Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Zloraba otroka s senzacionalističnim poročanjem

Nekateri časopisi, spletni portali in TV-postaja so z vsemi podrobnostmi in imeni vpletenih objavili novice, da je zaradi nespoštovanja pravnomočne sodbe o dodelitvi mladoletnega otroka enega od staršev že drugič prišlo do prisilne izvršbe te sodbe.

Presodili smo, da objave prispevkov pomenijo izjemno grob in brezobziren poseg v zasebnost in osebnostne pravice otroka. V danem primeru je eden od staršev novinarjem namenoma posredoval informacije, drugi od staršev, ki mu je deklica s pravnomočno sodbo zaupana v varstvo in vzgojo, pa je njihovo objavo skušal preprečiti. V razmerju do enega od medijev je dosegel celo izdajo začasne odredbe sodišča, s katero je bilo prepovedano objavljanje osebnih podatkov o otroku v napovedani TV-oddaji. Drugi mediji so kljub temu podatke vseeno objavili. Ob tem nikakor ni mogoče spregledati, da je na potrebo po varstvu koristi deklice pri razmisleku o (ne)objavi medijskih vsebin, ki bi jo lahko prizadele, neposredno pred objavami javnost opozorila tudi varuhinja. Izjava za javnost Nedopustno razkrivanje zasebnosti otrok je bila objavljena na naši spletni strani in je bila takoj opažena, saj je bila že naslednji dan povzeta v številnih, tudi tiskanih medijih, z izjemo omenjenih. Zato smo sklepali, da gre za primer zavestnega in naklepnega ravnanja novinarjev in urednikov.

Presodili smo, da moramo ukrepati na svojo pobudo. V okviru 2., 16. in 19. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah smo menili, da je primer pomemben z vidika varstva konkretnih pravic in koristi prizadetih otrok ter s širšega vidika. Poleg velike zaskrbljenosti nad vse pogostejšimi zlorabami otrok v medijih smo upoštevali, da pravni red otrokom v takšnih in podobnih položajih za zdaj ne daje pravice do takojšnje pomoči ustrezno usposobljenega zagovornika njihovih pravic. Na Novinarsko častno razsodišče (NČR) smo naslovili pobudo, naj ta presodi o etičnosti ravnanja medijev, in ga pozvali, naj razmisli tudi o uporabi drugih razpoložljivih ukrepov proti odgovornim. Menili smo, da so objave v očitnem nasprotju s koristmi otroka, zanje pa ni bilo videti prav nobenega javnega interesa. Spor med starši, ki je ogrozil duševno zdravje mladoletnice, zlasti pa izvršba in njene posledice gotovo pomenijo že pravo družinsko tragedijo. Vsakomur, ki ima vsaj minimalen uvid v vsebino pravnega reda, bi moralo biti jasno, da so (sodni) postopki, ki zadevajo varstvo koristi otrok, praviloma zaprti za javnost predvsem zaradi varstva njihovih koristi. Zato prispevki medijev, ki poročajo o prisilnem odvzemu otroka enemu od staršev in o njegovem duševnem stanju, ki terja namestitev v zdravstveno ustanovo, nedvomno obravnavajo temo, ki je prav posebej občutljiva (navajanje obtožb na račun enega od staršev, družinska nesreča oziroma tragedija, tek zadnjega dela sodnega postopka, možnost nastanka dodatnih škodljivih posledic za otroka). Ob tem Kodeks novinarske etike novinarjem nalaga prav posebno poklicno skrbnost oziroma obzirnost, in to tako pri objavi vsebine informacij kot načinu njihovega podajanja javnosti. Z vidika vseh okoliščin smo zato izrazili prepričanje, da je bil otrok v navedenih prispevkih brezobzirno zlorabljen kot objekt senzacionalističnega poročanja. Čeprav so imeli novinarji in uredniki pred objavo na podlagi vseh okoliščin še posebno veliko odgovornost in bi morali pokazati posebno poklicno skrbnost za varstvo koristi otrok, so zavestno spregledali celo jasno postavljene meje, na katere sta neposredno pred objavo opozorila sodišče in varuhinja. Pobudo NČR smo z obžalovanjem končali z ugotovitvijo, da je bil prevladujoči namen objave šokantnih novic le v ekonomskih motivih izdajateljev. Zato je prispevke mogoče označiti za brezobzirno izkoriščanje in celo za odkrito nasilje nad otrokom ter za primer posebno hude, zavestne in celo naklepne kršitve 22. točke Kodeksa.

NČR je našim trditvam o kršitvah Kodeksa pritrdilo, vendar ni sledilo našim predlogom za sprejetje drugih odločnejših ukrepov in sankcij, ki bi morda lahko s svojim splošnim preventivnim učinkom ustavile širjenje podobnih kršitev v slovenskih medijih. Menimo, da je bilo tudi to Varuhovo posredovanje nedvomno nujno, najbrž celo prelomno v smislu naših dolgoletnih prizadevanj, da bi problemu ustrezno pozornost namenila tudi vlada in zakonodajalec. Primer dovolj jasno pojasnjuje razloge za spremembo kazenskega zakonika, ki za takšna ravnanja od prejšnjega leta dalje predvideva dokaj stroge kazni. 1.2 -15/2008
 

Natisni: