Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

2.12 Svoboda izražanja

2.12.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

Stanje na področju svobode izražanja ostaja izrazito povezano z aktualnim družbenim dogajanjem tako številsko kakor tudi vsebinsko. Še vedno od nas z najrazličnejših strani posredno ali neposredno pričakujejo javno odzivanje na takšne ali drugačne javno izražene misli, predvsem politično izpostavljenih oseb. Že zaradi pomena svobode izražanja se Varuh ne opredeljuje prelahkotno v tovrstnih zadevah. Glavna Varuhova usmeritev  pri presoji, ali naj se v takšnih primerih javno odzove, je praviloma ustavna prepoved (63. člen ustave) vsakršnega spodbujanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanja narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti kakor tudi vsakršnega spodbujanja k nasilju in vojni. Marsikatero pričakovanje glede našega javnega odzivanja je tako neredko neizpolnjeno, vendar pa razlog za Varuhova ocena, da neka tako ali drugače izražena misel ne izpolnjuje znakov že ustavno nesvobodnega izražanja in zato ni potreben (še) njegov javni komentar, nikoli ni motivirana z željo po prispevanju k legitimnosti katere koli oblike neenakopravnosti, sovraštva ali nestrpnosti. 

Aktualno družbeno dogajanje so v vsaki demokratični družbi nedvomno tudi volitve v parlament. Glede na zgoraj povedano nas ni presenečalo, da smo lahko že v prejšnjem letnem poročilu poročali o nekaterih spornih plakatih iz časa predvolilne kampanje v zvezi z volitvami v Državni zbor[1], prav tako nas tudi ni presenetilo, ko smo v letu 2019 med kampanjo v zvezi z volitvami poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament začeli prejemati pritožbe zaradi plakatov politične stranke DOM – Domovinska liga (ki zase na svoji spletni strani navaja, da »se zavzema za Slovenijo v Evropi domovin in svobode« in da s svojim programom »postavlja Slovenijo na prvo mesto«), na katerih je bil napis »NAPREJ SLOVENIJA Ne Albanija. VOLI DOM!« oziroma »Poslanstvo slovenske države ni skrb za dobrobit Afganistancev, Albancev, Bosancev, Nigerijcev ali Pakistancev, ampak skrb za blaginjo in varnost slovenskih državljanov«. Za obravnavo te zadeve se je na Varuha obrnilo celo Ministrstvo za zunanje zadeve, potem ko so zaradi negativne omembe Albanije sprejeli na pogovor njenega veleposlanika, ki je izrazil zaskrbljenost in poudaril nesprejemljivost tovrstnega sporočila, nanj pa naj bi se že obrnilo tudi več albanskih državljanov, ki živijo v Sloveniji, in novinarji s prošnjami za komentar, prav tako naj bi se novinarji obračali tudi na slovensko veleposlaništvo v Tirani. Ena izmed pobudnic pa je menila, da je takšna vsebina »neprimerna, sovražno nastrojena proti točno določeni skupini ljudi« in da se z njo seje »strah in predsodke«.

Po ZVarCP ima Varuh pristojnosti in pooblastila le v razmerju do oblastnih organov, ne pa do subjektov zasebnega prava in tudi ne do političnih strank. Kljub temu pa je Varuh že večkrat obsodil očitne izraze ustavno prepovedanega (63. člen) spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter nasilju in vojni, četudi jih ni bilo mogoče pripisati državnemu organu, organu lokalne samouprave ali nosilcu javnih pooblastil. Za izjavo enega od slovenskih novinarjev na Twitterju (»beguncem bi dovolil približanje slovenski meji zgolj na 500 metrov, sicer bi jih postrelil«) smo v takratni izjavi za javnost[2] na primer navedli, da je nedvomno presegla polje svobode izražanja, da je protipravna in da gre tudi za moralno zavržno dejanje; in podobno je Varuh javno obsodil tudi grafite z nedvoumnimi izrazi sovražnosti zoper kristjane (»Kristjani – klali smo vas 1945 – klali vas bomo 2013«), torej zoper družbeno skupino, ki se običajno ne uvršča med posebej ranljive skupine[3].

Glede predvolilnih plakatov, na katere smo bili opozorjeni tokrat, smo ocenili, da jih vendarle ne gre enačiti s primeroma, ki ju navajamo v prejšnjem odstavku. V njih smo sicer zaznali  populistično kritiko migracijske in integracijske politike EU, kar je vsekakor lahko razlog za zaskrbljenost. Ne nazadnje je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope v Resoluciji 1889 (2012) na primer že prepoznala, da (točka 4) med volilnimi kampanjami nekateri kandidati in politične stranke prikazujejo migrante in begunce kot grožnjo in breme za skupnost, kar povečuje negativne odzive javnosti v zvezi z njimi, nato pa izrecno ponovila, da (točka 7) imajo politiki posebno odgovornost izločanja negativnega stereotipiziranja oziroma stigmatiziranja katere koli manjšine oziroma migrantske skupine iz političnega diskurza, kar velja tudi za volilne kampanje. Kljub temu ne dvomimo, da se bodo tako kakor doslej tudi v prihodnje nekateri vodili podobno izzivalne predvolilne kampanje z namenom, da bi na tak način dosegli svoj cilj. Ne gre si zatiskati oči, da je takšna pač narava politike. Predvsem pa je bistveno ne pozabiti, da imajo volivci na volitvah priložnost, da s svojim glasom pokažejo, kaj jih je v kampanji pritegnilo ali pa odvrnilo, in da v skladu s tem tudi glasujejo. Sicer pa v skladu z 21. členom ZUstS Ustavno sodišče Republike Slovenije odloča tudi o protiustavnosti delovanja političnih strank, pri čemer je lahko po 68. členu navedenega zakona pobudnik za oceno protiustavnosti delovanja političnih strank vsakdo. V postopku pred navedenim organom se protiustavno delovanje politične stranke lahko prepove z odločbo.

Kot zanimivost naj zapišemo, da smo kot eden izmed naslovnikov prejeli tudi »prijavo suma  storitve kaznivega dejanja  kršitve  Ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki,  sprejeto 12. avgusta 1949 in 1929  leta« zoper politično stranko in avtorja plakata, na katerem je bila fotografija vojakov (nabornikov), ki so bili leta 1991 zajeti v Rožni dolini pri Novi Gorici. S tem plakatom je politična stranka SDS čestitala državljanom Slovenije ob dnevu državnosti (25. junij). Razbrali smo, da je pošiljatelj prijavo med drugim poslal tudi državnemu tožilstvu. Kako je to o njej odločilo, nam ni znano (15.1-10/2019).

Stalnica ostaja tudi, da Državni zbor še vedno ni sprejel poslanskega etičnega kodeksa in oblikoval razsodišča, ki bi se odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki, vredne javne obsodbe[4]. Po razpoložljivih informacijah se je v letu 2019 sicer sestala temu namenjena delovna skupina, vendar kodeksa in razsodišča še ni. 

Vendarle pa lahko navedemo vsaj eno pomembno spremembo, in sicer v sodni praksi glede sovražnega govora: Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 4. 7. 2019 izdalo sodbo v zadevi opr. št. I lps 65803/2012 zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 297. člena KZ-1. Pomen te sodbe najvišjega sodišča v državi je v drugačni razlagi inkriminacije dejanja iz navedenega člena, kot so bile v sodstvu obravnavane doslej. Po tej sodbi »je uporaba groženj, zmerjanja ali žalitev v primeru, da so te oblike podane javno zaradi spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, po svoji intenziteti enakovredne zakonskemu znaku potencialne ogrozitve javnega reda in miru, zato je treba zakonsko besedilo v tem delu razlagati tako, da sta dodatna pogoja postavljena alternativno in ne kumulativno«. Torej ni treba, da sta izpolnjena oba dodatna pogoja hkrati, temveč zadostuje že izpolnjenost enega izmed njiju (dotlej je veljalo drugače). Nedvomno torej gre za pomembno spremembo v sodni praksi glede kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1, vendar pa bo na njene dejanske učinke v nadaljnji kazenskopravni praksi treba počakati. Ne nazadnje le ena sodna odločba ne pomeni ustaljene sodne prakse.

Dodatno zanimiv vidik gornjega primera je opis kaznivega dejanja: storilec je leta 2011 na spletnem portalu Radia Krka pod objavljeni članek z naslovom »Podjetnik, tarča vlomov in kraj«, zapisal komentar, ki se je glasil: »Par palc amonala, par bomb M75 in par AK-47 za vsak slučaj, mislim, da drugače ne bo šlo. Ali pa tista varianta eden po eden bi tudi šla, da se malo zamislijo. Krkaši prosim za glasbeno željo; Korado/Brendi, kam so šli vsi cigani. Hvala.« Tovrstno javno izražanje torej po navedeni sodni odločbi ni več dopustno.

_______________________________________________________

[1] Gl. str. 107 in 108 Letnega poročila za leto 2018.

[2] Z dne 28. 8. 2015, dostopna na www.varuh-rs.si/medijsko-sredisce/n-o-v-i-c-e/detajl/varuh-o-pojavih-nestrpnega-sovraznega-govora-do-beguncev

[3] Več o tem je navedeno tudi na straneh 38 ter 347 in 348 Varuhovega Letnega poročila za leto 2013.

[4] V zvezi s tem gl. str. 103 Letnega poročila za leto 2018 in nadaljnje tam navedene reference.


2.12.2 Uresničevanje preteklih varuhovih priporočil

S priporočilom št. 13 (2018)[1] je varuh priporočil, naj se vsi, ki sodelujejo v javnih razpravah, še posebej politiki, v svojih izjavah in besedilih izogibajo spodbujanju sovraštva ali nestrpnosti na podlagi katere koli osebne okoliščine, ob morebitnih takšnih primerih pa naj se nanje nemudoma odzovejo in jih obsodijo. Gre za priporočilo, za katero je prav, da je stalno, zato ga vsako leto ponavljamo. Strinjamo se tudi z označbo Ministrstva za pravosodje v vladnem odzivnem poročilu[2], da gre tudi pri njih za 'stalno nalogo'. Hvalevredno je tudi, da je navedeno ministrstvo v svojem odzivu še nekoliko podrobneje predstavilo svoja stališča v zvezi s tem, in sicer, da gre lahko pri opisanih dejanjih v določenih primerih tudi za prekrške oziroma v skladu z načelom ultima ratio tudi za kazniva dejanja. V zvezi s slednjimi je nato izpostavilo kaznivo dejanje kršitve enakopravnosti po 131. členu KZ-1, ki ga stori tisti, ki zaradi razlike v narodnosti, rasi itd. ali kakšne druge okoliščine drugega prikrajša za katero od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ali mu jo omeji, ali pa mu zaradi takšnega razlikovanja pravico podeli ali omogoči (če tako dejanje stori uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, je to hujša oblika kaznivega dejanja s strožjo predpisano kaznijo). Kot kaznivo dejanje je določeno tudi javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1. Kot je navedlo ministrstvo, je v skladu s prvim odstavkom navedenega člena javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti na podlagi tam opredeljenih osebnih okoliščin kaznivo, če je storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali pa z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev – to pa najprej pomeni, da ob uporabi grožnje, zmerjanja ali žalitev možnost ogrozitve javnega reda in miru ni pomembna; nadalje pa po oceni ministrstva besedilo »lahko ogrozi javni red in mir« kaže na to, da gre za položaj, ki spada v vmesni prostor med kaznivimi dejanji abstraktnega ogrožanja (kjer konkretna ogrozitev ni potrebna, saj je zakonodajalec ocenil, da je že samo ravnanje tako nevarno, da je kaznivo) in kaznivimi dejanji konkretnega ogrožanja (kjer posledica ni nastala le zaradi srečnega naključja). 

S priporočilom št. 14 (2018)[3] je varuh priporočil Ministrstvu za kulturo, naj v okviru svojih pristojnosti naredi vse, da bi se glede uresničevanja določbe o prepovedi širjenja sovraštva v medijih (8. člen ZMed), določili tudi: 1. način varovanja javnega interesa (inšpekcijski, prekrškovni nadzor), 2. ukrepi za odpravo nepravilnosti (npr. takojšna odstranitev nezakonite vsebine) in 3. sankcije za medije, ki dopuščajo objavo sovražnega govora. To priporočilo ostaja neuresničeno. Ministrstvo za kulturo je sicer konec leta 2018 pripravilo delovni osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, ki je med drugim vseboval tudi »ustrezno dopolnitev določbe o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti v medijih (8. člen ZMed) v skladu z zadevnim priporočilom Varuha«, in napovedalo, da bodo z aktivnostmi, povezanimi s pripravo in sprejetjem novele, nadaljevali v letu 2019[4], vendar pa novela doslej še ni bila sprejeta. Zato navedeno priporočilo ponavljamo tudi tokrat.

 


[1] Letno poročilo za leto 2018, str. 104.

[2] Str. 2–54.

[3] Letno poročilo za leto 2018, str. 107.

[4] Gl. str. 2–71 odzivnega poročila vlade na varuhovo poročilo za leto 2018.


2.12.3 Nova priporočila in dejavnosti Varuha

3.12.3.2 Kakšno naj bo medijsko poročanje o terorističnih napadih?

Marca je v novozelandskem mestu Christchurch prišlo do strelskega pohoda, usmerjenega proti muslimanom, ki ga je storilec tudi v živo prenašal na družbenem omrežju Facebook. Ena izmed pobudnic pa je nato varuha opozorila na večkratno predvajanje posnetka omenjenega pohoda na enem izmed slovenskih televizijskih programov, češ da takšno poročanje poveličuje teroristična dejanja, in varuha zaprosila, naj to prepreči in zahteva cenzuro.  

Varuh v okviru svojih pristojnosti in pooblastil ne more posredovati pri izdajateljih medijev, ki so pravne osebe zasebnega prava brez javnih pooblastil. Pobudnici smo skušali tudi pojasniti pomen svobode izražanja (39. člen ustave in 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah), ki ima osrednje mesto v demokratičnih ureditvah tudi za Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). To sodišče je že večkrat poudarilo, da se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije ali ideje, ki jih sprejemamo naklonjeno, ki jih dojemamo kot neškodljive ali se do njih niti ne opredeljujemo, temveč zajema tudi tiste, ki prizadenejo, šokirajo ali vznemirjajo bodisi državo bodisi kateri koli del prebivalstva. Tako velja zaradi zahteve po pluralizmu, tolerantnosti in širini duha, brez katerih ni demokratične družbe. Hkrati pa tudi ESČP poudarja, da so za svobodo v demokratični družbi potrebne tudi dolžnosti in odgovornosti. Tudi svoboda izražanja je varovana le do meje, do katere seže varstvo drugih z ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V Republiki Sloveniji se zakonske omejitve prikazovanja nasilja nanašajo predvsem na zaščito otrok pred tovrstnimi vsebinami. V 14. členu ZAvMS je med drugim določeno, da se v televizijskih programih ne smejo predvajati programske vsebine, ki bi lahko resno škodovale telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju otrok in mladoletnikov, zlasti tistih vsebin, ki vsebujejo pornografijo ali neupravičeno prikazujejo nasilje. Programske vsebine, ki utegnejo škodovati telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju otrok in mladoletnikov, je v televizijskih programih dopustno predvajati le pod pogojem, da so omejene s primerno izbranim časom predvajanja oziroma s tehnično zaščito, tako da otroci in mladoletniki v normalnih razmerah do takšnih vsebin nimajo dostopa. Kršitev te določbe je v 43. členu ZAvMS  opredeljena kot prekršek. Morebitne kršitve navedenih določb v konkretnem primeru ugotavlja Agencija za komunikacijska omrežja in storitve.

Prikazovanje terorističnega dejanja strelskega pohoda pa sproža tudi etične dileme. Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (v nadaljevanju: UNESCO) je leta 2017 izdala priročnik z naslovom »Terorizem in mediji«[1]. Priročnik vsebuje praktična navodila in nasvete novinarjem, kako preprečiti, da s poročanjem o terorističnih dejanjih ne bi (nehote) pomagali teroristom dosegati ciljev, to je polarizacijo družbe in razpihovanje sovraštva med ljudmi. UNESCO v priročniku poudarja pomen ozaveščenosti novinarjev pri poročanju o terorizmu, ki morajo skrbno pretehtati, čigave izjave navajajo, kakšna sporočila prenašajo in v kakšen kontekst jih umeščajo, pri tem pa jih ne sme voditi želja po čim večji branosti oziroma gledanosti. V tretjem poglavju priročnika[2] so opisane različne dileme urednikov pri prenosu fotografij in posnetkov terorističnih napadov. S tem v zvezi je poudarjen tudi pomen občutka za pravo mero informacij o napadu, saj strah med ljudi lahko sejeta tako njihovo preobilje kakor tudi pretirana skopost[3]. Na več mestih je v priročniku izrecno opozorjeno tudi pred nevarnostjo poveličevanja teroristov in njihovih dejanj.

Naj spomnimo, da Novinarsko častno razsodišče ugotavlja skladnost ravnanj novinarjev s Kodeksom novinarjev Slovenije. Ta vsebuje etične standarde kot usmeritve in zavezo za delo novinarjev in drugih ustvarjalcev vsebin, ki so objavljene v slovenskih medijih, in med drugim v 19. členu določa, da mora biti novinar še posebno obziren pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter prenašanju izjav o osebah, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija (4.2-2/2019).

 

3.12.3.3 Nasprotovanje umetnim prekinitvam nosečnosti pred ginekološko kliniko glede na svobodo izražanja

Varuhovo stališče je, da imajo nasprotniki umetne prekinitve nosečnosti pravico do svobode izražanja tako, da na razne načine nagovarjajo proti splavu, pa četudi s tem nasprotujejo pravici, ki se jo izpeljuje iz ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, vendar pa ta njihova svoboda izražanja lahko v določenih okoliščinah in glede na način njenega izvrševanja trči ob pravice oziroma pravno zavarovane interese drugih. Pravo predvideva možnosti, ki lahko omejijo svobodo izražanja posameznika ali skupine, vendar so možnosti in dopustnost takšnega izražanja odvisne od okoliščin posameznega primera. Varuh o tem vprašanju v nobenem primeru nima možnosti odločati formalnopravno zavezujoče za kogar koli.

Prejeli smo tudi pisanje, v katerem so bili kot sporni navedeni protesti pred ginekološko kliniko, ki nagovarjajo ženske, naj se ne odločijo za umetno prekinitev nosečnosti. Po mnenju avtorice so kampanje proti splavu vse pogostejše. Trdila je, da ne nasprotuje svobodi govora, ki je pravica vsakogar, temveč načinu izvrševanja te pravice, kadar gre za nagovarjanje in nadlegovanje žensk pred kliniko. Od varuha je pričakovala pojasnilo, ali gre pri tem za kršitev ustavno zajamčenih pravic in zakaj nihče ne ukrepa v primeru, če gre tako kršitev. Poudarila je tudi, da je v nekaterih državah tovrstno protestiranje prepovedano.

Pri nasprotnikih splava gre za osebe in tako ali drugače organizirane skupine, ki udejanjajo svojo pravico do svobode izražanja. Razsežnosti pravice do svobode izražanja so bile vselej sporne. Privrženci omejevanja svobode izražanja zatrjujejo, da vsaj nekatere vrste govora povzročajo preveliko škodo posameznikom ali družbenim skupinam, ali pa so tudi širše (pre)nevarne. Liberalnejši odnos do svobode izražanja pa temelji na ideji, da je treba govor varovati in dopuščati, tudi če se nanaša na temeljne vrednote oziroma če je tudi še kako drugače tako ali drugače škodljiv. Tako smo kot družba vse prej kot redko pred neljubo izbiro: da včasih lahko obvarujemo človeško dostojanstvo in druge temeljne vrednote le z žrtvovanjem svobode izražanja, ali v drugih primerih  prav obratno. Ta izbira bo v resnično demokratični družbi vselej sporna, saj za tehtanje med svobodo izražanja in drugimi temeljnimi vrednotami ni na voljo jasnih objektivnih meril.

Svobodo izražanja jamčita 39. člen ustave in 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP). Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo se lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije je, da svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna[4].

Ker pa pravica do izražanja ni absolutna, jo je izjemoma dopustno omejiti v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP: izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in so v demokratični družbi nujne zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, preprečitev razkritja zaupnih informacij ali varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

Čeprav so v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP dopustne določene omejitve svobode izražanja, ESČP meni, da je te treba razlagati ozko, nujnost kakršne koli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. ESČP presoja poseg v pravico do svobode izražanja glede na celoto primera in oceno, ali je poseg sorazmeren z legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedli nacionalni organi, da bi upravičili poseg, sprejemljivi in zadostni. ESČP preveri tudi, ali so uporabili merila, ki so v skladu z načeli iz 10. člena EKČP, in ali so ustrezno ocenili navedena dejstva. Tako je ESČP že ugotovilo[5] kršitev pritožnikove svobode izražanja iz 10. člena EKČP, ker mu je bila izrečena prepoved deljenja letakov, ki so izražali stališča proti umetnim prekinitvam nosečnosti, pred kliniko ter zaradi objave imen in naslovov dveh zdravnikov na spletni strani (pomenljivo je, da tudi ta odločitev med sodniki ni bila soglasna, saj se z njo nista strinjali dve sodnici sedemčlanskega senata, ki sta podali ločeno mnenje). Na podlagi presoje okoliščin konkretnega primera je sodišče sklenilo, da ni bilo izkazano pošteno ravnotežje med pravico pritožnika do svobode izražanja na eni in osebnostnimi pravicami zdravnikov na drugi strani.

Za primere ekscesnega izvrševanja svobode izražanja, ki posega v pravice drugih, je tudi po naši ureditvi predvidenih več pravnih možnosti. Prepoved izražanja, ki preide v uporabo sile, grožnje, grožnjo javnemu redu in miru ipd., ureja kaznovalno (kazensko in prekrškovno) pravo, uveljavljanje katerega zagotavljajo predvsem organi pregona po uradni dolžnosti. Ker gre lahko pri tovrstnem ravnanju za javni shod, ki je v skladu z opredelitvijo po ZJZ vsako organizirano zbiranje oseb zaradi izražanja mnenj in stališč o vprašanjih javnega ali skupnega pomena na prostem ali v zaprtem prostoru, kjer je dostop dovoljen vsakomur, se lahko uporabijo tudi ukrepi, določeni v tem zakonu. V primeru posegov v osebnostne pravice lahko prizadeta oseba sproži civilnopravno tožbo zoper tistega, ki neupravičeno posega v njene pravice, pri čemer lahko zahteva od sodišča tudi izdajo začasne odredbe. Na podlagi 134. člena OZ lahko sodišče oziroma drug pristojni organ v takem primeru odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določeni denarni znesek.

Skratka, pravo predvideva možnosti, ki lahko omejijo svobodo govora posameznika ali skupine, vendar so možnosti in dopustnost omejevanja odvisne od okoliščin posameznega primera. Ureditev pa ne uvaja t. i. varnih con (ang. buffer zones), pri katerih je v določenem pasu okoli zdravstvene institucije popolnoma prepovedano agitiranje proti splavu. Ne preseneča, da tudi takšne pristope, ki ženske varujejo pred agresivnim nadlegovanjem protestnikov, zagovorniki široke svobode izražanja kritizirajo.

Naj za konec pripomnimo, da nekateri zagovorniki splava niso posebej  strpni do tistih, ki mislijo drugače od njih. Zgodilo se je že, da so zato, ker je tedanja varuhinja v svoji poslanici ob mednarodnem dnevu pravic žensk opozorila na že dosežene pravice žensk in menila, da pravica do umetne prekinitve nosečnosti spada med najpomembnejše pravice žensk, saj jim omogoča svobodno izbiro glede števila otrok in pravico, da o svojem telesu odločajo same, pričakovali njen odstop zaradi »pristranskosti in kršitve človekovih pravic«.[6] 

 

3.12.3.4 Ko izražanje funkcionarja trči ob verska čustva…

V poglavju o svobodi vesti in verskih skupnostih opisujemo tudi odzive določenega dela verujočih na božične tvite enega izmed državnih sekretarjev. Zadevo smo sicer obravnavali v okviru podpodročja o etiki javne besede na tem področju, vendar smo se glede na to, da je vsebinsko šlo za pritoževanje proti odnosu do verske identitete (in ne za posege v svobodo izražanja), odločili o njej v tem letnem poročilu poročati v okviru omenjenega poglavja (zanjo torej gl. tamkajšnji zapis z naslovom »Tudi 'božično voščilo' lahko prizadene verska čustva«, poglavje 2.1.3.2).

 


[1] Dostopno tudi na ethicaljournalismnetwork.org/tag/terrorism.

[2] Konkretno str. 60–65.

[3] Str. 49 priročnika.

[4] Gl. na primer odločitev v zadevi Up-455/15 z dne 24. 1. 2019.

[5] V zadevi Annen proti Nemčiji (sodba z dne 26. 11. 2015).

[6] Gl. npr. tretji odstavek na str. 93 Letnega poročila za leto 2016.