Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Nagovor ob 50. obletnici Skupnosti socialnih zavodov Slovenije


Spoštovane in spoštovani,


v življenju 50-letnika, torej ob Abrahamu, ki bi ga mimogrede morali prestaviti za 20 let navzgor, se običajno nabere veliko dogodkov; takih, ki se jih bomo vedno spominjali kot prijetne, pa tudi onih, ki bi jih radi le pozabili. Če  gre za pet desetletij dela institucije in njenih organizacijskih enot, je dogodkov še veliko več. Običajno od začetnih težav, do vzponov in padcev, problemov, tudi povsem sistemskih, pa tudi idej za prihodnost, ki morajo vedno obstajati.

Vsako institucijo zaznamujejo predvsem ljudje, ki so jo vodili in v njej delali, pa tudi tisti, ki jo predstavljajo danes. Nikoli se namreč ne bomo spominjali njihovih miz in fikusov, pač pa znanja in energije, ki so jo vložili v delo, odnosa do sodelavcev, tako nadrejenih kot podrejenih, pa tudi tistih, ki so jih poklicno srečevali.

Zato dovolite, da najprej čestitam vsem, ki ste danes tu in onim, ki niso uspeli priti, pa so bili ali so, del te velike mreže socialnovarstvenih zavodov.

Kot varuhinja človekovih pravic v Sloveniji se zavedam, da je vaše delo nadvse odgovorno, saj skrbite za skupino ljudi, ki je še posebej ranljiva, kot taka pa rabi  dodatno  družbeno skrb in posluh za probleme, ki jih ima, pa jih morda pogosto celo ne zmore predstaviti, vsaj ne sama ali tako, da bi bila slišana.

Zato Varuh pozorno spremlja celotno področje socialnovarstvenih zavodov,bodisi kot državni preventivni mehanizem ali kot Varuh , ki z novim zakonom, ki je začel veljati 14. oktobra letos, postaja tudi nacionalna institucija za človekove pravice in bo imel tako svet za človekove pravice kot tudi povsem nov center. Časa in prostora za promocijo človekovih pravic ter izobraževanje bo v bodočnosti še več.

Ob nadzoru domov za starejše  smo ugotovili marsikatero težavo, ki je odraz situacije, v kateri se nahaja bodisi država z varčevalnimi ukrepi in ljudje, ki na domove še vedno gledajo z 'varne razdalje', vse dokler ne postanejo njihov 'prvi ali drugi dom', torej, če tam delajo ali dobijo prosto mesto in nastanitev.

Opozorila bi le na nekaj naših ugotovitev;

•    prenizki standardi in normativi v institucionalnem varstvu, ki niso prilagojeni potrebam današnjih stanovalcev,

•    problematika financiranja zdravstvene nege, o čemer smo bili obveščeni prav s strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije,

•    čakalne vrste za sprejem v domove,

•    bolnišnične okužbe z večkratno odpornimi bakterijami,

•    standardi in normativi za prehrano,

•    višina žepnine stanovalcev, nepravične razlike med prejemniki denarnih socialnih pomoči in ostalimi,

•    kvaliteta oskrbe v domovih in nezadovoljstvo nekaterih pobudnikov s storitvami.


Na področju  državnega preventivnega mehanizma, ki nadzira institucije, kjer je ljudem odvzeta ali omejena svoboda gibanja, v tem primeru varovane oddelke posebnih socialno varstvenih zavodov, velja omeniti probleme glede preseženih kapacitet v primeru neprostovoljnega nastanjevanja oseb z duševno motnjo, kar je predmet našega letošnjega posebnega poročila. To je prvo v mojem mandatu in je že takoj po izidu doživelo obravnavo na državnem svetu, na komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti in na plenarnem zasedanju državnega zbora. Nedopustno je, da vse te osebe ne najdejo ustreznega mesta v teh ustanovah, da so nastanjene celo v jedilnicah in na hodnikih, da prihaja do kršitev njihovih človekovih pravic, zlasti do varnosti in dostojanstva, hkrati pa so te lahko kršene tudi drugim, ki se tam nahajajo, tudi zaposlenim. Država kršitve priznava in upam, da bo njen trud za odpravo čim prej viden. Opozorila so namreč prihajala tako s strani zavodov, kot tudi sodišč, celo vrhovnega. Terjamo rešitev.

Zadnja, a po pomembnosti med prvimi, pa je ta hip skrb za ljudi z demenco. Varuh je v letošnjem letu s Spominčico odprl prvo demenci prijazno točko. Pohvalila bi rada njeno prepoznavanje v slovenskem prostoru, pa tudi opazen napredek v domovih, saj postajajo vse prijaznejši do te skupine ljudi, vidna  je velika skrb zanje, celo veliko več zelenih površin, prisotnost terapevtskih živali in osebje, ki si zasluži veliko pohval.

Rada bi zaključila optimistično, z zahvalo predanim ljudem, ki v naše domove vnašajo vse več predanosti, empatije in skrbi za tiste, ki si to v tretjem ali kar četrtem obdobju življenja zaslužijo, družbo in državo pa to dela pravičnejšo in spoštovanja vredno.

Naj bo naslednjih 50 let v znamenju dostojnega staranja ljudi, za katere bo poskrbljeno na ustrezen način ob polnem razumevanju tegob in radosti, ki jih to obdobje lahko prinaša.

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic

Festivalna dvorana Ljubljana, 30. 11. 2017

Natisni: