Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

2.23 Družbene dejavnosti

2.23.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

Podatki iz gornje preglednice ne kažejo na omembe vredne spremembe. Še vedno močno prevladujejo zadeve o šolstvu. 

Zaznali smo polemike o financiranju vzgojno-izobraževalnih oziroma vzgojno-varstvenih zavodov, ki so odmevale v javnosti in tudi Varuh je prejel pobude v zvezi s financiranjem zasebnih šol in tudi vrtcev. Glede slednjih več v tretjem podpoglavju, že takoj pa moramo pri oceni stanja poudariti, da je stanje nedvomno nesprejemljivo vsaj v tem, da še vedno ni prišlo do ustreznega odziva zakonodajalca na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-269/12-24 z dne 4. 12. 2014 o javno veljavnih programih osnovnošolskega izobraževanja. V letu 2019 je sicer prišlo do poskusa zakonodajnih sprememb, vendar do njih ni prišlo. Tedanja koalicija si je navedeno odločbo večinoma razlagala tako, da je treba zagotoviti enako financiranje le obveznega dela javnega programa, razširjenega dela pa država sploh ne bi več financirala. Na drugi strani so nekateri menili, da odločba ne razlikuje med obveznim in razširjenim javnim programom in je treba zato oba dela financirati v celoti. Predlog novele po vetu Državnega sveta ni več prejel absolutne večine glasov.

Priporočilo št. 154: Varuh ponavlja priporočilo Vladi Republike Slovenije, naj čim prej pripravi, Državni zbor Republike Slovenije pa sprejme ustrezne zakonske spremembe za zagotovitev enakopravnega položaja vseh izvajalcev vzgoje in izobraževanja.


2.23.2 Uresničevanje preteklih Varuhovih priporočil

S priporočilom št. 42 (2017)[1] je Varuh priporočil vladi, naj čim prej pripravi, Državni zbor Republike Slovenije pa sprejme ustrezne zakonske spremembe za zagotovitev enakopravnega položaja vseh izvajalcev vzgoje in izobraževanja. Vendar odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-269/12-24 z dne 4. 12. 2014 ostaja nespoštovana, s tem pa tudi Varuhovo priporočilo.

Že v poročilu za leto 2016[2] smo navedli, da »so takšni časovni okviri neizpolnitve obveznosti iz odločbe najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti nesprejemljive, obenem pa vzbujajo močno skrb in že same po sebi upravičujejo ostro kritiko«. Zdaj že več kot tri leta pozneje to seveda velja še toliko bolj.

______________________________________________________________________

[1] Letno poročilo Varuha za leto 2017, str. 290.

[2] Str. 69.


2.23.3 Nova priporočila in dejavnosti Varuha

2.23.3.1 Priporočila

Na podlagi obravnavanih zadev s področja reguliranih dejavnosti smo pripravili naslednja priporočila:

154. Varuh ponavlja priporočilo Vladi Republike Slovenije, naj čim prej pripravi, Državni zbor Republike Slovenije pa sprejme ustrezne zakonske spremembe za zagotovitev enakopravnega položaja vseh izvajalcev vzgoje in izobraževanja.

155. Varuh priporoča Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, naj v sodelovanju z Zvezo za tehnično kulturo Slovenije čim prej uredi vprašanje glede sodelovanja učencev na tekmovanju iz logike pod pogojem, da starši soglašajo z javno objavo rezultatov tekmovanja in fotografije udeležencev.

 

 

2.23.3.2 O povezavah med učnim uspehom ter socialno-ekonomskim položajem otrok in mladostnikov

Varuh v skladu z 9. členom ZVarCP lahko obravnava tudi širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravno varnost državljanov Republike Slovenije. Tokrat smo pozornost namenili povezavi med socialno-ekonomskim položajem otrok in mladostnikov ter njihovim šolskim uspehom.

Iz članka "Za revnejše poklic, za bogatejše študij", ki je bil 22. 11. 2018 objavljen v časniku Delo, smo razbrali, da je Državni izpitni center (RIC) v okviru projekta v letu 2017 ugotovil, da se je iz družin z najnižjimi dohodki po končani osnovni šoli za gimnazijo odločilo le 8 odstotkov otrok, medtem ko je bil med družinami z najvišjimi dohodki delež teh otrok več kot 80 odstotkov. Raziskava, ki jo je leta 2000 opravil Svetovalni center Ljubljana, pa je pokazala, da je več kot četrtina otrok, ki so jih takrat prešolali v posebne šole z nižjim izobrazbenim standardom, prihajala iz družin z nižjim dohodkom.     

Zadevo smo želeli podrobneje raziskati, zato smo se obrnili na MIZŠ. Zanimalo nas je predvsem, ali zadevo spremljajo ter kakšne so ugotovitve in morebitni ukrepi; ali so v zvezi z zgoraj navedenimi ugotovitvami RIC že sprejeli kakšne ukrepe in če so jih, katere; ter ali imajo podatek, kolikšen delež otrok z odločbo o usmeritvi prihaja iz socialno šibkejših družin. Kot odziv smo prejeli sporočilo ministrstva, da se v Sloveniji to področje spremlja že več let. Ugotavljajo, da so razlike v dosežkih učencev med različnimi osnovnimi šolami v Sloveniji v primerjavi z drugimi razvitimi državami majhne. Po teh merilih je slovenska enovita 9-letna osnovna šola s šolskimi okoliši in brez prevladujočega vpliva staršev na izbiro šole pravična. Pri 15-ih letih starosti, ko je večina dijakov v Sloveniji že v srednjih šolah, so razlike v dosežkih dijakov z različnimi poklici staršev približno take kakor v drugih državah. Razlike v dosežkih dijakov iz različno premožnih družin pa so v primerjavi z državami OECD celo zelo majhne. Raziskava RIC, objavljena leta 2017, pa je MIZŠ opozorila, da se navkljub ne tako velikim razlikam v dosežkih po končani osnovni šoli z vpisom v različne vrste srednjih šol ob njihovem dokončanju  zaznajo velike razlike v deležih srednješolcev po različnem socialno-ekonomskem položaju družin, iz katerih prihajajo. Obetavna metodološka ugotovitev raziskave je, da sodelovanje RIC in SURS omogoča sistematično analizo podatkov in prepoznava trende za vodenje šolskih politik na državni ravni in na ravni šol in oddelkov.

Ker je tudi MIZŠ prepoznal potrebo po spremljanju tovrstnih podatkov, so omenjeno nalogo dodelili v letni delovni načrt RIC, saj v preteklosti niso imeli na tak način zbranih podatkov. Ker je pravičnost v šolstvu kompleksna, tudi na ta način skušajo pridobiti poglobljene analize, ugotovitve in na tej podlagi pripravljati ukrepe za izboljšanje.

MIZŠ je pojasnil tudi, da se je v nadaljnjih raziskavah s povezovanjem zbirk SURS v letu 2019 RIC lotil tudi proučevanja povezanosti usmeritev učencev s posebnimi potrebami s socialno-ekonomskim indeksom družin, iz katerih učenci prihajajo. Proučujejo izjemno povečevanje deležev učencev s posebnimi potrebami v zadnjih letih. Zastavili so si tudi vprašanje (sicer v programu osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom), ali so različne usmeritve učencev s posebnimi potrebami (slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, govorno-jezikovne motnje, gibalno ovirani, dolgotrajno bolni, primanjkljaji na posameznih področjih učenja, čustveno-vedenjske motnje in kombinacija primanjkljajev, ovir oziroma motenj) povezane s socialno-ekonomskim indeksom družin, iz katerih učenci prihajajo. Po njihovih predhodnih ugotovitvah se pri nekaterih vrstah usmeritev ne kaže izrazita povezanost, pri nekaterih pa se izkazuje. Tako podatki raziskave iz leta 2019, ki ne vključuje podatkov o usmeritvah v nižji izobrazbeni standard, kažejo na to, da pri določenih vrstah odločb socialno-ekonomski in kulturni položaj družine nima nobene vloge (slepi, gluhi, gibalno ovirani, dolgotrajno bolni), večji vpliv pa se kaže pri odločbah učencev z govorno-jezikovnimi motnjami, čustveno-vedenjskimi motnjami in primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Omenjene odločbe v večinskih šolah so namenjene prav temu, da skušamo z njimi podpreti otroke, ki imajo posebne potrebe, in ni segregacijski, temveč vključujoč instrument.

MIZŠ je še poudaril, da že izvaja nekatere sistemske ukrepe, ki vsaj deloma urejajo navedeno področje. Eden od teh je, da skušajo zagotoviti, da so vse izobraževalne poti čim bolj odprte in da sta višje in visoko šolstvo dostopna tako diplomantom gimnazijskih kakor tudi srednjih strokovnih programov, zato odločitev v zvezi z izbiro srednješolskega programa ni dokončna.

Ministrstvo je opozorilo tudi, da socialno-ekonomski in kulturni status ne pomeni samo gmotnega položaja družin, iz katerih prihajajo otroci, temveč tudi izobrazbo staršev (predvsem mame), ki lahko pri ustvarjanju spodbudnega okolja nudi podporo otroku pri izobraževanju in oblikovanju družinskih vrednot v zvezi z izobraževanjem in ima pri tem ključno vlogo. To naj bi bilo podobno v vseh izobraževalnih sistemih na svetu.

Nadalje je MIZŠ navedel, da imamo v Sloveniji na področju vzgoje in izobraževanja vzpostavljene določene sistemske ukrepe, ki so v pomoč tudi pri kompenzaciji ekonomskih stisk družin, in sicer z:

  • brezplačnimi učbeniki za vse osnovnošolce (učbeniški skladi),
  • subvencijami šole v naravi,
  • subvencijami prehrane (brezplačna kosila za otroke iz najrevnejših družin),
  • brezplačnimi interesnimi dejavnostmi, ki jih morajo omogočati vse šole, in podaljšanim bivanjem v sklopu razširjenega programa osnovne šole,
  • brezplačnim prevozom v šolo za otroke iz bolj oddaljenih krajev v šolo okoliša,
  • subvencioniranim vrtcem, brezplačnim za otroke iz najrevnejših družin (kjer se vse začne),
  • možnostjo prilagajanja programov v primeru ugotovljenih posebnih potreb,
  • svetovalno službo v vseh šolah in vrtcih, ki nudi podporo otrokom, učencem, strokovnim delavcem in staršem ter izvaja karierno svetovanje,
  • in še zlasti ukrepi socialne politike, ki jih izvaja MDDSZ, kot so na primer: štipendije, otroški dodatki, ki upoštevajo dohodek družin, davčne olajšave zaradi šolajočega otroka itd.

MIZŠ se strinja, da je tematika, na katero smo opozorili, zelo kompleksna, in tudi svetovni izziv za pravičnejše šolstvo v prihodnje. MIZŠ povezavo med učnim uspehom in socialno-ekonomskim položajem otrok in mladostnikov skupaj s pristojnimi javnimi zavodi in drugimi strokovnjaki aktivno spremlja in prispeva k poglobljenemu proučevanju tega področja. Ta tematika naj bi bila obravnavana tudi v   beli knjigi. V razvojnih aktivnostih MIZŠ bodo posebej proučili možnosti sistemskih sprememb na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, ko se v pri šolanju mladostnika v Sloveniji bolj izrazito zgodi neželeni razkorak med njegovim učnim uspehom in socialno-ekonomskim položajem družine, iz katere prihaja. Tako kakor pri vseh izzivih na področju šolstva je tudi pri teh vprašanjih najučinkovitejše izboljšave mogoče pričakovati na ravni vzgojiteljev v vrtcih in učiteljev v šolah, za kar si prizadevajo tako pri njihovem temeljnem usposabljanju kakor tudi kariernem poklicnem napredku.

Pojasnila MIZŠ smo ocenili kot ustrezna, podlage za nadaljnje ukrepanje nismo ugotovili. Zaradi pomembnosti področja pa bomo zadevo spremljali še naprej (19.1-33/2019).

 

2.23.3.3 Sodelovanje društva Parada ponosa pri izvedbi dneva dejavnosti na osnovni šoli je lahko tudi moteče

Ena izmed ravnateljic osnovnih šol se je na varuha obrnila s prošnjo za podporo pri izvedbi dneva dejavnosti o sovražnem govoru, kamor je povabila tudi društvo Parada ponosa. Prvi modul, ki bi ga društvo organiziralo, naj bi obravnaval »naslavljanje sovražnega govora med vrstnicami, ki naj bi posegal na področje opolnomočenja mladih, da reagirajo na diskriminacijo in sovraštvo, ter omogočal pridobitev veščin in orodij za predrugačenje sovražnega govora v medvrstniški komunikaciji«; drugi modul pa naj bi obravnaval »naslavljanje sovražnega govora v grafitih in uličnih umetnosti, kar je mladim osebam blizu, ter mladim skozi uporabo kreativnih metod omogočal učenje o različnih načinih preprečevanja in predrugačenja sovraštva«. Vendar pa se s sodelovanjem društva Parada ponosa ni strinjala skupina nekaj staršev. Na šolo so zato poslali dopis, v katerem so ravnateljici očitali, da sporna delavnica ni bila uvrščena v letni delovni načrt šole, izražali dvom, da sodelavci omenjenega društva niso strokovno usposobljeni za izvajanje delavnice, ter opozarjali na laičnost šole. Če pa bi bila delavnica izvedena, bi pristojni inšpekciji predlagali izredni inšpekcijski nadzor.

V zadevah, kakršna je omenjena, gre za morebitni poseg v pravico staršev, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo (pravica do svobode vesti, 41. člen ustave). Iz javno dostopne sodne praske slovenskih sodišč izhaja, da se še ni opredelila do izvajanja omenjenega ustavnega člena na področju izobraževanja, drugače pa je s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki odloča o individualnih in državnih pritožbah na podlagi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter njenih protokolov. Prvi protokol v drugem členu v zvezi s pravico do izobrazbe vsebuje enako določbo, kot je zgoraj omenjeni 41. člen URS, in sicer, da »nikomur ne sme biti odvzeta pravica do izobraževanja. Pri izvajanju nalog, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem«.

Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je pravica staršev iz zgoraj navedenega člena protokola kršena, če informacije in znanje v šoli niso podani objektivno, kritično in pluralno, ampak so namenjene indoktrinaciji otrok v nasprotju z verskimi in moralnimi prepričanji njihovih staršev.[1] Omenjena določba pa ne zagotavlja pravice, da posameznik ni seznanjen z informacijami v nasprotju z njegovimi prepričanji.[2] Tako na primer sodišče v »obvezni participaciji otrok na delavnici, ki je po mnenju staršev temeljila na liberalni seksualni kulturi, ni ugotovilo kršitve pravice staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem, ker je« bila delavnica, namenjena nevtralnemu prenosu znanja o spolnosti, kontracepciji, nosečnosti in rojstvu, izvedena na podlagi veljavnih predpisov ter s temi predpisi usklajenimi smernicami in učnim načrtom ob upoštevanju sodobnih standardov v znanosti in izobraževanju.[3] Cilj navedene delavnice z naslovom »Moje telo je moje« je bilo namreč ozaveščanje mladih o spolnem nasilju in zlorabi otrok z namenom njunega preprečevanja.

Na podlagi slovenske zakonodaje je mogoče ugotoviti, da ZOsn v prvem odstavku 2. člena med cilje osnovnošolskega izobraževanja uvršča »spodbujanje skladnega telesnega, spoznavnega, čustvenega, moralnega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika z upoštevanjem razvojnih zakonitosti«, »omogočanje osebnostnega razvoja učenca v skladu z njegovimi sposobnostmi in interesi, vključno z razvojem njegove pozitivne samopodobe«, » vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v demokratično družbo, kar vključuje globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi, svoje in drugih kultur, naravnega in družbenega okolja, prihodnjih generacij«, »razvijanje zavedanja kompleksnosti in soodvisnosti pojavov ter kritične moči presojanja« ter vzgajanje za spoštovanje in sodelovanje, sprejemanje drugačnosti in medsebojno strpnost, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin; ZOFVI pa med cilje sistema vzgoje in izobraževanja v prvem odstavku 2. člena uvršča »spodbujanje zavesti o integriteti posameznika«, » vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v demokratično družbo, kar vključuje tudi globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi, do svoje in drugih kultur, do naravnega in družbenega okolja, do prihodnjih generacij«, ter »vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi«.

Poudariti je tudi treba, da ZVarD v drugem odstavku 4. člena prepoveduje diskriminacijo zaradi katere koli osebne okoliščine. V prvem odstavku 1. člena med osebnimi okoliščinami, na podlagi katerih je diskriminacija prepovedana, ZVarD izrecno navaja tudi spolno usmerjenost, spolno identiteto in spolni izraz. Zakon v prvem odstavku 2. člena zavezuje državne organe, lokalne skupnosti, nosilce javnih pooblastil ter pravne in fizične osebe, da morajo na vseh področjih oblastnega odločanja, delovanja v pravnem prometu in pri drugem svojem delovanju oziroma ravnanju v razmerju do tretjih oseb zagotavljati varstvo pred diskriminacijo oziroma enako obravnavanje vseh oseb, med drugim izrecno tudi v zvezi z vzgojo in izobraževanjem. Ti morajo v skladu s 14. členom ZVarD na svojem področju v okviru svojih pristojnosti ustvarjati pogoje za enako obravnavanje vseh oseb ne glede na katero koli osebno okoliščino z osveščanjem in spremljanjem položaja na tem področju ter z normativnimi in političnimi ukrepi.

Odbor ministrov Sveta Evrope je v letu 2010 izdal priporočilo CM/Rec(2010)5 o ukrepih za boj proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete, v katerem je države članice pozval, da ob ustreznem upoštevanju otrokovih interesov sprejmejo ustrezne zakonodajne in druge ukrepe za izobraževalno osebje in učence z namenom zagotavljanja učinkovitega izvajanje pravice do izobrazbe brez diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete; in sicer zlasti za zaščito pravic otrok in mladostnikov do izobraževanja v varnem okolju brez nasilja, nasilništva, socialne izključenosti ali drugih oblik diskriminatornega in ponižujočega ravnanja, povezanega s spolno usmerjenostjo ali spolno identiteto.[4] Ob upoštevanju otrokovih interesov naj na vseh ravneh sprejmejo ustrezne ukrepe za spodbujanje medsebojne strpnosti in spoštovanja v šolah ne glede na spolno usmerjenost ali spolno identiteto z zagotavljanjem objektivnih informacij v zvezi s spolno usmerjenostjo ali spolno identiteto (na primer v šolskih učnih načrtih in učnem gradivu) ter učencem in učencem zagotoviti potrebne informacije, zaščito in podporo, ki jim omogočajo življenje v skladu z njihovo spolno usmerjenostjo in spolno identiteto.[5] V ta namen lahko države oblikujejo in izvajajo politike in akcijske načrte za enakost in varnost v šolah ter zagotovijo dostop do ustreznega protidiskriminacijskega usposabljanja oziroma ustrezne podpore in poučevanja.[6] S tem v zvezi naj omenimo, da je tudi zagovornik načela enakosti v poročilu za leto 2018 opozoril na zaskrbljenost nevladnih organizacij glede spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnega izraza glede nasilja nad istospolno usmerjenimi mladimi ter na odsotnost odziva vodstev šol ter dopuščanje tovrstnega ustrahovanja, nadlegovanja in nasilja med vrstniki.[7]

Neodvisni strokovnjak Združenih narodov proti nasilju in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete opozarja tudi na to, da nasilje in diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti oziroma spolne identitete v izobraževanih institucijah kršita pravice LGBTI+učencev tudi do zdravja in izobraževanja. Učenci, ki so podvrženi tovrstnemu nasilju ali diskriminaciji, so bolj izpostavljeni tveganju za težave v duševnem in psihičnem zdravju, več pa je pri pripadnikih LGBTI+skupnosti tudi absentizma v šoli, ki vpliva na akademske dosežke učencev in i njihovo ekonomsko prihodnost.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih predpisov, priporočil in ciljev osnovnošolskega izobraževanja, ki poudarjajo pomen osebnostnega razvoja učenca, spodbujanja zavesti o integriteti posameznika, vzgajanja in izobraževanja za odgovoren odnos do drugih ljudi, medsebojno strpnost ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varuh meni, da šolske dejavnosti, ki so namenjene ozaveščanju o prepovedi diskriminacije (oziroma konkretno sovražnega govora) na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnega izraza, ne posegajo nedopustno v pravico staršev do svobode vesti, če je navedena tema obravnavana objektivno, kritično in nevtralno ob upoštevanju sodobnih standardov v znanosti in izobraževanju.

Na drugi strani doslej navedenega pa je vendarle treba poudariti tudi pravico staršev do svobode izražanja iz 39. člena ustave, ki določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Višje sodišče v Ljubljani je na primer zapisalo, da »/s/voboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso – tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice – varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje«[8] (takšne omejitve veljajo tudi v primeru, kadar gre za nedopustni govor zoper istospolne osebe[9]). Četudi so ravnateljico torej napovedi staršev glede prijave inšpekciji ipd. tako ali drugače negativno presenetile in jih je tudi vsebinsko vrednotila vse prej kot pozitivno, pa v njih vendarle ni bilo prepoznati ničesar očitno nasprotnega opisanim ustavnim oziroma konvencijskim standardom svobode izražanja (19.1-49/2019).

 

2.23.3.4 Razburjenje zaradi sofinanciranja zasebnih vrtcev

Na varuha se je obrnila skupina staršev otrok, ki obiskujejo zasebne vrtce, zaradi nestrinjanja z deli predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vrtcih (predlog ZVrt-G), predvsem ker naj bi bila predlagana 34. a in 34. b člen o sofinanciranju zasebnih vrtcev s strani lokalnih skupnosti diskriminatorna in neustavna.

Predvsem je treba poudariti, da ni poslanstvo varuha, da bi v zakonodajnem postopku pregledal in z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin ocenil vsak zakonski predlog. Takšno vlogo ima v skladu s Poslovnikom Državnega zbora zakonodajna služba. Se pa varuh seveda lahko opredeli glede posameznih zakonodajnih predlogov, ki bi utegnili biti sporni z vidika človekovih pravic, če se kot neodvisni in samostojni državni organ (4. člen ZVarCP) za to odloči. Tako smo se odločili proučiti tudi besedilo predloga ZVrt-G in njegovo obrazložitev. Videti je bilo, da bi ZVrt-G, kot je bil zamišljen v takratni različici predloga, temeljito posegel v dosedanji način sofinanciranja zasebnih vrtcev, ki nimajo koncesij in tako niso del javne mreže vrtcev.

Za razliko od 57. člena ustave, ki učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja na javni ali zasebni šoli[10], pravica do vrtca ni ustavna pravica. Tudi v zadevi U-I-208/03, v kateri je že presojalo ustavnost ureditve sofinanciranja zasebnih vrtcev, Ustavno sodišče Republike Slovenije ni zavzelo stališča, da bi to zadevalo 54. člen (pravice in dolžnosti staršev) ali 56. člen (pravice otrok) ustave.

Zakonodajalec ima zato na področju urejanja (so)financiranja vrtcev več možnosti za prosto presojo, vendar mora biti ureditev v skladu z načelom enakosti pred zakonom, ki jo zapoveduje drugi odstavek 14. člena ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena ustave, ne bi smel različno urejati enakih ali podobnih pravnih položajev subjektov, ampak da tega ne sme storiti samovoljno ter brez razumnega in stvarnega razloga. Iz takega razumevanja enakosti pred zakonom je izhajalo ustavno sodišče tudi v prej navedeni zadevi U-I-208/03, v kateri je presojalo zdaj veljavno zakonsko ureditev sofinanciranja zasebnih vrtcev v ZVrt.

V skladu z zdaj veljavno ureditvijo sofinanciranja zasebnih vrtcev, ki nimajo koncesije, je osnova za izračun obveznosti lokalne skupnosti za posameznega otroka, vključenega v zasebni vrtec, cena istovrstnega programa javnega vrtca na območju lokalne skupnosti, zmanjšana za znesek, ki bi ga starši plačali za otroka v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZVrt, če bi bil otrok vključen v javni vrtec, pri čemer pripada zasebnemu vrtcu 85 odstotkov osnove[11]. Po presoji ustavnega sodišča je glavni razlog za zdaj veljavno ureditev sofinanciranja javnih in zasebnih vrtcev nedvomno v tem, da so zasebni vrtci po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) dopolnitev ponudbe javne mreže predšolske vzgoje (prim. 8. točko obrazložitve odločbe št. U-I-68/98). Zato ureditev, po kateri so zasebni vrtci (so)financirani v obsegu, v katerem država oziroma lokalna skupnost to zmore, ni nerazumna (vsaj ne pod pogojem, da je zagotovljeno zadostno število mest na območju posameznega okoliša). Poleg tega je ustavno sodišče navedlo, da so zasebni vrtci za razliko od javnih vrtcev pri določanju cene programa in plačil staršev samostojni in neodvisni. Po ZVrt pa je osnova za plačilo staršev cena programa, v katerega je vključen otrok (prvi odstavek 30. člena ZVrt). Ceno programa določi na predlog vrtca ustanovitelj oziroma koncedent (prvi odstavek 31. člena ZVrt), pri čemer metodologijo za oblikovanje cen v vrtcih, ki opravljajo javno službo, določi minister, pristojen za predšolsko vzgojo (drugi odstavek 31. člena ZVrt). V skladu z navedenim so tako le vrtci, ki opravljajo javno službo (tj. javni vrtci in tisti zasebni vrtci, ki imajo koncesijo), pri oblikovanju cene programa vezani na metodologijo za oblikovanje cen. Zasebni vrtci, ki ne izvajajo javne službe, niso vezani na ureditev določanja plačil staršev iz 32. člena ZVrt, iz katere izhaja, da plačilo določi lokalna skupnost na podlagi lestvice, ki starše razvršča v razrede (prvi odstavek 32. člena ZVrt). Glede na navedeno je ustavno sodišče odločilo, da ni utemeljen očitek, da je različna ureditev (so)financiranja javnih in zasebnih vrtcev v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave.

Predlog ZVrt-G ni spreminjal ureditve financiranja zasebnih vrtcev s koncesijo, temveč zasebnih vrtcev, ki niso del javne mreže vrtcev. V skladu z 10. in 11. členom ZOFVI so javni in koncesionirani vrtci vključeni v javno mrežo, zasebne pa ZOFVI šteje za dopolnitev ponudbe javne predšolske vzgoje. Ker vrtec ni ustavna pravica, varuh ne more pritrditi stališču, da imajo starši pravico do izbire vrtca tako, da bi morala država te izbire omogočati s tem, da bi morala v celoti ali vsaj znatnem delu (so)financirati vsak izbrani zasebni vrtec, ki ni del javne mreže. Z ustavnopravnega vidika tako ni prepričljivih argumentov, da bi bilo treba zasebne vrtce brez koncesije (so)financirati iz javnih sredstev.

Ker so pobudniki navajali tudi očitek, da bi ureditev sofinanciranja nekoncesioniranih zasebnih vrtcev, kakršna je izhajala iz predloga ZVrt-G, pomenila neupravičeno diskriminacijo staršev in otrok, ki obiskujejo take zasebne vrtce, pa smo ga preučili tudi z vidika opredelitve diskriminacije v ZVarD. Ta zakon v 4. členu določa, da je diskriminacija vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti. Pri diskriminaciji mora biti posebna osebna okoliščina odločilni razlog za slabšo obravnavo. Zato ni vsako neenako obravnavanje diskriminacija. Osebne okoliščine so v skladu s 1. členom ZVarD spol, narodnost, rasa ali etnično poreklo, jezik, vera ali prepričanje, invalidnost, starost, spolna usmerjenost, spolna identiteta in spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazba ali katera koli druga osebna okoliščina. Gre torej za prirojene ali pridobljene osebno značilnost, lastnost, stanje in položaj, ki bi bili trajno in nerazdružljivo povezani z določenim posameznikom in njegovo osebnostjo, zlasti identiteto, ali pa se jim posameznik ne bi mogel odpovedati ali bi jih bilo težko spremeniti. 

Varuh meni, da okoliščina, ali otrok obiskuje zasebni vrtec brez koncesije oziroma njegovi starši želijo, da bi obiskoval tak vrtec, ni osebna okoliščina po ZVarD, saj ne gre za prirojeno ali pridobljeno osebno značilnost, lastnost, stanje in položaj, ki bi bili trajno ali vsaj težko spremenljivi. Staršem sicer ni treba vpisati otroka v vrtec, ki je del javne mreže, temveč ga imajo pravico vpisati v zasebni vrtec, ki nima koncesije, ali pa zanj skrbeti doma. Vpis otroka v zasebni vrtec brez koncesije je torej predvsem zavestna izbira staršev, in ne posledica osebne okoliščine po ZVarD. Ločeno vprašanje pa je, ali je v skladu z načelom enakosti iz 14. člena ustave vsem staršem v državi omogočeno, da otroke pod enakimi pogoji dejansko vključijo v javni vrtec, saj nekateri starši otroka zaradi pomanjkanja mest v vrtcih in zaradi čakalnih vrst ne morejo vključiti v javni vrtec. To je vsaj v nekaterih občinah pereče vprašanje, zato morajo tam starši uporabiti alternativne oblike varstva otrok, kar pomeni tudi vključevanje otrok v zasebne vrtce. Menimo, da bi bilo to vprašanje treba primerno urediti tudi z vidika nediskriminacije glede na kraj (oziroma občino) bivanja.

Predlog ZVrt-G (v tedanji različici) bi, če bi bil sprejet, korenito spremenil obseg in način sofinanciranja nekoncesioniranih zasebnih vrtcev. V skladu z zdaj veljavnim drugim odstavkom 34. člena ZVrt prejme zasebni vrtec brez koncesije iz sredstev občine za vsakega otroka 85 odstotkov cene istovrstnega programa javnega vrtca na območju lokalne skupnosti, zmanjšane za znesek, ki bi ga starši plačali za otroka, če bi bil otrok vključen v javni vrtec. Menimo, da v takšnem pravnem okviru zasebni vrtec lahko razmeroma dobro predvideva svoje prihodke, vključno z deležem občinskega sofinanciranja, ter oblikuje svojo ceno in starše seznani z višino plačila, ki bi ga morali plačevati, če bi otroka vpisali v nekoncesionirani zasebni vrtec.

V skladu s predlogom ZVrt-G pa bi bil obseg sofinanciranja zasebnega vrtca, ki nima koncesije, mnogo manj predvidljiv, saj bi mu lahko občina dodelila sredstva v znatno nižjem obsegu, kot je določen v drugem odstavku 34. člena ZVrt. Pri odločanju o obsegu dodeljenih sredstev naj bi občina upoštevala tri merila: število prostih mest v javnih vrtcih na njenem območju; vrsto programa za predšolske otroke, ki ga izvaja zasebni vrtec; in razpoložljiva sredstva v občinskem proračunu. Postopek odločanja o obsegu sredstev, ki bi jih občina zagotavljala zasebnemu vrtcu, in merila bi določila občina s svojim aktom. Občina bi začela financirati zasebni vrtec z začetkom šolskega leta po šolskem letu, ko je bil vrtec vpisan v razvid izvajalcev javno veljavnih programov[12]. V okviru predlagane ureditve bi bila možnost predvidevanja zasebnih vrtcev, kolikšen obseg sofinanciranja jim bi bil dodeljen od lokalne skupnosti, zelo majhna. Predlog ZVrt-G tudi ne omejuje občin pri odločanju o manjšem obsegu sredstev, tako da bi bilo zasebnemu vrtcu brez koncesije načeloma lahko dodeljeno od nič do 85 odstotkov osnove na vsakega otroka, delež pa bi se lahko iz leta v leto bistveno spreminjal. Okoliščine, ki naj bi vplivale na odmerjeni obseg financiranja, pa so take vrste, da zasebni vrtec nanje ne bi mogel vplivati. Po vsej verjetnosti vrtec tudi ne bi imel ustreznega in pravočasnega vpogleda v število prostih mest v javnih vrtcih v določeni občini (vsaj za naslednje leto ali celo nekaj prihodnjih let), katerim programom bi občina dajala prednost in o obsegu razpoložljivih sredstev v občinskem proračunu (vsaj za naslednje leto ali celo nekaj prihodnjih let). Predlog ZVrt-G tudi ne določa, ali bi v primeru odločitve občine, da zasebnim nekoncesioniranim vrtcem dodeli nižji obseg sofinanciranja, vsi taki vrtci prejeli enak odstotek sofinanciranja ali pa bi lahko občina nekaterim zagotovila več sredstev kakor drugim (in če bi veljalo slednje, kakšna bi bila merila za to). Ker bi nesofinancirani delež stroška vrtca morali kriti starši, ki bi želeli imeti otroka v zasebnem vrtcu, predlagana ureditev staršem ne omogoča, da bi lahko vnaprej vedeli, kolikšen bo ta strošek, da bi lahko izbrali vrtec glede na svoje želje in finančne zmožnosti. Nejasni pa so tudi postopek, v katerem bi občine odločale o manjšem obsegu sofinanciranja, in pravna sredstva, ki bi jih imel vrtec na voljo zoper tako odločitev. 

»Načelo pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da se pravna razmerja med državo in državljani urejajo z zakoni. Z njimi se ne določa samo okvir in podlaga upravnopravnega delovanja izvršilne oblasti, temveč postaja to delovanje za državljane znano, pregledno in tudi predvidljivo, to pa povečuje njihovo pravno varnost.«[13] Jasnost in določnost predpisov kot načelo pravne države torej zahteva, da se pravna razmerja med državo in pravnimi subjekti urejajo s splošnimi pravnimi normami tako, da je zanje delovanje države oziroma njenih organov vnaprej znano, pregledno in predvidljivo. Varuhov pomislek glede predloga ZVrt-G je, ali predlagana ureditev sofinanciranja vrtcev brez koncesij iz prej na kratko pojasnjenih razlogov ustreza temu ustavnopravnemu jamstvu.

Predlagana nova ureditev sofinanciranja zasebnih vrtcev brez koncesij ne bi urejala tega področja le za novoustanovljene zasebne vrtce, temveč bi veljala tudi za zasebne vrtce, ki so bili doslej redno letno sofinancirani v obsegu 85 odstotkov osnove. Zdaj veljavna ureditev sofinanciranja zasebnih vrtcev namreč velja že od leta 1996, ko je bil sprejet ZVrt. Ni nerazumno domnevati, da so ti zasebni vrtci ob zanašanju na zakonsko zagotovljeno sofinanciranje od lokalnih skupnosti zaposlovali, izobraževali zaposlene, investirali v opremo in nepremičnine, se v ta namen tudi zadolževali ipd. Prehod iz ureditve, po kateri je vrtcu zajamčen predvidljivi in znatni obseg sofinanciranja, v ureditev, kjer je ta obseg vnaprej izjemno nepredvidljiv in se lahko vsako leto spreminja, pomeni poseg v določeno pravno pričakovanje zasebnega vrtca, ki je bil doslej sofinanciran v skladu z ZVrt.

Zakonodajalec sicer lahko določeno področje družbenega življenja uredi drugače, kakor je bilo urejeno doslej, vendar pri tem ni popolnoma neomejen. Med načela pravne države, ki jih jamči 2. člen ustave, spada tudi načelo varstva zaupanja v pravo. To posamezniku zagotavlja, da mu država pravnega položaja ne bo arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, poslabšala. V varovani pravni položaj ne spadajo le (že) pridobljene pravice, ampak v določeni meri tudi pričakovane pravice[14]. Ustavno sodišče je v tovrstni zadevi opozorilo tudi na nemško ustavnopravno teorijo, ki poudarja, da je »kolizijo dveh vrednot (načela zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načela prilagajanja prava družbenim razmerjem) potrebno reševati s tehtanjem med njima«, pri čemer še posebej poudarja pomen prehodnega režima. »Ali in v kolikšni meri je potrebna posebna prehodna ureditev, se presoja s tehtanjem med zakonskim ciljem in prizadetostjo pravnih položajev. Zakonodajalec ima na tem področju precejšen prostor lastne presoje. Posebej pomembno je, kako težak je poseg. Upoštevati je potrebno tudi, ali ne bi prehodni režim morda povzročil nevarnosti za javni interes.«[15] Pri tehtanju ustavnih dobrin je na eni strani pomembno, kakšen je pomen pričakovane pravice za življenje prizadete osebe in kakšna je teža spremembe, na drugi strani pa, ali so spremembe na pravnem področju, za katerega gre, relativno predvidljive in so zato prizadeti s spremembo mogli vnaprej računati (prim. odločbo št. U-I-206/97 z dne 17. 6. 1998, 10. odstavek).

Obrazložitev tedanje različice predloga ZVrt-G ni zajemala tehtanja upoštevanih ustavnih dobrin, zlasti ne z vidika posega v pravna pričakovanja do tedaj financiranih zasebnih vrtcev. Vendar takrat še ni bilo mogoče vedeti , ali bi zakonodajalec, če bi sprejel predlog ZVrt-G in s tem odstopil od sistemske ureditve sofinanciranja zasebnih vrtcev, ki je veljala skoraj četrt stoletja, za to imel stvarne razloge, utemeljene v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, ali pa bi na ta način ustavno sporno posegel v pričakovane pravne interese nekoncesioniranih zasebnih vrtcev. Breme utemeljevanja obstoja takih razlogov je predvsem na zakonodajalcu. Predlog ZVrt-G pa je bil takrat še v fazi vladnega oblikovanja predloga, zato je mogoče, da bo besedilo in utemeljitev dokončnega vladnega predloga, če bo do njega prišlo, drugačna od zdajšnje različice. Tudi v morebitnem nadaljnjem postopku sprejemanja zakona bi se lahko zgodilo, da bi bilo v Državnem zboru sprejeto zakonsko besedilo drugačno od besedila, ki ga je predložil predlagatelj. Zato je bilo na vprašanje o ne/dopustnosti posega v pričakovane pravice oziroma pravne interese nekoncesioniranih zasebnih vrtcev, ki so kot samostojni pravni subjekti nosilci tovrstnih pričakovanj, še prezgodaj odgovoriti.

 

2.23.3.5 Tudi v postopku priznavanja izobraževanja (vpis v srednjo šolo po končani osnovni šoli v Avstriji) je treba kot glavno vodilo upoštevati otrokove koristi

Obravnavali smo tudi prošnjo za pomoč stanovanjske skupine enega od vzgojno-izobraževalnih zavodov pri vpisu v srednjo šolo ene izmed varovank. Iz pobude je izhajalo, da se je mladostnica po končanem 8. razredu osnovne šole sredi naslednjega šolskega leta preselila v Avstrijo. Tam se je vključila v 8. razred osnovne šole in neocenjena napredovala v 9. razred. Tega je zaradi učenja nemškega jezika obiskovala še naslednje šolsko leto. Razred je uspešno končala in s tem po avstrijskih merilih izpolnila pogoj za vpis v srednjo šolo. Zaradi selitve iz Avstrije v Slovenijo in zaradi domačih razmer v šolskem letu 2018/2019 ni bila vključena v slovenski izobraževalni sistem. Marca 2019 je bila sprejeta v stanovanjsko skupino po odvzemu iz družine na podlagi odločbe centra za socialno delo. Stanovanjska skupina nam je poslala dokumentacijo, iz katere je izhajalo, da mladostnica po mnenju MIZŠ ne izpolnjuje pogoja končanega osnovnošolskega izobraževanja, saj v Avstriji ni uspešno končala 8. razreda, ki ustreza našemu 9. razredu osnovne šole. MIZŠ je kot rešitev predlagal dokončanje osnovne šole v Sloveniji (vpis v 9. razred) ali pa vpis v program nižjega poklicnega izobraževanja. Mnenje je upoštevala tudi srednja strokovna šola, na katero se je želela vpisati mladostnica.

Iz navedb in dokumentacije v pobudi je izhajalo, da bo mladostnica oktobra 2019 dopolnila 18 let. Zaradi neurejenih domačih razmer in selitve v drugo državo je (ne po svoji krivdi) izgubila tri leta izobraževanja. Če bi se v septembru 2019 vpisala v 9. razred osnovne šole, bi izgubila še eno leto. Po mnenju vzgojiteljev stanovanjske skupine in strokovnih delavcev centra za socialno delo se je v skupini in izven nje izkazala za samostojno in zanesljivo osebo, njene intelektualne sposobnosti pa močno presegajo raven nižjega poklicnega izobraževanja (NPI). Zapisali so, da ima mladostnica jasno izražene cilje, pri katerih jo vzgojitelji stanovanjske skupine in strokovni delavci centra podpirajo. 

O posameznikovi pravici do dostopa, prijave in obravnave v postopkih vpisa pri nadaljevanju izobraževanja na izobraževalni instituciji v Republiki Sloveniji se odloča v postopku priznavanja izobraževanja, ki ga ureja ZVPI. Iz dokumentacije v pobudi je bilo razvidno, da je bila v konkretnem primeru pri izobraževalni instituciji že vložena zahteva, s katero naj bi se začel postopek priznavanja izobraževanja (prvi odstavek 14. člena ZVPI), izobraževalna institucija pa se je na to odzvala (le) z dopisom, v katerem je navedla, da iz prejete dokumentacije ne razbere, da je kandidatka uspešno končala 8. razred v Avstriji oziroma ni uspešno končala 9. razreda v Sloveniji (ni spričevala) ter da iz tega izhaja, da ni končala osnovnošolskega izobraževanja in žal ne izpolnjuje vpisnega pogoja za 1. letnik srednje strokovne šole.

V skladu z 11. členom ZVPI je organ priznavanja izobraževanja izobraževalna institucija. MIZŠ oziroma center ENIC NARIC pri izvajanju nalog iz tega zakona nudi izobraževalnim institucijam strokovno podporo. Mnenje centra ENIC NARIC, izdano v postopku vrednotenja izobraževanja, je le informativno-svetovalno (6. člen ZVPI). 16. člen ZVPI določa merila, ki se smiselno uporabljajo v postopku priznavanja izobraževanja, v skladu z drugim odstavkom ZVPI pa lahko organ priznavanja izobraževanja glede na vrsto izobraževanja pri odločanju upošteva tudi druge okoliščine, pomembne za priznavanje.

Po 7. členu ZVarCP lahko varuh organom pošlje predloge, mnenja, kritike ali priporočila, ki jih ti morajo obravnavati in nanje odgovoriti v roku, ki jim ga določi. Na tej podlagi smo na srednjo strokovno šolo kot na organ priznavanja izobraževanja poslali kritiko, da mora po šestem odstavku 14. člena ZVPI izobraževalna institucija v postopku priznavanja izobraževanja izdati odločbo (in jo vročiti vlagatelju najpozneje v dveh mesecih od dneva prejema popolne vloge). Dopis, s kakršnim se je izobraževalna institucija odzvala na vlogo za priznavanje izobraževanja v konkretnem primeru, teh zakonskih zahtev očitno ni izpolnil. Hkrati smo srednji šoli predlagali, da v postopku priznavanja izobraževanja glede na razpoložljivo dokumentacijo oziroma podatke ustrezno upošteva tudi otrokove koristi. Te morajo namreč po 3. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah biti glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki. Navedena konvencija se v skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije (ustava) v Republiki Sloveniji uporablja neposredno ter je v hierarhiji pravnih aktov nad zakoni in drugimi predpisi. Iz dopisa šole, s katerim se je odzvala na vlogo za priznavanje izobraževanja, je bilo med drugim razvidno, da se je kot organ priznavanja izobraževanja že seznanila tudi z navedbami, da se je mladostnica izkazala za samostojno in zanesljivo osebo, ki ima jasno izražene cilje, pri katerih jo podpirajo vzgojitelji v skupini in strokovni sodelavci CSD, da močno presega raven NPI ipd. 

Srednja strokovna šola je v odgovoru varuhu pojasnila, da bodo o vlogi za priznavanje izobraževanja odločili v zakonitem roku. Z dopisom, ki so ga poslali stanovanjski skupini, pa so želeli le pojasniti, da mladostnica za zdaj še ne izpolnjuje pogojev za vpis. Navedli so tudi, da so se v zvezi z zadevo znova obrnili na MIZŠ.

Stanovanjska skupina nas je naposled seznanila, da je srednja šola vlogo za priznavanje izobraževanja z odločbo zavrnila. Srednja šola tako ni upoštevala našega predloga, naj v postopku priznavanja izobraževanja upošteva otrokove koristi kot glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki. Mladostnica se je zato vpisala v program NPI z željo, da bo dveletni program lahko končala v enem letu in se v naslednjem šolskem letu vpisala v program srednjega strokovnega izobraževanja (19.1-19/2019).

 

2.23.3.6 Sodelovanje učencev na tekmovanju iz logike pod pogojem, da starši soglašajo z javno objavo rezultatov tekmovanja in fotografije udeležencev, ter neodzivnost Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport

V lanskem letnem poročilu smo[16] objavili primer z naslovom »Pogojevanje sodelovanja učencev na tekmovanju iz logike s soglasjem starša za javno objavo rezultatov tekmovanja in fotografijo udeležencev«. Zapisali smo, da sta po mnenju MIZŠ priprava in sprejetje pravil o organizaciji in izvedbi tekmovanja sicer v pristojnosti organizatorja, vendar je MIZŠ izrazil dvom, ali so rešitve, ki so predvidene v aktih izvajalcev (v tem primeru Zveze za tehnično kulturo Slovenije), s sistemskega vidika utemeljene in ali bi se lahko izognili kakršnemu koli postavljanju pogojev za sodelovanje na tekmovanju, ne da bi hkrati posegli v izvedbo tekmovanja. Pridružili smo se mnenju MIZŠ in predlagali, naj MIZŠ zadevo reši v sodelovanju z navedeno zvezo še pred organizacijo naslednjega tekmovanja.

V odzivnem poročilu vlade na poročilo varuha za leto 2018 odziv MIZŠ ni bil naveden, zato smo pred začetkom šolskega leta 2019/2020 MIZŠ prosili za pojasnilo, ali so zadevo obravnavali, če tega še niso storili, pa smo predlagali, naj to storijo pred izvedbo tekmovanja v naslednjem šolskem letu 2019/2020.

Kljub dvema pisnima zahtevama in eni telefonski zahtevi v več kot pol leta odgovora MIZŠ do priprave tega poročila nismo prejeli. V skladu s 7. členom ZVarCP morajo organi obravnavati predloge, mnenja, kritike ali priporočila varuha in nanje odgovoriti v roku, ki jim ga določi. Ker odgovora MIZŠ po več kot pol leta še vedno nismo prejeli, pri delovanju MIZŠ ugotavljamo kršitev načela dobrega upravljanja (3. člen ZvarCP) (19.1-16/2018).

Priporočilo št. 155: Varuh priporoča Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, naj v sodelovanju z Zvezo za tehnično kulturo Slovenije čim prej uredi vprašanje glede sodelovanja učencev na tekmovanju iz logike pod pogojem, da starši soglašajo z javno objavo rezultatov tekmovanja in fotografije udeležencev.

 


[1] Folgerø in drugi proti Norveški, 15472/02, para. 84(h), 29. junij 2017.

[2] Appel-Irrgang in drugi proti Nemčiji, št. 45216/07, 6. oktober 2009.

[3] Dojan in drugi proti Nemčiji, št. 319/08, 13. september 2011.

[4] Svet Evrope, Odbor ministrov. (2010). Recommendation CM/Rec(2010)5 of the committee of Ministers to member states on measures to combat discrimination on grounds of sexual orientation or gender equality. Dostopno na: bit.ly/2EiqIhK.

[5] Ibid. 4.

[6] Ibid. 4.

[7] Zagovornik načela enakosti. (2019). Redno letno poročilo za leto 2018. Dostopno na: bit.ly/2Wo38Zj.

[8] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2378/2018 z dne 20. 2. 2019.

[9] Vejdeland in drugi proti Švedski, št. 1813/07, 9. februar 2012.

[10] Prim. odločitev stavnega sodišča v zadevi U-I-269/12 z dne 4. 12. 2014.

[11] Prim. 34. člen zdaj veljavnega ZVrt.

[12] Prim. predloga 34. a in 34. b člena ZVrt-G.

[13] Odločba ustavnega sodišča št. U-I-73/94 z dne 25. 5. 1995, 18. odstavek.

[14] Prim. U-I-112/95 z dne 8. 5. 1997, 10. odstavek

[15] Odločba U-I-206/97 z dne 17. 6. 1998, 9. odstavek.

[16] Str. 378.