Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

3.11 Tujci

3.11.1 Po uveljavitvi zakonskih ukrepov v zvezi z upravnimi zadevami, postopki mednarodne zaščite niso šteli za nujne

V Republiki Sloveniji je bila 12. 3. 2020 na podlagi 7. člena ZNB prvič v zvezi s covid-19 razglašena epidemija. Še istega meseca (29. 3. 2020) je začel veljati tudi Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ)[1], ki je med drugim predpisal tudi posebne ukrepe v upravnih in drugih javnopravnih zadevah. Kmalu po tem se je zastavilo vprašanje, ali naj bi glede na III. poglavje navedenega zakona postopki mednarodne zaščite po ZMZ-1 šteli za nujne ali nenujne. Pri postopkih po ZMZ-1, predvsem postopku informiranja in sprejema prošnje za priznanje mednarodne zaščite, bi namreč lahko šlo za nujno upravno zadevo, saj se s sprejemom prošnje status tujca spremeni na način, ki po oceni Varuha nezanemarljivo vpliva na njegov položaj. Ocenili smo, da gre za širše vprašanje, ki je pomembno za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost v Republiki Sloveniji, in se zategadelj obrnili na resorno ministrstvo.

Po pojasnilih MNZ se pravice vlagatelja namere in prosilca za mednarodno zaščito ne razlikujejo bistveno, se pa zagotavljanje osnovne oskrbe razlikuje v načinu izvrševanja. Glede drugih pravic, ki se jih pridobi z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, je ministrstvo dodalo, da niso vezane zgolj na vložitev prošnje. MNZ je zavzelo stališče, da sprejema prošnje za mednarodno zaščito na splošno ni mogoče šteti za nujno zadevo iz tretjega odstavka[2] 6. člena ZZUSUDJZ, je pa obenem zagotovilo, da je individualno preučilo položaj vsakega vlagatelja namere in sprejelo prošnje za mednarodno zaščito v tistih primerih, v katerih je bilo na podlagi individualnega položaja osebe ugotovljeno, da bi se njen položaj s sprejemom prošnje bistveno spremenil (npr. v posameznih primerih ranljivih kategorij). Takrat nam je tudi sporočilo, da je na dan 15. 4. 2020 na sprejem prošnje za mednarodno zaščito čakalo 81 vlagateljev namere, od tega je 25 takih, ki so bili na dan uveljavitve ZZUSDJZ v izolaciji; od uveljavitve ZZUSDJZ so bile sprejete 4 prošnje mladoletnikov brez spremstva.

Varuha pojasnila ministrstva o tem, zakaj pri sprejemih prošenj za mednarodno zaščito ne gre za nujne zadeve, niso prepričala bolj kot razlogi, ki so govorili temu v prid. Zato smo na podlagi 7. člena ZVarCP na MNZ naslovili še kritiko, v kateri smo izpostavili, da tretji odstavek 6. člena ZZUSDJZ določa, da se tek rokov ne prekine v posamičnih upravnih zadevah, med drugim tudi, če je od odločitve odvisno uveljavljanje drugih pravic (tretji odstavek 7. člena istega zakona pa je določal, da se v upravnih zadevah ustne obravnave in druga procesna dejanja, pri katerih so uradna oseba, stranka ali drug udeleženec lahko v neposrednem stiku, ne izvajajo, razen v nujnih zadevah); vsaj sprejem prošnje za mednarodno zaščito bi tako po naši oceni moral šteti za nujno zadevo, saj le-ta spremeni status vlagatelja namere v status prosilca za mednarodno zaščito, s tem pa se obseg pravic skladno z ZMZ-1 poveča[3]. Obseg pravic prosilca za mednarodno zaščito je bil torej nedvomno večji od obsega pravic, ki gredo vlagatelju namere – in od sprejema prošnje je bilo tako odvisno uveljavljanje drugih pravic. Tretji odstavek 6. člena ZZUSDJZ pa nikjer ni določal, da mora iti pri uveljavljanju pravic za bistveno drugačne pravice ali za bistveno več pravic, temveč je postavil zgolj pogoj, da je od odločitve odvisno uveljavljanje drugih pravic. Posebej smo poudarili tudi, da nastanitev velikega števila oseb v sprejemnih prostorih azilnega doma ali drugih nastanitvenih kapacitetah že po sami naravi stvari tudi lahko predstavlja tveganje za zdravje ljudi. Pristavili smo še, da je tudi Upravno sodišče Republike Slovenije štelo zadeve mednarodne zaščite za nujne po Odredbi o poslovanju Upravnega sodišča Republike Slovenije v času veljavnosti posebnih ukrepov, ki velja od 31. 3. 2020 dalje. Varuh pa je tudi opozoril, da je Evropska komisija dne 16. 4. 2020 sprejela smernice za izvajanje pravil EU na področju azila in vračanja ter preselitve, iz katerih je med drugim izhajalo, da je potrebno uporabljati temeljna načela azilnega postopka ter zagotoviti, da je dostop do azilnega postopka med pandemijo covid-19 mogoč v največji možni meri. V tej zvezi je bilo v smernicah navedeno, da je zlasti treba registrirati in obravnavati vse prošnje za mednarodno zaščito, čeprav z določeno zamudo. Tudi v primeru zamud morajo imeti državljani tretjih držav, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, svojo prošnjo registrirano pri organih in imeti možnost, da jo vložijo. Varuh je še dodal, da praktične smernice v zvezi z vložitvijo prošnje navajajo, da vložitev prošenj lahko, kadar je to potrebno in kolikor je mogoče, poteka prek spleta (s predložitvijo spletnega obrazca). Sprejeti je treba tudi posebne ukrepe za zagotavljanje, da so prosilci obveščeni v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, o postopku, ki ga je treba upoštevati, ter o njihovih pravicah in obveznostih med postopkom.

Odziv MNZ je bil, da so skupaj z UOIM vse ukrepe, usmerjene v preprečevanje širjenja okužbe, sprejemali tako, da so bili ti ukrepi usklajeni in da se z določenim ukrepom na drugi strani ni povečevalo tveganje za širjenje okužbe. Navedli so tudi, da so sprejemni prostori del azilnega doma, kjer so nastanjeni tudi prosilci za mednarodno zaščito, in se tako tveganje za širjenje okužbe s sprejemom prošnje ne bi spremenilo. Glede tega, da Upravno sodišče Republike Slovenije zadeve s področja mednarodne zaščite šteje kot nujne, je ministrstvo pojasnilo, da se njihova organizacija poslovanja, pristojnosti ministrstva in narava načina njihovega izvajanja bistveno razlikujejo, in omenjeno primerjavo zavrnilo.

MNZ je tudi sporočilo, da se v času epidemije covid-19 ni prenehalo z izvajanjem ZMZ-1, temveč le začasno prekinilo izvajanje upravnih dejanj, pri katerih je potreben osebni stik s stranko in drugimi udeleženci (tolmač, pravni zastopniki, zakoniti zastopniki), razen v nujnih primerih. Glede izpostavljenih smernic Evropske komisije je ministrstvo nadalje pojasnilo, da je Republika Slovenija v času epidemije covid-19 dosledno zagotavljala dostop do postopka mednarodne zaščite vsem tujcem, ki so izrazili namero vložitve prošnje za mednarodno zaščito, vsaka namera pa da je bila skladno z ZMZ-1 tudi registrirana brez zamud, dosledno pa se je spoštovalo tudi načelo nevračanja. Vsak vlagatelj namere naj bi bil nastanjen v sprejemne prostore azilnega doma, kjer so mu bile zagotovljene pravice, vključno z zdravstvenim varstvom, kot tudi vsi preventivni ukrepi, usmerjeni v preprečevanje širjenja okužbe s covid-19. Nemoteno naj bi se obravnavalo prošnje za mednarodno zaščito in tudi izvajalo postopke po Uredbi 2013/604/EU o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

Obenem pa je MNZ tudi navedlo, da bodo prošnje za mednarodno zaščito sprejete z določeno zamudo. Glede možnih modalitet postopka, ki jih omogoča pravni red EU, je nadalje pojasnilo, da je njihovo dejansko izvajanje v praksi odvisno od načina prenosa direktive v nacionalni pravni red – Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito v 13. in 14. členu namreč določa način sprejema prošnje in način podajanja izjave, iz navedenih določb pa izhaja, da sprejem prošnje za mednarodno zaščito vodi uradna oseba, zato da ga ni mogoče izvajati drugače (npr. pisno ali z vložitvijo preko spleta). Po zagotovilih MNZ se je v času epidemije vsem vlagateljem namere zagotavljalo tudi vse informacije v zvezi z nadaljnjim postopkom iz prvega odstavka 6. člena omenjenega pravilnika. Ko pa se je s 1. 5. 2020 uveljavil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-19, s katerim se na podlagi dopolnitve tretjega odstavka 7. člena omogočajo ustne obravnave in druga procesna dejanja, pri katerih so uradna oseba, stranka ali drug udeleženec v neposrednem stiku, tudi v zadevah, ki niso nujne, če se zaradi tega ne širi virusna okužba in je zagotovljeno zdravje ter življenje uradne osebe, stranke ali drugega udeleženca, se je po navedbah MNZ s 4. 5. 2020 ponovno začelo s sprejemom prošenj za mednarodno zaščito. Postopki naj bi se izvajali ob vseh preventivnih ukrepih za preprečevanje okužbe ter v obsegu glede na razpoložljivost kadrovskih virov. V prostorih, namenjenih izvajanju ustnih upravnih dejanj v postopkih mednarodne zaščite, pa se je načrtovalo tudi namestitev varovalnih stekel.

Varuh se je obrnil tudi na sam UIOM. Ta nam je na naša vprašanja sporočil, da tujec, ki izrazi namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito, postane vlagatelj namere in se ga na podlagi prvega odstavka 81. člena ZMZ-1 po obravnavi s strani policije nastani v sprejemne prostore azilnega doma ali druge nastanitvene kapacitete države, kjer so mu zagotovljeni ustrezna prehrana, higienske potrebščine in dostop do nujnega zdravljenja. Vlagatelj namere ima pravico do treh obrokov dnevno, izročen mu je paket, v katerem so higienske potrebščine, brisača in rjuha. Vsakega vlagatelja namere naj bi tudi pregledal zdravnik, ki po potrebi odredi ustrezno terapijo, če pa je potrebna kakršnakoli druga oblika zdravniške pomoči, se ga odpelje do ustrezne zdravstvene institucije. V času epidemije covid-19 in velikega števila nastanjenih vlagateljev namere, je UOIM določene nastanitvene objekte znotraj azilnega doma preoblikoval v sprejemne prostore, sprejemni prostori, ki so bili izven omenjenih razmer mišljeni kot sprejemni prostori, pa so postali prostori, kjer se zagotavlja izolacija. Vlagatelj namere je bil najprej sedem dni nastanjen v sprejemnih prostorih, kjer je bil v izolaciji iz razloga izvajanja preventivnih ukrepov za preprečevanje okužbe s covid-19, nato pa je bil nastanjen na enega od nekdanjih nastanitvenih oddelkov Azilnega doma, kjer je čakal na sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Po pregledu zdravnika se jih je tako premeščalo na drug sprejemni oddelek, kjer so se lahko gibali znotraj območja Azilnega doma.

Prosilci za mednarodno zaščito pa imajo v skladu z 78. členom ZMZ-1 pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji, materialne oskrbe v primeru nastanitve v azilnem domu ali izpostavi, finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu, nujnega zdravljenja, izobraževanja, dostopa do trga dela, humanitarne pomoči in žepnine. Po pojasnilih UIOM gredo prosilcem za mednarodno zaščito omenjene pravice do izvršljivosti odločitve pristojnega organa. V primeru, da bivajo v azilnem domu ali izpostavi, imajo pravico do materialne oskrbe, ki obsega pravico do nastanitve, prehrane, obleke in obutve ter higienskih potrebščin. Na voljo imajo tri obroke dnevno, otroci pa prejmejo še dopoldansko in popoldansko malico. V primeru potreb prejmejo higienske potrebščine, obleko in obutev. Prosilci imajo dostop do nujnega zdravljenja, kar po navedbah UIOM v praksi pomeni, da se zglasijo v ambulanti azilnega doma, kjer se z njimi najprej pogovori medicinska sestra, nato pa so napoteni v Zdravstveni dom Vič (otroci v Zdravstveni dom Metelkova). V zdravstveni dom prosilec odide s kartico Urbana oziroma se mu zagotovi prevoz (odvisno od njegovega zdravstvenega stanja). Vsi otroci obiskujejo osnovno šolo, nekateri tudi srednjo šolo. V skladu s 87. členom ZMZ-1 imajo prosilci pravico do prostega dostopa do trga dela in sicer devet mesecev po vložitvi prošnje, če jim v tem času ni bila vročena odločitev pristojnega organa in te zamude ni mogoče pripisati prosilcu. Prosilci prejemajo žepnino v višini 18 evrov. Tisti prosilci, katerim je odobrena razselitev v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZMZ-1 in nimajo lastnih sredstev za preživljanje ali jim preživljanje ni zagotovljeno kako drugače, pa prejmejo finančno pomoč v višini 402,18 evra oziroma skladno z lestvico, določeno v Uredbi o uresničevanju pravic prosilcev za mednarodno zaščito.

UOIM naj bi sicer že pred uradno razglasitvijo epidemije začel z izvajanjem določenih ukrepov, ki so povezani s preprečevanjem covid-19. Tako prosilce za mednarodno zaščito kot vlagatelje namere se je seznanilo s pojavom covid-19 ter s preventivnimi ukrepi (higiena rok, kašlja, nošenje mask, upoštevanje razdalje, zračenje prostorov …), opravljalo naj bi se tudi razkuževanje kljuk. Prilagojene so bile vse tiste aktivnosti, pri katerih bi prišlo do zadrževanja večjega števila oseb (delitev obrokov, uradne ure za skladišče, pogovori pri socialnih delavcih – samo eden v pisarni, razdalja najmanj 1,5 metra). Uslužbenci UOIM naj bi tudi ves čas nosili maske in zaščitne rokavice, v primeru suma na nalezljivo bolezen pa so prejeli dodatna zaščitna sredstva (skafander, maske z vizirjem).

Varuh se upoštevajoč zagotovila MNZ in UOIM lahko strinja glede nebistvenih razlik v zagotavljanju materialne oskrbe in zdravstvenega varstva za vlagatelje namere in prosilce za mednarodno zaščito, niso pa nas prepričali argumenti, ki so se nanašali na druge pravice. S sprejemom prošnje za mednarodno zaščito namreč oseba takoj pridobi pravico bivanja v Republiki Sloveniji in žepnino, ob določenih pogojih pa tudi pravico do izobraževanja in po določenem času pravico dostopa do trga dela. Obseg pravic prosilcev za mednarodno zaščito je večji kot obseg pravic vlagateljev namere, to pa je po mnenju Varuha tudi zadostilo pogoju uveljavljanja drugih pravic iz tretjega odstavka 6. člena ZZUSUDJZ.

Spregledati pa prav tako ni kazalo, da so se vlagatelji namere lahko gibali znotraj območja azilnega doma, kar pomeni, da jim je bilo gibanje omejeno na območje azilnega doma, kar pa za prosilce za mednarodno zaščito ni veljalo. Slednji so se namreč lahko gibali tudi izven območja azilnega doma, seveda ob upoštevanju pogojev, ki jih je predpisoval Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin. Vlagatelji namere te možnosti niso imeli in bi se lahko v primeru, da bi zapustili območje azilnega doma, štelo, da gre za samovoljno zapustitev sprejemnih prostorov, s tem pa bi se osebo na podlagi 81. člena ZMZ-1 obravnavalo po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Ob navedenem se zastavlja tudi vprašanje pravne podlage za takšno omejitev gibanja, saj ne MNZ in ne UOIM nista pojasnila, na kateri podlagi so vlagateljem namere omejili gibanje na območje azilnega doma.

Dne 4. 5. 2020 je bilo v sprejemnih prostorih azilnega doma 272 ljudi. Glede na omenjeno omejeno gibanje na področje azilnega doma ter poznavanje kapacitet in prostorov azilnega doma Varuh tudi ni mogel sprejeti pojasnil MNZ in UOIM, da takšno število nastanjenih ni predstavljalo tveganja za javno zdravje ljudi, četudi so bili pojasnjeni in upoštevani vsi preventivni ukrepi za preprečevanje okužbe s covid-19. Ob tem velja še dodati, da je bilo število nastanjenih tudi po več kot enem mesecu po začetku sprejema prošenj za mednarodno zaščito (dne 17. 6. 2020 sta čakala na vložitev prošnje 202 človeka) še relativno visoko, zato je odločitev MNZ, da postopkov mednarodne zaščite ne bo štelo kot nujne postopke, vplivala tudi na naknadne zamude pri obravnavi vlog za mednarodno zaščito ter je s tem podaljševala čas omejitev gibanja vlagateljem namere na prostore azilnega doma. 7.3-5/2020.

 

3.11.2 O obveščanju prosilcev za mednarodno zaščito o epidemiji covid-19

Varuh je prepoznal vprašanje informiranja prosilcev za mednarodno zaščito o izbruhu epidemije covid-19 kot širše vprašanje, ki je pomembno za varstvo človekovih pravic oziroma pravno varnost. Tudi Urad visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice (v nadaljevanju: OHCHR) je v zvezi s covid-19 izdal usmeritve, iz katerih je izhajalo, da bi morale ustrezne informacije o pandemiji in odzivu nanjo brez izjeme doseči vse ljudi; za to bi bilo treba omogočiti dostop do informacij v razumljivih oblikah in jezikih ter prilagajanje informacij osebam s posebnimi potrebami, vključno z okvaro vida in sluha, ter morajo doseči tudi tiste z omejeno sposobnostjo branja oziroma tiste, ki ne znajo brati; dostop do interneta naj bi bil bistvenega pomena za zagotovitev, da informacije dosežejo tiste, ki jih je prizadel virus; vlade naj bi prenehale z vsakršnim omejevanjem interneta ter zagotovile najširši možen dostop do internetnih storitev in sprejele ukrepe za premostitev digitalnih razlik, vključno z razlikami med spoloma. Nadalje je bilo na področju migrantov in beguncev med drugim navedeno, da bi države morale sprejeti posebne ukrepe za vključitev migrantov in beguncev v nacionalno preprečevanje in odzivanje na covid-19. To bi moralo vključevati zagotavljanje enakega dostopa do informacij, testiranja in zdravstvene oskrbe za vse migrante in begunce, ne glede na njihov status.

Z vidika varstva in zagotavljanja pravic prosilcev za mednarodno zaščito s posebnim poudarkom na mladoletnih brez spremstva, tujcih, ki so vložili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ter osebah s priznanim statusom mednarodne zaščite se je v dani situaciji kot ključno kazalo podajanje celovitih informacij o epidemiji covid-19 na način, ki je tem osebam razumljiv. Varuh je tako v korespondenci z Uradom vlade za oskrbo in integracijo migrantov (v nadaljevanju: UOIM) v prvi vrsti izpostavil zagotavljanje relevantnih informacij v jezikih, ki jih te osebe razumejo, pri mladoletnih brez spremstva pa tudi, da so jim informacije predstavljene na način, ki je prilagojen starosti in stopnji njihovega duševnega razvoja. UIOM se je odzval z navedbami, da so skupaj z NIJZ pripravili postopkovnike ravnanja v primeru pojava suma na to bolezen. Na oglasne deske po različnih lokacijah so v več jezikih izobesili, kaj covid-19 pomeni, kaj ta bolezen prinaša in kakšni so preventivni ukrepi: higiena rok, nošenje zaščitnih sredstev, upoštevanje razdalje … Sklicali so tudi sestanke po jezikovnih skupinah, na katerih so prosilcem še ustno pojasnili bolezenske znake, preventivne ukrepe in kako ravnati v primeru, če se slabo počutijo. S strani Mednarodne organizacije za migracije (v nadaljevanju: IOM) in Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljevanju: UNHCR) so prejeli tudi informacije v različnih jezikih v zvezi s preventivnimi ukrepi. Tudi te pisne informacije so razdelili med nastanjene. Mladoletnike brez spremstva so o covid-19 informirale socialne delavke s pomočjo prevajalca. Pri tem naj bi informiranje izvajali na otrokom prijazen način, individualno ali skupinsko. Pisne informacije, ki so bile sicer opremljene s številnimi slikami, niso bile prilagojene otrokom, zato so socialni delavci z vsakim posebej ali s skupino opravili razgovore in jim ustno, s pomočjo prevajalca, pojasnili znake in možne posledice bolezni covid-19, kakšno je stanje v Sloveniji ter jih seznanili s preventivnimi in zaščitnimi ukrepi in ukrepi Vlade.

O ukrepih naj bi bili nastanjeni obveščeni tako v azilnem domu kot v njegovih izpostavah, prav tako naj bi bili o ukrepih obveščeni v integracijskih hišah, in sicer s strani svetovalcev za begunce. UOIM je pojasnil, da so bile nastanjenim osebam na voljo tudi pisne informacije v angleškem, paštu, urdu, farsi in arabskem jeziku, ki so bile obešene na oglasnih deskah. Zloženke, ki so jih prejeli s strani mednarodnih organizacij, so bile prevedene v 21 različnih jezikov, poleg teksta pa so bile opremljene tudi s slikovnimi podobami. 7.0-3/2020.

 

3.11.3 Priporočila in dejavnost Varuha v zvezi z epidemijo bolezni covid-19 v drugih delov letnega poročila

Na tujce se v zvezi z epidemijo bolezni covid-19 nanaša priporočilo (covid-19) št. 10  iz poglavja 3.16 tega poročila.

Dejavnost Varuha glede tujcev v zvezi z epidemijo covid-19 je obravnavana tudi v naslednjih razdelkih tega poročila:

2.12.4 Do odloga plačila kreditne obveznosti bi morali biti upravičeni tudi tisti, ki niso slovenski državljani, imajo pa tukaj stalno prebivališče

3.16.2.5 Tujci in prosilci za mednarodno zaščito

·       Spremenjen način nameščanja pridržanih oseb v Centru za tujce v zabojnike


[1] Uradni list RS, št. 36/20 in 61/20.

[2] »Ne glede na prvi odstavek tega člena se tek rokov ne prekine v posamičnih upravnih zadevah, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost, za premoženje večje vrednosti, če je od odločitve v zadevi odvisno preživljanje stranke, če je od odločitve odvisno uveljavljanje drugih pravic ali če je to nujno za učinkovito izvajanje oblasti za doseg namena iz 1. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: nujne zadeve).«

[3] Prosilci za mednarodno zaščito imajo na podlagi 78. člena ZMZ-1 pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji, materialne oskrbe v primeru nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi, finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu v skladu s tem zakonom, nujnega zdravljenja, izobraževanja, dostopa do trga dela, humanitarne pomoči ter žepnine (materialna oskrba skladno z 79. členom ZMZ-1 obsega nastanitev, prehrano, obleko in obutev ter higienske potrebščine). Vlagatelju namere pa je na drugi strani skladno z 81. členom ZMZ-1 zagotovljena nastanitev v sprejemnih prostorih azilnega doma ali drugih nastanitvenih kapacitetah države, z ustrezno prehrano, nujnimi higienskimi potrebščinami in dostopom do nujnega zdravljenja.