Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Dolgotrajnost postopka odvzema roditeljske pravice


Pobudnik se je na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) obrnil zaradi dolgotrajnosti nepravdnega postopka zaradi odvzema roditeljske pravice, ki se je na Okrožnem sodišču v Mariboru vodil pod opr. št. N 197/2006. Zaprosil je za naše posredovanje, saj je bil v postopku nazadnje opravljen narok 28. 1. 2010, ki pa ga je sodišče preložilo za nedoločen čas zaradi pritegnitve izvedenca pedopsihiatrične stroke ter hkrati predlagatelju postopka, Centru za socialno delo Ruše (CSD), naložilo založitev predujma za izvedbo dokaza z omenjenim izvedencem.

Na podlagi opravljene poizvedbe na Okrožnem sodišču v Mariboru smo ugotovili, da je razlogov za dolgotrajno reševanje več. Sodišče je v zadevi sicer razpisalo sedem narokov, od katerih sta bila dva preložena iz razlogov na strani pobudnika, en pa zaradi dopolnitve mnenja CSD. Med razpisom posameznih narokov je bilo s strani pobudnika kot nasprotnega udeleženca vloženih tudi več pripravljalnih vlog, ki jih je moralo sodišče posredovati predlagatelju v odgovor. Na predlog pobudnika je sodišče 18. 6. 2008 izdalo tudi sklep o postavitvi izvedenca (UKC Maribor) in plačilo predujma naložilo pobudniku, ki pa je sodišče o tem, da predujma ni plačal, seznanil (šele) po skoraj štirih mesecih od izdaje sklepa o postavitvi izvedenca. Ker predujem ni bil založen, sodišče dokaza z izvedencem ni izvedlo, pač pa je zahtevalo dopolnitev mnenja, ki ga je posredoval sodišču že CSD. Potem, ko je CSD mnenje dopolnil, je sodišče nov narok razpisalo za 28. 1. 2010. Na tem naroku je sklenilo, da se v postopek pritegne izvedenec pedopsiholog, pooblaščenec predlagatelja pa se je zavezal k plačilu predujma. Ker tudi ta predujem ni bil založen, je sodišče razpisalo narok za 3. 6. 2010, na katerem je sklenilo, da se dokaz z izvedencem ne izvede ter istega dne izdalo sklep o odvzemu roditeljske pravice. V zgoraj opisanem času je tekel tudi postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi preklica pooblastila pooblaščenca nasprotnih udeležencev, novo pooblastilo za zastopanje nasprotnih udeležencev pa je bilo sodišču posredovano šele po dobrih petih mesecih od preklica prvega pooblastila.

Ocenili smo, da bi Okrožno sodišče v Mariboru lahko postopek vodilo hitreje in ga tako tudi zaključilo v krajšem času. Sodišču je bilo v tej zvezi mogoče očitati predvsem to, da je za (prvi) sklep o postavitvi izvedenca (UKC Maribor) potrebovalo eno leto in devet mesecev od tedaj, ko je bil tak predlog podan s strani pobudnika kot nasprotnega udeleženca postopka. Za drugi sklep o postavitvi izvedenca pa je sodišče potrebovalo še nadaljnje leto in šest mesecev od izdaje prvega sklepa o postavitvi izvedenca, na koncu pa je odločitev v zadevi vendarle sprejelo brez sodelovanja izvedenca le na podlagi dopolnilnih mnenj CSD. Hkrati smo ocenili, da gre dejstvo, da postopek ni bil končan že prej, pripisati tudi številnim pripravljalnim vlogam, ki jih je med postopkom vlagal pobudnik kot nasprotni udeleženec, predlagatelju pa je sodišče moralo dati možnost, da se o njih izjasni, kar je vse terjalo določen čas. Prav tako ni bilo mogoče spregledati, da se je postopek zavlekel tudi zaradi neplačila predujma tako s strani pobudnika kot nasprotnega udeleženca kot s strani predlagatelja. Tako tudi Center za socialno delo Ruše, s tem, ko je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, pa za to kasneje ni založil predujma, ni ravnal ustrezno in je kot državni organ s tem sam prispeval k temu, da se je postopek za odvzem roditeljske pravice v primeru pobudnika podaljšal za skoraj pet mesecev. Kot vprašljivo smo ocenili tudi odločitev sodišča, da je izvedbo dokaza z izvedencem vezalo na plačilo predujma. Če je sodišče ocenilo, da je izvedba tega dokaza v otrokovo korist, potem bi ga bilo treba izvesti. Če pa izvedba dokaza za ugotovitev in opredelitev otrokove koristi ni bila potrebna, so bili vsi postopki imenovanja izvedenca in pozivanja k plačilu predujma nepotrebni in so pomenili zgolj dodatno nepotrebno zavlačevanje sodnega postopka.

Navedena naša ocena je bila tudi podlaga, da smo pobudo šteli za utemeljeno in z njo seznanili tudi sodišče. Za naše nadaljnje ukrepanje pa ni bilo potrebe, saj je sodišče v zadevi vendarle odločilo. Tudi v tem primeru pa ugotavljamo, da tako dolgotrajni postopek odvzema roditeljske pravice pomeni kršitev pravic otrok, saj je država za odločitev  o tem, v kateri družini bodo oziroma ne bodo živeli, potrebovala polnih pet let, skoraj sedem let pa je minilo od tedaj, ko sta bila otroka odvzeta in nameščena v roditeljsko družino. 6.4-69/2010

Natisni: