Varuh človekovih pravic

Senzacionalnost ni edina pot vzbujanja sočutja

V medijih se objavljajo prispevki, ki prikazujejo hude stiske bolnih otrok in njihovih družin. Prispevki so gotovo namenjeni informiranju, večinoma pa opozarjajo na težave, povezane s finančnimi sredstvi, ki jih starši nimajo na voljo, zato z javnimi nastopi zbirajo potrebna sredstva. V takšnih prispevkih se razkrivajo slika otroka, polno ime, imena in slike družinskih članov, kraj, od koder prihajajo, in drugi podatki, iz katerih je mogoča natančna identifikacija otroka in njegovega okolja.

Že v letnem poročilu za leto 2013 smo v primeru medijske akcije za zbiranje pomoči za revne otroke opozorili, da javno prikazovanje prinaša mnoge škodljive posledice in pomeni poseg v pravice otroka. Takšen poseg po drugi strani prinaša tudi koristi zaradi zbranih prepotrebnih finančnih sredstev. Za vsakega otroka njegovo največjo korist določajo otrokovi starši, državni organi in nosilci javnih pooblastil pa praviloma ne smejo posegati v odločitve staršev, kdaj in kako bo njihov otrok nastopal v medijih. Takšni posegi so mogoči le izjemoma v zakonsko predvidenih primerih.

Medijsko prikazovanje zgodb otrok v stiski, ki imajo predvsem namen zbiranja humanitarne pomoči za razreševanje teh stisk, je lahko sicer otroku v izjemno pomoč. Vendar je treba vedno paziti, da je način prikazovanja zgodb tak, da v otrokovem prihodnjem življenju ne pusti nepotrebnih škodljivih posledic.

Etičnost ravnanja novinarjev je pomembno sredstvo za preprečevanje medijskih kršitev človekovih pravic. V svojih letnih poročilih varuh ugotavlja, da je učinkovitost pravnih in drugih sredstev zoper ravnanje medijev za prizadetega pogosto vprašljiva, zlasti glede možnosti za odpravo posledic kršitev.

V skladu s 6. členom Zakona o medijih dejavnost medijev temelji med drugim tudi na nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, ob tem pa določa tudi, da mora biti ustvarjanje programskih vsebin v skladu s poklicnimi kodeksi. Dejavnost medijev temelji tudi na osebni odgovornosti novinarjev ter drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela.

Kodeks novinarske poklicne etike (kodeks) postavlja meje dopustnega poseganja v zasebnost otrok. Je pa treba opozoriti, da tudi v mejah dovoljenega ni vsak način poročanja ali prikazovanja vsebin enak s stališča varovanja otrokovih pravic.

Vsaka zgodba bolnega otroka bi se lahko prikazala tako, da bi bilo sicer popolnoma jasno, v kako hudi stiski je cela družina, da stiske ne bo razrešila država z javnimi sredstvi in kako izjemno spremembo v življenje otroka bi prinesla solidarnost soljudi, hkrati pa otroka in njegove družine ne bi prepoznavali vsi v njihovem širšem okolju. Zavedati se je treba, da bo otrok lahko še leta živel in se morda med vsem odraščanjem in v odraslosti  ne bo rešil označenosti. Takšna označenost lahko spremlja tudi sorojence bolnih otrok.

Strinjamo se, da je javno priznavanje bolezni in osebnih težav v današnjem svetu pogosto odraz poguma. Bolezen ni nekaj, česar bi se posameznik moral sramovati, lahko je kvečjemu ponosen na boj s to boleznijo. Vendar pa javno prikazovanje bolezni in osebnih težav lahko prinese pritiske in stiske, ki jim ni vsak enako kos.

Menimo, da je izjemno dobro, kadar se za izpoved svoje lastne zgodbe z vsemi podrobnostmi odloči odrasla oseba. Ni pa nujno dobro, kadar se odrasli odločijo za izpostavljanje drugega – še posebej, če je to otrok. 21.0-36/2019

Natisni: