Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Vlada ni sprejela predlogov Varuha o zaščiti otrok s posebnimi potrebami v izrednih primerih

Na Varuha človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) se je v prvem valu širjenja okužbe covid-19 obrnila mama dekleta s posebnimi potrebami, ki naj bi bilo nepokretno in slepo. V skupnem gospodinjstvu živijo hči s posebnimi potrebami, pobudnica, njen mož ter druga hčerka s partnerjem. Pobudnica se je na nas obrnila, ker jo je zanimalo, kam z nepokretno hčerko, če bi morala z možem v bolnišnico (pa tudi ob morebitni okužbi doma), kako zagotoviti zaščitna sredstva za družine z otroki s posebnimi potrebami ter ali bo s kriznim dodatkom poskrbljeno tudi za družine otrok s posebnimi potrebami.

Varuh se je na Vlado RS obrnil s prošnjo za pojasnila o

  1. morebitno sprejetimi protokolih ravnanja, če bi morala oba starša oziroma oče ali mama samohranilec/ka zaradi okužbe s COVID-19 v bolnišnico, skrbi za otroke (ki so lahko tudi polnoletni) pa ne bi želel sprejeti sorodnik ali prijatelj, oziroma je sorodnik ali prijatelj oseba, ki spada med ogroženo skupino posameznikov zaradi COVID-19 (npr. dedek ali babica);
  2. ali, oziroma na kakšen način se zagotavlja zaščitna oprema za otroke (ki so lahko tudi polnoletni), ki imajo zdravstvene težave zaradi katerih so bolj kot splošna populacija izpostavljeni morebitnim zdravstvenim zapletom pri okužbi s COVID-19 (npr. otroci z rakavimi obolenji, otroci z boleznimi imunskega sistema, ipd) ter
  3. kako je Vlada RS sprejemala odločitve o tem, katere ranljive skupine so upravičene do izredne pomoči in katere ne, s poudarkom na razlogih, zakaj v ogroženo skupino oseb niso bile uvrščene družine z otroki s posebnimi potrebami oziroma otroci s posebni potrebami.

Dne 30. 4. 2020 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP-A), skladno s katerim so do enkratnega solidarnostnega dodatka upravičene tudi  upravičenci do dodatka za nego otrok ter upravičenci do delnega plačila za izgubljeni dohodek, zato je Varuh smatral tretje vprašanje Vladi RS za redundantno.

V zvezi s prvim in drugim vprašanjem pa smo prejeli odgovor vlade, da tovrstnih protokolov ni sprejela. Meni namreč, da »v primeru odsotnosti obeh staršev ter v primeru, ko ima otrok zgolj enega starša, lahko starš pomoč pri skrbi za mladoletnega otroka v primeru svoje odsotnosti poišče v okviru svoje sorodstvene ali socialne mreže, po pomoč pa se lahko obrne tudi na pristojni center za socialno delo«. Varuh je v odgovoru vladi izpostavil, da lahko pride do nepripravljenosti socialne mreže staršev, da skrbi za otroke staršev, ki so okuženi s covid-19. Vnaprej pripravljeni protokoli v primeru nadaljnjih valov širjenja okužbe COVID-19, pa bi bili v tovrstnih okoliščinah, ko je treba odreagirati zelo hitro, pristojnim institucijam lahko v veliko pomoč.

V zvezi z našim drugim vprašanjem nam je Vlada RS odgovorila, da naj bi si maske za imuno kompromitirane otroke, pa tudi za ostale otroke s kroničnimi boleznimi, npr. otroke z živčno mišičnimi obolenji, ki potrebujejo dodatno dihalno podporo, zagotavljali pacienti sami, lahko pa tudi izvajalci zdravstvene dejavnosti, kjer so otroci zdravljeni. Varuh je odgovor Vlade RS štel za delno ustreznega. Lahko sledimo namreč njenemu stališču, da si morajo družine otrok s posebnimi potrebami, ki so imuno kompromitirani oziroma imajo druge kronične bolezni, masko zagotoviti sami, enako kot morajo to storiti tudi vse ostale družine. Ne glede na navedeno bi bilo po mnenju Varuha staršem otrok s posebnimi potrebami, ki potrebujejo dražje maske ali jih porabijo več kot splošna populacija te vsaj (delno) sofinancirati, če jih stroški nabave zaščitnih ukrepov postavljajo v finančno manj ugoden položaj kot ostale družine. Enako seveda velja tudi za druga morebiti dodatna ali dražja zaščitna sredstva za otroke s posebnimi potrebami.

Zgoraj opisano stališče utemeljujemo na konceptu pozitivne diskriminacije, ki je v slovenskem pravnem redu urejeno v 17. členu Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) pod terminom »poseben ukrep« in četrtem odstavku 5. člena Konvencije o pravicah invalidov (KPI), ki zagotavljata pravno podlago za sprejem posebnih ukrepov za preferenčno obravnavo oseb z ovirami z namenom zagotavljanja vsebinske/dejanske enakosti v primerjavi s splošno populacijo.[1] Avtorji Komentarja KPI menijo, da bi bil sprejem posebnih ukrepov, ki zasledujejo legitimen namen in so sorazmerni, lahko tudi obvezen, če bi odsotnost tovrstnih ukrepov pomenila diskriminacijo oseb z invalidnostjo.[2]

Vlada RS nam je sporočila tudi, da so kot donacijo prejeli maske za imuno kompromitirane otroke, ki jih bo Ministrstvo za zdravje preko pristojnih služb ciljno razdelilo. Varuh je bil z informacijo zadovoljen. Poudaril pa je, da skrb za ranljive osebe ne sme biti odvisna od priložnostnih donacij, ampak ustreznega predhodnega planiranja odgovornih oseb (21.4-5/2020).


[1] Bantekas I., Stein A. Michael, Anastasiou D. (2018). The UN Convention on the Rights of Persons with disabilities. Oxford University Press. Pri tem se zdi relevanten tudi komentar avtorjev Komentarja KPI, da je jezik »preferenčne« obravnave neustrezen in diskriminatoren, saj zakriva obstoječe privilegije splošne populacije. 

[2] Ibid. 12.

Natisni: