Pobudnica je Varuha človekovih pravic RS seznanila (Varuh), da zaradi neprestanega laježa psov, ki sta nastanjena v bližini njenega bivališča, nima ne dnevnega počitka in ne spanja. Menila je, da ji je kršena pravica do zdravega življenjskega okolja, ki ji jo zagotavlja ustava v 72. členu. Institucije, na katere se je doslej obračala, ji niso pomagale pri rešitvi težave.Pobudnici smo pojasnili, da 72. člen ustave določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, za katero skrbi država, in da je hrup nedvomno poseg v pravico do zdravega življenjskega okolja.

Hrup kot moteči dejavnik je omenjen v več zakonih, vendar za hrup, ki ga povzroča pasji lajež, ne najdemo pravnih podlag za ukrepanje proti kršiteljem:

– varstvo pred čezmernim hrupom ureja Zakon o varstvu okolja (ZVO-1), ki pa vladi daje pooblastilo, da predpiše mejne vrednosti izpustov, torej tudi hrupa. Na podlagi tega zakona je bila izdana Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Ta določa kot vire onesnaževanja okolja s hrupom predvsem naprave, obrate, objekte za javne prireditve, komunalno infrastrukturo, letališča, ceste itd. Pasji lajež pa ni hrup, ki ga ureja ta uredba;

- varstvo pred hrupom jamči tudi Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Ta zakon povzročanje nekaterih oblik hrupa v posameznih okoliščinah opredeljuje za prekršek. Med drugim določa, da kdor na nedovoljen način med 22.00 in 6.00 moti mir ali počitek ljudi s hrupom in ne gre za nujne interventne – vzdrževalne posege, se kaznuje z določeno globo. Nadzor nad temi določili mora izvajati policija. Dolžnost policije je, da posreduje, če gre za sum storitve prekrška ali celo kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tako se morajo policisti odzvati na klic za pomoč, preveriti posamezno prijavo oziroma zahtevo za intervencijo in ustrezno ukrepati, če bi se to ob posredovanju pokazalo za potrebno. V zvezi z laježem psov pa policija ne more ukrepati, ker niso podani potrebni elementi prekrška;

- Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) ureja varstvo živali pred mučenjem. Minimalne pogoje za zaščito pa določa Pravilnik o zaščiti hišnih živali. Nadzor nad izvajanjem določb teh predpisov izvaja veterinarska inšpekcija. Ta se je odzvala na prijavo pobudnice, vendar je v svojem postopku ugotavljala predvsem primernost bivalnih razmer, v katerih sta bila psa. Glede na to, da je zadevo obravnavala veterinarska inšpekcija, smo se obrnili na Veterinarsko upravo RS, območno enoto Ljubljana. Dobili smo pojasnilo, da so v marcu 2009 prejeli prijavo pobudnice o neprimernem bivanju dveh psov. Po poizvedbah je bila zapisniško ugotovljena identiteta lastnice dveh psov, ki sta bila nameščena v ograjenem pokritem prostoru, na ograjenem vrtičku oziroma prostoru. Pri pregledu bivalnih razmer in oskrbe psov so bile ugotovljene nepravilnosti in lastnici je bila izdana odločba. Veterinarska inšpekcija je postopek ustavila, ko je lastnica izpolnila vse ukrepe po odločbi. Ker pa moteč lajež v zakonodaji ni naveden kot kršitev, ki bi bila v pristojnosti veterinarske inšpekcije, proti lajanju psov niso mogli ukrepati.O utemeljenosti pobude bi težko govorili, vendar je njena vsebina (dalj časa trajajoč pasji lajež) takšna, da pri posameznikih povzroča resne nevšečnosti. Ker zakonodaja tega področja ne ureja posebej, smo pobudnici svetovali, naj poišče pravno zaščito na sodišču. Vsakodnevni, dalj časa trajajoči pasji lajež je namreč imisija, ki jo ureja sosedsko pravo. Pobudnico smo tudi napotili na sodno pot dokazovanja nedovoljenih imisij (hrupa), ki je v Sloveniji za zdaj edina pravna pot za dosego spremembe. Ob tem bi bilo seveda mnogo bolje, če bi lastnica psov za te poskrbela tako, da njun lajež ne bi motil sosedov. 7.0-19/2009