Varuh ДЌlovekovih pravic

Varuh

ČP

Uresničevanje pravice do vode

Na pobudo romske svetnice si je Varuh marca 2011 ogledal bivalne razmere v romskem naselju v eni od dolenjskih občin. Ob tem je ugotovil, da so bivalni pogoji na zelo nizki ravni, celo tako, da resno ogrožajo življenje in zdravje ljudi, zlasti otrok. Zaskrbljujoče bivalne razmere so predvsem posledica dejstva, da večina prebivalcev naselja nima dostopa do pitne vode. Skozi naselje je speljan odprt jarek, v katerega se izlivajo fekalije, pomije in druga odpadna voda iz barak. Prebivalci se umivajo, zajemajo vodo in perejo v nizko pretočnem potoku, v katerega se iztekajo prej omenjene odplake. Isti potok v višjih legah teče med kmetijskimi površinami, s katerih odtekajo gnojila. Ob zgornjem toku potoka je tudi klavnica, Romi poročajo o občasnih nanosih kadavrov in drugih klavničnih odpadkov. Prebivalci so v svojih domovanjih in na bregovih potoka, iz katerega zajemajo vodo, pokazali sledove glodavcev, prenašalcev kužnih bolezni. Prebivalci nimajo hladilnikov, hrana zato v vrečkah visi po kolibah, na njej se pasejo glodavci in mrčes. Več otrok je z zdravniškimi potrdili izkazovalo resne črevesne bolezni.

Varuh je ugotovil, da razmere v romskem naselju resno ogrožajo življenje in zdravje ljudi, zato je še isti dan županu občine predlagal, naj kot začasni in nujni ukrep prizadetim zagotovi cisterno s pitno vodo. Župan je predlog zavrnil s sklicevanjem na nelegalnost romskega naselja in odsotnost zakonske podlage za predlagan ukrep.

Varuh je ocenil, da so zaradi resne ogroženosti življenja in zdravja ljudi in neukrepanja občine podani pogoji za posredovanje Vlade Republike Slovenije. Nanjo je zato naslovil predlog za zagotovitev cisterne s pitno vodo kot nujni in začasni ukrep na prizadetem območju. Zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji (ZRomS-1) je izvajanje ukrepov izboljševanja bivalnih razmer v romskih naseljih, v okvir katerega sodi tudi zagotovitev pitne vode, naložil lokalnim skupnostim. Vendar pa je za primer neaktivnih občin v tretjem odstavku 5. člena ZRomS-1 predvidel, da lahko na območje občine, v kateri pravna in komunalna neurejenost romskih naselij privede do hujšega ogrožanja zdravja ljudi ali drugih posebnih okoliščin, s potrebnimi ukrepi za ureditev razmer neposredno poseže Vlada RS.

Vlada se je na predlog Varuha človekovih pravic za posredovanje pri zagotovitvi pravice do vode v romskem naselju odzvala z ugotovitvijo, da so razmere v naselju s stališča zdravja ljudi dejansko zaskrbljujoče, vendar pa ni želela posegati v (domnevno) izključno občinske pristojnosti. V svojih odgovorih Varuhu se je sklicevala tudi na poročila o aktivnosti občine pri urejanju vprašanj, vendar pa ta aktivnost po ugotovitvah Varuha ni dala konkretnih rezultatov.
Vlada predloga Varuha sprva ni upoštevala. Ker dostop do pitne vode v romskem naselju po treh mesecih aktivnega prizadevanja Varuha še vedno ni bil zagotovljen, je ta na Vlado naslovil končne ugotovitve, in sicer da: 1. je dostop do pitne vode človekova pravica, 2. se v zvezi z zagotovitvijo pitne vode v romskem naselju Vlada ne more sklicevati na pristojnost občine, 3. se izvedba tehnično razmeroma preprostega in finančno nezahtevnega, a življenjsko nujno potrebnega ukrepa zagotovitve pitne vode v romskem naselju odvija nerazumno počasi.

Varuh je presodil, da Vlada ni storila vsega, kar je v njeni moči in pristojnosti, da bi prebivalcem romskega naselja zagotovila dostop do pitne vode, to pa po mnenju Varuha pomeni kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Vlada je po prejemu končnih ugotovitev Varuha organizirala delovni sestanek, na katerem so se z županom občine dogovorili, da občina takoj postavi skupni vodovodni priključek v naselju, če pa tega ne bi uspela, bo Vlada sama poiskala rešitev za postavitev vodovodnega priključka.

Predstavniki ministrstev in vladnih služb so na tem delovnem sestanku prispevali k pomembnemu in pozitivnemu premiku pri razumevanju in uveljavljanju pravice do pitne vode v Republiki Sloveniji. To se kaže zlasti v naslednjih vidikih:

  1. Vlada se zaveda, da je dostop do pitne vode človekova pravica, ki izhaja tako iz domače kot tudi mednarodne zakonodaje,
  2. spoštovanje pravice do pitne vode pomeni zagotovitev javnega dostopa oziroma dostopa na javnem priključku,
  3. Vlada priznava, da je za uresničitev pravice do pitne vode na koncu odgovorna sama.

Urad Republike Slovenije za narodnosti je Varuhu posredoval informacijo, da so v septembru 2011 vsa gospodinjstva v romskem naselju dobila možnost priključitve na javno vodovodno omrežje. Za postavitev začasnega vodovodnega priključka je poskrbela občina, odjemalci pa na podlagi podatkov o porabi iz odštevalnega števca plačujejo stroške porabe vode. Pobuda je bila utemeljena. (10.1-9/2011)  

Natisni: