Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Neučinkovito varstvo pred grozečim nasiljem v družini

Pobudnica se je pritožila zaradi neaktivnosti centra za socialno delo (CSD) in policije. Pobudnica je menila, da je njen mladoletni sin v času, ko je bil v stiku s svojim očetom, ki ni živel skupaj s pobudnico, ogrožen. Otrokov oče je živel v gospodinjstvu z mladoletnim sinom svoje partnerice iz drugega razmerja. Pobudničinega sina naj bi ta drugi otrok izpostavljal pornografskim vsebinam na spletu, otroka naj bi se pogovarjala tudi o medsebojni spolni aktivnosti. Pobudničin sin naj bi bil tudi priča spolnim aktivnostim svojega očeta in njegove partnerke. Oče otroka naj ne bi jemal resno pobudničinih navedb in naj ne bi ukrenil ničesar v zaščito pobudničinega sina. Stiki pobudničinega sina in njegovega očeta so bili sodno določeni in jih pobudnica ni smela samovoljno prekiniti.

Pobudnica je o svoji skrbi obvestila CSD, ki ni izvedel nobene aktivnosti. Pobudnica naj bi po telefonu obvestila tudi policijo, kjer naj bi dobila pojasnila, da ne morejo ukrepati, če se ne zgodi dejanska zloraba otroka. Po nekaj mesecih neuspešnih prizadevanj za zagotovitev otrokove varnosti je pobudnica pomoč poiskala pri Varuhu človekovih pravic RS (Varuh).


Šele po Varuhovi poizvedbi je CSD o sumu spolne zlorabe obvestil policijo, ki je začela aktivnosti in v postopku ugotovila, da sta otroka igrala računalniško igro s pornografskimi vsebinami. Drugi otrok je po ugotovitvah policije tudi večkrat nagovoril pobudničinega sina, da je sodeloval v spolnih aktivnostih, v katerih sta posnemala pornografske prizore iz računalnika. Vse to naj bi se zgodilo v času prve pobudničine prijave na CSD. Ugotovljeno je bilo tudi, da otrokov oče primerno skrbi za sina. Pobudnica je pozneje navedla, da je bila spolna aktivnost med njenim sinom in drugim otrokom še pozneje, ko so potekali že vsi postopki pred državnimi organi. Sodišče je stike pobudničinega sina in njegovega očeta začasno prepovedalo.

V zadevi sta policija in državno tožilstvo preiskovala možnost, da bi otrokov oče zagrešil kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanje pornografskega gradiva. Ugotovili so, da ni podanih elementov za kazenski pregon. Oba organa sta ugotavljala tudi možnost, da bi otrokov oče zagrešil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Pri tem sta organa ugotavljala le, ali je bil drugi otrok v družini žrtev fizičnega nasilja. Nobeden od organov pa ni raziskoval, ali bi lahko bilo storjeno kaznivo dejanje v škodo pobudničinega sina, ki je bil po ugotovitvah policije očitno dejansko spolno zlorabljen. Sam storilec očitno ni bil kazensko odgovoren, se pa tožilstvo in policija nista ukvarjala s tem, ali je obveznost očeta, ki ga je otrokova mati vnaprej opozarjala na nevarnost, da takšno spolno zlorabo prepreči ali ne. Po Varuhovem mnenju je iz pobudničinih navedb izhajala možnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja v škodo pobudničinega sina, česar pa pristojni organi sploh niso raziskovali.

Menimo, da je bila pobuda utemeljena. Z neaktivnostjo so CSD in organi pregona posegli v pravice mladoletnega pobudničinega sina. Delo CSD je preverila tudi socialna inšpekcija, ki je ugotovila nepravilnosti. Zato CSD nismo podali posebnih priporočil. Vse vpletene organe, torej CSD, Ministrstvo za notranje zadeve in Okrožno državno tožilstvo smo obvestili o svojih ugotovitvah. Nobeden od organov se na naše obvestilo ni odzval. Menimo, da tudi z nadaljnjim Varuhovim posredovanjem v tem primeru ne bi mogli doseči dodatnih pozitivnih učinkov. Naše posredovanje je pripomoglo k začetku postopka na CSD. Menimo, da so vsi postopki, kljub pomanjkljivemu vodenju, vseeno zadostno opozorilo očetu otroka, da bo v prihodnje skrbno pazil, da otrok ne bi bil več izpostavljen nevarnosti spolnega nasilja. Smo pa hkrati zaskrbljeni zaradi hudih posegov v otrokove pravice, čeprav je otrokova mati na ves glas opozarjala na nevarnost.

Menimo, da dejanski poseg v pravice obeh otrok ni toliko v tem, da ta ali ona oseba ni bila kaznovana za morebitno kaznivo dejanje, temveč v tem, da družinska skupnost ni prejela potrebne pomoči, s katero bi bilo mogoče zaščititi koristi otrok. Država je imela na voljo vsa potrebna sredstva. Če je bil otrok dejansko žrtev škodljive aktivnosti in bi starši to lahko preprečili, saj so bili na voljo jasni opozorilni znaki, mora država staršem nuditi ustrezno strokovno svetovanje. Če starši takšnega svetovanja niso zmožni sprejeti, je treba otroka zaščititi na kakršenkoli drug zakonit način, ki bo pomenil najmanjši še nujni poseg v otrokove pravice. 11.1-22/2008

Natisni: