot je način izvrševanja pooblastil (tudi pri uporabi prisilnih sredstev), ne utrjuje pravne države. Verjetno prav zato, ker ni predpisanih jasnih pravil glede načina uporabe prisilnih sredstev, pazniki brez izjem strogo uporabljajo sredstva za vklepanje pri vsaki privedbi in premeščanju pripornikov.

Begosumnost je samo eden od treh pripornih razlogov in na tej podlagi ni moč uporabiti sredstva za vklepanje zoper prav vse pripornike. Takšne uporabe prisilnih sredstev brez vsake selekcije tudi ni moč utemeljevati s preprečevanjem napada, samopoškodbe ali večje materialne škode. Uporaba sredstev za vklepanje (lisic) avtomatsko brez izjem ali kakršnekoli selekcije je po oceni varuha v nasprotju z načelom sorazmernosti, da so prisilna sredstva uporabljena samo, če je to nujno potrebno za dosego zakonitega cilja. Uporaba sile je opravičljiva le, če so za to podani v zakonu navedeni razlogi.

Brez izjemna uporaba sredstev za vklepanje ne glede na begosumnost ali varnostne razloge lahko pomeni prekoračitev zakonskih pooblastil.

Pripornik, ki ima na sodišču v času čakanja na glavno obravnavo vklenjene roke, ne more s svojim zagovornikom sam pregledovati niti listin sodnega spisa, saj mu vklenjeni roki to preprečujeta.

Zlasti v odmevnejših kazenskih zadevah je skoraj pravilo, da je pripornik na sodišče pripeljan vklenjen, pri tem pa je izpostavljen medijski pozornosti. Tako niso redki posnetki na televiziji in v tiskanih medijih, ki prikazujejo vklenjenega pripornika, ko ga paznika spremljata v sodno zgradbo ter naprej v razpravno dvorano. Takšno izpostavljanje vklenjenega pripornika je lahko ponižujoče, saj gre za fazo kazenskega postopka, ko velja domneva nedolžnosti. Zaradi zagotavljanja pravice do osebnega dostojanstva bi bilo treba v takšnih primerih zagotoviti prihod na sodišče brez izpostavljanja vklenjenega pripornika medijski pozornosti (na primer skozi zadnji vhod sodne zgradbe). Če že okoliščine primera dajejo zakonsko podlago za uporabo sredstev za vklepanje, to še ne dovoljuje izpostavljanja pripornika tovrstni medijski pozornosti. Značilen je primer enega od obtožencev v odmevnem kazenskem postopku, ki je bil kot pripornik na sodišče pripeljan vklenjen in izpostavljen medijski pozornosti. Ko pa je bil pripor odpravljen in odrejen hišni pripor, pa je le nekaj tednov kasneje na sodišče prihajal sam in seveda brez kakršnekoli uporabe sredstev za vklepanje. Ob takšni primerjavi se vsiljuje vprašanje, ali je bilo v času pripora res nujno, da je bil obtoženec ves čas vklenjen z rokama na hrbtu, hkrati pa izpostavljen soju medijski luči. Prisilna sredstva, tudi sredstva za vklepanje, ne smejo biti uporabljena zaradi lažjega dela paznikov ali iz drugih podobnih okoliščin na strani zavoda za prestajanje kazni zapora oziroma države.

20.Spremstva zaprtih oseb zunaj zavoda se opravijo v ta namen posebej prirejenih vozilih. Kot že navedeno so pri tem vsi priporniki praviloma vklenjeni. Kot take jih pazniki namestijo v zadnji del vozila, kjer pa ni nobenega posebnega držala, ki bi omogočal prijem. Zaprte osebe so tako izpostavljene nestabilnem sedenju v času prevoza. To je še zlasti očitno pri slabih cestnih pogojih. Pripornik Girl Gašper nas je opozoril, da je bilo vozilo zavoda, v katerem se je prevažal udeleženo celo v prometni nesreči, v kateri je bil sam tudi telesno poškodovan. Zaradi zagotavljanja varnosti zaprtim osebam zato menimo, da bi morala biti v teh vozilih nameščena držala, ki bi omogočala zaprtim osebam oporo med prevozom.

21.Na zunanjem sprehajališču je na voljo stranišče za obiskovalce. Ob ogledu smo ugotovili, da je to v celoti potrebno obnove (odpada omet). Imeli smo vtis, da za čistočo stranišča ni ustrezno poskrbljeno, saj je bilo zanemarjeno, iz njega pa je tudi zaudarjalo. 2.2-44/01