Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Primer

Dostop tujcev do pristojnih predstavništev Slovenije za izdajo vizumov

Kršitelj: Ministrstvo za zunanje zadeve
Kršitev: 03. člen ZVarCP - Načelo dobrega upravljanja

Na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) se je s pobudo obrnil slovenski državljan glede težav pri urejanju statusa prebivanja za svojo soprogo, državljanko Kraljevine Maroko. Navedel je, da soproga ne more pridobiti vizuma za vstop v Republiko Slovenijo prek slovenskega veleposlaništva v Kairu, ki je pristojno za maroške državljane; tam se namreč ne more osebno zglasiti, ker bi morala za vstop v Egipt najprej pridobiti egiptovski vizum, to pa zaradi nedelovanja egiptovskega konzulata v Maroku ni mogoče. V zvezi s tem se je pobudnik obrnil na Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ), ki mu je v svojem odzivu zgolj na splošno pojasnilo, da je za pridobitev slovenskega vizuma pristojno slovensko veleposlaništvo v Kairu, ni pa se odzvalo na njegove navedbe, da soproga do njega nima dostopa. Po proučitvi zadeve je Varuh ocenil, da ravnanje MZZ ni bilo skladno z načelom dobrega upravljanja in mu posredoval svoje mnenje o tem, kako naj ministrstvo in diplomatska predstavništva ter konzulati v prihodnje pravilno ravnajo v tovrstnih primerih. Ministrstvo je prejeto Varuhovo mnenje v vednost posredovalo vsem predstavništvom Slovenije v tujini.

 

* * *

Iz prejete korespondence med pobudnikom in MZZ izhaja, da se ministrstvo ni ustrezno odzvalo na pobudnikove trditve o nezmožnosti pridobitve egiptovskega vizuma. Organi imajo odgovornost zagotoviti, da so vsi predpisani uradni postopki tudi dejansko delujoči, tj. da lahko stranke prek njih dosežejo odločitev o svoji pravici, obveznosti ali pravni koristi. To velja še posebej, kadar je od odločitve v postopku odvisno uresničevanje temeljnih človekovih pravic (v konkretni zadevi pravice do družinskega življenja).

MZZ bi po mnenju Varuha moralo, ko je bilo soočeno z navedbo pobudnika, da iz objektivnih razlogov (nedelovanje egiptovskega konzulata v Maroku) njegova soproga pravice ne more uveljavljati v predpisanem postopku, preveriti točnost njegovih trditev. Če se pobudnikove trditve ne bi izkazale za točne (in državljani Maroka niso resneje ovirani pri dostopu do slovenskega veleposlaništva v Kairu), bi moralo pobudnika o tej svoji ugotovitvi obvestiti. Ob tej priložnosti bi bilo skladno z načelom dobrega upravljanja in pojasnilno dolžnostjo iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s pobudnikom priporočljivo deliti tudi morebitne informacije, ki bi njegovi soprogi olajšale dostop do slovenskega veleposlaništva v Kairu.

V nasprotnem primeru – če bi se izkazalo, da je državljanom Maroka dejansko onemogočeno pridobivanje egiptovskega vizuma in posledično dostop do slovenskega veleposlaništva v Kairu – pa bi moral naslovni organ proučiti možnosti, kako z ustrezno prilagoditvijo postopka ali na drug način pobudnikovi soprogi kljub temu omogočiti dostop do postopka za pridobitev slovenskega vizuma. To še posebej velja zaradi hudih posledic za pobudnika in njegovo soprogo zaradi onemogočanja njune združitve.

Iz obširne prakse tako Evropskega sodišča za človekove pravice[1] kot tudi slovenskih sodišč[2] izhaja, da je zaradi pomembnosti pravice do družinskega življenja v določenih primerih treba dati prednost združevanju družine celo pred postopkovnimi in materialnimi zahtevami za ureditev prebivanja – torej celo, kadar stranka iz razlogov na njeni strani (npr. ker v državo ni vstopila na predpisan način ali ker ne izpolnjuje pogojev nekaznovanosti) sicer ne bi bila upravičena do prebivanja v državi. V predmetni zadevi pa niti ni šlo za tak primer, saj na domnevne postopkovne ovire pri pridobivanju vizuma pobudnik ni imel nikakršnega vpliva, temveč naj bi izvirale iz povsem objektivnih okoliščin in je bila zato odgovornost organov upoštevati vidike pravice do družinskega življenja še toliko bolj očitna.

Pri položajih kot je obravnavan, je nadalje treba upoštevati tudi načelo pravne varnosti oz. zaupanja v pravo (kot podnačelo pravne države iz 2. člena Ustave RS). Pravna varnost terja, da so zakoni in drugi splošni akti javni in po vsebini takšni, da lahko iz njih vsaj relativno določno predvidimo, kaj nam pravo nalaga in dopušča in kaj ne, poleg tega pa morajo ti pravni akti zagotavljati tudi ustrezna pravna sredstva in subjekte (npr. državne organe), ki omogočajo, da se ti akti tudi resnično (tj. zanesljivo) udejanjajo v družbenih razmerjih.[3] Pobudnik je upravičeno verjel, da bo njegova soproga ob izpolnjevanju pogojev iz Zakona o tujcih (ZTuj-2) lahko pridobila slovenski vizum in je skladno s tem uravnaval svoja ravnanja in pričakovanja. Če se ljudje pravilno zanesejo na pravne predpise države, nato pa se izkaže, da kljub izpolnjevanju vseh zakonskih pogojev pričakovanega cilja v predpisanem postopku ni možno doseči, je s tem prekršeno načelo zaupanja v pravo. Država mora zagotoviti, da so vsi predpisani uradni postopki tudi dejansko delujoči, tj. da lahko stranke prek njih dosežejo odločitev o svoji pravici, obveznosti ali pravni koristi. To logično velja tudi glede zagotavljanja fizične dostopnosti organa, pri katerem se mora stranka med postopkom osebno zglasiti. Navedeno je torej še dodatni razlog, zaradi katerega bi se moralo MZZ odzvati na pobudnikove navedbe o tem, da njegova soproga nima dostopa do organa, ki je določen kot pristojni za izvedbo postopka.

MZZ se je šele v odzivu Varuhu prvič opredelilo do navedb pobudnika o nedostopnosti Veleposlaništva Republike Slovenije v Kairu za državljane Maroka in navedlo, da to očitno ne drži, saj so v letu 2021 obravnavali osem in v prvih treh mesecih leta 2022 dve vizumski vlogi maroških državljanov. Nadalje je pojasnilo, da naj bi že po dosedanji praksi strankam omogočali izvedbo postopka na drugem diplomatskem predstavništvu ali konzulatu, kadar bi zaradi nedostopnosti predstavništva nastopila možnost kršenja katere od človekovih pravic.

Varuh je ob zaključku zadeve MZZ predlagal, naj o zgoraj predstavljenih stališčih Varuha obvesti še predstavništva Slovenije v tujini, saj lahko stranke tudi neposredno nanje naslovijo navedbe o oviranem dostopu do postopka zaradi nemožnosti pridobitve vizuma ali iz drugih razlogov. MZZ je sledilo Varuhovemu predlogu in vsem predstavništvom (diplomatskim predstavništvom in konzulatom) Slovenije v vednost poslalo celotno korespondenco med ministrstvom in Varuhom.

Poleg zgoraj opisane problematike je Varuh ob proučevanju zadeve opazil tudi, da informacije na spletnih straneh Vlade RS za državljane različnih tretjih držav lahko delujejo zavajajoče, saj iz njih ni bilo razvidno, da sta za pridobitev vizuma za kratkoročno in dolgoročno bivanje predpisana različna postopka in sta zanju lahko pristojna različna organa. Na navedeno je opozoril MZZ, ki je nato uredilo, da so bile spletne strani ustrezno popravljene. 7.2-19/2021

 

 


[1] Glej: Svet Evrope, Guide on Article 8 of the European Convention on Human Rights, posodobljeno 31. 8. 2021, str. 93–94: www.echr.coe.int/documents/guide_art_8_eng.pdf.

[2] Npr. sodba I U 915/2013 z dne 11. 12. 2012, sodba I U 343/2013 z dne 18. 12. 2013,

sodba I U 1412/2013 z dne 15. 4. 2014, sodba I U 151/2016 z dne 2. 2. 2018 in sodba III U 258/2018 z dne 25. 10. 2019.

[3] Cerar, M., Zaupanje v pravo, IUS-INFO: pravni informacijski portal, 4. 10. 2006.

Natisni: