Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Poročila o obiskih centrov za tujce in azilnih domov

LETO 2006

02.06.2006; Obisk Azilnega doma v Ljubljani Vič 

1.
Varuh človekovih pravic je 23.5.2006 obiskal Azilni dom, Cesta v Gorice 15, Ljubljana Vič. Obisk so opravili namestnik varuha g. Aleš Butala, svetovalec varuha g. Ivan Šelih in strokovni sodelavec g. Uroš Kovačič. Sprejel nas je vodja sektorja za azil g. Tonček Kopše s sodelavci.

Na dan obiska je bilo v domu, katerega zmogljivost je 204 osebe, nastanjenih 172 prosilcev za azil. Približno petina jih je v domu leto in več, večina pet do šest mesecev. Trenutna situacija glede zasedenosti je ugodna. Upoštevati pa je treba, da je uradna zmogljivost določena glede na razpoložljive kapacitete  posameznih oddelkov. Te se ne prekrivajo s strukturo prosilcev za azil. Tako prihaja do večje (pre)zasedenosti na določenih oddelkih zlasti oddelku za družine in oddelku za samske moške. Zato na oddelke, ki so manj zasedeni, nameščajo tudi druge kategorije prosilcev za azil.

Na oddelku za mladoletnike brez spremstva in samske ženske so tako nameščene tudi samske osebe z otroki in pari brez otrok. Tako je za posamezne družine, ki se nahajajo na oddelku za družine na voljo več bivalnega prostora. Vseeno pa vsem družinam ni mogoče zagotoviti svoje sobe in so v posameznih primerih nameščene skupaj. Pri tem upoštevajo njihove želje ter etnično poreklo.

V domu se trenutno ne nahajajo gibalno ovirane osebe. Zato na njim namenjen oddelek nameščajo samske moške, ki sodijo v številčnejšo skupino prosilcev za azil. Takšne in podobne prerazporeditve (med oddelki in posameznimi sobami), s katerimi se poskuša zagotoviti ustreznejše razmere za bivanje spodbujamo, če le ob tem niso zapostavljene osebe, katerim gre posebno varstvo (npr. mladoletne osebe, invalidi, starejše osebe, samske ženske, žrtve spolnih zlorab...).

Sprejemni oddelek je bil ob obisku prazen, dan pred tem sta bili sprejeti dve osebi. Takšna ugodna situacija na tem oddelku je od junija lanskega leta, ko se je povečalo število uradnih oseb, ki sprejemajo prošnje za azil. Uvedeno je bilo tudi delo in dežurstvo med vikendi in prazniki.

Na oddelku za omejevanje gibanja (zaprti oddelek), katerega uradna zmogljivost je 18, je bilo ob našem obisku 7 oseb. Na ta oddelek je mogoče ločeno nameščati ženske in moške, vendar pa so do sedaj tja nameščali zgolj moške.

2.
Za razliko od našega prejšnjega obiska nismo zasledili večjih poškodb na objektih in opremi. Še vedno pa prosilci za azil premalo pozornosti namenjajo vzdrževanju reda, čistoče ter prezračevanju skupnih in bivalnih prostorov. Nedvomno lahko tozadevna večja skrb vpliva in prispeva k boljšemu počutju in zdravju. To velja tudi za vzdrževanje higiene na sploh. Posebej je treba pohvaliti čiste in urejene prostore oddelka za omejevanje gibanja.

Večji poudarek skrbi za čistočo in ohranjanju ter vzdrževanju opreme je predviden tudi v novem hišnem redu, ki je v pripravi. V okviru tega se bodo tudi s prosilci za azil pogovorili, da se ravnajo v skladu z načelom »dobrega gosta«. Želimo, da bo želena sprememba zaživela tudi v praksi. Nastanitvene razmere v domu so sicer ugodne.

Za umivanje in tuširanje je ustrezno poskrbljeno. S strani ene od mater, ki ima nekaj mesecev starega otroka, pa smo prejeli pripombo, da mora otroka umivati v "večji posodi". Prav bi bilo zagotovitvi otroške kadi in ostalo opremo potrebno za umivanje, saj je v domu redno več majhnih otrok.

Občasne težave pri zagotavljanju obutve in oblačil ustrezne velikosti sproti rešujejo, sicer pa redno preko javnih razpisov poskrbijo za zadostno količino omenjenih artiklov.

3.
Prosilcem za azil gibanje ni omejeno. Tako sami razpolagajo s svojim časom, tudi glede rekreacije in drugih aktivnosti. Omejitev velja le za osebe, ki so nameščene na oddelek za omejevanje gibanja (praviloma sem nameščajo osebe, katerih identiteta še ni ugotovljena z osebnim dokumentom s fotografijo). 

Ob našem obisku se je večina odraslih moških nahajala zunaj doma. Ženske in mlajši otroci, ki še ne obiskujejo pouka, pa so posedali oziroma se igrali na zunanjem dvorišču, ki je lepo vzdrževano in opremljeno z igrali ter klopmi. Vsi šoloobvezni otroci so vključeni v osnovni šoli Vič in Livada. Osebje doma si prizadeva, da bi otroci pouk tudi redno obiskovali, vendar žal pri tem niso vedno uspešni.

V družabnem prostoru na oddelku za mladoletnike brez spremstva in samske ženske je risala in se igrala skupina otrok. Žal takšnega skupinskega prostora trenutno ni na družinskem oddelku, saj se en prostor obnavlja, drugi pa je zaseden z družino. To štejemo za pomanjkljivost, saj bi moral biti, predvsem tedaj, ko zunaj niso ustrezne razmere (zaradi vremena), zagotovljen primeren prostor za različne aktivnosti, druženja, oziroma preživljanje prostega časa. Zdaj so prosilci za azil v slabem vremenu pač vezani zgolj na svoje sobe.

Tako organizacijsko kot prostorsko (zunaj in znotraj doma) je dobro poskrbljeno za zadovoljivo rekreacijo in različne igre. Iz tega vidika pripomb na račun dolgčasa ni bilo.

Poleg že omenjenih skupnih prostorov po oddelkih, ki vedno ne služijo svojemu namenu, je v domu tudi večnamenski prostor z mizo za namizni tenis in sobnimi kolesi. Sem vodijo tudi osebe z oddelka za omejevanje gibanja, ki so glede rekreacije najbolj prikrajšane.

Na ograjenem pred prostoru velikosti cca. 4 x 15 m je za osebe z oddelka za omejevanje gibanja predvideno gibanje na svežem zraku v trajanju 2 krat na dan po dve uri. Osebe na tem oddelku so povedale, da so zunaj manj časa od navedenega. Zagotoviti je nujno najmanj 2 uri gibanja na prostem, ni pa videti razlogov, da se jim ne omogoči še več bivanja na svežem zraku, saj je prostor sicer prazen in neizkoriščen.

Pomanjkljivost ograjenega pred prostora je, poleg njegove velikosti, ki je komaj ustrezna za igro z žogo, je tudi v odsotnosti nadstreška, ki bi ščitil pred dežjem in (zlasti poleti) pred močnim soncem.

Za rekreacijo oseb, ki jim gibanje ni omejeno, je poskrbljeno tudi na peščenem igrišču zunaj azilnega doma, na zemljišču v lasti Mestne občine Ljubljana. Na njem je poleg koša tudi mreža za odbojko. V kratkem nameravajo tu namestiti tudi gole za nogomet, saj gre za igro, ki so ji bolj naklonjeni.

4.
Prosilci za azil lahko dom zapuščajo in se vanj vračajo v skladu s hišnim redom. V primeru organiziranih zunanjih aktivnosti za prosilce za azil (npr. obisk živalskega vrta za otroke, prireditev…) poskrbijo za prevoz z večjima voziloma. Druga možnost pa je, da jim razdelijo žetone za avtobus mestnega prometa. Problem z avtobusi mestnega prometa pa je, da je najbližje postajališče oddaljeno približno kilometer od doma. S tega vidika lokacija doma ni idealna. Žetone dobijo tudi v posameznih drugih upravičenih primerih (npr. obisk zdravnika).

5.
Stik z zunanjim svetom predstavljajo tudi obiski. S tem namenom so lahko prosilci za azil ob določenih pogojih odsotni tudi nekaj dni, oziroma se v dom vračajo ob poznejši uri, kot je predvidena s hišnim redom. Obiski svojcev niso omejeni in so mogoči vsak dan. Obiski se praviloma ne dovoljujejo v sobah namenjenih za bivanje. Za bivanje obiskovalcev čez noč so namenjene tudi »nadstandardne sobe«, ki pa v vsem času od kar je dom na tej lokaciji, še niso bile koriščene v ta namen.

Obiski so omogočeni tudi nevladnim organizacijam. Z namenom zagotavljanja preglednosti in v izogib motnjam glede utečenega dela v azilnem domu, so obiski nevladnih organizacij predvideni z urnikom, ki se tekoče posodablja.

S strani prosilcev za azil, ki se nahajajo na oddelku za omejevanje gibanja, smo prejeli informacije, da jim obiski niso omogočeni. Predlagamo, da se jim možnost obiskov posebej pojasni, saj nam je osebje zavoda zagotovilo, da so jim dovoljeni tako obiski drugih prosilcev za azil kot tudi s strani zunanjih obiskovalcev. Prav bi bilo to zapisati tudi v hišni red in objaviti na oglasni deski. V preteklosti so jim omogočili tudi, da so jih z ostalih oddelkov obiskovali posamezniki, ki so govorili isti oziroma sorodni jezik. Takšno prakso pozdravljamo.

Ob vprašanju glede možnosti, da osebe na oddelku za omejevanje gibanja obišče predstavnik pravoslavne verske skupnosti, za obisk katerega so zaprosili v preteklosti, smo dobili pojasnilo, da ga je socialna služba že poklicala, a se na vabilo ni odzval.  Predlagamo, da azilni dom tudi v prihodnje verskim skupnostim predstavi možnost obiskovanja in prisotnosti v domu, še posebej, če prosilci za azil izrazijo takšno željo. Znotraj azilnega doma je tudi soba za verske dejavnosti (obrede).  

6.
V domu ni javne telefonske govorilnice. Na takšno stanje vpliva dejstvo, da imajo prosilci za azil lahko pri sebi mobilne telefone. V posameznih primerih omogočijo (predvsem osebam na oddelku za omejevanje gibanja) klicanje tudi s stacionarnega telefona, kar pa je odvisno od volje zaposlenih. V takšnih primerih mora prosilec za azil utemeljiti zakaj želi klicati. Predlagamo, da se razmisli o namestitvi telefonske govorilnice, ob upoštevanju, da imajo prosilci za azil večinoma tuje sim kartice, zaradi česar so telefonski impulzi dražji. Osebe na oddelku za omejevanje gibanja tudi ne morejo koristiti zunanjih telefonskih govorilnic, ki pa so tudi sicer za ostale prosilce za azil precej oddaljene (v mestu).

7.
Na počutje prosilcev za azil vpliva tudi odnos osebja do njih, in odnosi med njimi samimi. Glede odnosov osebja do prosilcev za azil smo prejeli pohvale. Tako tudi ni bilo pritožb z očitki slabega, grdega oziroma ponižujočega ravnanja. Zaznati je, da gre za predano osebje, ki skuša kar najbolje poskrbeti za osebe, ki se tu nahajajo.

Med samimi prosilci za azil občasno prihaja do konfliktnih situacij. Prisotno je nasilje, prihaja do kršitev pravil skupnega življenja in hišnega reda. Obveznost azilnega doma je, da vsem prosilcem za azil zagotovi varnost in skrbi za spoštovanje pravil. Pravice posameznika so omejene s pravicami drugih. Sprejeti je treba vse razumne ukrepe, da se zagotovi varnost in spoštovanje pravic vseh prosilcev za azil. Zgolj klicanje varnostnikov in policije ni učinkovito. Treba je preprečiti, da eni terorizirajo druge. Ne zagovarjamo strožjega režima, ki ima lahko tudi negativne posledice. Zagotoviti pa je treba enake razmere bivanja za vse in to brez strahu pred nadlegovanjem, grožnjami z noži, nasiljem in krajami. Kaljenjem nočnega miru je pogosto posledica prekomernega uživanja alkohola, občasno pa ima korenine tudi v nacionalni ali etnični nestrpnosti. Najustreznejše je reševanje situacij skozi pogovor, tudi z mediacijo. V preteklosti so takšne situacije bolj ali manj uspešno reševali tudi z organiziranjem sestanka, katerega se je udeležilo vodstvo doma in zaposleni v psihosocialni službi.

Disciplinski postopki in sankcije se ne uporabljajo, kljub temu, da so v hišnem redu navedeni. Predlagamo, da se hišni red dopolni tudi z vsebino, ki bo učinkovito pokrivala to področje. Istočasno se naj ob tem formalizirajo tudi pritožbene poti znotraj doma (več o učinkovitih pritožbenih poteh v letnem poročilu VČP za leto 1999). Informacija o pritožbenih možnostih naj bo tudi v pisnem gradivu, ki dobi vsak prosilec za azil ob prihodu v azilni dom.

Sedanja pritožbena pot je, da oseba v za to nameščeno skrinjico vrže pisno pritožbo, na katero pa praviloma pisnega odgovora ne dobi, kar štejemo za pomanjkljivost. Če gre za anonimno pritožbo ali če zadeva več oseb, se odgovor objavi na oglasni deski. V posameznih primerih skličejo tudi sestanek zainteresiranih, na katerem se jim zadeva ustno pojasni. Pritožbe obravnava vodja azilnega doma, prisotna je tudi psihosocialna služba.

8.
Zaposleni na področju socialnega dela ter tisti, ki delajo preko javnih del, so v domu prisotni do 16 ure. Ker jih popoldne in v dela prostih dneh ni, so takrat prosilci za azil bolj ali manj prepuščeni samim sebi. Kaže pa, da je popoldanski čas vse bolj zapolnjen z dejavnostmi nevladnih organizacij. Sicer bi bilo želeno, da bi bili zaposleni na področju socialnega dela prisotni tudi v popoldanskem času. Trenutno so na tem področju redno zaposleni le trije: psihologinja, socialna delavka in sociolog. Glede na to, da je ena oseba na porodniškem dopustu, sta dejansko prisotna le dva, kar socialni službi ne omogoča delo v dveh izmenah. 2.6 - 5 / 2006

Poročila o obiskih centrov za tujce in azilnih domov

LETO 2005

07.02.2005; Obisk Izpostave centra za tujce II v Prosenjakovcih

Varuh človekovih je 26. 1. 2005 nenapovedano obiskal Izpostavo centra za tujce II v Prosenjakovcih. Obisk sta opravila svetovalec varuha Ivan Šelih in strokovni sodelavec Uroš Kovačič, sprejel pa ju je g. Vilijem Trplan, pomočnik vodje izpostave.

Izpostavo centra za tujce v Prosenjakovcih smo nazadnje obiskali 18. 10. 2000 in o obisku pripravili poročilo z dne 25. 10. 2000.

1.
Objekt sestoji iz prostorov nekdanje stražnice s travnikom. Za razliko od našega zadnjega obiska je sedaj obdan s cca 2 m visoko ograjo. Ob sprejemu Akta o notranji organizaciji, sistematizaciji delovnih mest in nazivih v policije je bila izpostava preimenovana v Izpostavo centra za tujce II (prej Izpostava centra za tujce I). Od 30. 6. 2004 delo izpostave poteka le še v objektu v Prosenjakovcih, saj je bil tega dne objekt Vidonci izpraznjen in vrnjen Občini Grad.

2.
V objekt Prosenjakovci sprejemajo tujce, ki jih pripeljejo policijske enote iz severovzhodnega dela Slovenije (predvsem z območij policijskih uprav Murske Sobote, Maribora, Celja in Krškega) na podlagi sklepov o nastanitvi v center za tujce; nekaj tujcev pa je k njim napotenih tudi iz objekta Veliki otok pri Postojni. V večini primerov gre za prosilce za azil z izrečenim ukrepom. Gre za tujce, ki so nastanjeni v center brez urejene bivalne dokumentacije, po nekaj dnevih pa zaprosijo za azil, nato pa zaradi izrečenega varstvenega ukrepa ostanejo nastanjeni v izpostavi centra za tujce.

3.
Uradna zmogljivost objekta Prosenjakovci je 40 oseb, toliko pa je tudi ležišč. Tujci so nastanjenih v treh sobah. Moški uporabljajo za nastanitev dve spalnici, ženske pa eno. Spalnic, ki se nahajajo v pritličju objekta se ne zaklepa (tudi ne ponoči). Od ostalega dela objekta jih ločujejo železna vrata, ki se zaklenejo za čas nočnega počitka.

4.
Ob našem obisku je bilo v objektu Prosenjakovci 11 tujcev (le moškega spola), od tega se je en tujec nahajal na dovoljenem izhodu. Mladoletnih oseb (otrok) in družin v objektu Prosenjakovci ne nastanujejo. V primeru njihovega sprejema, v objektu Prosenjakovci počakajo največ en dan, nato pa jih premestijo v Center za tujce Veliki otok pri Postojni, kjer je »oddelek za ranljivo kategorijo«.

V času našega obiska so bili v eni spalnici 4 tujci, v drugi pa 7. Letos, do časa našega obiska je bilo v objekt nastanjenih 10 tujcev (v letu 2004 je bilo sicer sprejetih 325 tujcev). Prevladujejo tujci iz vzhodnih držav, predvsem pa iz Srbije in Črne Gore, Albanije, Makedonije in Turčije.

Najpogostejši razlog nastanitve je bil ugotavljanje identitete.

5.
Poprečen čas bivanja tujca v objektu Prosenjakovci je 10 do 12 dni, v primeru prosilcev za azil z izrečenim ukrepom izgona pa lahko tudi dlje (maksimalno pa eno leto). V letošnjem letu je bilo na enkrat nastanjenih največ od 10-15 tujcev, uradna zmogljivost objekta pa po besedah pomočnika vodje že nekaj časa ni bila presežena.

6.
Za tujce skrbijo: vodja enote s pomočnikoma, administrator, 26 policistov in policistki (dve sistematizirani delovni mesti policistk sta sicer še nezasedeni).

Pomembno vlogo pri obravnavi tujcev ima tudi socialna služba, ki jo sestavljajo 4 socialne delavke. Te so v objektu prisotne od 7.15 pa do 22. ure (v času vikenda se v objektu nahajata socialna delavka ali pa inšpektor). V preteklem letu so se socialne delavke zlasti ukvarjale s tujci, ki so imeli psihične težave oziroma težave zasvojenosti.

Zdravstveno osebje sestavlja 5 medicinskih tehnikov, ki so redno zaposleni in delajo vsak dan v dopoldanskem in popoldanskem času (od 7.15 do 22. ure).

Zdravniške preglede opravljata zdravnika, ki imata za to z ministrstvom za notranje zadeve sklenjeno pogodbo. V izpostavo prihajata dvakrat na teden (torek in četrtek) za dve uri oziroma po potrebi.

Po zagotovilu pomočnika vodje izpostave vsakega tujca v roku 24 ur po sprejemu pregleda zdravnik. Poleg tega tujca pred nastanitvijo pregleda tudi zdravstveni tehnik (zaradi ugotavljanja nalezljivih bolezni ali drugih vidnih znakov obolenj).

V objektu pa ni psihiatra, prav tako ni zaposlenega ali pogodbeno nastanjenega psihologa. Psihiatrično pomoč bi po besedah vodje poiskali v objektu Veliki otok pri Postojni, ki ima sedaj pogodbeno zaposlenega psihiatra.

Če je potrebna zobozdravstvena oskrba se tujce pelje po tozadevno pomoč zunaj samega objekta Prosenjakovci.

Poleg že navedenega osebja sta v zavodu tudi ekonoma, oskrbnika, 4 sobarice, kuharici in referentki ter 4 inšpektorji, ki so zadolženi za delo s tujci.

7.
Sporazumevanje osebja s tujci je mogoče v glavnih svetovnih jezikih (angleščina, nemščina, pa seveda tudi v srbščini oziroma hrvaščini). Glede tujcev, ki prihajajo npr. iz Turčije in Albanije, pa si pomagajo s pomočjo tolmačev. Njihovo pomoč zlasti koristijo ob priliki prvega razgovora s tujcem.

8.
Prostori objekta so bili v času našega obiska čisti in urejeni. Za čistost prostorov skrbijo sobarice in tujci sami (ti skupno s sobaricami čistijo skupne prostore: sanitarije, bivalni prostor, hodnik in dnevni prostor). Sobarice tudi poskrbijo za ustrezna čistilna sredstva.

9.
Posteljnina se tujcem menja na 14 dni. Tujci redno prejemajo toaletne potrebščine, dvakrat na teden pa se zamenjajo tudi brisače, spodnje perilo in nogavice. S spremembo hišnega reda so od junija oblečeni v svoja oblačila, ki jih lahko perejo sami ali pa oblačila oddajo v pranje, ki se opravi v objektu.

10.
Tujci dobijo tri obroke dnevno: zajtrk, kosilo (vedno gre za topel obrok) in večerjo. Možna je tudi prilagojena prehrana (upoštevajoč razloge tujcev, da določene vrste hrane ne uživajo). Tako sta bila v letu 2004 dva takšna primera. Mogoča je tudi dietna hrana, če bi jo predpisal zdravnik.

Ob obisku nismo slišali pritožb glede hrane, kljub temu, da smo tujce o tem izrecno povprašali.

11.
Tujcem je omogočeno opravljanje verskih obredov, če to želijo. Možni so prihodi duhovnikov v objekt ali pa se tujcem v ta namen dovoli izhod v Prosenjakovce. Objekt sicer ne razpolaga s posebnim prostorom za opravljanje verskih obredov (v primeru praznika ramadam so uporabili t. i. čakalnico).

12.
Tujci si lahko neomejeno dopisujejo in sprejemajo obiske. Vendar pa objekt ne razpolaga s primernim prostorom za sprejem obiskov, kar je pomanjkljivost. V primeru lepega vremena se obiski opravijo pred zgradbo, sicer pa v utesnjenem prostoru pri vhodu, nasproti vodje izmene. Le obisk odvetnikov je omogočen v prostoru, kjer inšpektorji opravljajo razgovore s tujci.

13.
Režim bivanja je sproščen in tujcem nedvomno prijeten. Tujci imajo v objektu Prosenjakovci dovolj življenjskega prostora, saj je v neposredni bližini objekta večje igrišče za igre z žogo. To, seveda le ob lepem vremenu omogoča igranje nogometa, odbojke, badmintona in kegljanja.

Ni tudi nobenih omejitev (razen v času nočnega počitka) za bivanje na prostem. V primeru slabega vremena, zlasti pa v zimskem času (kot je bil čas našega obiska) pa so tujci vezani na zadrževanje v dnevnem prostoru, ki se uporablja tudi kot jedilnica. Tu lahko gledajo TV, se pogovarjajo ali igrajo družabne igre (npr. šah, človek ne jezi se). Občasno se tujcem v tem prostoru organizira tudi družabne aktivnosti (likovne delavnice, družabne igre).

Tujcem so na voljo časopisi v slovenskem jeziku, organizirane nabave tujih časopisov ali revij pa ni, kar prav tako ocenjujemo kot pomanjkljivost.

14.
Kajenje v objektu ni dovoljeno, to je možno le zunaj. Prepoved kajenja se spoštuje, o čemer smo se lahko tudi sami prepričali.

15.
Tujcem je na voljo telefonski aparat, na katerega lahko tujci sprejemajo telefonske klice od zunaj ali pa kličejo. Uporaba mobilnih telefonov pa ni dovoljena.

Vsem tujcem je omogočen prvi (brezplačen) klic, s katerim svojim bližnjim sporočijo ker se nahajajo.

Telefonsko kartico lahko kupijo v objektu, prav tako pa tudi cigarete in podobno blago, ki ga tujci želijo kupiti (npr. napolitanke).

16.
Vodja izpostave nam je zaupal, da pogrešajo čajno kuhinjo, kjer bi si tujci lahko sami pripravljali tople napitke (kuhalnik je sedaj nameščen na hodniku, v bližini telefona).

17.
Utesnjeni prostori ne omogočajo, da imajo tujci svoje stvari pri sebi. Te deponirajo v skladišču, dostop do shranjenih stvari pa je mogoč kadarkoli.

18.
V letu 2004 izpostava centra za tujce beleži s strani treh kršiteljev dve kršitvi javnega reda in miru in dve uporabi prisilnih sredstev (sredstev za vezanje in vklepanje).

Vsako uporabo prisilnega sredstva je ocenilo vodstvo in ugotovilo, da je bila uporaba prisilnega sredstva utemeljena in v skladu s predpisi.

Kršitve hišnega reda izpostava centra sicer obravnava s pogovori, doslej pa se v ta namen še ni bilo potrebno poslužiti ukrepov za discipliniranje po hišnem redu.

19.
Pritožbeni postopki niso formalizirani. Pritožbe tujci lahko zaupajo inšpektorju, ta pa vodji izpostave, ki poskrbi sprejem potrebnih morebitnih ukrepov. Tujec dobi povratno informacijo glede svoje pritožbe od inšpektorja. Doslej je bilo nekaj takšnih pritožb, ki so se nanašale predvsem na zdravstveno oskrbo. Tudi sami smo slišali nekaj pritožb nad delom zdravnikov.
20.
Hišni red Centra za tujce je preveden v 13 svetovnih jezikov in tujcem na voljo na vidnem mestu na hodniku skupaj z brošuro o centru za tujce. Različne zloženke so na voljo tudi pri socialnih delavkah.

21.
Delavci izpostave se udeležujejo različnih seminarjev in izobraževanj, z namenom izboljšanja kvalitete dela.

Izpostava sicer sodeluje z območno enoto Rdečega križa in Karitasa (ki pomagata pri oskrbi tujcev z oblačili), Zdravstvenim domom M. Sobota, občino Moravske toplice. Obiskujejo jo predstavniki nevladnih organizacij, Amnesty Interantionala in Jezuitske službe za begunce, ki so npr. pomagali, da so pridobili Koran za tujce, ki je v arabskem in hrvaškem jeziku.


22.
V času od našega zadnjega obiska je prišlo do prenove sanitarnih prostorov, zlasti pa do preureditve kleti.

V kleti objekta se sedaj nahajata dve sprejemni čakalnici, kamor so nameščeni tujci ob sprejemu, zlasti pa med 22 in 7 uro. Vsak prostor (približne izmere 15m2) omogoča začasen sprejem za 5 do 6 oseb, praviloma največ za 12 ur, Pri tem se t. i. čakalnica II uporablja praviloma za kratkotrajno namestitev oseb, ki so takoj odstranjene iz države.

Prostora sta pod video nadzorom, z govorno napravo in z ločenim straniščem (školjko). V prostoru je vodovodna armatura s toplo in mrzlo vodo in lesena klop. Prostora sta bila v času našega obiska ogrevana, čista, prezračena in urejena.

Za počivanje tujci uporabljajo žimnico (debelješo peno) s prevleko, ki se čisti po vsaki uporabi. Na voljo pa so jim tudi odeje.

23.
Tuširanje tujci opravijo v t. i. tuširnici, ki zaradi pomanjkanja prostorov služi tudi kot prostor za razgovore z inšpektorji. Tu sta dva tuša, ki ju od ostalega prostora ločuje plastificirana zavesa, vendar se na enkrat tušira le en tujec, ker tuša nista med seboj ločena, kar bi zagotavljajo potrebno zasebnost.

24.
Za zdravniške preglede se uporablja utesnjen prostor - ambulanta, pred njo pa je čakalnica.
V kleti objekta sta še pralnica in skladišče, kjer so shranjene osebne stvari tujcev.

25.
V neposredni bližini spalnic v pritličju objekta se nahajajo sanitarije za ženske (ta prostor je bil v času našega obiska zaklenjen, saj ni bilo nastanjene nobene tujke). V njih se nahajata počepnika, tuš, umivalnika in dve ogledali.

V prostoru moških sanitarij pa dva počepnika, pisoar, tuš, štirje umivalniki.

Število stranišč in umivalnikov je bilo glede na število tujcev, ki so bili nastanjeni v objektu, zadostno. Vprašanje pa je, če bi takšna trditev bila mogoča tudi ob polni zasedenosti izpostave centra za tujce.

26.
V ženski spalnici, v izmeri približno 15m2, se nahaja osem postelj. V moških spalnicah, v približni izmeri 5X6.5m (32.5 m2) pa je bilo nameščeno po osem pogradov (nadstropnih postelj).

Število postelj v spalnicah ne omogoča namestitev druge opreme (npr. garderobnih omaric). Tako smo oblačila in druge osebne stvari tujcev opazili tudi na posteljah, ki niso bile zasedene, saj tujci nimajo dovolj obešalnikov kamor bi jih lahko odlagali.

Že nekaj časa je število nastanjenih tujcev manjše od razpoložljivih ležišč. Zato bi bi bilo mogoče iz skupnih spalnic odstraniti postelje, ki so nezasedene, saj bi s tem tujci imeli več prostora. S tem bi se omogočila tudi boljša preglednost prostora in ustvaril vtis večje prostornosti.

27.
Na oglasni deski na hodniku, pred spalnicami smo opazili seznam svetovalcev za begunce, seznam mednarodnih organizacij in Bilten Varuha človekovih pravic.

28.
Delavci izpostave opravijo veliko prevozov tujcev. Seveda so za ta namen potrebna tudi ustrezna vozila. Vendar smo ob obisku lahko slišali, da objekt za prevoze tujcev razpolaga le z dvema starejšima voziloma, z veliko prevoženimi kilometri, ki pa tudi nista ustrezna (vozila nimata ustreznega prezračevanja).

29.
Tako kot so zlasti bivalni prostori za tujce premajhni in s tem utesnjeni, so tudi prostori za zaposlene neustrezni (štirje inšpektorji imajo npr. delovni prostor v sobi v približni izmeri 1.5m x 4.3m).

ko smo npr. lahko videli, da v utesnjenem prostoru v približni izmeri 4m2 delajo 4 inšpektorji.
Pomočnik vodje izpostave nas je seznanil, da se že nekaj časa načrtuje dograditev objekta. To bi pomenilo izboljšanje standarda nastanjenih tujcev in olajšalo delo zaposlenih.

30.
Ob obisku smo ugotovili sproščeno obnašanje tujcev, ko smo se z njimi pogovarjali o vprašanjih vsakodnevnega življenja in bivanja v objektu. Ob obisku nismo prejeli nobenih pritožb na ravnanje oziroma postopanje delavcev izpostave centra za tujce. Nasprotno, vsi tujci so pohvalili osebje in njihovo delo z njimi.

Tujci pa so predlagali, da bi se čas za nočni počitek skrajšal tako, da bi bili lahko zvečer za eno uro dlje časa budi, kar bi omogočalo daljše spremljanje večernega TV programa. Prav tako so predlagali, da bi se povišal dvig denarnih sredstev (do sedaj 20) na teden, da bi si lahko kupili več priboljškov.

Predlagamo, da se njihova predloga obravnavata in, da se tujcem sporoči ugotovitve oziroma morebitne zadržke za njuno uresničitev. 2.0 - 1 / 2005 - 2 - SE

20.04.2005; Poročilo o obisku Nastanitvenega centra v Postojni

Dne 20.04.2005 je Varuh človekovih pravic napovedano obiskal Nastanitveni center v Postojni (v nadaljevanju: center). Obisk sta opravila Aleš Butala, namestnik varuha in Nataša Bratož, svetovalka varuha II. Sprejela ju je ga. Štefka Faflek, koordinatorka reintegracije.

1.
Osebe, ki bivajo v centru je mogoče ločiti v dve skupini:
• bivše osebe z začasnim zatočiščem, ki bivajo v centru v skladu z Zakonom o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97 in 67/2002);
• osebe, ki so v Republiki Sloveniji pridobile azil in bivajo v centru v skladu z Uredbo o pravicah in dolžnostih beguncev v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št.33/2004 in 129/2004).

V skladu s 3. členom Zakona o dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 69/2002) so v centru nastanjene posebej ranljive skupine, kamor sodijo predvsem mladoletne osebe, invalidi, starejše osebe, nosečnice, samske ženske, starši samohranilci z mladoletnimi otroci, žrtve spolnih zlorab ter mučenja ali organiziranega nasilja.

2.
Center se nahaja v objektu nekdanje vojašnice, ki je v lasti Republike Slovenije. Obdan je z ograjo, vhodna vrata pa se po besedah sogovornice ne zaklepajo, saj je center odprtega tipa. Kljub temu, da je objekt dotrajan in potreben obnove, je v njem prebivanje še vedno mogoče. Glede na obstoječe razmere, dotrajanost samega objekta in opreme v njem je bil prvi vtis ob vstopu v objekt dober in je pokazal, da je za čistočo v objektu dobro poskrbljeno.

3.
Na dan obiska je bilo v centru nastanjenih 130 oseb, od tega:
• 115 oseb z dovoljenjem za stalno prebivanje in osebnim delovnim dovoljenjem (osebe iz BiH, ki so bivši imetniki začasnega zatočišča);
• 3 osebe iz Sierra Leonea, ki so v postopku pridobitve azila;
• 5 oseb (družina) iz Kosova s priznanim statusom begunca po Zakonu o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odl. US, 113/2000-odl. US, 124/2000, 67/2001 in 98/2003);
• 1 oseba, ki v centru prebiva na podlagi odločbe o dovolitvi zadrževanja, izdane v skladu z Zakonom o tujcih (Uradni list RS, št. 108/02-uradno prečiščeno besedilo); je državljan BiH, židovske veroizpovedi;
• 6 oseb – partnerji oz. družinski člani nastanjenih oseb, ki so zaposleni, a ne izpolnjujejo pogojev za namestitev v centru.

Po besedah sogovornice med navedenimi osebami ni nobene osebe brez spremstva. Od vseh nastanjenih je cca. 60-70 takih, ki sodijo v skupino ranljivih oseb.

4.
Tujci prebivajo v sobah, ki so, glede na namembnost objekta v preteklosti, razmeroma velike (cca. 20-25 m2). Neposredni ogled nekaterih sob v prvi etaži je pokazal, da tujci v danih razmerah razmeroma dobro skrbijo za urejenost in čistočo sob. Sobe so dobro osvetljene z dnevno svetlobo. V sobah so tujci nameščeni posamezno (samski) ali kot družina (mož, žena in otroci ali mati in sin, mati in hči). V slednjem primeru je soba z montažno steno iz iverne plošče ali podobnega materiala (knauf) do višine odraslega človeka (zaradi višine stropov stena ne sega do stropa) razdeljena na dva ločena prostora; npr. en del za starše, drugi del za otroke ali en del za mater, drugi del za sina). S tem jim je vsaj deloma zagotovljena minimalna zasebnost. Vse sobe imajo ključ in jih stanovalci zaklepajo. Uprava nima rezervnih ključev sob.

V sobah ni kopalnice, tekoče vode in kuhinje. Stanovalci so si sobe uredili sami, večinoma z lastno opremo. Na širokih hodnikih imajo nekateri nameščeno tudi pohištvo – omare, za shranjevanje osebnih stvari. Nekateri v sobah tudi kuhajo in so si v ta namen priskrbeli tudi kuhinjske štedilnike ter hladilnike. Ostali imajo možnost kuhanja na hodniku pred sobo, kjer imajo nameščene kuhinjske štedilnike. V vsakem od treh nadstropij je en prostor, v katerem sta tekoča topla in hladna voda, namenjen pomivanju posode ter drugim kuhinjskim opravilom. Pomivalno korito za pranje posode je nameščeno tudi na hodniku v vsakem posameznem nadstropju. Prostor za pomivanje posode služi tudi kot pralnica in sta v njem nameščena dva pralna stroja. Stanovalci sami perejo perilo in oblačila, center jim zagotavlja čistila (vim, wc račka in varikina).

V vsakem nadstropju se nahajata dva prostora za skupne sanitarije tako za moške kot ženske. Na štiri osebe je predvideno eno stranišče – počepnik. V vsaki etaži sta tudi dve kopalnici z ločenimi tuši. Stanovalcem je voda zagotovljena vseh 24 ur dnevno. Ogled kopalnice pokaže, da se v njej po stenah nabirata vlaga in plesen, saj se nobeno od dveh oken ne da odpreti. Sogovornica pove, da za popravila v kopalnicah, sanitarijah in drugih prostorih po potrebi skrbi hišnik.

5.
Družabnemu življenju, ki sicer ni posebej organizirano, je namenjen skupni prostor - TV soba. Po besedah sogovornice se stanovalci med seboj posebej ne družijo, so bolj družinski ljudje. Radi opravljajo ročna dela (pletenje, kvačkanje). Do medsebojnih sporov, bodisi zaradi porekla, nacionalnosti ali drugih razlogov, med tujci ne prihaja.

6.
Večina tujcev prejema denarno socialno pomoč (ta znaša približno. 47.000,00 tolarjev na osebo, zakonski par prejme skupaj 77.000,00 tolarjev, štiričlanska družina z dvema mladoletnima otrokoma pa 115.000,00 tolarjev), za otroke prejemajo otroški dodatek (ta znaša 27.000,00 tolarjev za otroka). Dvakrat na leto prejmejo tudi enkratno denarno pomoč. Tujci prispevajo k nastanitvi in oskrbi v centru v znesku 9.000,00 tolarjev na osebo. Plačujejo prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje (v višini 3.400,00 tolarjev na osebo), po želji pa tudi prispevek za dodatno oz. prostovoljno zdravstveno zavarovanje ( 5.000,00 tolarjev). Za preživetje jim ostane 30.000,00 tolarjev.

7.
Zdravstveno varstvo oziroma zdravniška oskrba tujcev je zagotovljena v ZD Postojna. Nemočnim oziroma tistim, ki sami ne zmorejo obiska pri zdravniku je zagotovljena pomoč pri prevozu do zdravstvene ustanove, v kateri potrebujejo pomoč oziroma druge zdravstvene storitve. Center nudi pomoč tudi pri razdeljevanju zdravil tistim, ki tako pomoč potrebujejo (gre predvsem za osebe, ki morajo jemati več različnih zdravil večkrat na dan).

8.
Za prehrano skrbijo tujci sami in v ta namen ne prejemajo od centra hrane ali denarja za nakup le te. Hrano oziroma osnovna živila prejemajo od Rdečega križa v obliki paketov, pakete s hrano, pralnimi praški, zobnimi pastami in drugimi stvarmi za osebno higieno pa pripeljejo tudi donatorji iz Italije. Sogovornica pove, da kot skrbnica skrbi za prehrano ene nemočne osebe. Za prehrano te osebe je tedensko namenjenih 5.000,00 tolarjev, soseda pa pripravi tri dnevne obroke na dan vsak teden. Za ostale nemočne in njihovo prehrano skrbijo sosedje.

9.
Pravila prebivanja v centru ureja Hišni red. Sogovornica pove, da morajo tujci spoštovati osnovna pravila Hišnega reda, sankcij za kršitev Hišnega reda ni.

10.
Tujci se v centru in njegovi okolici prosto gibajo, ga zapuščajo in se vanj vračajo brez omejitev. Obiski so dovoljeni ves čas 24 ur na dan. Na dvorišču imajo otroci na voljo tudi otroška igrala.

11.
V centru je v rednem delovnem razmerju upravnik, ki je bil na dan našega obiska odsoten. Koordinatorka reintegracije je zaposlena pogodbeno in prihaja v center trikrat tedensko. Preko javnih del sta kot koordinatorki reintegracije zaposleni še dve osebi. V centru je dovolj dela tudi za hišnika, ki skrbi za redno vzdrževanje prostorov ter potrebna popravila.

12.
Predvideni rok za zaprtje centra in izselitev oziroma preselitev tujcev je do 31. avgusta 2005 oziroma najkasneje do konca letošnjega leta.

Po besedah sogovornice so bili 4 tujci, ki potrebujejo stalno oskrbo in nego, pretekli teden preseljeni oziroma nastanjeni v Dom starejših občanov v Postojni, dva tujca s težavami v duševnem zdravju pa sta bila nameščena v prostore, s katerimi razpolaga društvo Novi Paradoks. Vprašanje preselitve oziroma premestitve posameznikov rešujejo individualno s pogovori in ob sodelovanju CSD Postojna. Kjer je bilo mogoče, so navezali stike s sorodniki, jih seznanili z okoliščinami in možnostmi o najprimernejši namestitvi, to je v DSO ali pri sorodnikih. Večina tujcev se je odločila za namestitev v DSO po predhodnem ogledu doma in razgovoru z direktorjem. Nekateri tujci bodo premeščeni bodisi v katerega izmed nastanitvenih centrov v Mariboru ali Celju. Možnosti za premestitev 18 tujcev, ki ne sodijo v skupino ranljivih oseb, so tudi v Luciji, v nekdanjem samskem domu SCT, ki v enem delu še ni naseljen. Center nudi pomoč tudi pri iskanju zasebne namestitve s posredovanjem naslovov najemodajalcev. Napovedano zapiranje centra in dejstvo, da bodo nastanjeni tujci iskali namestitev tudi pri zasebnih najemodajalcih, je povzročilo zvišanje najemnin v postojni in bližnji okolici. To pa povzroča dodatne težave pri iskanju zasebnih namestitev, saj je večina nastanjenih tujcev brez zaposlitve in stroška najemnine brez pomoči države oziroma lokalne skupnosti ne bi zmogli. Po besedah sogovornice je v skupini od 19 do 45 let starosti zaposlenih približno 45% tujcev, nekateri tudi študirajo. Nezaposlenim je center pomagal najti zaposlitev. Veliko je zaposlenih v bližnjem LIV-u, in sicer preko leasinga dela Atrdeco.

13.
Po besedah sogovornice kakšnih težav oziroma vznemirjenja zaradi zaprtja centra med nastanjenimi tujci ni in jih tudi ni pričakovati. Pogovori s tujci, ki smo jih srečali na ogledu, pokažejo, da se nekateri ne strinjajo s premestitvijo in želijo ostati v Postojni. Pritožujejo se zaradi plačevanja prispevka k namestitvi in razmer, v katerih živijo. Želijo, da bi se za njihovo premestitev našla takšna rešitev, da bi lahko ostali v Postojni, za namestitev pa bi plačevali enak znesek kot ga plačujejo sedaj.

14.
Država torej načrtuje, da bo center najkasneje do konca letošnjega leta zaprla, kar pomeni konec nastanitve za njegove uporabnike. Odgovornost države in vseh njenih pristojnih organov je, da v sodelovanju z osebami, ki so v centru še nastanjene, z ustrezno skrbnostjo pomaga pri iskanju primerne nove namestitve in pri tem še posebno skrb nameni osebam, ki sodijo v ranljivo skupino. 5.2 - 18 / 2005

06.06.2005; Obisk Azilnega doma v Ljubljani

1. Varuh človekovih pravic je 6.6.2005 nenapovedano obiskal Azilni dom, Cesta v Gorice 15, Ljubljana Vič. Obisk so opravili varuh človekovih pravic g. Matjaž Hanžek, namestnik varuha g. Aleš Butala in strokovni sodelavec g. Uroš Kovačič. V Azilnem domu nas je sprejela ga. Aleksandra Hoivik, podsekretarka v Sektorju za azil.

Glavni namen obiska je bil preveriti ravnanje s tujci, nameščenimi v sprejemnih prostorih Azilnega doma. Na naše pisne poizvedbe nam je namestnik generalnega direktorja Direktorata za migracije z dopisom z dne 28.4.2005, šifra 18-02-034-118/2005 potrdil zatrjevanja o zaklepanju sprejemnih prostorov Azilnega doma. Pojasnil je, da tako želijo preprečiti dostop tistim, ki niso upravičeni do zadrževanja v teh prostorih. Hkrati naj ta ukrep omogoči nadzor nad dogajanjem v sprejemnih prostorih. Pri tem pa je odgovor namestnika generalnega direktorja zagotavljal, da tujec, ki želi zapustiti sprejemne prostore, lahko z zvoncem pokliče delavca Azilnega doma, da mu odpre vrata in ga spusti ven.

2. S predstavnico Komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope smo 20.5.2005 obiskali Azilni dom. Takrat smo ugotovili dejansko stanje, ki zaklepanje sprejemnih prostorov postavlja v nekoliko drugačno luč. Ugotovili smo namreč, da dobi vsak tujec ob sprejemu v podpis izjavo, da je seznanjen z dejstvom, da zapustitev prostorov Sektorja za azil, Cesta v Gorice 15 v Ljubljani pred sprejemom prošnje za azil, pomeni odstop od želje in namena zaprositi za azil v Republiki Sloveniji. Tako lahko tujec kadarkoli zahteva, da se mu odklenejo vrata sprejemnih prostorov in se mu omogoči izhod, vendar takšno njegovo ravnanje šteje kot preklic izjave volje podati vlogo za azil, kar pomeni tudi izgubo vseh pravic, povezanih s statusom prosilca za azil.

3. Tujcem, ki so v sprejemnih prostorih, ni dovoljeno omejevati gibanja. Tujci so seveda zavezani spoštovati hišni red in ostala pravila oziroma predpise, ki se nanje nanašajo. Zakon o azilu pa tudi noben drug zakon ali na njega oprt podzakonski predpis ne določa, da (začasna) zapustitev prostorov Azilnega doma pomeni "odstop do želje in namena zaprositi za azil v Republiki Sloveniji".

Zakon o azilu v 42. členu določa domnevo umika prošnje za azil, če prosilec za azil samovoljno zapusti Azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku treh dni ne vrne. Takšna domneva velja za prosilce za azil, torej za tujce, ki so (že) vložili prošnjo za azil, ne pa tudi za tujce na sprejemnem oddelku, ki prošnje za azil še niso vložili. Možna je vrnitev v prejšnje stanje, če so podani opravičeni razlogi za začasno zapustitev Azilnega doma.

Prav tako je treba upoštevati, da se ukrep omejitve gibanja po 27. členu Zakona o azilu lahko odredi zgolj prosilcu za azil, ne pa tudi tujcu, ki prošnje za azil še ni vložil in nima statusa prosilca za azil. Tujec, nastanjen v sprejemnih prostorih, tako lahko prosto zapusti sprejemne prostore in odide, pa čeprav bi bil podan kateri od taksativno naštetih razlogov, ki bi sicer zoper prosilca za azil dovoljevali začasno omejitev gibanja.

Prav tako štejemo, da splošno omejevanje gibanja osebam, nastanjenim na sprejemnem oddelku Azilnega doma, ni mogoče utemeljevati na določbah Zakona o nalezljivih boleznih. Osamitev (izolacija) je namreč ukrep, s katerim zdravnik (ne pa delavci Sektorja za azil) omeji zbolelemu za nalezljivo boleznijo svobodno gibanje, kadar to lahko povzroči direkten ali indirekten prenos bolezni na druge osebe. Sprejemni prostori Azilnega doma imajo v ta namen dve izolirnici (torej prostora za osamitev bolnikov). Ni pa mogoče kar počez, brez ugotovljene zdravstvene idikacije s strani zdravnika, osamiti vseh tujcev, nastanjenih v sprejemnih prostorih, zgolj zato, ker še niso bili na zdravniškem pregledu. Morebitna drugačna vsebina (ali razlaga) priporočil glede preventivnih ukrepov ob nameščanju prosilcev za azil v Azilni dom je v nasprotju z Zakonom o nalezljivih boleznih, Zakonom o azilu ter drugimi predpisi, ki urejajo ravnanje s tujci.

Razlogi spoštovanja hišnega reda in miru lahko utemeljujejo zaklepanje sprejemnih prostorov, vendar je tam nastanjenim tujcem treba omogočiti, da brez kakršnegakoli pogojevanja sprejemne prostore tudi zapustijo. Za drugačno ravnanje s tujci, nastanjenimi v sprejemnih prostorih Azilnega doma, ni zakonske podlage. Tako predlagamo takojšnjo ukinitev prakse dajanja tujcem v podpis izjavo, da zapustitev prostorov Sektorja za azil pomeni odstop od želje in namena zaprositi za azil v Republiki Sloveniji.

4. Ob našem obisku 20.5.2005 so bili sprejemni prostori močno prezasedeni. Tujci so ležali kar na tleh in sicer na tankih ležiščih iz pene (armafleks) na hodniku in v "sprejemnici - moški", ki je sicer namenjena zgolj nekajurni nastanitvi. Zaradi velikega števila ljudi so bile nastanitvene razmere takrat dejansko nevzdržne. Ob našem obisku 6.6.2005 pa so bili v sprejemnih prostorih le štirje tujci, pa še ti so v času našega obiska (po 10. uri dopoldne) že bili v postopku sprejemanja prošnje za azil. Tako so bili sprejemni prostori ob našem drugem obisku prazni, razen dveh čistilk, ki sta opravljali svoje delo.

Pojasnjeno nam je bilo, da je spremenjeno stanje posledica ukrepov, sprejetih za učinkovitejše delo v postopku sprejemanja prošenj za azil. Tako so ob našem obisku 20.5.2005 opravljale pogovor in izpolnjevale prošnje za azil le tri uradne osebe Sektorja za azil, ob našem obisku 6.6.2005 pa je bilo njihovo število povečano na pet. Seveda bo čas pokazal, ali je šlo zgolj za naključje, da je bilo na dan našega drugega obiska v sprejemnih prostorih manj tujcev, ker je bilo tisti dan pač v Azilni dom napoteno in pripeljano manjše število tujcev, ali pa je res prišlo do spremembe v organizaciji in učinkovitejšemu delu pri sprejemanju prošenj za azil in je ozko grlo na tem področju vsaj nekoliko omiljeno.

Znova velja opozoriti na 12-urni rok od prihoda tujca v Azilni dom, ko mora uradna oseba Sektorja za azil z njim opraviti razgovor in izpolniti prošnjo za azil (če to ni bilo opravljeno že na policiji). Večje število uradnih oseb naj bi skrajšalo trajanje postopka pri sprejemanju prošnje za azil, vendar ne gre spregledati, da se to delo opravlja samo med tednom, ne pa tudi ob sobotah, nedeljah in v dela prostih dnevih. Tako je še vedno čakalna doba najmanj 48 ur za tujce, ki so napoteni ali pripeljani v Azilni dom v petek, že po izteku delovnega dne za uradne osebe sektorja za azil.

5. Uradna zmogljivost sprejemnih prostorov Azilnega doma je 18 oseb. Ob takšni ali manjši zasedenosti so bivalne razmere zelo dobre. Azilni dom s sprejemnimi prostori je bil odprt septembra 2004 in gre praktično za nove prostore. Žal pa smo ob ogledu (sprejemnih prostorov in samega Azilnega doma) opazili, da so oprema, ter notranjost in zunanjost samih objektov na več mestih že močno zamazane, poškodovane, slabo vzdrževane in v presenetljivo slabem stanju, upoštevaje starost objektov in opreme. Kot smo razumeli sogovornike, nekateri stanovalci doma ravnajo povsem brezbrižno in neodgovorno, pa so tako poškodovanja (in tudi tatvine) opreme in objektov vsakodnevni pojav.

Hišni red Azilnega doma posebej obravnava in prepoveduje namerno uničevanje opreme ter onesnaževanje skupnih prostorov in okolice Azilnega doma. Uveljavlja tudi povrnitev povzročene škode iz lastnih sredstev. Stanje Azilnega doma dobrih devet mesecev po njegovi otvoritvi kaže, da ravnanje z opremo in objekti ni bilo vselej v skladu z načelom dobrega gospodarjenja. Opazili pa smo tudi, da niso odpravljene niti napake, nastale pri sami gradnji (na primer zamakanje iz sanitarnih prostorov v spodnji večnamenski prostor, kjer je bilo treba namestiti več plastičnih posod, ki lovijo vodo, ki kaplja s stropa). Čeprav hišni red določa zavezo oseb v Azilnem domu, da skrbijo za čistočo sob, v katerih so nastanjeni ter, da sodelujejo pri čiščenju in urejanju skupnih prostorov in okolice Azilnega doma, pa smo zvedeli, da temu v praksi ni tako. Prav nič bi ne bilo napačno, da bi tudi sami tujci in prosilci za azil poskrbeli za red in čistočo, saj je to ena od oblik organiziranih aktivnosti, ki je boljša kot brezdelje in trošenje energije za povzročanje škode.

Predlagamo, da se skrbnemu ravnanju z opremo in objekti ter rednem vzdrževanju in sprotnem odpravljanju napak in okvar nameni večja pozornost.

6. Na sprejemnem oddelku so štiri sobe, opremljene s kovinskimi posteljami (pogradi), mizo, stoli (ne vedno v zadostnem številu ne glede na število postelj) ter nizkimi kovinskimi omaricami s policami (prav tako ne v zadostnem številu glede na število ležišč in brez možnosti, da bi oseba stvari v omarici zaklenila in jih tako napravila nedostopne drugim). Sobe so svetle, zračne in primerne velikosti za krajše bivanje (največ nekaj dni). Vsaka soba ima svoj ločeni sanitarni prostor s straniščem, tušem ter umivalnikom s toplo in mrzlo vodo. Soba za (samske) moške ima šest postelj, soba za družine prav tako šest postelj, soba za ženske in osebe s posebnimi potrebami ima štiri postelje, "sprejemnica za moške" pa je brez postelj in brez naravne svetlobe ter je namenjena le kratkotrajnemu (nekajurnemu) bivanju. Vendar pa smo tudi v tej "sprejemnici za moške" ob našem obisku 20.5.2005 opazili večje število tujcev, ki so prenočevali na tleh na armafleksu. Ta soba je opremljena zgolj z mizo, ima pa ločeni sanitarni prostor kot ostale sobe. Prezračevanje v tej sobi je s pomočjo zračnikov, dnevne svetlobe ni.

Dve izolirnici sta enako prostorni, s po štirimi posteljami, primerno opremo in pripadajočimi sanitarnimi prostori. Vsaka soba sprejemnega oddelka je opremljena s klicnim zvoncem, prostori pa so tudi pod videonadzorom.

Postelje so opremljene v vzmetnicami. Tujec ob prihodu dobi posteljnino (dve rjuhi, vzglavnik, odeje in dve brisači). Brisači lahko menja vsak dan, posteljnina pa se odda v pranje na 14 dni, če je potrebno tudi pogosteje.

Tujci dobivajo hrano v sprejemnih prostorih zgolj v obliki t. i. lunch paketov. Dobivajo torej hladen obrok hrane, ki naj zadostuje za cel dan. Ob večdnevnem bivanju v sprejemnih prostorih bi bilo prav zagotoviti vsaj en topel obrok hrane dnevno, še posebej za otroke in druge ranljive osebe.

7. V Azilnem domu je redno zaposlena medicinska sestra, pogodbeno pa tja prihajajo trije zdravniki in sicer specialist epidemiolog ter dva specialista splošne medicine. Zdravniki v Azilnem domu izvajajo predvem preventivo, glede kurative pa se tujcem in prosilcem za azil omogoči obisk zdravnika v Zdravstvenem domu Vič. Zunaj Azilnega doma sta tujcem in prosilcem za azil dostopna tudi zobozdravnik in zdravnik psihiater. Pogodbeni zdravniki prihajajo v Azilni dom vsakodnevno (razen sobote in nedelje) ter so tujci zdravniško pregledani takoj ob njihovem prihodu, najkasneje v roku 24 ur (z izjemo ob koncu tedna).

8. Po opravljenem zdravniškem pregledu in sanitarno dezinfekcijskem postopku so tujci nameščeni v večnamenski prostor Azilnega doma, kjer čakajo na pogovor in izpolnitev prošnje za azil. Pred zadnjimi spremembami v Azilnem domu so bili tujci v večnamenskem prostoru tudi po 10 dni. Zdaj pa so nam zagotovili, da je rok do izpolnitve prošnje za azil mnogo krajši. Ob našem obisku v večnamenskem prostoru ni bilo nobenega tujca, še vedno pa so bile tam postelje (pogradi).

9. Tujcem v sprejemnih prostorih, zlasti ob večdnevnem bivanju, je treba zagotoviti najmanj dve uri gibanja dnevno na svežem zraku. Kot smo razumeli se v praksi to ne dogaja, saj imajo tujci izhod le v času čiščenja sprejemnih prostorov. Čas bivanja na prostem je tako krajši od dveh ur (tudi zgolj samo eno uro dnevno). Predlagamo, da se ta nepravilnost odpravi in se tujcem zagotovi gibanje na svežem zraku najmanj dve uri dnevno. Pri tem naj opozorimo, da prostor za gibanje tujcev na svežem zraku ni najprimernejši. Gre za parkirišče z avtomobili in je prostor že zato neprijazen, saj praktično ne omogoča aktivnosti razen brezciljnega zadrževanja na prostem. Prav je tudi, da se tujcem ter prosilcem za azil izhod na prosto omogoči skozi vrata, ne pa skozi okna, kot smo to opazili ob našem obisku 20.5.2005, ko so tujci iz večnamenskega prostora lahko na prosto prišli le skozi okno, ker so bila vrata zaklenjena.

10. Ob večjem številu tujcev z registrskim listom (izjavo tujca, da namerava v RS vložiti prošnjo za azil) prihaja v sprejemnih prostorih Azilnega doma do prezasedenosti in v posledici do slabih bivalnih razmer. Rešitev je v učinkoviti organizaciji dela in hitrejšemu postopku sprejemanja prošenj za azil. Dolgoročno pa je rešitev morda tudi v poenostavitvi postopka, ko ne bo (umetnega) ločevanja tujcev, ki izjavijo, da nameravajo vložiti prošnjo za azil in tujcev, ki so po opravljenem pogovoru že vložili prošnjo za azil in imajo status prosilca za azil. 2.6 - 3 / 2005

Poročila o obiskih centrov za tujce in azilnih domov

LETO 2004

02.07.2004; Obisk Centra za tujce, Izpostave centra za tujce II

Dne 28. 6. 2004 je Varuh človekovih pravic nenapovedano obiskal Center za tujce, Izpostavo centra za tujce II, Veliki otok 44z, p. Postojna (v nadaljevanju: izpostava centra). Obisk sta opravila Ivan Šelih, samostojni svetovalec in g. Uroš Kovačič, višji strokovni sodelavec. Sprejel ju je g. Janez Vereš, vodja izpostave.

1.
Tujec je v center za tujce nameščen na podlagi sklepa policije. Med bivanjem v centru se uredi vse potrebno za vrnitev tujca v domovino ali v državo, iz katere je nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo. Po usmeritvah policije se v Izpostavo centra za tujce II v Postojni nameščajo tujci, s katerimi so postopke vodile policijske enote s področja Policijskih uprav Ljubljana, Kranj, Novo mesto, Nova Gorica in Koper, s področja ostalih policijskih uprav pa praviloma v Izpostavo centra za tujce I v Prosenjakovcih.

2.
Izpostava centra se nahaja v objektu, ki je preurejen iz bivše vojaške pralnice. Objekt je obdan z visoko ograjo z označbo namembnosti. V času našega obiska je še vedno potekala obsežna prenovitev objekta. Po besedah sogovornika je prenova v zaključni fazi in je konec adaptacijskih del pričakovati v naslednjem mesecu, sanacijo okolice z izgradnjo prostora za zunanjo rekreacijo pa do konca tega leta. Ob obisku smo zato našo pozornost namenili predvsem pregledu razmer in prostorov, v katerih so trenutno nameščeni tujci. Po zaključku prenove, ko bo torej izpostava centra zaživela v polni meri (predvidoma bo lahko sprejela do 220 tujcev), pa bo tudi priložnost za podajo celovitejše ocene razmer in nastanitvenih pogojev.

3.
Ob našem prihodu je bilo v izpostavi 16 tujcev (od tega je bilo enajst moških, tri ženske, mladoletnik in tujec iz ranljive kategorije, en tujec pa se je nahajal na izhodu), ob koncu obiska pa se je v izpostavi centra nahajalo le še sedem tujcev, saj so bili v času obiska premeščeni drugam (npr. v Azilni dom zaradi vložene prošnje za azil). Sogovornik je potrdil, da v primeru prošnje za azil, takšno prošnjo tujca sprejmejo in z njim ravnajo, kot je določeno za prosilca za azil.

Po besedah sogovornika je tudi sicer zaradi prenovitvenih del, ki so moteča, v izpostavi centra v zadnjem obdobju nastanjeno le manjše število tujcev. Po potrebi se poslužujejo tudi premestitev v Izpostavo centra za tujce I v Prosenjakovce. Nekaj časa (konec lanskega leta) pa je bil objekt zaradi nujnih popravil tudi prazen.

4.
Zaradi prenove so trenutno tujci nameščeni le v t.i. Oddelku za ranljive kategorije, ki lahko sprejme do 45 oseb. Povprečna doba tujca v izpostavi centra je le nekaj dni (praviloma od tri do pet dni), izstopajo le primeri odstranitve tujcev iz Moldavije, ki potekajo daljši čas (do treh tednov). Med tujci prevladujejo državljani držav bivše Jugoslavije in Albanije.

Prenovitvena dela oziroma dejstvo, da se za nastanitev tujcev uporablja le en oddelek (vse sobe za nastanitev se nahajajo na istem hodniku) onemogoča prostorsko ločevanje posameznih kategorij npr. mladoletnikov ali žensk. Tudi sicer pri namestitvah v sobe ni stroge ločitve moških in žensk ter mladoletnikov, saj pri nameščanju upoštevajo vse okoliščine posameznih primerov. Tako so npr. skupaj nameščene družine ali pa člani skupine, ki so skupaj prišli v državo.

V primeru sprejema mladoletnika je o tem vselej obveščen Center za socialno delo Postojna, da mladoletniku postavi skrbnika (običajno nekoga izmed članov Slovenske filantropije).

5.
Urnik dnevnih aktivnosti, postopek za sprejem in nastanitev tujcev, njihove dolžnosti in pravice v zvezi z nastanitvijo in bivanjem v centru za tujce poleg Pravilnika o posebnih pravilih bivanja in gibanja tujcev v centru za odstranjevanje tujcev in pogojih ter postopku za uporabo milejših ukrepov (v nadaljevanju: pravilnik) ureja Hišni red centra za tujce z dne 17. 1. 2004, šifra 216-1-S/1631-2004, ki ga je izdal generalni direktor policije. Hišni red in njegovi izvlečki so prevedeni v različne tuje jezike (npr. angleški, francoski in španski jezik) in izobešeni na več vidnih mestih v izpostavi centra za tujce. Ob nastanitvi v centru dobi vsak tujec izvleček hišnega reda in brošuro z osnovnimi informacijami, ki se nanašajo na njegovo nastanitev v center za tujce v jeziku, ki ga razume. To tujcu omogoča, da se seznani z vsemi potrebnimi in koristnimi informacijami, povezanimi z bivanjem v centru, vključno s pravicami in dolžnosti.

Hišni red določa dolžnosti tujcev med prebivanjem v centu, pa tudi njihove pravice. Predvideva tudi, da se smejo med zaradi zlorab pravilnika in hišnega reda tujcem omejiti nekatere izrecno določene pravice. Zoper omejitev pravic ima tujec možnost pritožbe na vodjo centra za tujce, ki o pritožbi odloči v osmih dneh.

6.
Pritožbene možnosti znotraj izpostave centra za tujce niso posebej formalizirane (izjema je postopek, ki ga v primeru pritožb na ravnanje policistov določa 28. člen Zakona o policiji). Tako ni pisnega obvestila (informacije) o možnosti vložitve pritožbe ter o pritožbenem postopku. Smo pa na oddelku, kjer bivajo tujci opazili nabiralnik za pritožbe (in pohvale). Tako vloženo pritožbo bi reševala vodja centra za tujce. Vodja izpostave nam je zaupal, da tako vloženih pritožb praktično ni, temveč se tujci poslužijo možnosti neposredne pritožbe na zunanje organe (tudi varuha človekovih pravic).

7.
Po besedah sogovornika je v izpostavi centra za tujce 81 sistematiziranih delovnih mest: od tega 40 policistov, 5 socialnih delavcev (od tega je en sociolog in psiholog), 2 vzgojiteljici, 5 zdravstvenih delavcev (medicinske sestre), 3 sobarice, hišnik in ekonom ter 4 inšpektorji. Nekaj sistematiziranih delovnih mest je še nezasedenih.

8.
Za zdravstveno oskrbo skrbijo trije zdravniki (po pogodbi), ki v izpostavo centra praviloma prihajajo dnevno. Ti ob sprejemu pregledajo vsakega tujca. Kasneje lahko tujci opravijo obisk pri zdravniku vsak dan med 9.00 in 10.00 uro, v urgentnih primerih pa se je možno poslužiti pomoči ZD Postojna. Tujec potrebo za obisk pri zdravniku sporoči socialni delavki ali pa medicinski sestri, ki vsakega posameznega tujca vsakodnevno povpraša o tozadevni potrebi. Pomoči ZD Postojna se izpostava centra posluži tudi v primeru potrebe za zobozdravnika. V izpostavi centra pa (še) ni psihiatra (po besedah vodje izpostave prav sedaj poteka njegov izbor), kljub temu, da so se v zadnjem času že nekajkrat srečali s primeri tujcev, ki so potrebovali psihiatrično pomoč. To kaže, da je treba v najkrajšem času poskrbeti tudi za redno prisotnost psihiatra v izpostavi centra, s čemer bo zagotovljena permanentna strokovna pomoč.

Medicinska sestra je v izpostavi centra prisotna dopoldne in tudi popoldne (do 21. ure), v času vikenda in ob praznikih od 7 do 13 ure, ne pa tudi ponoči.

9.
V skladu s priporočilom Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja policisti sedaj nosijo orožje le pri zunanjem varovanju objekta, le v izjemnih primerih, po posebni odobritvi komandirja, pa tudi v oddelku za strožji policijski nadzor.

Za varnost tujcev in objekta na posamezno izmeno skrbi praviloma osem policistov.

10.
S 1. 7. 2004 hrano v izpostavo centra dostavlja družba Eurest iz Izole na podlagi nove pogodbe. V skladu s pogodbo bo tujcem zagotovljena dietna ali druga prehrana iz zdravstvenih ali verskih razlogov.

Po prenovi objekta bo za serviranje hrane služila nova razdelilnica hrane.

11.
V izpostavo centra za tujce tedensko prihajajo nevladne organizacije, zlasti predstavniki Slovenske filantropije, Jezuitske službe za begunce, Društva mozaik in tudi ostali. Ti izvajajo različne aktivnosti in na ta način pripomorejo k boljšim socialnim razmeram tujcev. Tako se s tujci pogovarjajo, se z njimi družijo in poskrbijo za njihovo animacijo.

12.
Po besedah sogovornika se v izpostavi centra ne srečujejo več z gladovnimi stavkami, ni s primeri poizkusov samomorov. V letošnjem letu tudi ni bilo primera uporabe prisilnih sredstev zoper tujce, v lanskem letu pa so bila prisilna sredstva uporabljena štirikrat zoper 6 oseb (predvsem sredstva za vezanje in vklepanje in enkrat plinski razpršilec). O uporabi le-teh se vodi posebna evidenca.

13.
Za vsakega tujca izpostava centra osnuje svoj spis v lokalni računalniški evidenci, kjer se beležijo vsi postopki z njim (npr. opravljeni pogovori).

Za nastanitev tujca poskrbi socialna delavka, ki ga tudi seznani s pravili bivanja. Socialne delavke obvladajo več svetovnih jezikov za potrebe nujne komunikacije, če pa je treba, se poslužijo tudi prevajalca. Ena izmed socialnih delavk je v času od 7 do 21 ure neprestano prisotna na oddelku, kjer bivajo tujci. Ta omogoča neposredno in sprotno medsebojno komunikacijo, zlasti pa je socialna delavka na voljo tujcem za pojasnila glede bivanja v centru. Socialna delavka trikrat na teden tudi poskrbi za nakupe v zunanji trgovini (tujci kupujejo predvsem cigarete, telefonske kartice in sadje ali sladkarije). To sicer socialni delavki vzame nekaj časa, vendar je takšen način po besedah vodje izpostave zaenkrat edina možnost nakupa priboljškov, kar tujcem sicer veliko pomeni. Morda bi bila rešitev ali kantina ali potujoča prodajala po vzoru zavodov za prestajanje kazni zapora.

Ob sprejemu dobi tujec toaletne potrebščine, britje pa je organizirano trikrat na teden zaradi preprečevanja samopoškodb. Toaletne potrebščine se tujcem nato delijo vsak teden (tujec prejme dva šampona, milo in toaletni papir, po potrebi pa tudi zobno ščetko s pasto za umivanje zob in prašek za pranje).

14.
Postopek z novo sprejetimi se začne v pritličju. Ob sprejemu zdravstvena služba centra opravi sanitarno higienski postopek in pregled osebe, ki jo sprejme.

V pritličju zgradbe, v neposredni bližini vhoda, se nahajata sobi, ki sta namenjena za sprejem žensk (označena s P41) in moških (P42). Tu izpostava centra sprejme tujce le za nekaj ur, po opravljenem sanitarno higienskem sprejemu in pregledu pa so nameščeni na oddelek.

V sobi za ženski sprejem so se nahajali trije pogradi, klop in miza. Od prostora je ločen sanitarni del, kjer se nahaja stranišče na počep in umivalnik. Prostor je opremljen s klicnim zvoncem in govorno napravo ter video nadzorovan. Prezračevanje je omogočeno tudi s pomočjo ventilatorja, vendar smo lahko zaznali, da je bil prostor slabo prezračen. Dnevna svetloba je ustrezna in prihaja skozi okno. Na vratih prostora je bil obešen tudi hišni red v slovenskem in angleškem jeziku.

Za sprejem moških tujcev se uporablja večja soba P 42, kjer se nahajajo klopi in 2 mizi. Tudi za namestitev v ta prostor velja, da traja le nekaj ur, saj so moški tujci še isti dan nameščeni na oddelek. Za ležišča se uporabljalo le ležalne pene (9) in odeje. Tudi ta prostor ima ločen sanitarni del s tremi pisoarji, straniščem na počep in dvema umivalnikoma. Opremljen je z klicnim zvoncem, govorno napravo in kamero. Na steni so bile nameščene tudi različne informacije o bivanju v izpostavi centra za tujce.

V neposredni bližini sob za moški in ženski sprejem se nahaja tuširnica s 7 ločenimi tuši, kar omogoča zasebnost pri umivanju. Tu se tujci okopajo pred namestitvijo na oddelek. Na steni kopalnice je nameščeno tudi večje število obešalnikov, kamor lahko tujci odložijo svoja oblačila.

V pritličju zgradbe se nahaja tudi ambulanta, kjer vsakega novo sprejetega tujca ob sprejemu pregleda zdravnik.

Prostori za sprejem, ki se nahajajo v pritličju zgradbe so bile sicer zadovoljivo čisti, vendar pa zaradi prenovitvenih del temu najbolj izpostavljeni (sliši se hrup).

Predlagamo, da se prostori za sprejem po vsaki uporabi vedno dobro prezračijo.

15.
Oddelek za ranljive kategorije, na katerem so tujci sedaj nastanjeni, se nahaja na prvem nadstropju, ki je od ostalega dela ločen z železnimi vrati, ki se zaklepajo. Tujci so nastanjenih v sobah, približne velikosti 20m2, s šestimi pogradi. Vsak prostor je opremljen z mizo, dvema stoloma in omaro s petimi predali. Ti omogočajo odlaganje oziroma shranjevanje le najnujnejših osebnih stvari tujcev. Ostale stvari imajo tujci deponirane v posebnem prostoru, dostop do njih pa je mogoč kadarkoli.

Posteljnina se menja vsakih štirinajst dni.

Sobe so dobro razsvetljene in prezračene. Sobe in prostore, v katerih prebivajo (tudi hodnik in klubsko sobo), vsakdan pospravljajo uporabniki sami. Ob ogledu niso dobili vtisa, da bi za red in čistočo ne bilo primero poskrbljeno.

Vrata sob se ne zapirajo. Za varnost tujcev ves čas skrbi en do dva policista.

16.

Na oddelku je pisarna socialne delavke.

Za druženje tujci uporabljajo klubsko sobo, kjer je dovoljeno tudi kajenje, ki je sicer prepovedano v sobah. V njej smo opazili TV, štedilnik, knjige in družabne igre (npr. človek ne jezi se). V njem se je nahajala tudi posoda s čajem z zajemalko, kozarce pa tujci dobijo pri socialni delavki. Vodo lahko tujci dobijo tudi na hodniku za posebnem aparatu.

Ta prostor tujci uporabljajo predvsem za druženje, igranje družabnih iger in medsebojni pogovor.

17.
Sanitarije za moške in ženske so ločene in se nahajajo na nasprotni strani hodnika. Moškim na tem oddelku so na voljo trije pisoarji, dva umivalnika in trije počepniki. Za tuširanje lahko uporabljajo tri tuše, ki omogočajo zasebnost, saj so med seboj ločeni.

V ženskih sanitarijah pa se nahajajo štiri stranišča na počep in 4 umivalniki, v tuširnici pa trije (prav tako ločeni) tuši in dva umivalnika.

Te prostore, vključno s tuši lahko tujci uporabljajo kadarkoli, za njihovo čistočo pa skrbi čistilka.

18.
V nadaljevanju hodnika, na katerem so sobe oddelka za ranljive kategorije, se nahaja oddelek za mladoletnike, ki pa sedaj ni v uporabi. Ena izmed sob tega oddelka se uporablja za drugo klubsko sobo z mizo za namizni tenis. Druga soba pa je spremenjena v jedilnico, ki jo naenkrat lahko uporablja do 25 tujcev.

19.
Stike z zunanjim svetom tujcem omogoča telefonski aparat, ki se nahaja na oddelku. Telefoniranje, ki ni omejeno, je mogoče kadarkoli, razen v času nočnega počitka, če bi ga to motilo. Telefonski aparat omogoča tudi povratne klice.

Po hišnem redu so obiski možni med 14.30 in 17.00 uro, vendar se obiski omogočijo tudi izven tega časa, upoštevajoč okoliščine posameznega primera (npr. obisk iz oddaljenega kraja).

Omejitev glede dopisovanja ni.

Izpostava centra nima organizirane nabave tujih časopisov ali revij. Te občasno zagotovijo sami. Sicer pa na željo tujcev pridobijo s pomočjo svetovnega spleta (interneta) izvleče posameznih časopisov.

20.
Informacije o hišnem redu in urniku dnevnih aktivnosti ter druge informacije (vključno z naslovi odvetnikov in drugih ustanov) se nahajajo na oglasni deski oddelka v različnih jezikih.

21.
Za zunanjo rekreacijo se uporablja asfaltiran atrij. Tu lahko tujci igrajo mali nogomet in badminton. Atrij je opremljen z nadstreškoma, ki omogoča njegovo uporabo tudi v slabem vremenu. Opazili smo, da se atrij zaradi prenove uporablja tudi za odlaganje različnih gradbenih materialov, a se to po besedah vodje izpostave umakne v času rekreacije.

Rekreacija je tujcem omogočena vsak dan, praviloma pa so tujci na prostem eno uro, ker več ne zdržijo. O bivanju na prostem se v izpostavi centra vodi posebna evidenca, kjer se zabeleži čas izvajanja zunanje rekreacije in prisotni tujci. Iz zabeležke za dan 27. 6. 2004 smo tako lahko razbrali, da je zunanjo rekreacijo koristilo 8 tujcev v času ene ure (igrali so nogomet).

Gibanje tujcev je omejeno na prostore samega centra. Rekreacija ima zato za njih velik pomen, saj pomeni fizično in psihično sprostitev. Ugodno vpliva na njihovo psihofizično počutje in posledično tudi na zmanjšanje medsebojnih konfliktov. Med športnimi aktivnostmi je med tujci najbolj priljubljeno igranje namiznega tenisa. Trenutno pa izpostava razpolaga le z eno mizo za namizni tenis, katere je bila dana v odpis že na Policijski akademiji v Tacnu. Vodja izpostave je v tej zvezi povedal, da že dve leti neuspešno prosi za pridobitev dveh miz za namizni tenis in mrežic zanje. Njegove predloge podpiramo, saj bo le z zadostnimi in ustreznimi športnimi rekviziti v polni meri omogočena rekreacija tujcem. V tej zvezi zato prosimo, da nam sporočite odzive na predloge vodje izpostave za nabavo dodatnih športnih rekvizitov.

22.
Delavci centra skrbijo tudi za vključevanje tujcev v kulturne, družabne in izobraževalne aktivnosti. V ta namen ima izpostava centra sprejet poseben tedenski plan aktivnosti. Tuji lahko rišejo, šivajo, pletejo, igrajo šah in druge družabne igre.

Tujem je omogočeno opravljanje verskih obredov, če to želijo. Objekt pa v ta namen ne razpolaga s posebnim prostorom. Morda je prenova objekta priložnost, da se razmisli tudi o tem, saj se lahko morebiten takšen prostor koristno uporablja tudi v druge namene.

23.
Po pojasnilih vodje izpostave se namenja velika pozornost izpopolnjevanju in usposabljanju delavcev izpostave centra za delo s tujci.

Zavedamo se, da je delo s tujci, zlasti pa socialnih delavk, v pogojih njihovega omejevanje prostosti posebno zahtevo in odgovorno, pogosto pa tudi stresno in neprijetno. Zato pozdravljamo vsakodnevno prizadevanje delavcev izpostave centra za korektne in prijazne postopke s tujci tako, da se v polni meri spoštuje njihovo osebnost, čas in dostojanstvo. To potrjuje tudi dejstvo, da v času našega obiska nismo prejeli nobenih pritožb na ravnanje oziroma postopanje delavcev izpostave centra.
***

V času prejšnjega obiska varuha (7. 5. 2001) smo opazili prostorsko stisko, še posebej pa slabe pogoje bivanja ter predlagali takojšne ukrepanje, da se odpravijo vsaj glavne pomanjkljivosti in tako zagotovi spoštovanje človekove zasebnosti in njegovega dostojanstva vsem tujcem, ki so nastanjeni v objektu Postojna. Za ureditev razmer smo predlagali več ukrepov, kot to izhaja iz dopisa varuha z dne 16. 5. 2001, številka 2.0/01-3-BU. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da so praktično vsi predlogi varuha upoštevani in realizirani. Policija je aktivno pristopila k uresničevanju priporočil varuha. Tako je bistveno izboljšala bivalne in sploh življenjske razmere tujcev, ki so nastanjeni v objektu Postojna. Prenova je izboljšala tako nastanitvene razmere za tujce, kot tudi razmere za delo osebja. Prenovljeni prostori zagotavljajo mnogo boljši standard kot je bilo to v preteklosti. Sobe so sedaj manjše, z največ šestimi posteljami, z ločenimi sanitarijami za moške in ženske. Kadrovske okrepitve pa so omogočile več dejavnosti, namenjenim tujcem in s tem izboljšanju njihovega položaja v času odvzema prostosti.

Prenovitvena dela se nadaljujejo. Seveda lahko varuh le vzpodbuja, da se prenova še preostalega dela čimprej zaključi. Kot že navedeno v uvodu, bo takrat tudi priložnost za celovitejšo oceno stanja in razmer v Izpostavi centra za tujce II v Postojni. 2.0 - 2 / 2004

LETO 2001

26.2.2001; Obisk Azilnega doma in Centra za odstranjevanje tujcev v Ljubljani

1. Varuh človekovih pravic je 21. februarja 2001 obiskal Azilni dom (AD) in Center za odstranjevanje tujcev (COT) na Celovški 166 v Ljubljani.

Obisk so opravili namestnika varuha Aleš Butala in France Jamnik, svetovalki varuha Ana Fröhlich in Bojana Cvahte ter svetovalec Ivan Šelih. Naši sogovorniki v Azilnem domu so bili g. Vladimir Korošec, vodja sektorja za azil, ga. Dominika Marolt, vodja oddelka za azil, v Centru za odstranjevanje tujcev pa g. Jože Konec, namestnik vodje Centra za odstranjevanje tujcev.

2. Zgradbo na Celovški 166 v Ljubljani si delita AD in COT. AD zaseda nastanitvene prostore v prvem, drugem in tretjem, COT pa v četrtem in petem nadstropju. Obema skupni so prostori v kletnem delu zgradbe, ki so namenjeni sprejemu prosilcev za azil in tujcev ter restavracija. Seveda pa so v uporabi obeh tudi skupni prostori zgradbe, kot so stopnišča in vhod v stavbo, kar vse ne dopušča strogega ločevanja prosilcev za azil v AD ter tujcev COT.

Režim v AD je praviloma prijaznejši, z manj omejevanja prostosti in svobode gibanja, kot pa to velja za tujce v COT. Ne preseneča, da so ob našem obisku tujci v COT predvsem izgovarjali besedo. Razumeti je, da večina tujcev v COT želi ugodnosti, ki veljajo za prosilce za azil. Na podlagi pogovora z tujci v COT smo lahko zaslutili, da večina izmed njih želi vložiti prošnjo za azil, da bi tako prišli v manj omejevalen režim AD. Če tujec izrazi željo, da bo vložil prošnjo za azil, je treba takšno njegovo prošnjo sprejeti ter z njim ravnati, kot je določeno za prosilca za azil.

Že zgolj iz funkcionalnih razlogov ni prav, da sta v isti zgradbi AD in COT. V zgradbi zaposleno osebje očitno ne uspe ločevati prosilcev za azil in tujcev, da bi ne prišlo do prehajanja tujcev iz COT v AD, in od tam brez dovoljenja iz stavbe ven, kljub omejitvi gibanja tujcev na prostore COT in okolico. V posledici so očitno sprejeti strožji ukrepi, ki se nanašajo tudi na prosilce za azil. Slednjim se tako bolj omejuje prostost npr. z izdajanjem posebnih dovolilnic, kot pa je to potrebno ali celo v Zakonu o azilu dovoljeno glede na status in pravice, ki jih imajo.

Temeljni predlog varuha je, da čimprej pride do ločitve AD in COT, saj enotna lokacija poslabšuje položaj predvsem prosilcem za azil, verjetno pa tudi tujcem in zaposlenim v zgradbi na Celovški 166 v Ljubljani. Lokacija je neustrezna tudi zato, ker praktično nima nobenih (zelenih) površin v okolici, ki bi bile primerne za rekreacijo ali zgolj za gibanje na prostem. Bivanje na svežem zraku pa je treba vsakodnevno zagotoviti tudi tujcem v COT. Večdnevna ali celo večtedenska in mesečna namestitev v zgradbi brez možnosti gibanja na svežem zraku lahko pomeni nečloveško ravnanje. Še posebej, ko se tujci gnetejo v prenapolnjenih spalnicah.

3. Nastanitvena zmogljivost stavbe na Celovški 166 je 250 oseb, kar pomeni v povprečju 50 postelj v vsakem nadstropju. Ob našem obisku je bilo v treh nadstropjih AD 126 prosilcev za azil (zmogljivost 150 postelj). V COT pa je bilo 120 tujcev (poleg tega pa še v Postojni 134 in v Prosenjakovcih 59). Tam je v dveh nadstropjih 142 ležišč in so bivalne razmere slabše kot pa v AD. V sobi, v kateri smo se pogovarjali s tujci, smo našteli celo deset postelj, čeprav ob našem obisku vse niso bile zasedene.

V sobah velikosti 15 m2 je nameščenih ne manj kot pet ali šest postelj. V prvem primeru pride na posameznika 3 m2, v drugem pa zgolj 2,5 m2 površine sobe. To razmerje med številom v sobi nastanjenih oseb in površino sobe je izrazito neprijazno in neugodno ter pod še sprejemljivimi standardi. Zgolj v primerjavo: večposteljna soba za obsojence v zavodu za prestajanje zaporne kazni mora imeti po Pravilniku o izvrševanja kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/2000) najmanj 7 m2 površine. Ta normativ velja sicer le za novogradnje in adaptacije, vendar v nobenem zavodu za prestajanje kazni zapora niso skupne spalnice tako utesnjene kot v AD in COT. Še posebej je majhna površina neprimerna za tujce, katerih nastanitev v COT je povezana z večjim omejevanjem svobode gibanja.

4. Postopek z novosprejetimi prosilci za azil in tujci se začne v kletnih, tako imenovanih sprejemnih prostorih. Pri tem ni nobenega ločevanja med prosilci za azil in tujci. Vse osebe, napotene v AD ali v COT, so ob sprejemu nastanjene v treh kletnih čakalnicah. Dve manjši čakalnici imata sanitarni prostor s straniščno školjko in tušem, večja čakalnica pa ima sanitarni prostor z dvema straniščnima školjkama in dvema tušema. V te tri prostore so nameščene prav vse osebe, ne glede na njihovo število ob posameznem sprejemu, čeprav je zmogljivost prostorov omejena. Tako se je že zgodilo, da je bilo v eni noči 330 novih sprejemov ter so prosilci za azil in tujci čakali tudi do štiriindvajset ur na postopek sprejema v AD ali COT. Ob našem obisku je bilo v večji čakalnici cca. 30 ljudi. Prenatrpanost prostora, smrad in zadušljiv zrak so ustvarjali vtis nečloveških razmer. Čakalnice so opremljene s pogradi, vendar ležišč pa tudi stolov ni dovolj v primeru sprejema večje skupine ljudi. Okna čakalnic so obrnjena na prometno Celovško cesto, kar je vprašljivo s stališča zagotavljanja zasebnosti oseb, ki se v teh prostorih nahajajo. Prostori so pod video nadzorom, pri čemer nismo opazili opozoril, ki bi prosilce za azil in tujce seznanjali s takšno obliko nadzora prostora, v katerem prebivajo.

Trije tuši v sprejemnem prostoru za tuširanje so sicer ločeni s pregradno steno, vendar je vhodna stran brez zaves, kar onemogoča zasebnost pri umivanju. V prostoru, kjer so tuši, smo opazili polomljene obešalnike. Prosilci za azil in tujci morajo tako svoja oblačila odlagati na tla. Po končanem sanitarno-higienskem postopku se prosilci za azil in tujci znova takoj oblečejo v ista oblačila, ki torej niso podvržena nobenemu čiščenju ali dezinfekciji. K resnični čistoči takšno ravnanje verjetno veliko ne more prispevati. Opazili smo tudi, da so aparati za sušenje rok v sanitarnem prostoru izstrošeni (stopljena plastika), kar lahko ogroža varnost uporabnikov teh naprav. Predlagamo, da se zagotovi pri tuširanju več zasebnosti z namestitvijo zaves ob tuših, okvarjeno ali izstrošeno opremo pa popravi oziroma nadomesti z novo.

Vsakega na novo sprejetega prosilca za azil ali tujca ob sprejemu pregleda zdravnik, z njim pa opravi pogovor tudi predstavnik socialne službe (socialni delavec).

5. Vse osebe, ki jim je v AD ali v COT omejena prostost, morajo biti seznanjene s svojim položajem, zagotoviti pa jim je treba dostop do zagovornika odvetnika in zdravnika. Brez odlašanja morajo biti v jeziku, ki ga razumejo, izrecno seznanjene z vsemi pravicami in zanje uporabnimi (pravnimi) postopki. V tej zvezi predlagamo, da se vsakemu prosilcu za azil in tujcu izroči pisna informacija s pojasnili o postopku in pravicami, ki gredo tem osebam. Takšno pisna informacija npr. v obliki zloženke,mora biti zagotovljena v jezikih, ki jih prosilci za azil in tujci razumejo. Ob obisku smo ugotovili, da tozadevne pisne informacije ni na voljo ne v AD ne v COT. V AD so nam sogovorniki zagotovili, da je zloženka v pripravi. Lahko le priporočamo, da čimprej pride do njene izdelave in uporabe.

Azilni dom

6. Vodja sektorja za azil je izdal hišni red AD. Z njim se določa organizacija bivanja prosilcev za azil v AD, izvajanje pravic in dolžnosti v zvezi s tem ter sankcije zaradi kršitev določb hišnega reda (1. člen hišnega reda). Prav je, da ima AD hišni red, čeprav, vsaj po nam dostopnih informacijah, noben predpis ne določa izdaje hišnega reda za AD. Verjetno gre za pravno praznino, ki bi jo veljalo čimprej zapolniti.

Del hišnega reda je namenjen pravicam in dolžnostim prosilcem za azil. Pravice in obveznosti prosilcev za azil so zakonska materija, hišni red pa lahko ureja pravice in dolžnosti v zvezi z nastanitvijo in bivanjem v AD. Hišni red seveda lahko povzema in našteva zakonske pravice in obveznosti prosilcev za azil, vendar ne v manjšem obsegu, kot to določa Zakon o azilu. Tudi disciplinske prestopke, zaradi katerih je prosilec za azil lahko kaznovan, je mogoče predpisati le na podlagi zakona. Hišni red posega tudi na to področje, pri čemer sam disciplinski postopek ni nikjer urejen.

7. V času našega obiska nobenemu prosilcu za azil ni bilo začasno omejeno gibanje, kot to sicer dovoljuje 27. člen Zakona o azilu. Določene omejitve vsebuje hišni red, ki v 4. členu določa, da AD ni dovoljeno zapuščati pred šesto uro zjutraj, vstop v nastanitveni del doma pa je možen le do 22. ob delavnikih oziroma do 23. ure ob sobotah, nedeljah in praznikih. Izjeme so možne na podlagi pisnega dovoljenja pristojnega socialnega delavca. V praksi pa je tako, da potrebuje prosilec za azil dovolilnico za prav vsak izhod iz AD. Sogovorniki so nam pojasnili, da je to potrebno zaradi nadzora, da bi prost izhod, ki je dovoljen prosilcem za azil, ne izrabili tudi tujci, nastaljeni v COT. Z dovolilnico se prosilec za azil izkaže, da mu gre pravica gibanja tudi izven zgradbe na Celovški 166 z okolico.

Dovolilnica za izhod iz AD je napisana na obrazcu. Na obrazcu je tudi rubrika zaradi, kar očitno pomeni, da mora prosilec za azil navesti razlog, zakaj želi izhod iz AD. Prosilcu za azil, razen v takslativno naštetih zakonskih primerih (člen 27. Zakona o azilu), ni dopustno omejevati prostosti oziroma gibanja. Če mu torej ni s sklepom ministrstva za notranje zadeve odrejena omejitev gibanja, ni dopustno od njega zahtevati, da pojasni namen svojega izhoda iz AD. Sogovorniki so nam sicer pojasnili, da v praksi prosilcu za azil ni treba navesti, zakaj želi izhod. Ne glede na povedano, pa predlagamo, da se na dovolilnici za izhod iz AD črta rubrika zaradi, ker ni zakonske podlage, da bi AD lahko zahteval takšno pojasnilo.

8. Tujec, ki izrazi željo ali namen, da bo vložil prošnjo za azil, ter prosilec za azil niti ob napotitvi niti v AD ne dobi nobene pisne informacije o svojih pravicah in o azilnih postopkih v Republiki Sloveniji. Prosilec za azil mora biti seznanjen s postopkom za pridobitev azila ter s pravicami in dolžnosti, ki jih ima v tem postopku. Prva pisna informacija je prosilcu za azil dana šele z vročitvijo vabila na zaslišanje v zvezi z vloženo prošnjo za azil. V praksi zasliši oddelek za azil le manjše število prosilcev. V letu 2000 je bilo vloženo približno 9300 prošenj za azil, sogovorniki pa so nam povedali, da je vsak teden osebno zaslišanih le nekaj (manj kot pet) prosilcev za azil. To pomeni, da velika večina prosilcev za azil nikoli ne dobil pisne informacije o azilnem postopku ter o pravicah in dolžnostih, ki jih imajo v tem postopku. Zato bi bilo prav, da bi vsak tujec, ki izrazi željo ali namen, da bo vložil prošnjo za azil, dobil pisno informacijo (npr. v obliki zloženke) najkasneje ob vložitvi prošnje za azil.

Hišni red ter vabilo na zaslišanje ima AD preveden v več tujih jezikov (npr. angleški, francoski, arabski, iranski, indijski itd.). Predlagamo da se tudi zloženka in pisna informacija o azilnih postopkih ter o pravicah in dolžnostih, ki jih ima v tem postopku prosilec za azil, natisnejo v več tujih jezikih, ki jih govorijo ali znajo prosilci za azil.

9. Osebe, nastanjene v AD, imajo praviloma svoja oblačila. Če jih nimajo, pomagajo nevladne organizacije (npr. Karitas). Oblačila vsi prosilci za azil perejo sami, pri tem jim pomagajo prostovoljci, saj nekateri ne znajo ravnati s pralnim strojem.

Sobe in prostore, v katerih prebivajo, pospravljajo uporabniki sami. Čistilka enkrat tedensko opravi generalno čiščenje. Ob ogledu nismo dobili vtisa, da bi za red in čistočo ne bilo primerno poskrbljeno.

Vnašanje hrane v nastanitveni del objekta ni dovoljeno. V urejanju so čajne kuhinje po posameznih nadstropjih. Kuhanje v spalnicah ni dovoljeno.

V vsaki sobi je umivalnik s toplo in mrzlo vodo. V vsakem nadstropju so sanitarije za ženske in moške. Žensko stranišče ima dve straniščni školjki in dva tuša, moško pa še dodatno dva pisoarja. Ker je v vsakem nadstropju nastanjenih najmanj petdeset oseb, je oprema sanitarnih prostorih komaj zadostna.

Tudi skupni prostori se šele sedaj pripravljajo. Tako je po nadstropjih v pripravi klubska soba, opremljena s kabelsko TV, kar omogoča gledanje TV programov tudi v tujih jezikih. Televizijski program v sobah je mogoče spremljati s pomočjo sobnih TV anten. Sobe dajejo občutek natrpanosti, ni veliko prostora za gibanje. Stolov ni dovolj za vse, ki so v sobi nastanjeni, v vsaki sobi pa je na voljo le ena omara.

10. Moški in ženske so nastanjeni ločeno, razen kadar tega ne želijo. Družine so nastanjene skupaj. Pojavljajo se tudi prosilci za azil, ki zatrjujejo, da so mlajši od osemnajst let in so brez spremstva staršev ali zakonitih zastopnikov. Gre za osebe, ki praviloma zatrjujejo starost od 16 do 18 let, kar pa je težko preveriti, saj je težava že z ugotavljanjem njihove identitete. Pri nastanitvi tudi pazijo, da niso skupaj pripadniki določenih narodov, ki se med seboj ne razumejo.

Organiziran je otroški vrtec, šoloobvezni otroci pa se lahko vključijo v osnovno šolo v slovenskem jeziku. Zaradi neustrezne okolice otroci nimajo na voljo igrišč v neposredni bližini AD, kar rešujejo s tem, da jih predstavniki nevladnih organizacij spremljajo na otroška igrišča drugje. Prostorov za igro otrok v AD ni, so pa v pripravi.

Časopisov in revij v tujem jeziku ni na voljo v AD. Vsak prosilec za azil dobi žepnino 500 SIT na mesec in telefonsko kartico za 50 telefonskih impulzov. Mnogi imajo prenosne telefone.

11. V AD je 35 zaposlenih, med njimi trije socialni delavci, ki delajo v dveh izmenah do desete ure zvečer. Delo je zahtevno in izčrpava. Zaposlenih ni dovolj za število oseb, nastanjenih v AD.

Osebja je v AD premalo, da bi lahko prosilcem za azil namenili dovolj časa. Strokovno osebje opravlja predvsem administrativna dela. Potrebe po pogovorih svetovalne narave so velike (uradne ure od 10 do 11 ter od 13 do 14). Z AD sodeluje Center za socialno delo v Šiški, kjer je tudi določena oseba, ki zastopa mladoletne prosilce za azil.

Center za odstranjevanje tujcev

12. Tujec je v COT nameščen na podlagi sklepa policije o nastanitvi v COT. Materialni pogoji nastanitve so v COT podobni kot v AD. Le prostorska stiska je bila ob času našega obiska večja, saj je bilo v dveh nadstropjih 120 tujcev. Vtis ob našem obisku je bil, da so prostori manj urejeni in slabše vzdrževani, verjetno zaradi manjšega tozadevnega interesa tujcev, ki so v teh prostorih nastanjeni. Povprečna doba bivanja tujca v COT je bila v lanskem letu le nekaj dni.

Tudi v COT so družine skupaj in ločene od ostalih. Ločitev na moške in ženske ni dosledno izvedena, saj pri tem upoštevajo želje samih tujcev. Gibanje tujcev v četrtem in petem nadstropju ni omejeno, železna ograja pa preprečuje prehod v ostale dele zgradbe. Izhod iz prostorov COT je dovoljen le v času obrokov hrane. Ta režim je pri tujcih v času našega obiska povzročal veliko nejevolje in nestrinjanja. Pričakujemo, da se bo stanje vsaj deloma spremenilo z zagotavljanjem vsakodnevnega gibanja tujcev na svežem zraku.

13. Pravila bivanja in gibanja tujcev v COT so določena s Pravilnikom o posebnih pravilih bivanja in gibanja tujcev v Centru za odstranjevanje tujcev in pogojih ter postopku za uporabo milejših ukrepov (Uradni list RS, št. 97/2000, v nadaljevanju: Pravilnik), pa tudi v hišnem redu centra za tujce. V 9. členu Pravilnika je navedeno, da je gibanje tujcev omejeno na prostore COT in v skladu s hišnim redom tudi na okolico COT.

V pogovoru s tujci, nastanjenimi v COT, smo ugotovili, da je glavni problem omejitev gibanja. Izhod iz zgradbe ni dovoljen brez posebnega dovoljenja. Dejstvo, da ne morejo ven, povzroča med tujci napetost in osebne stiske. Sogovorniki v COT so nam povedali, da policija sedaj bolj striktno omejuje tujcem svobodo gibanja. To je očitno tudi posledica protesta okoliških prebivalcev, ki nasprotujejo zadrževanju tujcev v bližini njihovih stanovanj in na zelenicah okoli njihovih hiš. Zakon o tujcih določa v 56. členu, da veljajo za nastanitev v COT posebna pravila bivanja in gibanja. Vendar pa pri tem ni dopustno preprečevati gibanja tujcev v skladu s hišnim redom na okolico COT. Vsakemu izmed njih mora biti zagotovljena možnost bivanja na svežem zraku najmanj 2 uri dnevno.

Hišni red določa, da imajo tujci v COT med dnevnimi aktivnostmi tudi rekreacijo na prostem v času med 14.30 in 17.00 uro. Ugotovili smo, da se hišni red v tem delu ne izvršuje. Mnogi tujci so se pritožili, da so v centru že 20 dni in več, pa vendar v tem času še niso bili na svežem zraku. Takšno stanje, ko so tujci nastanjeni v prenapolnjenih sobah ter obsojeni na bivanje v spalnicah in na skupnem hodniku (klubske sobe za skupno druženje so šele v pripravi), lahko privede do nečloveškega ravnanja. Tujci so opozarjali na slab zrak v sobah, na utesnjenost, na dolgčas in brezdelje. Menimo, da je oseba, ki ji je več kot 24 ur odvzeta prostost, upravičena do gibanja na svežem zraku najmanj 2 uri dnevno. Zato smo ob obisku predlagali, da COT takoj zagotovi tujcem rekreacijo na prostem v skladu z 11. členom hišnega reda. Sogovorniki so zagotovili, da bo do realizacije te določbe hišnega reda prišlo že v popoldnevu na dan našega obiska.

Gibanje zunaj območja COT je dovoljeno izjemoma in to na podlagi dovolilnice, ki velja za enkratni izhod iz COT. Sogovorniki so nam povedali, da se dovolilnica izda le za namenski izhod: za obisk UNHCR, nevladnih organizacij, državnih organov, v zvezi z urejanjem njihovih zadev in podobno.

14. Nastanitev tujca v COT odredi policija s posebnim sklepom sklep o nastanitvi v Centru za odstranjevanje tujcev). Zoper sklep o nastanitvi lahko tujec vloži pritožbo. O pritožbi odloča minister za notranje zadeve, zoper njegovo odločitev pa je dopusten upravni spor. Sklep o nastanitvi v COT izda policija le v slovenskem jeziku, ne pa tudi v jeziku tujca. Tako slednji ne more sam prebrati in se seznaniti z vsebino policijskega sklepa, kar lahko predstavlja oviro za uporabo z zakonom dovoljenih pravnih sredstev. Zato predlagamo, da se sklep o nastanitvi v COT izda tudi v jeziku tujca oziroma v jeziku, ki ga slednji razume. Le tako bo tujcu resnično omogočeno, da uveljavi svojo zakonsko pravico do pravnega sredstva zoper policijsko odločitev o omejevanju gibanja in s tem prostosti.

15. Ob sprejemu za nastanitev tujca poskrbi socialni delavec. S tujcem opravi razgovor in ga seznani s hišnim redom. Hišni red je v angleškem, francoskem in španskem jeziku, zdaj pa je v prevajanju tudi v druge tuje jezike (arabski, perzijski itd.). Na hodniku COT smo sicer videli na oglasni deski izobešen hišni red v angleščini, vendar predlagamo, da se vsakemu tujcu hišni red izroči v jeziku, ki ga razume, saj hišni red določa urnik dnevnih aktivnosti ter ureja pravila skupnega življenja in bivanja v COT. Žal tudi COT nima zloženke ali druge pisne informacije, ki bi tujcem pojasnila njihov pravni položaj in pravice. Pisni dokument naj tudi vsebuje informacijo, da lahko o svojem položaju obvestijo osebo po svoji izbiri ter da imajo pravico dostopa do odvetnika zagovornika in zdravnika.

16. Za ohranjanje stikov z zunanjim svetom je pomembna tudi možnost telefoniranja. V COT je tujcem na voljo telefonska govorilnica v četrtem nadstropju zgradbe. Pojasnili pa so nam, da tujec lahko kliče tudi iz pisarne socialnega delavca v kletnem delu zgradbe ali pa iz govorilnice v pritličju. Pravilnik določa, da tujci ne smejo imeti pri sebi prenosnih telefonov, vendar se ta prepoved očitno ne izvaja. Sogovorniki so povedali, da se prenosni telefoni uporabljajo tudi za kriminalne povezave: za iskanje zvez za nadaljevanje poti, za naročanje taksistov za prevoze do meje in podobno.

COT ne zagotavlja časopisov in revij v tujih jezikih. Te občasno prinesejo predstavniki nevladnih organizacij, čeprav praviloma starejše izvode.

17. V primerjavi s stanjem pred nekaj meseci, so razmere v COT, zaradi manjšega števila tujcev, zdaj boljše. Še vedno pa se zaposleni soočajo s komaj obvladljivim obsegom dela. V COT so 4 socialne delavke, ki pokrivajo poleg zgradbe na Celovški 166 v Ljubljani tudi COT v Postojni (Veliki otok). Skupaj je v COT sistemiziranih 119 delovnih mest, dejansko pa ta čas zaposlenih 105 oseb. Njihovo delo je naporno in pogosto zahteva veliko mero potrpljenja in človečnosti. 2.0-1/01

Poročila o obiskih centrov za tujce in azilnih domov

16.5.2001; Obisk Centra za tujce v Velikem otoku pri Postojni

1. Varuh človekovih pravic je 7.5.2001 nenapovedano obiskal Center za tujce v Velikem otoku pri Postojni, kjer je Oddelek strožjega policijskega nadzora nad tujci (v nadaljevanju: OSPN ) kot izpostava Centra za odstranjevanje tujcev pri ministrstvu za notranje zadeve (policija).

Objekt OSPN se nahaja na robu vasi Veliki otok pri Postojni. Preurejen je iz bivše vojaške pralnice in leži na širšem območju vojašnice, ki jo je uporabljala nekdanja JLA. V bližini objekta so opuščene gospodarske delavnice in poslopja nevzdrževane in propadajoče vojašnice. OSPN je le v delu večje zgradbe, ki očitno še nima določene svoje trajne namembnosti. Dostop do OSPN je po makadamski poti brez urejenih parkirišč, tudi okolica zgradbe je neurejena. Namembnost objekta ni označena - ob vhodu ni table, ki bi pojasnjevala, kaj je v zgradbi.

Obisk OSPN sta opravila namestnik varuha Aleš Butala in svetovalec v Uradu varuha Ivan Šelih. Sprejel nas je policist g. Robert Černe, vodja izmene, pogovorili pa smo se tudi z ga. Romano Gajšek, socialno delavko in ga. Spomenko Galamič, zdravniškim tehnikom.

2. Ob našem prihodu je bilo v OSPN 75 tujcev. Ker so jih šest prav takrat premeščali v COT v Ljubljano, je bilo stanje ob obisku torej 69 tujcev, vsi pod strožjem policijskim nadzorom po prvem odstavku 57. člena Zakona o tujcih. Zmogljivost OSPN je po izjavah sogovornikov od 150 do 160 tujcev. Pojasnili so nam, da so nekateri tujci v OSPN tudi tri mesece in več, nekateri pa le krajši čas: pet do deset dni. Ob našem obisku je bilo največ Iračanov (36), Kitajcev (15), nekaj pa je bilo tudi Turkov, državljanov ZRJ, Makedonije, Moldavije in drugih držav. Čeprav so nam sogovorniki ob uvodu obiska povedali, da v OSPN ni nobene ženske, smo sami našteli vsaj dve, obe kitajske narodnosti. Ena izmed njih je, po njenem zatrjevanju, v OSPN že šest mesecev.

3. Ob našem obisku je bilo v OSPN sledeče osebje: pet policistov (policisti opravljajo sicer delo v treh izmenah), socialna delavka, medicinska sestra (medicinski tehnik) hišnik ter čistilka oziroma vzdrževalka. Za socialno delavko so nam povedali, da je v OSPN dopoldne (od cca. 8.00 do 14.00 ure), enako tudi medicinska sestra s tem, da je v OSPN v popoldanskem času prav tako prisotna medicinska sestra. Presenetilo nas je, da nam stvari, ki se tičejo življenja tujcev v OSPN ni vedel v celoti povedati nihče izmed osebja, ki so bili naši sogovorniki. Vodja izmene se je tako skliceval na socialno delavko, ta za določena vprašanja na medicinsko sestro, ta pa na hišnika in čistilko (vzdrževalko). Slednja, ki nam je pojasnjevala režim tuširanja v tuširnici, v svoji civilni obleki in čevljih z visoko peto ni dajala vtisa, da je pravkar na delu pri čiščenju objekta. Sicer pa se je osebje po naši oceni celo preveč sklicevalo na inšpektorja za tujce (ki občasno prihaja iz Ljubljane) ter na vodstvo COT v Ljubljani. Ne gre prezreti, da s tujci dela osebje, ki je v OSPN in bi bilo tako pričakovati, da v celoti pozna organizacijo in delo OSPN.

Število osebja v OSPN je najmanj skromno. Že zgolj iz varnostnih razlogov je vprašljivo, če je pet policistov v izmeni dovolj za varovanje objekta in zagotavljanje varnosti vsakega posameznika, ki je v OSPN nastanjen. Socialna delavka je poleg naloge, da poskrbi za nastanitev tujcev, opravlja z njimi pogovore in jih seznani s pravili bivanja, zadolžena tudi za nakupovanje. Tujci (ki imajo denar) lahko (dvakrat/trikrat tedensko?) socialni delavki naročijo, kaj naj jim prinese iz trgovine. Povedali so nam, da tujci zlasti kupujejo cigarete, sadje, pa tudi prehrano in kartice za telefoniranje. Težko si predstavljamo, kako lahko socialna delavka kupuje za tako veliko število oseb, kot jih je bilo ob našem obisku, kaj šele ob polni zasedenosti OSPN. Predpostavljamo pa, da vsaj dva dneva v tednu pretežno porabi za zbiranje naročil, kupovanje ter razdeljevanje nakupljenih stvari in poračunavanje denarja. Socialna delavka nam je povedala, da nakupe (praviloma v nekaj kilometrov oddaljeni Postojni) opravi tudi kar s svojim osebnim avtomobilom. Ne preseneča, da ji ob takšni zaposlenosti ostane malo časa za njeno temeljno dejavnost in pogovore s tujci. Slednji so pokazali več kot razočaranje, da ni praktično nobenih možnosti za komuniciranje s komerkoli, ki bi jim lahko pojasnil postopke, v katerih so udeleženi ter njihove možnosti, saj si vsi čimprej želijo na prostost oziroma ven iz OSPN. Tujci so potožili, da jim je bilo ob našem obisku prvič omogočeno, da so se lahko z nekom pogovarjali. Značilna je bila tudi njihova reakcija, ko so zaključek našega obiska pospremili s ploskanjem. V pogovorih s tujci smo zaslutili, da večina izmed njih nima nobenih informacij ne o svojem položaju, ne o postopkih, ki jih zadevajo, kakor tudi ne o drugih okoliščinah, ki jih zanimajo. Očitno so železna vrata, ki ločujejo bivalni del OSPN od ostalega objekta, tudi informacijska in komunicijska pregrada.

4. V OSPN ni zdravnika, ki tja niti ne prihaja. Res je zdravniški pregled tujca opravljen že v COT v Ljubljani, vendar pa zbuja skrb dejstvo, da je tako velika skupina ljudi zaupana predvsem zdravstveni oskrbi medicinske sestre. Kot smo razumeli, slednja po telefonu kontaktira s splošnim zdravnikom, ki dela za COT v Ljubljani, po potrebi pa tujca odpeljejo k zdravniku (če je takšna ocena medicinske sestre, pa tudi če tako zahteva tujec) v Zdravstveni dom Postojna. V OSPN tudi ne prihaja zdravnik specialist, npr. psihiater, niti zobozdravnik. Tudi tovrstne storitve se, po zatrjevanju sogovornikov, opravljajo v Zdravstvenem domu Postojna. Sicer pa je postopek tak, da medicinska sestra pregleda bolnika in se nato posvetuje, kako ravnati naprej. Če tujec zahteva in vztraja, po zagotovilu medicinske sestre, pride do zdravnika.

5. Hrano za tujce (zajtrk, kosilo in večerja) pripeljejo iz restavracije v Postojni na podlagi sklenjene pogodbe. V OSPN ni kuhinje, ob jedilnici je le prostor, ki služi za razdeljevanje hrane. Kuhanje hrane, pa tudi pripravljanje toplih pijač (na primer čaja) v zgradbi ni mogoče. Tudi v prvem nadstropju, kjer so nastanjeni tujci, ni čajne kuhinje in sploh nobene možnosti za pripravo hrane ali tople pijače. Hrana je enaka za vse in tujci, ki morda iz verskih in drugih razlogov določene vrste hrane (na primer svinjskega mesa) ne uživajo, pač tiste hrane ne jedo. Sicer pa so nam sogovorniki povedali, da svinjskega mesa praviloma ni na jedilniku, vendar tujci tem zagotovilom ne verjamejo v celoti. Ob obisku pritožb glede kakovosti in količine hrane ter njenega serviranja v jedilnici (kjer je lahko naenkrat do 40 oseb) nismo dobili.

Povedali so nam, da tekoče vode iz vodovoda (vodovodnih pip) ni priporočljivo piti (ni pitna). Tujci dobijo enkrat na dan čaj v termični posodi prostornine do 50 litrov. V času našega obiska ob cca 15. uri je bila posoda prazna, čaja ni bilo več. Tujci so se v tej zvezi pritoževali, da čaj, čeprav slabše kvalitete in premalo sladkan, hitro poide. Zagotovi je treba stalen dostop do pijače, če je čaj v posodi, pa je prav, da je poleg tudi zajemalka. Na voljo pa morajo biti še plastični kozarci, da si tako lahko tujci natočijo in spijejo čaj. Osebje OSPN je zatrjevalo, da sta s čajem napolnjeni dve posodi, vendar druge ob našem obisku, kljub iskanju niso našli. Prav bi tudi bilo, da bi bila posoda s čajem postavljena na mizi na primernem mestu, ne pa, da je (ne posebej vljudno) "odložena" na tleh v kotu ob železnih vhodnih vratih.

6. Poleg jedilnice in razdeljevalnice hrane, sta v pritličju zgradbe tudi garderoba oziroma skladišče in tuširnica. V garderobi (skladišču) so v črnih plastičnih vrečah shranjena oblačila in druge stvari, ki jih tujci ne smejo imeti pri sebi. Ob našem obisku so bile vreče delno zložene po policah, delno pa "nametane" po tleh. Sogovorniki so nam zagotovili, da lahko tujci brez težav, če to želijo, pridejo do svojih stvari oziroma do vreč v garderobi (skladišču).

Tuširnica je približno 60 m2 velik prostor, v kateri so pod stropom cevi s 14 uporabnimi nastavki za tuširanje. Vzdrževalka (čistilka) ga. Zlatka Lukšič nam je povedala, da se hkrati tušira po 17 tujcev. V tuširnici zanje ni nobene zasebnosti, saj med tuši ni pregrad ali zaves. Vsi se pač tuširajo hkrati in v enem prostoru kot v kakšnem filmu, ki prikazuje življenje v koncentracijskem taborišču. Reguliranje vode (količine in toplote) je prepuščeno zgolj vzdrževalcu. Ob zatrjevani zmogljivosti 17 tujcev, ki se hkrati tuširajo, je na steni le sedem kljuk za oblačila, kar je očitno premalo za vse, ki se hkrati tuširajo. Ob steni tuširnice je pet umivalnikov z nastavki za pipe za toplo in mrzlo vodo. Ročaji pip pa so odmontirani tako, da pri umivalnikih voda ne teče in njihova uporaba ni možna. Zakaj takšno stanje nam socialna delavka in medicinska sestra nista znali pojasniti. Tuširanje je dvakrat tedensko, sogovornici pa sta povedali, da je tuširanje dejansko omogočeno tudi večkrat na teden. Tujci tega pojasnila niso potrdili. Glede na zmogljivost ogrevanja vode se lahko tušira do 70 ljudi dnevno. Na dan našega obiska je bila tuširnica suha in prazna. Tistega dne se očitno ni tuširal nihče.

Ambulanta, čeprav skromno opremljena, je v zgradbi najbolj vzdrževan in urejen prostor. Ostali prostori v pritličju, ki so namenjeni tujcem, so v slabo vzdrževanem stanju: omet odpada, umazane in popisane stene, pa tudi čistoči bi bilo moč dati večjo veljavo. Sogovorniki so povedali, da je nečistoča zlasti problem ob koncu tedna, ko ni čistilke (slednja je v službi vsak delavnik v dopoldanskem času).

7. Presenetila nas je trditev osebja, da OSPN nima hišnega reda in tudi ne dnevnega reda. Edina dnevna časovna orientacija za osebje in za tujce so tako obroki hrane. Ni razumljivo, zakaj hišni red COT, ki ga je izdal generalni direktor policije, ne velja tudi za tujce v objektu v Velikem otoku pri Postojni. Organizacija bivanja tako velike skupine ljudi vendarle terja določena pravila hišnega in dnevnega reda ter obnašanja, kar naj zagotovi primerne razmere za nastanjene tujce in za zaposlene osebe. Ob obisku smo dobili vtis, da ni jasno, kdo vodi in odloča v OSPN, kdo ima informacije o tem, kaj se v oddelku sploh dogaja in kdo je zavezan skrbeti za urejeno bivanje in počutje nastanjenih tujcev. Kar nekaj informacij, ki smo jih dobili ob uvodnih pogovorih, so se kasneje pokazale za netočne (na primer režim tuširanja in sprehodov, menjavanje posteljnega perila, dostop do čaja, preskrbljenost s higienskimi potrebščinami - milo, toaletni papir, čistila).

8. Tujci so nameščeni po sobah v prvem nadstropju, ki je od ostalega dela stavbe ločen z močnimi železnimi vrati. Prvi vtis ob ogledu nastanitvenega dela zgradbe je velika zanemarjenost, nevzdrževanost in nečistoča. Sobe so večinoma natrpane s kovinskimi pogradi, ki so špartansko opremljeni s cca 10 cm debelo penasto podlogo, ki služi za žimnico, odejami in posteljnim perilom. Kljub zatrjevanju, da se posteljno perilo menja na 14 dni, so se tujci pritoževali, da tudi po tri tedne posteljnega perila ne zamenjajo. Isti očitek je veljal tudi za brisače. Vse sobe so brez (garderobnih) omar, polic, ali drugih kosov pohištva, kamor bi tujci lahko spravljali svoje stvari, ki jih imajo pri sebi in jih potrebujejo za osebno nego. V nobeni sobi in sploh v nadstropju nikjer ni nobenih miz ali stolov. Že zgolj skromna opremljenost prostorov govori za nečloveške, ponižujoče razmere, v katerih so prisiljeni bivati tujci. Ne preseneča, da so nam mnogi zatrjevali, da je vsakem zaporu boljše kot pa v OSPN. Vrata sob so brez vratnih kril: ta so sneta in odnesena. Nihče od navzočih tujcev pa tudi od osebja ni znal pojasniti, od kdaj in zakaj takšno stanje. Ne preseneča, da smo ob pregledovanju posameznih sob tudi sami začutili prepih in ostale neprijetnosti dejstva, da vrat v posamezni sobi ni mogoče zapreti, ker jih enostavno ni. Tako je še manj zasebnosti za ljudi, ki se že tako (pre)dolge dneve drenjajo v prenatrpanih skupinskih spalnicah.

Ugotovili smo, da je ena soba v nadstropju, ki ima vrata zaklenjena in ni v uporabi. Hkrati pa se v drugih sobah drenja tudi po 20 tujcev in med njimi celo skupaj moški in ženske. Tako smo v sobi, v kateri so nastanjeni Albanci in Kitajci, opazili tudi dve ženski - Kitajki. Osebje nam je pojasnilo, da sta Kitajki nastanjeni skupaj s sodržavljani po njuni volji. Ob takšnem "soglasju" je vendarle treba izhajati iz možnosti, ki so jima bile za nastanitev ponujene. Morda bi v takšnem primeru posamezni nacionalni skupini, kjer so tako moški kot tudi ženske, omogočili vsaj bivanje v svoji sobi z vrati.

9. V nadstropju, ki je namenjeno nastanitvi tujcev (torej do 160 oseb) je stranišče s tremi pisoarji in dvema umivalnikoma s toplo in hladno vodo. Tujci so nas opozorili, da je bilo danes prvič nameščeno tudi tekoče milo ob umivalnikih. V drugem stranišču so še trije počepniki. Ni ločenih stranišč za moške in ženske, pa tudi je troje stranišč in troje pisoarjev daleč premalo za 69 ljudi, kot jih je bilo ob našem obisku, še manj pa za zatrjevano zmogljivost 160 oseb.

OSPN pomaga tujcem pri zagotavljanju sredstev za vzdrževanje osebne higiene. Vendar pa eno hotelsko milo in zavoj toaletnega papirja tedensko verjetno ne moreta pokriti tozadevnih potreb tujcev pri skrbi za osebno higieno.

10. Tujci nimajo na voljo nobenega skupnega družabnega prostora ali čajne kuhinje. Pripravljanje hrane ali pijače je prepovedano, pa tudi sicer ni mogoče, saj razen kovinskih postelj (pogradov) v nadstropju in v sobah ni ničesar. Tako ni televizije in ni radia. Nobenih časopisov, revij ali knjig ni, da bi se tujci z njimi lahko kratkočasili. Le v brezdelju poležavajo ali posedajo po posteljah. Nobene dejavnosti - aktivnosti niso organizirane za tujce, pa tudi ne omogočene, saj nismo opazili na primer nobenih garnitur za šah ali podobne igre za kratkočasenje. Slišali smo, da obstajajo igralne karte, vendar to ni moglo popraviti poraznega vtisa, da so tujci v brezdelju brez kakršnihkoli organiziranih aktivnosti, pa tudi brez možnosti za kakršnokoli telesno ali duševno sprostitev. Nečloveško so v slabih bivalnih razmerah prepuščeni poležavanju na posteljah in čakanju v negotovosti brez informacij o postopkih, ki jih zadevajo in brez prave možnosti očitno tudi za pogovore z osebjem OSPN. Kljub zatrjevani možnosti, da se lahko pogovarjajo z inšpektorjem, ki je bil v času našega obiska v OSPN, pa so nam tujci povedali, da za njegov obisk niso vedeli.

11. Edina sprememba monotonega življenja je za tujce možnost uporabe sprehajališča za bivanje na svežem zraku. Temu je namenjen atrij velikosti približno 20 x 20 m, ki je z vseh štirih strani obdan s stavbo, v kateri je OSPN. Ob zunanjem robu je atrij v širini dobrega metra betoniran, v ostalem delu pa je zemljišče z nekaj trave in predvsem močno blatno - tako vsaj je bilo ob našem obisku. Poleg sprehajanja in teka naj bi tujci prostor uporabljali za igranje nogometa in badmintona. V tej zvezi so nam pokazali nekaj polomljenih loparjev za badmintom. Sprehajališče je brez kakršnegakoli nadstreška, ki bi omogočal bivanje na prostem v deževnem ali slabem vremenu. Tako ne preseneča trditev, da se tujci v atriju sprehajajo le "v lepem vremenu". Tujci so potrdili, da jim bivanje na svežem zraku ni omogočeno vsak dan. Na sveži zrak v atrij pridejo, kadar jih osebje pokliče, da lahko gredo tja.

Med opozorili smo na steni jedilnice opazili zapis, da je rekreacija v atriju med 9. in 11. uro, vendar nam je osebje povedalo, da to "ni predpisano" in, da so tujci na prostem tudi po dve ure in pol dnevno, kar pa slednji niso potrdili. Velikost atrija očitno ne dovoljuje hkratnega sprehajanja (kaj šele iger z žogo) 160 osebam, kot je zmogljivost OSPN. Tudi ob zasedenosti 69 oseb je bolj verjetno, da je naenkrat na sprehajališču do 45 oseb, kar predstavlja številko, ki jo je navedlo osebje. Že tolikšno število verjetno ne omogoča vsakemu posamezniku kakšne posebne rekreacije oziroma razgibavanja, ki zahteva več prostora. Ker je možnost bivanja na svežem zraku le enkrat dnevno - v eni izmeni, je torej zelo verjetno, da vsak izmed tujcev v OSPN vsak dan ne more priti na vrsto. Ob tem so se tujci pritoževali, da je čas dovoljenega bivanja na prostem tudi krajši od dveh ur.

12. Stiki tujcev s svetom so omejeni na telefoniranje. Na hodniku je telefon na telefonske kartice. Telefonske kartice lahko tujci (če imajo denar) naročijo socialni delavki, da jih zanje prinese iz trgovine. Osebje nam je povedalo, da je za nekatere telefonske pogovore (kot so na primer klici na veleposlaništvo) na voljo tudi službeni telefon. Za telefoniranje je tujcem na voljo ena ura dnevno.

Obiskov v OSPN ni. Osebje nam je povedalo, da ne bi niti vedelo, kako ravnati, če bi se pojavil obiskovalec. V takšnem primeru bi poklicali inšpektorja. V OSPN ne izvajajo pravice tujca, da pokliče svojce in jim sporoči, kjer se nahaja. Pojasnili so nam, da lahko tujci izkoristijo to pravico že v COT v Ljubljani. Kako je z možnostjo dopisovanja (pošiljanja in sprejemanja pisem) informacij nismo dobili in prosimo za pojasnilo, kaj OSPN omogoča in dovoljuje na tem področju.

13. Pritožbenih poti v OSPN nimajo formaliziranih. Pritožbe rešuje socialna delavka. Če tujci "karkoli zahtevajo", pa pokličejo inšpektorja. Disciplinskih postopkov zoper tujce in izrekanja sankcij ni. Ob tem je težko verjeti, da v OSPN ne prihaja do napetosti in konfliktov ter do okoliščin, ko osebje ukrepa zoper tujce. Zato bi bilo prav, da so pravila postopka in sankcije za kršitve hišnega reda in predpisanega ravnanja vnaprej jasno določene in da so tujci s tem seznanjeni. Trditev, da disciplinskih ukrepanj ni, ne pomeni, da do različnih ukrepov (na primer uporabe prisilnih sredstev) v praksi ne prihaja. Ne nazadnje obravnava varuh človekovih pravic prav tozadevno pritožbo tujca, ki sedaj ni več nastanjen v OSPN.

14. Presenetilo nas je tudi pojasnilo osebja, da odvetniki v OSPN ne prihajajo, občasno le predstavniki Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR). Predstavnikom nevladnih organizacij pa, kot smo razumeli, vstop v OSPN in pogovor s tujci, ni dovoljen.

* * *
Ugotovljeno stanje v Centru za tujce v Velikem otoku pri Postojni zbuja skrb. Nujno je takojšnje ukrepanje, da se odpravijo vsaj glavne pomanjkljivosti ter tako zagotovi spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva vsem tujcem, ki so nastanjeni v OSPN. Ponižujoče in mestoma nečloveške okoliščine, v katerih so tujci prisiljeni bivati, terjajo takojšnje ukrepanje za bistveno izboljšanje bivalnih in sploh življenjskih razmer ali pa zaprtje Centra za tujce v Velikem otoku pri Postojni. Predlagamo, da se zmogljivost OSPN zgleduje po predpisih, ki v Sloveniji veljajo za zmogljivosti zavodov za prestajanje kazni zapora. Tozadevni normativi za novogradnje oziroma adaptacije obstoječih objektov uveljavljajo najmanj 7 m2 površine na vsakega obsojenca.

Prosimo za dodatna pojasnila, kot je to v poročilu navedeno. Za ureditev razmer pa zlasti predlagamo sledeče ukrepe:

- (sprejem) in uveljavitev hišnega in dnevnega reda,
- vzpostavitev ustrezne organizacije in vodenja OSPN, da bo vodstvo seznanjeno z vsemi informacijami o življenju in delu v OSPN,
- preveriti zadostnost števila oseb, ki delajo v OSPN,
- vzpostavitev evidence nastanjenih tujcev tudi po spolu,
- zagotoviti tujcem dostopnost do informacij o njihovem položaju in o postopkih, ki jih zadevajo,
- seznaniti tujce z njihovimi pravicami in dolžnostmi, hišnim redom in predpisanim ravnanjem v OSPN ter hkrati določiti kršitve, disciplinski postopek in sankcije ter seznaniti tujce z možnostjo pritožb - notranjih in zunanjih,
- zagotoviti prisotnost socialne službe, da bo zagotovljena možnost komuniciranja s tujci tudi za reševanje njihovih težav, problemov in stisk,
- seznaniti tujce z možnostjo dostopa do zagovornika (odvetnika), predstavnikov UNHCR in nevladnih organizacij,
- zagotoviti vsaj občasno prihajanje zdravnika splošne prakse in psihiatra v OSPN,
- poskrbeti za boljše vzdrževanje objekta ter večjo čistočo, tudi ob koncu tedna,
- določitev zmogljivosti za vsako posamezno sobo glede največjega dopustnega števila nastanjenih oseb ter spoštovanje tako določenega normativa,
- zagotoviti menjavanje posteljnega perila in brisač vsaj na 14 dni,
- zagotoviti skupen družaben prostor, dostop do televizije, radia, časopisov, revij in knjig v jezikih, ki jih govorijo ali razumejo tujci,
- zagotoviti več zasebnosti pri tuširanju, namestiti ročaje pip na umivalnikih v tuširnici,
- takoj namestiti na vrata vseh spalnic vratna krila,
- namestiti v spalnice dodatno pohištvo (stole, mize, garderobne omare),
- zagotoviti tujcem stalno dostopnost do pitne vode ali druge ustrezne tekočine (na primer čaja),
- omogočiti serviranje čaja z zajemalko in (plastičnimi) kozarci na primernem mestu,
- ločiti stranišče za moške in ženske v nastanitvenem delu OSPN,
- povečati zmogljivost sanitarnih prostorov v nastanitvenem delu OSPN (stranišče, prostor za umivanje - tuširanje),
- zagotoviti tujcem sredstva za vzdrževanje osebne higiene (milo, toaletni papir) v zadostni količini,
- organiziranje ustreznih aktivnosti za telesno in duševno sprostitev tujcev,
- zagotoviti vsakemu tujcu najmanj dve ure bivanja na svežem zraku dnevno,
- urediti nadstrešek nad delom sprehajališča,
- seznaniti tujce z režimom obiskov in dopisovanja. 2.0-2/01

LETO 2000

25.10.2000; Obisk Centra za tujce, Izpostave centra za tujce, Prosenjakovci 67c, p. Prosenjakovci.

Clen 45 Zakona o policiji doloca, da se sme v skladu z zakonom odrediti tujcu, ki mu ni dovoljen vstop v državo ali mu je bil izrecen izgon oziroma odstranitev, vendar ga ni mogoce takoj odstraniti, bivanje pod strožjim policijskim nadzorom v objektu, dolocenem za ta namen, za cas, ki je nujno potreben za njegovo odstranitev iz države. Zakon o tujcih (56. clen) pa doloca, da se tujca, ki ne zapusti države v dolocenem roku in ga ni mogoce takoj odstraniti, nastani v Centru za odstranjevanje tujcev pri Ministrstvu za notranje zadeve, kjer veljajo posebna pravila bivanja in gibanja.

Varuh clovekovih pravic je 18. 10. 2000 obiskal Center za tujce, Izpostavo centra za tujce v Prosenjakovcih. Obisk sta opravila ga. mag. Bojana Cvahte, svetovalka varuha in g. Ivan Šelih, svetovalec. Ob pregledih prostorov centra smo namenili posebno pozornost ugotavljanju materialnih (tehnicnih) pogojev nastanitve tujcev. Pri tem smo izhajali iz ustavne norme, ki zagotavlja spoštovanje clovekove osebnosti in njegovega dostojanstva v vseh pravih postopkih, tako tudi med odvzemom prostosti ter prepovedi mucenja, necloveškega ali ponižujocega kaznovanja ali ravnanja.

Sprejela sta nas g. Dragoljub Kumer, vodja izpostave in njegov pomocnik g. Jožef Kovac. Izpostava centra se nahaja na Gorickem v Prosenjakovcih, v neposredni bližini meje z Madžarsko. Objekt je bivša stražnica. V casu do našega obiska je bilo v izpostavi centra namešceno 37 tujcev, v letošnjem letu do konca meseca septembra pa jih je bilo skupno 4526 tujcev. Gre za osebe, ki se bile pri sodniku za prekrške obravnavane zaradi nezakonitega prehoda državne meje. Tujec se v center namesti s sklepom, ki ga podpiše komandir pristojne policijske postaje. Vsak tujec ima svoj spis. Uradna zmogljivost je sicer 45 postelj. Prevladujejo državljani Romunije in Moldavije. Sogovornika sta opozorila, da je pri njih praviloma potreben tudi daljši cas za pridobivanje vse potrebne dokumentacije za odstranitev (približno en mesec in pol), sicer pa povprecno bivanje v centru traja od 15 do 20 dni.

Od 25 sistematiziranih mest za zaposlitev policistov je zasedenih 18 mest (od tega dve policistki). Tu sta zaposlena še vodja izpostave, njegov pomocnik, socialna delavka, zdravstveni tehnik, skrbnik ekonom, vzdrževalec, kuharja in dve sobarici. Zaposleni s tujci brez vecjih težav komunicirajo v angleškem, nemškem in madžarskem jeziku.

V casu našega obiska v izpostavi centra ni bilo otrok oziroma mladoletnih oseb, prav tako tudi ne prosilcev za azil. Prosilci za azil so po zagotovilu obeh sogovornikov takoj odpeljani v Azilni dom v Ljubljani (tujci obicajno zaprosijo za azil že na policijski postaji, med njim prevladujejo državljani Irana in Turcije), družine z otroki (teh sicer ne locujejo) pa v cim krajšem casu v Center za tujce.

Po izjavah sogovornikov vsakega tujca ob nastanitvi v center pregleda zdravstveni tehnik (ta za to nima posebnega prostora), v primeru bolezni oziroma šele po potrebi pa se poslužujejo pomoci zdravnika. Pravilnik o posebnih pravilih bivanja in gibanja tujcev v centru za odstranjevanje tujcev in pogojev ter postopku za uporabo milejših ukrepov, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 97/2000 dva dni po našem obisku in že velja, v 7. clenu doloca, da zdravstveni delavec opravi (zgolj) sanitarno-dezinfekcijski pregled, zdravniški pregled pa opravi zdravnik. Zdravniški pregled tudi sicer lahko opravi le zdravnik. Zato predlagamo, da Izpostava centra za tujce poskrbi, da bodo vsi tujci pregledani s strani zdravnika.

Tujcem obiski niso omejeni, stike imajo omogocene tudi preko telefona. Za to jim je na voljo telefon v pritlicju zgradbe. Uporaba GSM aparatov ni dovoljena zaradi preprecevanja njihovih tatvin in poškodovanj. Še nihce od tujcev do sedaj ni iskal pomoci odvetnika, izrazil želje po verskih obredih ali zaprosil za pregled pri zdravniku na svoje stroške. Tujcem je dvakrat na dan najmanj po eno uro omogoceno bivanje na svežem zraku. Na voljo jim je travnata površina v neposredni bližini objekta in igrišce (za košarko, nogomet), tu so tudi otroška igrala. Sicer lahko v prostem casu v jedilnici, ki se uporablja tudi kot prostor za druženje, igrajo karte, šah in druge družabne igre ali pa gledajo TV. Drugih aktivnosti ni, ker za to ni posebnega interesa. Izpostava centra nima casopisov v tujem jeziku.

Tujcem so na voljo trije obroki hrane (dva topla in hladna vecerja), na priporocilo zdravnika tudi dietna prehrana.

Prisilna sredstva policisti zelo redko uporabijo (predvsem sredstva za vezanje in vklepanje), vedno pa v skladu s tozadevnimi predpisi, ki zahtevajo evidentiranje njihove uporabe. Po besedah sogovornikov tujci veckrat zapadejo v depresivna stanja, zato jim skušajo pomagati s pogovori in nasveti. Tudi morebitne kršitve hišnega reda "sankcionirajo" s pogovorom, ki ga opravi socialna delavka. Seznanjeni smo bili, da je v letos prišlo do upora 13 tujcev, v katerem je bil izvršen tudi napad na policista.

Življenje v centru poleg ostalih predpisov ureja Pravilnik o hišnem redu prehodnega doma Republike Slovenije za tujce ter Pravila hišnega reda, ki sta bila oba izobešena na oglasni deski v pritlicju zgradbe. Prevedena sta v angleški, romunski in albanski jezik. Že navedeni Pravilnik o posebnih pravilih bivanja in gibanja tujcev v centru za odstranjevanje tujcev in pogojev ter postopku za uporabo milejših ukrepov doloca, da generalni direktor policije izda hišni red centra. Zato predlagamo, da se hišni red cimprej izda ter na njegovi podlagi sprejmejo nova pravila bivanja in gibanja v izpostavi centra za tujce v Prosenjakovcih.

Tujcem so na voljo zloženke s pojasnili Visokega komisarjata za begunce, drugih pojasnil o pravicah, ki jih imajo tujci pa ni.

Bivalni prostori, ki smo si jih ogledali, niso dajali posebnega videza urejenosti in cistoce. Za cišcenje sicer skrbijo tujci sami za kar imajo na voljo cistila. Prostori se sestoje iz treh kletnih prostorov (t.i. kletna cakalnica), dveh moških spalnic in ene ženske, jedilnice ter umivalnice s stranišci v pritlicju zgradbe. Vsi prostori so centralno ogrevani.

Po izjavah sogovornikov so tujci v kletno cakalnico namešceni najvec za en dan po zakljucku postopka o prekršku zaradi poskusa takojšne odstranitve iz države. V tem casu so deležni zgolj namestitve in hrane, ni pa jim dana možnost, da se preoblecejo. Ce njihova takojšna odstranitev ni mogoca, se tujce namesti v bivalne prostore v pritlicju in sprovede obicajni postopek njegove odstranitve. Kot t.i. kletna cakalnica se uporabljajo kletni prostori zgradbe (garaža in druga dva pomožna prostora). Tujci (13 oseb), ki so se v casu obiska nahajali v teh treh prostorih so imeli na voljo nekaj žimnic in odej, po katerih so poležavali na sicer golih betonskih tleh. Ker gre za prostore, ki sicer niso namenjeni nastanitvi ljudi, je vprašljiva njihova primernost za takšno uporabo že iz sanitarno higienskih razlogov. Neustrezno je tudi prezracevanje, pa tudi slaba osvetlitev z naravno svetlobo teh prostorov (v enega prihaja naravna svetloba zgolj skozi svetlobne odprtine na vratih garaže). Zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb v teh prostorih ni urejeno na nacin, ki upošteva spoštovanje osebnosti in njegovega dostojanstva. Zato predlagamo, da se namestitev v teh prostorih, ki je bližja skladišcenju ljudi, uporablja res zgolj za najkrajši potreben cas in to na nacin, ki ne bo necloveški ali ponižujoc.

Moški spalnici v pritlicju zgradbe, v katerih je v vsaki namešceno 18 postelj v nadstropju, merita približno 56 m2, ženska spalnica pa 30m2 (9-10 postelj). V pritlicju zgradbe je tudi stranišce z vec stranišcnimi školjkami in vodovodnimi armaturami z toplo in hladno vodo z neomejenim dostopom. Število postelj v spalnicah ne omogoca namestitev druge opreme (stolov, klopi oz. garderobnih omaric), oteženo pa je tudi gibanje med posteljami. Osebnih stvari tujci nimajo pri sebi, temvec so te spravljene v skladišcu, omogocen pa jim je dostop do njih, ce to želijo. Opazili smo, da so žimnice dotrajane oziroma poškodovane, kar klice po njihovi takojšni zamenjavi. Prostori se prezracujejo s pomocjo oken. Velikost spalnic ni primerna za število ljudi, ki bivajo v njih. Zaradi prenapolnjenosti so bivalne razmere slabe in ni mogoce zagotoviti locitve tujcev, razen po spolu. Glede na objektivne težave centra zato (ponovno) predlagamo okrepitev prizadevanj, da se zagotovijo drugi ali vsaj še dodatni prostori za bivanje tujcev, ki cakajo na odstranitev iz države. Ob obisku smo bili seznanjeni, da je lahko ena izmed teh možnosti nastanitev tujcev v bivšem begunskem centru v Vidoncih v obcini Grad.

Po besedah sogovornikov, kljub že pravnomocni in dokoncni odlocbi inšpekcijskega organa, že nekaj mesecev cakajo na popravilo oziroma prenovo kopalnice (ta ni v uporabi) in parketa (v sobah pritlicja) zaradi pomanjkanja denarnih sredstev. Tako sta zdaj za vse tujce v centru na voljo samo dva tuša s toplo vodo v kleti, ki sta med seboj locena z plasticno zaveso. Pri tem smo opazili, da je v tem prostoru namešcena kamera. Ta se po zatrjevanju sogovornikov v casu tuširanja izklopi. Predlagamo, da se nemudoma zagotovi vse potrebno za cimprejšnjo popravilo kopalnice v pritlicju; cakanje na popravilo vzbuja skrb, saj je na dlani, da gre za nujen ukrep, ki ne trpi odlašanja.

Pri namestitvi izpostava centra ne locuje kadilcev od nekadilcev, omejuje pa uporabo tobacnih izdelkov na dolocene prostore centra, pri tem je prepovedano kajenje v spalnicah.
Tujce oskrbujejo z oblacili in obutvijo in priboljški (npr. kava), ki jih dobijo od Rdecega križa, ne dobijo pa žepnine. 2.0 -; 1/2000