Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

2.11 Varstvo dostojanstva, osebnostnih pravic ter varnosti in zasebnosti

2.11.1 Splošne ugotovitve in ocena stanja

Že hitri pregled številk v zgornji preglednici kaže, da kvantitativna ocena stanja na tem področju ni ustrezno merilo Varuhovega dela. 

V Republiki Sloveniji še ni novele ali novega zakona o varstvu osebnih podatkov (predvidoma naj bi imel kratico ZVOP-2), četudi bo kmalu že dve leti, odkar se je 25. 5. 2018 začela uporabljati GDPR (Splošna uredba o varstvu podatkov). Ta se resda uporablja neposredno, vendar vsebuje tudi pomembne določbe o nekaterih njenih nacionalnih zakonskih izvedbah. Priznati je tudi treba, da so konkretne aktivnosti pri Ministrstvu za pravosodje v tej smeri že potekale in je bila tudi že pripravljena več kot ena verzija predloga ZVOP-2, a je v tem času prišlo do menjave kar dveh vlad, kar seveda vpliva tudi na procese sprejemanja tako pomembne in zahtevne zakonodaje, zlasti glede na z njo povezane najrazličnejše interese.

Prav tako Republika Slovenija v svoj pravni red še ni prenesla Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016. Rok za prenos je potekel že 6. 5. 2018. Po zadnjih razpoložljivih podatkih naj bi se v ta namen zdaj pripravil poseben zakon (prvotno je bilo predvideno, da bi bil tudi ta del zajet v novi ZVOP-2).

Priporočilo št. 60: Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje, naj čim prej pripravi predlog zakona, ki bo pomenil prenos Direktive (EU) 2016/680 v nacionalni pravni red.

Prav tako je treba opozoriti, da država še ni ratificirala Protokola o spremembi Konvencije Sveta Evrope o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov[1]. Že lani smo poročali o prenovitvi omenjene konvencije (pri nas ratificirana z MKVP[2]), nato je v prvi polovici leta 2019 Ministrstvo za pravosodje podalo pobudo za sklenitev Protokola o spremembi Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov[3], Republika Slovenija pa ga je tudi podpisala (16. 5. 2019), vendar doslej še ni bil tudi ratificiran (za razliko od npr. sosednje Hrvaške). Niso pa znane podrobnosti o morebitnih nadaljnjih aktivnostih za ratifikacijo navedenega protokola.

Priporočilo št. 61. Varuh priporoča Ministrstvu za pravosodje, Ministrstvu za zunanje zadeve in Vladi Republike Slovenije, naj ob upoštevanju 75. člena ZZZ-1 v letu 2020 storijo vse potrebno za začetek postopka ratifikacije Protokola o spremembi Konvencije Sveta Evrope o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov, Državnemu zboru pa, naj po predlogu Vlade Republike Slovenije čim prej sprejme zakon o ratifikaciji omenjenega protokola.

V zvezi z varstvom osebnih podatkov je treba v letu, ki ga zajema to poročilo, omeniti dve pomembni odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, do katerih je prišlo zaradi Varuhove zahteve za oceno ustavnosti ZNPPol – ena se nanaša na policijsko uporabo tehnologije za optično prepoznavo registrskih tablic (angl. automatic numbers plate recognition – ANPR), druga pa na policijsko uporabo brezpilotnih zrakoplovov (t. i. dronov), o obeh pa podrobneje poročamo v zadnjem podpoglavju tega poglavja. Pred najvišjim organom sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin so še vedno v obravnavi vsaj še tri z vidika varstva osebnih podatkov zelo pomembne zadeve.  Pri prvi, ki se vodi pod številko U-I-152/17, je glede Varuhove zahteve za oceno ustavnosti ZNPPol glede policijske uporabe podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR – iz angl. passenger name record) zaradi preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja ter pregona terorističnih in hudih kaznivih dejanj – vezano na spornost skladnosti že same Direktive (EU) 2016/681 (ta pa je bila prenesena v nacionalni pravni red z novelo navedenega zakona) s členoma 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je (žal?) treba ugotoviti, da je konec meseca oktobra belgijsko ustavno sodišče zdaj že predložilo nekatera tovrstna vprašanja v odločanje Sodišču Evropske unije – ali bo kakšno takšno vprašanje tja v odločanje predložilo v svoji zadevi, katere začetek sicer sega že v leto 2017, naposled tudi slovensko, pa se bo najbrž pokazalo v tem letu. Druga zadeva, ki se vodi pod številko U-I-144/19, se nanaša na zahtevo skupine poslancev Državnega zbora za oceno ustavnosti (tudi) 150. a člena ZKP (policijska uporaba tehničnih sredstev za nadzor signala mobilne telefonije – t. i. IMSI-lovilci), pri čemer je ustavno sodišče (po uradni dolžnosti) že zadržalo izvrševanje izpodbijane določbe, češ da se sicer omogoča izrazito neusmerjeno zbiranje in obdelovanje številnih osebnih podatkov iz zasebnega življenja širokega kroga posameznikov. Tretja zadeva, ki se vodi pod številko U-I-103/17, pa se nanaša na zahtevo informacijskega pooblaščenca za oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 21. člena ZSOVA, ki določata nadzor komunikacije v mednarodnem prometu na podlagi pisne odredbe direktorja SOVA. Opisano stanje med drugim tudi kaže, da je sodobna slovenska družba vsekakor občutljiva na varstvo osebnih podatkov tudi v dobi naprednih tehnologij, ob tem pa so tudi po ZUstS privilegirani vlagatelji zahtev za oceno ustavnosti vse prej kot zanemarljivo zavzeti. V nobenem od omenjenih primerov tako ni bilo treba nobenemu posamezniku najprej pred redno sodstvo in izkaz(ov)ati pravnega interesa za to, da bi naposled dobil priložnost dati svojo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona, na podlagi katerega mu je bilo neposredno poseženo v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.

Proti koncu leta je precej prahu dvigovala tudi možnost policijske uporabe računalniških tehnologij prepoznavanja obrazov (angl. face recognition). Po objavi ugotovitev berlinske neprofitne organizacije AlgorithmWatch[4] o tem, kako je z uporabo navedene tehnologije v 25 članicah Evropske unije, je nekatere vznemiril podatek, da jo slovenska policija uporablja že od leta 2014. V medijih[5] so bila objavljena pojasnila Generalne policijske uprave, da »[o]rodje ni namenjeno samodejnemu prepoznavanju serije fotografij (na primer mimoidočih, množice na nogometni tekmi ...) in ni povezano z zunanjimi viri za zajemanje fotografij ali videoposnetkov (npr. varnostne kamere, kamere na cestnem omrežju, kamere na bankomatih, družbena omrežja ...)« - in da je nabor fotografij omejen na le policijsko evidenco fotografiranih oseb. Aplikacijo za slovensko policijo, ki se imenuje Face Trace, je na podlagi javnega razpisa iz leta 2011 razvila družba z omejeno odgovornostjo CENT SI, ki se ukvarja z razvojem tudi drugih biometričnih aplikacij. Prejeli smo več novinarskih vprašanj o tem, pa tudi nekaj očitkov, ker Varuh leta 2017 ni izpodbijal tudi tistega dela ZNPPol, ki zadeva policijsko obdelavo podatkov o biometričnih značilnostih oseb. Nekateri so npr. celo pisali, da Varuh dejansko ne opravlja svojega dela oziroma ščiti interese državnega represivnega organa[6]; ali pa npr. namigujoče nagovarjali bralca, da naj se vpraša, zakaj da gresta tukaj policija in Varuh človekovih pravic z roko v roki[7], ipd. 

Da so tovrstni očitki o nekakšnem zarotniškem kolaboriranju Varuha z (policijsko ali katerokoli drugo že) oblastjo očitno zgrešeni, jasno pričajo neizpodbitna dejstva. Le kako naj bi držali, ko pa je Varuh še isto leto, kot je bila sprejeta novela ZNPPol-A, na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložil zahtevo za oceno ustavnosti novih določb o avtomatski prepoznavi registrskih tablic, zahtevo za oceno ustavnosti izbrane nove določbe o brezpilotnih zrakoplovih in zahtevo za oceno ustavnosti novih določb o obdelavi (PNR) podatkov o letalskih potnikih (poleg teh treh zahtev za oceno ustavnosti ZNPPol pa tudi še zahtevo za oceno ustavnosti ZTuj-2, ki je ravno tako zakon s področja notranjih zadev). Na abstraktni ravni je mogoče z vidika človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin problematizirati marsikatero zakonsko določbo, kar je še posebej izrazito pri zakonih, ki urejajo delo(vanje) represivnih organov. Vendar to ne more pomeniti, naj Varuh v vsakem takem primeru zahteva ustavnosodno oceno ustavnosti, saj bi to pomenilo neodgovorno izkoriščanje privilegiranega dostopa do tega pravnega foruma, ki mu ga je zaupal zakonodajalec. Ne gre pozabiti, da iz sistema ustavnosodnega varstva ustavnosti in človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, kot je opredeljen po ZUstS, izhaja, da naj bi se v njegovem okviru obravnavale praviloma pobude za oceno ustavnosti konkretnih posameznikov, ki lahko izkažejo, da konkretni predpis neposredno posega v njihove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Tudi Varuh vse doslej ni prejel niti ene pobude, v kateri bi konkretni posameznik problematiziral konkretno policijsko obdelavo podatkov o njegovih biometričnih značilnostih, podobno kakor tudi ne še glede marsikaterega drugega policijskega pooblastila oziroma ukrepa, sicer predvidenega v abstraktnem zakonskem besedilu. Še posebej, ker slednje predvideva možne policijske posege večinoma v pravice oziroma svoboščine ljudi, ki po svoji naravi niso absolutne, prostora za teoretiziranje o (ne)sorazmernosti v takšnih in drugačnih domišljijskih scenarijih vsekakor ne manjka. A le takšen potencial ne more delati potem kar vsakršnega pričakovanja po tudi dejanskem vlaganju zahteve za oceno ustavnosti sleherne takšne zakonske določbe za razumnega.  

Posamezniki in skupine od Varuha pogosto pričakujejo, tudi v obliki bolj ali manj neposrednih pritiskov, naj izpodbija ustavnost različnih zakonov iz različnih razlogov. Vendar pa se o tem, ali bo vložil zahtevo za oceno ustavnosti ali ne, vedno odloči na podlagi lastne ocene vseh relevantnih informacij in okoliščin. Varuh je namreč pri svojem delu neodvisen in samostojen, kot to tudi izrecno določa 4. člen ZVarCP, in že iz te zakonske določbe jasno izhaja, da so Varuhova stališča njegova lastna in kot taka ne nujno tudi vselej enaka stališčem drugih organov, posameznika ali skupine. Če ne bi bilo (ali smelo biti) tako, potem je očitno, da bi bil obstoj tega državnega organa nesmiseln.[8] Prav tako je treba spomniti, da med Varuhom in civilno družbo ne gre za odnos 'odvetnika' in 'prizadetega', kajti Varuh ni zastopnik oziroma zagovornik civilne družbe, temveč po svoji presoji in v okviru svojih pooblastil zagotavlja upoštevanje in uresničevanje pravic in svoboščin na vseh družbenih področjih.[9]

Naj kot svojevrstno zanimivost zapišemo, da precej prejetih pobud s tega področja tako ali drugače zadeva pokojne, saj tematska stalnica ostajajo med- in povojni poboji (še vedno prejemamo različne kritike v zvezi s tem, ko lahko predvsem pojasnjujemo, kar smo zapisali že v prejšnjem letnem poročilu[10]), tokrat tudi v povezavi z Romi romsko, obravnavali smo tudi zanimivo pobudo glede pokopa slovenskega državljana v tujini, dopustnost javne objave starih fotografij, na katerih naj bi bile tudi pokojne osebe, na razstavi. Vse te tri primere tudi podrobneje opisujemo v nadaljevanju. 

__________________________________________________

[1] Izvirni naslov: Protocol (CETS No. 223) amending the Convention for the Protection of Individuals with regard to Automatic Processing of Personal Data (ETS No. 108) oziroma Protocole d’amendement à la Convention pour la protection des personnes à l'égard du traitement automatisé des données à caractère personnel.

[2] Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 3/94.

[3] Številka 51002-25/2019/3 z dne 16. 4. 2019.

[4] Gl. algorithmwatch.org/en/story/face-recognition-police-europe/.

[5] Gl. npr. objavo 'Tudi slovenska policija uporablja avtomatsko prepoznavo obrazov' na spletnem naslovu www.rtvslo.si/slovenija/tudi-slovenska-policija-uporablja-avtomatsko-prepoznavo-obrazov/510776.

[6] Gl. 'Slovenska policija in biometrijske metode nadzora' na www.eticen.it/2019/12/12/slovenska-policija-in-biometrijske-metode-nadzora/.

[7] Gl. 'Srhljive razsežnosti tehnologije prepoznavanja obrazov' v reviji Zarja oziroma Jana.

[8] Tako npr. že na str. 105 Letnega poročila za leto 2018.

[9] Tako že v Letnem poročilu za leto 2002, str. 120.

[10] Gl. str. 96–79 Letnega poročila za leto 2018.


2.11.2 Uresničevanje preteklih Varuhovih priporočil

S priporočilom št. 11 (2018)[1] je Varuh priporočil vladi, naj (znova preuči to vprašanje in nato) odloči, ali je treba uradno zahtevati, naj Zvezna republika Nemčija povrne vojno škodo, povzročeno med drugo svetovno vojno, ali ne.

Na to priporočilo se je odzvalo Ministrstvo za zunanje zadeve s pojasnilom, da stališče Slovenije ostaja, da nekdanja Jugoslavija z Nemčijo ni nikoli dokončno rešila vprašanja vojnih odškodnin in to vprašanje za Slovenijo ostaja odprto, vendar pa je kot pomembno poudarilo primernost trenutka, češ da bi v obdobju, ko v Evropi iščemo soglasje o pomembnih zadevah glede prihodnosti EU, večletnega finančnega okvira, izstopa Združenega kraljestva iz EU ter migracijami, odpiranje tovrstnih vprašanj lahko močno vplivalo na odnose med državami in ošibilo evropsko povezovanje. Glede uresničevanja tega Varuhovega priporočila so sicer navedli, da gre za stalno nalogo, vendar menimo, da v doglednem času realno ne gre pričakovati kakšnih bistvenih sprememb na tem področju, zato tudi ne vidimo smiselnosti ponavljanja tovrstnega priporočila tudi v tem poročilu.

 


[1] Letno poročilo za leto 2018, str. 97.

2.11.3 Nova priporočila in dejavnosti Varuha

2.11.3.2 Zaradi varuhovih zahtev je postalo vprašanje glede (ne)dopustnosti uporabe tehničnih sredstev za optično prepoznavo registrskih tablic in brezpilotnih zrakoplovov jasnejše.

V letu 2019 je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo o dveh varuhovih zahtevah za oceno ustavnosti s področja varstva osebnih podatkov (o obeh v zadevi pod številko U-I-152/17).

Z delno odločbo številka U-I-152/17-30 z dne 4. 7. 2019 je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da se četrti odstavek 113. člena, 32. točka drugega odstavka 123. člena, 32. točka 125. člena in dvaindvajseta alineja prvega odstavka 128. člena ZNPPol razveljavijo. Šlo je za ureditev, ki je dovoljevala, da se zaradi ugotavljanja pogojev za udeležbo voznika in vozila v cestnem prometu ter zaradi iskanja oseb in predmetov na ali v vozilih policije smejo uporabljati tudi tehnična sredstva za optično prepoznavo registrskih tablic, tako pridobljeni podatki pa se hranijo sedem dni. V zahtevi za oceno ustavnosti smo med drugim opozorili: na presojo nemškega Zveznega ustavnega sodišča v zadevi BVerfG 1 BvR 2074/05 (odločitev prvega senata z dne 11. 3. 2008) glede takojšnjega brisanja podatkov, pridobljenih s takšnimi tehničnimi sredstvi; na določbo Zakona o javni varnosti in redu (HSOG) nemške zvezne dežele Hessen oziroma Splošnega upravnega zakona (LVwG) nemške zvezne dežele Schleswig-Holstein; na to, da ZNPPol ne opredeljuje izraza 'množični nadzor' (je pa določal, da je navedena tehnična sredstva treba uporabljati tako, da takšnega nadzora ne omogočajo), Pravilnik o policijskih pooblastilih pa to pomanjkljivost le še povečuje, saj dodaja še podobno neopredeljeni izraz 'vsesplošni preventivni nadzor cestnega prometa'; na nevarnost poseganja države v lokacijsko zasebnost oseb (lokacijska zasebnost v nacionalni ustavnosodni praksi še ni bila obravnavana). Ustavno sodišče Republike Slovenije je naposled zavzelo stališče, da zahteva drugega odstavka 38. člena URS, da je obdelovanje osebnih podatkov predmet zakonskega urejanja, pomeni, da mora obstajati zakonska podlaga za vsak korak obdelave osebnih podatkov. Ker je ukrep optične prepoznave tablic zasnovan tako, da vključuje dva koraka obdelave (najprej zbiranje podatkov o registrski tablici in nato primerjanje teh podatkov z evidencami osebnih podatkov), oba koraka obdelave podatkov pomenita samostojni poseg v pravico do varstva osebnih podatkov in je zanju potrebna samostojna zakonsko razdelana ureditev obdelave osebnih podatkov. Ker izpodbijana ureditev ni bila v skladu s to zahtevo, je bila v neskladju z drugim odstavkom 38. člena ustave.

Stališče varuha torej ni, da slovenska policija sploh ne bi smela uporabljati tehničnih sredstev za optično prepoznavo registrskih tablic, vendar pa mora obdelava tako zbranih podatkov zadostiti (vsaj) 38. členu Ustave Republike Slovenije v 38. členu (varstvo osebnih podatkov).

Z delno odločbo številka U-I-152/17-29 z dne 4. 7. 2019 pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da tretja alineja drugega odstavka 114. a člena ZNPPol ni v neskladju z ustavo. S svojo zahtevo za oceno ustavnosti smo izpodbijali eno izmed osmih zakonsko predvidenih podlag za uporabo brezpilotnih zrakoplovov za zbiranje podatkov pri opravljanju policijskih nalog (tudi to, da se policiji z zakonom dovoli uporaba brezpilotnih zrakoplovov, se samo po sebi varuhu torej ne zdi sporno, vendar pa je pri tem treba upoštevati ustavne oziroma konvencijske varovalke). Konkretna določba je pomensko odprta in bi kot takšna lahko omogočala dejansko policijsko uporabo dronov v najrazličnejše namene. Zato smo v tej smeri uporabili drugačen argumentacijski pristop kot glede ANPR-tehnologije in zakon razlagali na način, ki bi bil za policijo najbolj prikladen oziroma najmanj omejujoč. Konkretno je šlo za določbo, da smejo policisti zaradi zbiranja podatkov brezpilotne zrakoplove uporabljati tudi »za dokazovanje kaznivih dejanj in prekrškov in identificiranje kršiteljev oziroma storilcev«. V zvezi s tem smo med drugim poudarili, da se je na takšni podlagi mogoče glede sleherne uporabe brezpilotnega zrakoplova sklicevati na to, da gre vendarle za 'dokazovanje' kaznivega dejanja ali prekrška. To smo podprli še z že prepoznanim v ustavnosodni praksi, da »se dejanja, ki so sankcionirana kot prekrški, nanašajo na zelo širok krog družbenega življenja, ki varujejo različne pravne vrednote in posledično predvidevajo tudi različne sankcije«, oziroma da že po sami naravi stvari »podatki o vseh prekrških niso enako pomembni«[1] (smiselno enako seveda lahko velja tudi glede kaznivih dejanj). Ustavno sodišče je naposled za takšno za policijo izrazito dobrohotno razlaganje zakonskega besedila presodilo, da ne upošteva ustaljenih metod razlage. Pri tem je pomenljivo predvsem, da je razlagi izpodbijane določbe in presoji njene ustavne skladnosti (torej brez prvega poglavja, kjer so predstavljene same navedbe vpletenih v postopek, in zadnje točke o glasovanju sodnikov) namenilo kar 34 točk. Že to dejstvo o tej precedenčni odločbi dovolj nazorno potrjuje prispevek te varuhove zahteve za oceno ustavnosti k pravni varnosti v državi. Statistično resda ni med tistimi, pri katerih je bila ugotovljena protiustavnost, dejansko pa smo z njo dosegli cilj, tj. da bo policija v praksi morala upoštevati  izčrpno obrazložitev najvišjega organa za varstvo ustavnosti in človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, kako se navedene pravne podlage ne smejo razlagati. V zvezi s tem naj kot najbolj bistveno poudarimo, da je treba upoštevati tudi »omejitev, da je tehnična sredstva za fotografiranje ter video in avdio snemanje na brezpilotnih zrakoplovih dopustno uporabiti zgolj za (reaktivno) dokazovanje kaznivih dejanj in prekrškov ter identificiranje kršiteljev oziroma storilcev. Uporabiti jih je dopustno zgolj na podlagi že zaznanega prekrška ali kaznivega dejanja. Izključena je torej uporaba brezpilotnih zrakoplovov za preventivni oziroma nadzorni namen v smislu odkrivanja protipravnih ravnanj, ki izpolnjujejo znake prekrškov in kaznivih dejanj.«[2]

 

2.11.3.3 Kako komunikacije (v mednarodnem prometu) nadzira Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA)?  

Varuh je (kot eden izmed naslovnikov v vednost) prejel dopis pobudnika z opozorilom, da Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA) najmanj desetletje množično krši konvencijsko in ustavno zagotovljeno tajnost občil oziroma komunikacijsko zasebnost številnih določljivih posameznikov, in sicer z zlorabo t. i. strateškega nadzora mednarodnih sistemov, določenega v 21. členu ZSOVA. V opozorilu je bil pobudnik kritičen do aktivnosti Komisije Državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ter tožilstva, poleg tega pa tudi do delovanja varuha na tem področju, češ da ta doslej še ne ni začel postopka ugotavljanja, da SOVA domnevno množično krši konvencijsko in ustavno zagotovljene pravice posameznikov do zasebnosti.

Varovanju zasebnosti, tajnosti pisem in drugih občil varuh namenja posebno pozornost, zato tudi spremlja delovanje informacijskega pooblaščenca in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ena najbolj znamenitih področnih sodbe je bila v zadevi Zakharov proti Rusiji z dne 4. 12. 2015, v kateri so bili opredeljeni strogi pogoji za poseg obveščevalne agencije v pravico do zasebnosti iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). S sklicevanjem na to sodbo ESČP ter na z ustavo zagotovljeno informacijsko in komunikacijsko zasebnost je informacijski pooblaščenec 22. 6. 2017 vložil zahtevo za oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 21. člena ZSOVA, ki določata nadzor komunikacije v mednarodnem prometu na podlagi pisne odredbe direktorja SOVA. Varuh meni, da je informacijski pooblaščenec v omenjeni zahtevi navedel tehtne argumente, zato z zanimanjem pričakujemo odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-103/17 (6.3-4/2019).

 

2.11.3.4 Pogledi na pietetni pokop v drugi svetovni vojni pobitih Romov so različni, zakonodaja pa nedodelana

V javnosti je potekala polemika o pietetnem pokopu med drugo svetovno vojno pobitih Romov iz Iške vasi[3], predvsem glede tega, kje bi morali biti pokopani ostanki 65 romskih žrtev iz prikritih vojnih grobišč.

V okviru obravnave zadeve pri varuhu smo pridobili stališče Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, da Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč na podlagi tretjega odstavka 4. člena in 11. člena ZPVGPŽ odloča o vrsti pokopa posmrtnih ostankov žrtev novoodkritih grobišč; da administrativne naloge za navedeno komisijo izvaja to ministrstvo; da je v skladu z ZPPDej pogrebna dejavnost v pristojnosti lokalne skupnosti, ki z odlokom ureja to dejavnost in določa upravljavca pokopališča (način izvajanja je določen z odlokom in pokopališkim redom); da je direktor Žal zavrnitev pogreba med drugim utemeljeval s tem, da ne gre za prvi pokop, ampak prekop, ter da pokojni niso občani Mestne občine Ljubljana; da sta ZVG in ZPVGPŽ posebna zakona, ki urejata posebno skupino žrtev in njihov pokop, kar še posebej velja za ZPVGPŽ, ki z določanjem pristojnosti, postopki odkrivanja itd. odstopa od splošnih določb ZPPDej ter da gre v primeru izvajanja ZPVGPŽ za prvi pokop. Po pojasnilih ministrstva so bile žrtve po ZPVGŽ med vojno ali po njej umorjene in večinoma zagrebene (zakopane) na kraju smrti ali v neposredni bližini brez pogrebne slovesnosti in obeležij, zaradi česar je treba po odkritju in izkopu posmrtnih ostankov te pokopati v skladu z 11. členom ZPVGPŽ (žalna slovesnost in spominsko obeležje), pokop pa v takšnih primerih zagotovi ministrstvo. Pojasnili so nam tudi, da v primeru neidentificiranih žrtev država zagotovi množični pogreb na enem od osrednjih pokopališč v regiji (tako so na primer vse žrtve iz Hude Jame pokopali v spominskem parku na pokopališču na Dobravi v Mariboru). Iz dokumentacije, ki nam jo je poslalo ministrstvo, je razvidno, da so posmrtni ostanki romskih žrtev »začasno pietetno hranjeni v kostnici v Mariboru«.

Stališče Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo je, da lokalna skupnost brez utemeljenih razlogov ne sme in ne more zavrniti pokopa žrtev glede na to, da ZPVGPŽ ureja odkrivanje in urejanje prikritih vojnih grobišč ter dokončni dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije, še posebej, če je naročnik pokopa Republika Slovenija, zato si bodo za pokop omenjenih in tudi drugih žrtev iz prikritih vojnih grobišč na osrednjem ljubljanskem pokopališču prizadevali še naprej. Na drugi strani Javno podjetje Žale, d.o.o.[4] s sklicevanjem na ZLS zatrjuje, da je organiziranje opravljanja pogrebne in pokopališke dejavnosti izvirna naloga občine za zadovoljevanje potreb njenih prebivalcev, da je pokopališče Žale namenjeno potrebam občanov Mestne občine Ljubljana, in ne vseslovenskim in državnim protokolarnim potrebam, ter da naročilo pokopa 65 romskih žrtev iz prikritih vojnih grobišč na pokopališču Žale pomeni »protiustavno poseganje države v izvirno pristojnost občine«.

Med Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo ter javnim podjetjem Žale, d.o.o. torej prihaja do nesoglasij glede pravnih podlag za izvedbo pokopa, pri tem pa se predpisi s tega področja kažejo kot precej nedodelani. Ob upoštevanju z ustavo varovanega posebnega položaja lokalne skupnosti (138. in 140. člen ustave) in občutljivosti področja kaže, da v ZPVGPŽ ni natančnejše določb, iz katerih bi jasno izhajale pristojnosti Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč na eni strani in obveznosti občine na drugi.

Postopek urejanja pokopa 65 romskih žrtev iz prikritih vojnih grobišč na pokopališču Žale je bil torej v teku, posmrtni ostanki romskih žrtev so bili že pietetno hranjeni v kostnici v Mariboru, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pa je bilo prepričano o tem, da so zgoraj navedene določbe ZPVGPŽ ustrezna pravna podlaga za naročilo izvedbe pokopa romskih žrtev na pokopališču Žale. Tudi če bi se v nadaljnjih postopkih morebiti izkazalo, da so utemeljeni ugovori javnega podjetja Žale, d.o.o., ki v svojih odgovorih ministrstvu zatrjuje, da pravne podlage za tovrstno naročilo ministrstva ni, je v obravnavanem primeru treba spomniti, da lahko po potrebi ministrstvo sámo Vladi Republike Slovenije (prvi odstavek 58. člena ZDU-1) predlaga ustrezno (zakonsko) ureditev morebitnih pomanjkljivosti  oziroma ima možnost vlado zaprositi za stališče ali usmeritve glede vprašanj z njegovih upravnih področij (drugi odstavek 58. člena ZDU-1). Vlada pa po 23. a členu ZUstS ne nazadnje lahko zahteva postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil.

Priporočilo št. 62: Varuh priporoča Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, naj na podlagi prvega odstavka 58. člena ZDU-1 Vladi Republike Slovenije predlaga ustrezno (zakonsko) ureditev pokopov žrtev iz prikritih vojnih grobišč (oziroma po potrebi na podlagi drugega odstavka 58. člena ZDU-1 vlado zaprositi za stališče in/ali usmeritve glede reševanja navedenih vprašanj).

Zadevo smo se odločili obravnavati tudi z vidika posmrtnega varstva osebnosti in dostojanstva med vojno pobitih Romov, zlasti ob upoštevanju, da  konkretne žrtve očitno nimajo svojcev.

Iz določb ZPVGPŽ izhaja, da je nosilec pogreba v primerih, ko žrtve nimajo svojcev, Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč[5]. V danem primeru, ki se nanaša na pripadnike romske skupnosti, pa je glede teh vprašanj po mnenju varuha treba upoštevati tudi določbe ZRomS-1, ki v prvem odstavku 9. člena določa ustanovitev Sveta romske skupnosti Republike Slovenije. V skladu s prvo alinejo sedmega odstavka 10. člena istega zakona je njegova naloga med drugim tudi »obravnavanje vprašanj, ki se nanašajo na interese, položaj in pravice romske skupnosti«. V prvi in drugi alineji 10. člena Poslovnika Sveta romske skupnosti je med njegovimi nalogami določeno med drugim tudi, da spremlja in obravnava položaj pripadnikov romske skupnosti ter daje predloge in pobude glede vprašanj, ki se nanašajo na položaj pripadnikov romske skupnosti in njihove pravice. V prvem odstavku 12. člena ZRomS-1 je določeno, da lahko Svet romske skupnosti Republike Slovenije daje Državnemu zboru Republike Slovenije, Državnemu svetu Republike Slovenije, vladi, drugim državnim organom, nosilcem javnih pooblastil in organom samoupravne lokalne skupnosti predloge, pobude in mnenja v zadevah iz svoje pristojnosti.

Varuh je tako ocenil, da bi bilo ob javni polemiki glede pokopa Romov primerno pridobiti tudi morebitna stališča Sveta romske skupnosti Republike Slovenije, zato smo mu predlagali, naj obravnava pietetni pokop med drugo svetovno vojno pobitih Romov (vsaj) iz Iške vasi in v zvezi s tem sporoči morebitne predloge, pobude, ali mnenja po prvem odstavku 12. člena ZRomS-1. Svet romske skupnosti Republike Slovenije je v odzivu varuhu navedel, da je seznanjen s konkretnim primerom in da se je »glede na mnenja lokalnih oblasti pa tudi lokalne politike v zvezi s tem ustvarilo resno vprašanje in odgovornost celotne družbe v zvezi s poboji med drugo svetovno vojno, pa ne le Romov, ampak vseh pobitih v tem času.« Svet romske skupnosti Republike Slovenije je na seji 21. 5. 2019 sprejel naslednje mnenje: »Glede na nastalo situacijo v zvezi s konkretnim primerom, ki ga navaja Varuh človekovih pravic, smo mnenja, da v kolikor v zvezi s pokopi pobitih Romov v drugi svetovni vojni ne more priti do kompromisnega dogovora lokalnih oblasti ter drugih vpletenih akterjev, predlagamo, da naj se v tem primeru pokopi pobitih Romov v drugi svetovni vojni izvedejo v okolju, kjer so poboji bili izvedeni«.  

ZPVGPŽ v 11. členu določa, da se »pokop praviloma opravi na civilnem pokopališču, na posebej določenem mestu v spominskem parku, v za to zgrajeni kostnici, na kraju najdbe grobišča ali v družinskem grobu«. Za dostojno izvedbo pokopa je torej dopuščenih več možnih krajev pokopa. Varuh meni, da bi bilo treba pri določanju kraja pokopa v drugi svetovni vojni pobitih Romov upoštevati tudi zgoraj navedeno mnenje Sveta romske skupnosti Republike Slovenije (2.0-4/2019).

 

2.11.3.5 Pokop v tujini umrlega slovenskega državljana

Mreža SOLVIT je storitev, ki jo ponuja javna uprava vsake države EU[6]. Slovenski Center SOLVIT se je v letu 2019 obrnil na varuha z vprašanjem, kdo bi moral zagotoviti pogreb slovenskega državljana, ki je umrl v tujini, nima pa svojcev, ki bi lahko ali hoteli prevzeli skrb za pokop. Nanje se je obrnilo za pokopališko dejavnost pristojno Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je prejelo prošnjo Mestne občine Celje za razlago glede pristojnosti pogreba. Veleposlaništvo Republike Slovenje na Hrvaškem je namreč obvestilo občino, da preminulega slovenskega državljana s stalnim prebivališčem v Celju že tri leta nihče ne prevzame na hrvaškem Zavodu za sodno medicino in kriminalistiko. Vsi sorodniki naj bi izrecno zavrnili možnost, da bi uredili pokojnikov prevoz v domovino in/ali njegov pogreb.

ZPPDej v drugem odstavku 13. člena določa, katera občina prijavi pokop pokojnika, če ni naročnika pokopa. Določa torej obveznost občine, da prijavi pokop, ki je v skladu z 12. členom ZPPDej eno od opravil v okviru naročila pogreba, ki poleg prijave pokopa obsega še pogrebno slovesnost in pokop pokojnika. V skladu z drugim odstavkom 16. člena ZPPDej mora občina, ki je prijavila pokop, če ni naročnika pogreba, poravnati tudi stroške pogreba, lahko pa je plačnik tudi druga fizična ali pravna oseba.

Po jezikovni razlagi zakona torej v primerih, ko ni naročnika pokopa, obveznost občine v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZPPDej obsega prijavo pokopa in v skladu z drugim odstavkom 16. člena ZPPDej kritje stroškov pogreba, ne pa tudi drugih opravil, ki jih ureja navedeni zakon, na primer prevoza (v tujini umrlega) pokojnika (čez mejo). Zato varuh meni, da navedene določbe ZPPDej zavezujejo občine v Republiki Sloveniji v primerih umrlih oseb, katerih posmrtni ostanki so v Sloveniji, če ni naročnika pokopa. To velja tako za umrle občane in slovenske državljane kakor tudi umrle tujce oziroma osebe, katerih državljanstva ali identitete ni mogoče ugotoviti. Iz ZPPDej tako ni mogoče izpeljati obveznosti občine ali države, da zagotovi prevoz v tujini umrlega slovenskega državljana v Slovenijo, kadar tega ne želijo zagotoviti njegovi svojci oziroma če umrli sploh nima svojcev ali drugih bližnjih oseb. Tudi če bi slovenski zakonodajalec določil takšno obveznost države, bi jo bilo v primeru, ko so posmrtni ostanki pod oblastjo druge suverene države, mogoče uresničiti samo na podlagi pristanka te države oziroma vnaprejšnjega dogovora s pristojnim organom druge države. Na splošno pa bi bila lahko takšna vzajemna obveznost dveh (ali več) držav urejena kvečjemu z mednarodno pogodbo, v skladu s katero bi bilo na primer dogovorjeno, da se (vsaka) država pogodbenica obveže, da zagotovi pokop svojega državljana, posmrtni ostanki katerega bi bili v drugi državi pogodbenici, če tega ne bi zagotovili svojci. Ni nam znano, da bi Republika Slovenija sklenila tak dogovor s katero koli državo. 

Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) se je že ukvarjalo z obveznostmi držav pri ravnanju s posmrtnimi ostanki v okviru pravice do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP), v izjemnih primerih pa tudi v okviru 3. člena EKČP, ki med drugim prepoveduje ponižujoče ravnanje. ESČP je tako ugotovilo kršitev 3. člena EKČP v primeru namerne skrunitve trupla, ker pristojni organi niso izkazali interesa za obravnavo take kršitve. ESČP je odločilo, da je v tem primeru prišlo do ponižujočega ravnanja v razmerju do (še živega) starša umrlega[7]. Pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena konvencije ESČP razume razmeroma široko, vendar načeloma meni, da pravice iz 8. člena EKČP lahko uživajo samo žive osebe in iz navedene določbe ne izpeljuje pravice umrle osebe do (dostojnega) pokopa; primerno ravnanje z mrtvimi je treba zagotoviti zaradi spoštovanja občutenj in pravic živih svojcev umrle osebe[8]. ESČP je tako tudi že odločil[9], da je pravica do pokopa sorodnika ena od pravic, ki spadajo v okvir 8. člena EKČP. Pretirano zavlačevanje z vrnitvijo posmrtnih ostankov po opravljeni obdukciji ali vzorcev tkiva po končanem kazenskem postopku lahko pomeni kršitev pravice iz 8. člena EKČP živih svojcev umrle osebe[10]. Če država ne vrne trupla sorodnikom umrlega, da bi ga pokopali, ali jim ne razkrije, kje je bilo pokopano, je to poseg v pravice svojcev iz 8. člena EKČP, kadar ni mogoče upravičiti, da je tako ravnanje zakonito, ima legitimen namen, je nujno v demokratični družbi, sorazmerno in ni diskriminatorno[11].

Zgoraj zgoščeno navedena presoja ESČP tako ni neposredno relevantna za primere, ko živi sorodniki umrlega ne zatrjujejo kršitve svojih pravic, temveč – prav nasprotno – nočejo urediti pokopa umrlega oziroma umrli sploh nima bližnjih, ki bi lahko uredili vse potrebno pokop. Načeloma je torej stvar države, na ozemlju oziroma v oblasti katere so posmrtni ostanki, da zagotovi njihov pokop, če tega ne storijo svojci umrlega ali kdo drug. Načeloma naj bi imela taka država tudi močan javnozdravstveni interes, da se primerno ravna s posmrtnimi ostanki, vključno s tem, da se brez nepotrebnega odlašanja zagotovi njihov pokop.

Varuh ni znano, da bi kakšen mednarodnopravni vir s področja prava človekovih pravic konkretno določal, kako naj bi ravnali pristojni organi držav, kjer so posmrtni ostanki, pokopa katerih pa svojci umrlega ne želijo ali ne morejo zagotoviti. Iz nekaterih mednarodnopravnih virov pa vendarle izhaja, da ta odgovornost države pomeni, naj bi zagotovila dostojen pokop. Tako na primer 130. člen Ženevske konvencije o zaščiti civilnih oseb med vojno z dne 12. 8. 1949 (IV. ženevska konvencija) določa, da oblasti, ki pridržujejo internirance, zagotovijo, da so interniranci, ki umrejo med internacijo, dostojno pokopani, če je le mogoče v skladu z obredi veroizpovedi, ki so ji pripadali, ter da se njihovi grobovi spoštujejo, ustrezno vzdržujejo in označijo tako, da jih je vedno mogoče prepoznati. Enako določa 120. člen Ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki z dne 12. 8. 1949 (III. ženevska konvencija). Ženevske konvencije s protokoli so temelj mednarodnega humanitarnega prava in se uporabljajo v primeru oboroženih spopadov, zaradi česar seveda niso uporabljive v konkretnem primeru. Vendar pa je iz njih mogoče povzeti vsaj nekatera etična načela, ki naj bi se na splošno upoštevala pri ravnanju s posmrtnimi ostanki. Ponuja se ugotovitev, da naj bi države toliko bolj poskrbele za dostojen pokop tudi v okoliščinah, ko ni oboroženega spopada.

Glede na navedeno je bil danem primeru varuh menil, naj bi dostojen pokop umrlega zagotovili pristojni organi Republike Hrvaške, kjer so posmrtni ostanki pokojnika. S tem mnenjem smo seznanili tudi slovenski Center SOLVIT. Ta nas je naknadno obvestil, da je bilo naše razmišljanje v veliko pomoč, da se je zadeva ustrezno rešila. Umrlega slovenskega državljana so pokopali v Zagrebu, stroške pogreba po minimalnih socialnih standardih pa je poravnalo mesto.

 

2.11.3.6 Javne objave fotografij pokojnih oseb

Ena izmed pobudnic nam je zastavila vprašanje o dopustnosti javne objave starih fotografij (na katerih naj bi bile tudi pokojne osebe) na razstavi. Na tako splošno vprašanje seveda ni mogoče odgovoriti enoznačno. Kaj velja za 'osebni podatek', je določeno v 4. členu GDPR. To je katera koli informacija v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, določljivi posameznik pa je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti zlasti z navedbo identifikatorja, kot so ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji in spletni identifikator, ali z navedbo dejavnika ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. V skladu z navedeno opredelitvijo je individualna podoba posameznika oziroma njen posnetek osebni podatek[12]. Zato je javna objava fotografije, iz katere je mogoče prepoznati podobo posameznika, obdelava osebnega podatka. Objava fotografije s podobo osebe brez soglasja zato načeloma lahko pomeni poseg v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena ustave. Lahko pomeni tudi poseg v osebnostne pravice (na primer v pravico do varovanja lastne podobe), ki so varovane s 35. členom ustave, ne nazadnje lahko pomeni tudi kršitev avtorskega prava (sicer ne v zvezi z osebo na fotografiji, temveč pravic avtorja fotografije). Izbira ustrezne pravne podlage za javno objavo fotografije, na kateri je mogoče prepoznati podobo posameznika, je torej odvisna od okoliščin konkretnega primera, pri čemer je na splošno osebna privolitev praviloma najzanesljivejši način za zagotovitev najvišje ravni nadzora posameznika nad obdelavo njegovih osebnih podatkov, pa tudi nad posegi v njegove osebnostne pravice. Navedeno načeloma velja za fotografije, na katerih je mogoče konkretno osebo prepoznati in je ta oseba živa.

V skladu z uvodno določbo št. 27 GDPR se ta uredba ne uporablja za osebne podatke umrlih oseb; države članice pa lahko določijo pravila za obdelavo osebnih podatkov umrlih. V Republiki Sloveniji taka pravila določa ZVOP-1 v 23. členu. V skladu s četrtim odstavkom tega člena lahko zakoniti dediči prvega ali drugega dednega reda pisno prepovejo posredovanje pokojnikovih podatkov, če zakon ne določa drugače in če umrli posameznik ni (že) sam pisno prepovedal posredovanja teh osebnih podatkov.

Ob objavi fotografije mrtve osebe so mogoči še drugi pravni (pa tudi etični) pomisleki. Tako je na primer Višje sodišče v Ljubljani že odločalo o objavi fotografij pokojnice, ki je bila zasvojena z drogo. Odločilo je, da bi v primeru, ko je pokojnica za časa svojega življenja dovolila objavo svojih fotografij in predvajanje filma, nasprotovanje pokojničinih sorodnikov, da se ta volja upošteva tudi po njeni smrti, pomenilo nedovoljeni poseg v pokojničino pravico do samoodločbe oziroma v njeno avtonomijo. Če bi se torej izkazalo, da je pokojnica predhodno dovoljenje za časa življenja dala, kršitve pravice sorodnikov do pietete pokojnice, ki so nasprotovali objavi v konkretnem primeru, ni (»Strogo osebni interesi svojcev namreč ne morejo biti varovani v okviru njihove pravice do pietete pokojnika, kolikor ti nasprotujejo interesom umrlega«). O kršitvi osebnostnih pravic sorodnikov bi bilo tako mogoče govoriti šele v primeru, če pokojnica ne bi dovolila objave spornih fotografij in filma. Sodišče je še zapisalo, da je »pieteta spomin na osebnost umrlega. S priznavanjem pravice do pietete se varujejo dobrine umrlega in vrednosti, ki jih je ustvaril za časa svojega življenja. Osebnostne pravice posameznika prenehajo z njegovo smrtjo, zaščita njegovih osebnih dobrin pa se uresničuje preko ustreznih osebnih dobrin njegovih sorodnikov. /…/ Bistvo pravice do pietete pokojnika je varstvo pokojnikove osebnosti. Njen namen je torej posmrtna zaščita osebnosti pokojnika, njegovega dostojanstva in želja, da bodo njegove odločitve, sprejete za časa življenja, spoštovane tudi po njegovi smrti. Posmrtno varstvo dobrin in interesov posameznika naj torej zagotavlja ne samo celovitejše varstvo osebnostnih pravic posameznika za časa njegovega življenja (zlasti njegove pravice do samoodločbe, do avtonomije posameznika), temveč naj se njegovo dostojanstvo varuje tudi po smrti«[13]. V nekaj let poznejši odločitvi je Višje sodišče v Ljubljani znova zavzelo stališče, da je objava fotografij brez veljavne privolitve umrle poseg v njeno integriteto in duševno integriteto njenih sorodnikov. V okvir pravice posameznika do duševne integritete pa spada tudi pravica do pietete, tj. spomina na osebnost umrlega. Ta svojcem dovoljuje spoštovanje in spomin na umrlega v skladu z njihovim prepričanjem in čustvi, ki so jih imeli do njega.[14]


[1] Iz odločbe št. U-I-411/06-21 z dne 19. 6. 2008.

[2] Iz točke 18 predmetne odločbe.

[3] Šlo je npr. za objave z dne 20. 12. 2018 na siol.net z naslovom Stres: Janković ne dovoli pokopa umorjenih Romov na Žalah (dostopno na: https://siol.net/novice/slovenija/jankovic-ne-dovoli-pokopa-umorjenih-romov-na-zalah-486011) in z dne 21. 12. 2018 na isti spletni strani z naslovom Na Žalah zavračajo obtožbe o nespoštovanju do pokojnih Romov (dostopno na https://siol.net/novice/slovenija/na-zalah-zavracajo-obtozbe-o-nespostovanju-do-pokojnih-romov-486091) in z dne 8. 4. 2019 na reporter.si, z naslovom P. Hribar: Karavana je odhitela dalje, prilika je izgubljena. Sramotno! (dostopno na https://reporter.si/clanek/slovenija/novo-pismo-petra-hribarja-o-vprasanju-pietetnega-pokopa-romskih-zrtev-iz-iske-vasi-karavana-je-odhitela-dalje-prilika-je-izgubljena-sramotno-696401).

[4] Na primer v dopisu št. ZAL-702-001/2019-010 z dne 12. 4. 2019, naslovljenem na omenjeno ministrstvo.

[5] Gl. peto alinejo tretjega odstavka 4. člena ZPVGPŽ v povezavi z drugim odstavkom 11. člena istega zakona.

[6] Ter Islandije, Lihtenštajna in Norveške.

[7] Prim. sodbo v zadevi Akkum in drugi proti Turčiji z dne 24. 3. 2005.

[8] Prim. odločitev v zadevi Genner proti Avstriji z dne 12. 1. 2016 ali zadevi Hadri-Vionnet proti Švici z dne 14. 2. 2008.

[9] Gl. sodbo v zadevi Girard proti Franciji z dne 30. 6. 2012.

[10] Prim. Pannullo in Forte proti Franciji z dne 30. 10. 2001 in Estate of Kresten Filtenborg Mortensen proti Danski z dne 15. 5. 2006.

[11] Prim. Sabanchiyeva in drugi proti Rusiji z dne 6. 6. 2013.

[12] Prim. sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 213/2016-16 z dne 17. 5. 2017.

[13] VSL sklep III Cp 1320/2006 z dne 22. 3. 2006.

[14] VSL sodba II Cp 764/2009 z dne 1. 4. 2009.