Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Občina dovolila prekop pokojnika brez materine vednosti

Kršitev: 35. člen Ustave RS - Varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic

V primeru spregleda materinega interesa v postopku odločanja o prekopu pokojnega sina gre za poseg v njene osebnostne pravice, varovane s 35. členom Ustave Republike Slovenije (URS).

* * *

Na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) se je obrnila pobudnica zaradi težav pri pridobitvi informacij o domnevnem prekopu žare z upepeljenimi ostanki njenega pokojnega sina.

Pobudnica se je po nasvetu Varuha, upoštevajoč četrti odstavek 21. člena Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti (ZPPDej), ki določa, da je treba za prekop pokojnika pridobiti dovoljenje pristojnega občinskega organa, za informacije obrnila na Mestno občino Novo mesto (MONM), nato pa prejeto dokumentacijo posredovala v preučitev.

Na podlagi 21. člena ZPPDej je lahko pokojnik na zahtevo svojcev ali drugih fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo za to upravičen interes, izkopan in prenesen na drugo pokopališče ali v drug grob na istem pokopališču, in sicer po predhodnem mnenju najemnika groba. Iz dokumentacije, ki jo je prejela pobudnica, je izhajalo, da je MONM dovolila prekop in prenos posmrtnih ostankov njenega sina zgolj na podlagi vloge očeta pokojnika in predloženega dokazila o najemu grobnih prostorov ter izpiska iz matičnega registra o sinovi smrti.

Varuh je MONM opozoril, da ni videti, da bi MONM pri odločanju o vlogi za prekop upoštevala, da mora, glede na obvezno uporabo pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) – 36. člen ZPPDej, med postopkom ves čas po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP), ter da neupoštevanje slednjega pomeni absolutno bistveno kršitev upravnega postopka ter predstavlja razlog za obnovo postopka.

Previdnost upravnega organa v izpostavljenem smislu je pri občutljivih vprašanjih ravnanja s posmrtnimi ostanki izrednega pomena, saj se po smrti osebe ne varuje zgolj integritete trupla, podobe in časti umrlega, temveč tudi pietetna čustva svojcev, prav tako varovana v okviru osebnostne pravice do duševne integritete, ki je del zasebnosti vsakega posameznika. Kot izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse, imajo namreč vsi svojci (ne le prosilec za prekop oziroma najemnik groba) enako pravico do izražanja svojih pietetnih čustev do pokojnega. Pri tem velja poudariti, da lahko pietetni odnos do pokojnega in njegovega groba posameznik izvršuje le na tak način, da ne posega v pietetna čustva drugega svojca.[1]

Varuh je glede na navedeno zavzel stališče, da bi v obravnavanem primeru morala biti pobudnici kot materi pokojnika dana možnost izraziti morebitno nestrinjanje s prekopom in podati tozadevne argumente oziroma bi se ji moralo s pravočasno seznanitvijo o predvidenem prekopu ter novem kraju pokopa omogočiti vsaj ustrezno izvrševanje pravice do pietete, ki se med drugim odraža z možnostjo obiskovanja groba in zavestjo o mirnem počitku pokojnega.

MONM se je na mnenje Varuha odzvala s pojasnilom, da je bila v pobudničinem primeru praksa upravnega organa enaka kot v drugih primerih prošenj svojcev za prekop – torej, da ne zahtevajo pooblastila ostalih svojcev in sorodnikov, ker so se ti glede na njihove dosedanje izkušnje, ne glede na medsebojno razmerje, predhodno dogovorili o načinu in lokaciji pokopa oziroma prekopa oziroma še niso naleteli na primer, ko bi eden izmed svojcev podal vlogo za prekop mimo predhodnega dogovora med svojci oziroma sorodniki. Pri tem so pritrdili, da obnovitveni razlog iz 263. člena ZUP res obstaja, da pa je potekel subjektivni rok za pričetek obnove, tako za organ kot tudi za pobudnico.

Glede na vse navedeno je Varuh pobudnico seznanil, da šteje njeno pobudo za utemeljeno ter da Obligacijski zakonik (OZ) v 179. členu predvideva denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. 18.0-5/2020


[1] Na primer sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 327/1994 z dne 12. 12. 1996 in sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. II U 351/2017-35.

 

 

Natisni: